Medicine Buddha

Kaj naj napišem...

Ravno pravi čas :).

Spet sva tu, v McLeod Ganju. Indija. Dalai Lama. Budizem. Tushita. Potres. Nepal... Nov potres...

Že pred potresom sva načrtovala pot v Indijo. Sama sem čutila, da potrebujem malo odklopa. Po vsemu kar se mi je v glavi dogajalo. Po obračanju na trekingu, po vseh čudnih mislih in občutkih, ki sem jih doživljala. Indija me je spet klicala :-).

Prijavila sem se na Medicine-buddha retreat v Tushiti. Že lanskega oktobra sem razmišljala, da bi se ga udeležila. Že samo ime me je privlačilo, priznam. Je to morda nekaj, kar bi lahko doprineslo k mojemu znanju medicine?
Vendar takrat še ni bil čas zato. Peter je rekel da je za. Mogoče si le ni želel sam ostati v Nepalu :). V četrtek sva se prijavila. V četrtek sva dvignila vizo za Indijo.

V soboto je bil potres...

Ne verjamem več v naključja. Zakaj sem se prijavila na ta course pred potresom?. Zakaj sem se že prej odločila da želim hitro v Indijo? Zakaj sem se obrnila na trekingu? Zakaj...? Skoraj tako kot kaj bi ce bi... :-) 

Budizem.

Verjamem, da se zaradi njega razvijam v boljšo osebo. Pomaga mi najti, kar sem vedno imela v sebi, a nisem tega znala izraziti. 

Uči me. Spoštovanja življenja, vseh živih bitij. Hvaležnosti. Da sem tukaj in zdaj.

Lahko bi pisala se in se.

Na koncu koncev lahko rečem, da me je rešil. Pred smrtjo?

Zakaj se že sedem let vračam med budiste :-). V Nepal. Indijo....

Vesela bom oz bova vsakega direktnega vprašanja, kar se tice tega. Malo več pa bom napisala ob naslednji priložnosti.

Tokrat le o zadnjem retreatu.

V osnovi je namenjen prav vsakemu. Ni vazno ali si budist ali ne, ali verjameš ali ne. Na koncu je pomembno le to, da imaš upanje, da verjameš v tisto, kar ti pravi glava, srce.

Trajal je 9 dni, do sedaj najboljša skupina kar sem kdaj bila. Bilo nas je 20, pod vodstvom Venerable Lobsang Namgyle-a - neverjeten človek. Neverjetna osebnost. Pri njemu sva se ze lani udeležila enega tečaja. In bila je skoraj da šola za zivljenje. Če ne bi on vodil tečaja, se ga verjetno ne bi prijavila.

Urnik podoben kot vedno do sedaj.
6:45-7:30 : jutranja meditacija, 35 Buddhas
7:30 : zajtrk
9:00-11:45 : teachings z odmorom. Ta čas smo v bistvu posvetili predvsem praktičnemu delu - molitvam, mantranju k Medicine Buddham.
11:45 : kosilo + karma joga
14:00-15:00 : diskusijske skupine
15:00 : čaj
15:30-18:00 : teaching z odmorom
18:00 - večerja
19:30 : večerna meditacija, ponavadi Varjasatva practice.

Bistvo tecaja je bilo, saj ne vem kako bi opisala. Del so predstavljale molitve - za vsakega ki ga poznaš, ki trpi, ima hujšo bolezen, tudi za samega sebe, predvsem pa za Nepalcv in vse ostale, ki jih je prizadel potres. 

Vsak vecer smo dan posvetili vsem živim bitjem, ki trpijo, prebrali s posebnega seznama, ki se je z dneva v dan daljšal in daljšal, imena vseh ljudi, vsakega posameznika, ki si ga lahko dodal na listo, napisal kakšno bolezen ima, kaj ga tare, kateremu želiš pomagati...

Vmes je prišla tudi novica o drugem potresu...

Bilo je izredno naporno. V mislih sem obnovila celotno pot po Nepalu, priklicala v spomin čim več ljudi, ki sva jih srečala na poti. Se začela sprasevati, kaj se je zgodilo z njimi. Neverjetno, kaksnih podrobnosti sem se spomnila. In hkrati groza, strah ob spoznanju, kaj bi bilo ce bi bila sedaj tam. Pa obcutek krivde,da sem hvaležna, da sem pobegnila... Da sem živa. Da ŽIVIM. Zakaj jaz?

Hkrati sem molila tudi zase, za svoje bližnje. Da se moje telo resi vsega slabega. Da se sčisti tudi moja glava. Vseh tegob, attachmentov, strahu.... 

Res je bilo naporno. Utrujajoče. Zvečer sem padla v posteljo.

Potem pa vseeno začutiš, da deluje, da se nekaj premika. Da lahko obcutis na samemu sebi. Vendar lahko hkrati le upaš da tvoje sedenje na blazini, meditiranje, koristilo se komu drugemu :-). 

Kot zacaran krog. Kaj narediš dobrega če le sediš na blazini. Ko bi najraje sla, se usedla na prvi bus za Katmandu, in tam naredila nekaj. Ko veš da ne moreš le SEDETI IN MOLITI, UPATI. Na kaj? Na lepsi jutri?

Eno leto poti se je obrnilo. V enem letu ne vem kaj vse sva doživela, preživela. Skoraj tajfun, napad na ulici, potres, osel me je porinil s poti, predvsem pa je bilo veliko psihičnih preizkušenj.
Zelja po temu da bi drugim pomagala. Vendar če si nekdo ne želi pomoči nimaš kaj. Sprejemanje resnice. Odločitve... Joj, spet mi misli bezijo. Ni cudno da ne spim ponoci.

Šele ko je bilo vsega konec, se se zavedla, kaj vse sem pridobila. Skoz vse tegobe, ki smo jih dali skozi. Od neudobnega sedenja, lakote ob jemanju mahayana precepsov, utrujene glave, solz in izbruhov jeze ob novem potresu, zadovoljstva ko ti uspe obrniti eno malo :-) .

Novih prijateljstev, sprejetosti.

Ko ves da je to tvoje mesto tu. Zdaj. Ko je prav.

Hitro se je obrnilo. 

Meni je pomagalo. Vsak dan rastem. Pomagalo mi je procesirati v glavi vs Nepal. Pomaga mi pri zdravljenju telesa. 

Meni pomaga. Me navdihuje.

Zato sem tu. Zato se vračam. 

Karma :-).  

Okoli desnega zapestja se mi se mi sveti živo rdeča zapestnica. Ki jo je posvetila Njegova visokost His Hollines Dalai Lama :-) .

Naša skupina.

Teden dni v Kopanu

Po lanskih neprecenljivih izkušnjah v Tushiti sva se odločila znanje o Budizmu nekoliko utrditi. In ker naju je karma že šestič privlekla pod Himalajo, sva se odločila, da tečaj o osnovah Budizma obiščeva še enkrat, kar tukaj v Katmanduju.

Na mestnem obrobju se na griču dviguje samostan Kopan, kjer se je pravzaprav vse začelo. No, ne ravno Budizem, ampak njegov prodor na zahod. V 70ih letih prejšnjega stoletja, ko je Katmandu še veljal za kultno hippy mesto, sta Lama Yeshe in Lama Zopa Rimpoche izvedla prve tečaje o osnovah budizma za zahodnjake (hippije :-) ). Zanimanje je bilo tako veliko, da sta ustanovila samostan Kopan, ki od takrat naprej izvaja izobraževanje zahodnjakov o budizmu. Danes je to samostan z več kot 300 menihi, najbolj pa slovi po svojem enomesečnem Novemberskem tečaju. Ker je do novembra še dolga, sva se odločila obiskati enega od tedenskih tečajev, kar bo ravno prav, da nama ostane še nekaj časa za pohajanje po hribih :-).

Pričakovala sva nekaj podobnega kot Tushito; urnik, teme, vse se je skoraj ujemalo (Tushita je mlajša podružnica Kopana), a nama je kmalu postalo jasno, da bo drugače. Tišina je bila zapovedana samo dopoldan, tudi komunikacija s svetom (ala telefon, i-padi,...) ni bila izključena, samo odsvetovana. To je bilo precej moteče, saj se je po kosilu že po dveh dneh začelo klepetati vse naokoli; nama je bilo hudo, bila sva žalostna zaradi ostalih, saj sva vedela, koliko več ti lahko na takem tečaju da še tišina. Da imaš čas malo globje razmišljati, brez pogovorov kot je npr. kje je najboljša picerija v Kathmanduju, kam greš potem na treking, od kje si, kaj delaš.... 

Bilo pa je tudi veliko obiskovalcev, že samih po sebi, hkrati pa je s tečajem potekala tudi pet dnevni festival molitev v glavnem templju. Ob polni luni je dosegel vrhunec, v samostan se je zgrnilo še stotine tibetanskih družin in veselica je bila na vrhuncu :-).

Nekako nisva vdela, kaj naj si o vsem tem misliva, saj je ob vseh teh motečih dejavnikih še meditirat težko, kaj šele se poglobit vase in se spoznavat s svojimi težavami. Ali sva bila razvajena od Tushite ali pa na splošno imela drugačna pričakovanja. Malo je k depresivnemu vzdušju prispevalo tudi vreme - prve tri dni vkup je deževalo, bila je megla in mraz, vsako noč sem potrebovala odejo več, v dvorani med urami sva sedela vsak pod svojo odejo in vsak dan sem imela na sebi en dodatni sloj za obleči. Potem pa se je pokazalo sonce, počasi sva se znebila vseh predsodkov, in začela pridobivati novo znanje in inspiracijo.

Seveda je za naju bila večina stvari že poznanih, a jih je bilo zanimivo slišat od nekoga drugega, z druge perspektive. Počasi so nama nekatere stvari postale bolj jasne. Recimo to, da naš um sam ustvarja pridevnike 'lepo' in 'grdo', ki jih potem sami nalepimo na stvari in osebe. To počnemo nezavedno in se tako na določene stvari bolj navežemo ali nas bolj odbijajo, kot npr. nekoga drugega. Ne znam razložit, ampak ko malo začneš dojemat te stvari, se slika puzzlov spet nekoliko poveča :-)

Predvsem so bili zanimivi večeri - imeli smo enkratno priložnost in pa čast poslušati t mladega 22-letnega meniha, ki naj bi bil reinkarnacija nekega pomembnega lame, naslednji večer nam je na naša vprašanja odgovarjal Pemba Sherpa iz Himalaje (ja, tako se je predstavil ;) ), starejši menih, spoštovan učitelj ki živi v Hong Kongu. Moram povedati - vsi, ki sem jih kadarkoli poslušala imajo takšen nalezljiv smeh, ne vem, sploh se ga ne da oponašati. In kakšne fore pravijo na svoj račun in kako se lahko potem tudi sami sebi smejejo. Hkrati z njimi se začne smejati cela dvorana. Neverjtno, ko se ti zdi da te kar navdahne s srečo in optimizmom, saj so vsi tako skromni, nesebični, na trenutke precej brez zavor. 

Svoje življenjem, vidik nanj v povezavi z budizmom, nam je predstavila tudi ameriška nuna, ki je bila včasih psihoterapevtka. Pogledali smo si super film o reinkarnaciji ter si ogledali nekaj izmed relikvij, ki so ostale, ko so sežgali še enega pomembnega lamo in to tu v Kopanu (ostanki zob,...). 

Zadnji večer pa smo gledali film o Dalai Lami, ki naju je še posebej inspiriral. Nekateri ga imajo za Budo. Če pomislim, Buda bi počel še večje stvari. Ampak človek, kakšen človek je to, je pa naravnost nedojemljivo... Neprecenljivo!

Tako je teden hitro minil, dež je opral nebo nad Nepalom in nama pripravil nebeško kuliso za treking. Nabita s pozitivno energijo upava, da bo takšna še nekaj časa ostala :-)

Naučila sva se tudi, da so pričakovanja zahrbtna stvar. Saj to vsi vemo. Ne smeš pričakovati preveč - ne od oseb, ne od dogodkov. Naše glave si včasih ustvarijo neko perfektno sliko. In tako boš vedno le razočaran. Vendar - kako bi živel brez pričakovanj? 

Vzhod nad Kopanom.

Jutranji pogled na sosednji samostan.

 Vrt s stupami in dobro energijo :).

Glavni tempelj.

Naš tečaj je potekal v gompi Bude sočutja.

 Družine iz doline so tekom dneva zasedle vsak prosti centimeter vrta in imele piknik.

Procesija okoli templjev na Dan molitev; menihi imajo tipična pokrivala, značilna za Gelugpa vejo tibetanskega budizma.

glavna kuhinja v samostanu. Na dan festivala so razdelili več kot tisoč brezplačnih kosil.

Tečaj smo zaključili z Light offering na vrtu in molitvami za mir na svetu.