četrtek, 30. avgust 2012

Najina pot po južni Ameriki

…. Je potekala preko štirih držav, od Bolivije navzgor vse do Kolumbije. Zdi se nama prav, da na koncu poti po tej celini, preden greva na počitnice v Nepal :), nekaj napiševa.




Vsaka od teh držav je unikatna, čeprav imajo nekaj skupnih značilnosti – predvsem geografsko - so  zelo zelo raznolike, obsegajo vse od Andov z vrhovi celo preko 6.000 m.n.v., do amazonske jungle. Ljudje, kultura, način življenja, pa so si kljub določenim (zgodovinskim) podobnostim dokaj različni. V vsaki od držav sva preživela povprečno tri tedne. Mnogo premalo, da bi jih lahko zares doživela. Katera je pustila največji oz. najboljši vtis je težko povedati. Če bi mogla reči, kje nama je žal, da nisva preživela več časa, bi rekla Bolivija. Morda zato, ker je bila prva, ker se nama je zdelo da se vse odvija kot v filmu, s svetlobno hitrostjo. Tisto kar v Boliviji najbolj privlači je narava - pokrajina, kakršne ni nikjer drugje, s slanimi puščavami, neskončnimi lagunami, flamingoti, vonj po prežganem laminem mesu, jezero Titikaka z Islo del Sol… Ljudje so bolj zaprti, ampak nikoli neprijazni; dejstvo je, da je Bolivija najbolj revna država v J. Ameriki, življenjske razmere so težke, mraz, višina. Še midva mislim da sva bila tam bolj zaprta, mene je velikokrat zeblo, podnevi in ponoči, že dolgo ne tolk. Ampak to pozabiš. In jaz bi se vrnila v trenutku tja še tretjič :)

Peru – prva asociacija je pri večini Machu Picchu z Inki, in pa Andi. Machu Picchu je nekaj, kar ne smeš izpustiti, ne glede na to koliko ostalih turistov se v tistem trenutku zgrinja poleg tebe. Imela sva srečo, da sva za pot do njega izbrala Salkantay trek; bila sva zelo zelo pozitivno presenečena, ko zdaj gledava nazaj lahko rečeva, da je bilo super. In pa Cusco s svojimi ulicami, obdanimi z obzidjem, pozitivno energijo… Ande sva žal izpustila; nanje me spominja najbolj grozna 16urna vijugasta vožnja preko dela le-teh. Naju čakajo za naslednjič, mogoče greva na kak hrib :)

Ekvador je država, od katere sva pričakovala najmanj, dobila pa največ. Ne veva, po katerem srečnem naključju sva se znašla v Vilcabambi; dala nama je nekaj, kar do takrat sploh nisva vedela, da pogrešava, da nama manjka, nekaj kar sva pozabila da sva že imela. Po dolgem času sva spet začutila sproščenost, ljubezen do narave in življenja.
Ekvador je skriti biser. Vidla sva anakonde, tarantele, pisane tržnice… Res sva se težko spravila iz njega, dobesedno.

In na koncu še Kolumbija. Od nje sva pričakovala največ. Vsi so jo hvalili. Midva lahko rečeva le, da je v redu; mirne volje bi jo lahko izpustila. Zavedava se, da je to zelo subjektivno; lahko samo poveva, kaj si misliva. Morda je z nama kaj narobe, da ne vidiva tistega, kar vse navdušuje. Amapk ljudje tu so naveličani turistov in vsega kar je s tem povezano; to leti predvsem na severni del, na Karibe. Na jugu je bilo vseeno bolje.
Kolumbija je doživela svoj turistični boom, sedaj pa ima dosti. Videla sva že veliko sveta, ogromno ga še nisva, ampak vseeno. Toliko negativnih odzivov ljudi, negativnih izkušenj nisva še nikjer doživela. Trenutno se nama zdi, da je le popularna destinacija za kupe mladih ljudi, ki v Kolumbiji vidijo priložnost za žur in pitje.
Bili so tudi plusi, ampak zelo zelo nama je žal, da Kolumbijo zapuščava z občutkom precenjenosti…

Vsekakor sva si nabrala novih izkušenj in spoznanj, ki nama bodo koristili pri nadaljevanju poti in v življenju. Tako da Azija, prihajava :)































Ni komentarjev:

Objavite komentar