sreda, 31. december 2014

Po sedmih mesecih in pol....

..... malo refleksije za nazaj. In čisto praktične stvari iz najinega vsakdana na poti.
Že kar nekaj časa potujeva. Saj življenje samo je potovanje, seveda. Ne rabiš za to letalske karte, ki te odpelje na drug konec sveta, in tam odkrivati resnico o sebi in svetu in iskati samega sebe in se imeti za poduhovljeno bitje ;). Daleč od tega. Odvisno je od vsakega posameznika, kje se najde, kje najde tisto nekaj svojega. Kjerkoli že to je. Midva imava to srečo, da sva odkrila podobno pot, ki naju vodi v isto smer, z manjšimi ovinki in pregradami, ampak jih zaenkrat uspešno premagujeva.
Odločila sva se za nekaj in za tem sva stala. Niti pod razno si nisva predstavljala, kam naju bo to pripeljalo, kaj nama bo to potovanje dalo. In vse, čemur sva se tisti trenutek v očeh marsikoga odpovedala, se nama je že vrnilo nazaj. Ne le enkrat. In če bi sedaj morala domov (Slovenija je in bo vedno najin dom), bi vedela, da je bilo vredno. In to je tisto najbolj pomembno.

Potujeva in živiva hkrati. Tako sva se lotila že na začetku, in ne šele takrat, ko te po dveh mesecih hitenja naokoli vse skuri, kar se nama je zgodilo na zadnjem daljšem potovanju. Enostavno ne moreš menjavati postelje, hrane, ljudi, kulture, vremena, dan za dnem, brez prestanka. Poleg prištej še neprespane noči na letališčih, neudobne vožnje na avtobusih, čakanja tu in tam, pregovarjanja za cene hrane, prevozov. Tiščanja na wc po štirih urah na avtobusu, ko te z vsake strani kdo tišči s komolci, ko je cesta luknjasta, ti pa imaš še težak nahrbtnik v naročju ki ti pritiska dol na mehur... ;) tudi to se zgodi. In potem so tu mali trenutki udobja, ko dobiš svežo brisačo in milo v sobi, ko ti popoln neznanec ponudi gostoljubje in ravna s teboj kot z najboljšim prijateljem. 
Vse moraš vzeti v zakup. Tudi slab dan tvojega sopotnika - seveda se kdaj skregava, brez tega ne gre ;). Hvala bogu skoraj nikoli zaradi resnih stvari. Ponavadi je najbolj kritično ko sva lačna. Takrat sva res tečna. Mislim da jaz malo bolj kot Peter ;). Na žalost priznam, ampak takrat sem se sposobna zdreti na prav vsakega, če ne dobim hitro kaj v usta. Nauk : skoraj vedno imava poleg neke oreščke, suhe banane... Ker ko je kriza je kriza :).

Priznam, tudi precej bolj zahtevna popotnika/turista sva postala. Veliko sva že videla, ogromno tako raznolikega, od pokrajin, ljudi, takih in drugačnih znamenitosti, od vulkanov srednje amerike, neskončnih planot in divjine južne amerike, amazonsko džunglo, Himalajo iz večih zornih kotov,... Ne skačeva več ob vsakemu hello hello, ko ti vpijejo otroci. Jeva ko se ustavi avtobus in ima kosilo šofer (kar sva prejšnjič spet zopet naredila in doživela začudene poglede ostalih turistov na avtobusu ?).  Ker to je edino zihr da bo topel obrok na dolgi vožnji, pa četudi je samo navaden topel riž. Hehe, ampak Daal Bhat n Nepalu zmaga med kosili na poti!
Kilometrina po vseh teh letih potovanj nama je močno olajšala pot. Vendar na račun tega včasih kakšne stvari jemljeva že povsem samoumevne, nisva več prisotna v trenutku.

Imava tudi priložnost videti, doživeti, kaj je turizem prinesel določenemu kraju, njegove pozitivne in negativne posledice. V nekatere krajih sva bila že pred sedmimi leti, spet drugo slišiva od ostalih popotnikov. Trudiva se biti čim bolj ekološko ozaveščena - plastične vrečke nama gredo že pošteno na živce, sedaj še slamice za kokose nosiva s seboj. Poskušava obiskati manj obljudene kraje in tam ostati dlje časa, da res vidiva, kakšno je življenje, s tem pa nekaj prispevava direktno v žep domačinov.

Zato se precej počasi se premikava. Vseeno postaneš utrujen od potovanja. Saj se nama zdi, pa saj sva bila ravno na Filipinih, na morju. Premalo časa :) Zato je tudi Kambodža sedaj prišla ob pravem času, ko je potovanje preprosto, ljudje prijazni, prenočišča dobra in poceni, okusno tropsko sadje, pa tu in tam kaka masaža in je :). Šele tako lahko uživaš v trenutku. In imaš priložnost spoznavati tudi samega sebe, biti sam s svojimi mislimi, imeti nekaj trenutkov na dan zase. Ker 24/7 je naporno. Res ne moreš ničesar skriti, se ne pretvarjati. Ne gre, ni prostora za to...

Preden preveč zaidem, najin tek si zasluži besedo. Tekaške superge vlačiva povsod s seboj, en nov par je uspešno pripotoval iz Slovenije, drugega sva kupila s pritečenimi ringitti v Maleziji. Včasih že 3km po dolgi avtobusni vožnji in tečnobi zaradi iskanja proste sobe pomaga. Včasih je potrebno malo več. Ampak brez njega ne moreva. Skoraj kjerkoli in kadarkoli. Ljubezen do gibanja je premočna, hkrati pa z njegovo pomočjo lažje premagava kak slab dan na poti.

 Nepal. Znova in znova.



 Dr. Kristan Špela in Gela, glavni menih v Chyalsi. Nepal.



Rdeče meniške halje vsak dan zamenja šolska uniforma. Chyalca. Nepal.

 Ta magična Himalaja.


Prijazne kuharice v Chyalsi. Nepal.


 Chyalsa. Nepal.

 Kuharski tečaj. Kathmandu. Nepal.


Boudhanath. Kathmandu.

 Malo lokalnih antioksidantov po napornem dnevu hoje. Ladakh. Indija.

Markha valley. Ladakh. Indija.

 Tushita meditation center. McLeod Ganj. Indija.

  
 Healing disturbing emotions. Tushita.

 Počitek na železniški postaji. Delhi. Indija.

 Ko se vsakič znova vprašava - kaj nama je tega treba?? :). Delhi, Indija.

 Pogovor z lokalnim ribičem. Kochi. Kerala. Indija.

 Dosa. Brez komentarja. Kochi. Kerala. 

 Pletenje kokosovih niti za predpražnik. Kerala. Indija.

Praznovanje abrahama :). Kochi. Kerala.

 Shwedagon Paya. Yangoon. Burma.

 Mrauk U. Burma.


Nasmehi te spremljajo po celi Burmi.


 Bagan. Burma.

 Gibanje. Tek. Meditacija. Življenje.

 Najboljši čaj. Burma.

 Irrawaddy. Burma.

 Hpa An. Burma.

Ven iz mesta. Hpa An. Burma.

Najin dom je drug pri drugem. In v Sloveniji.


Zastonj sladoled, festival v Hpa An-u. Burma.

Tudi to je včasih spalnica. Avtobusna postaja. Yangoon. Burma.

Jutranji tek z razgledom. Petronas twin towers. Kuala Lumpur. Malezija.

 Penang bridge half marathon. Georgetown. Malezija.

 Cvet slovenske urgentne medicine. Georgetown. Malezija.

 Riževe terase. Batad. Filipni.



Notranjost skromne hišice, ki jo je gospa ponosno razkazala. Banaue. Filipini.

 Petelinji boji. Prezgodaj. Filipini.

 Sprostitev. Port Barton. Palawan. Filipini.

Filipinci so po najinem mnenju eni najbolj prijaznih in srčnih ljudi, kar sva jih kadarkoli spoznala na poti.

Pod najino hišico na drevesu. Raj. Port Barton. Filipini.



Toliko bi še napisala, delila z vami. Pa ne znam, ne vem kako.
Kaj nama bo prineslo novo leto, ne veva. Tako kot nihče drug. Želiva si samo čim več lepih trenutkov. In to je to. Da bova srečna.
In to želiva tudi vam.