Po vročih in soparnih dnevih v nižinskih mestih je bil že čas, da se končno odpravimo nekam bolj na hladno. In Munnar je s svojo zeleno hribovito pokrajino obetal prav to. Zato smo se v homestayu v Kochiju dogovorili za 2-dnevni izlet v Munnar.
In dobili smo več, kot bi lahko pričakovali: udoben avto z lastnim šoferjem, ki se bo prilagajal našim željam in potrebam :-)
Okrgor 8h zjutraj smo štartali in se v dobri uri izvili iz prometnih ulic Kochija. Prva postaja na poti je bila plantaža kavčuka in bil sem presenečen, kako tega že prej nikoli nisem opazil, saj smo se ustavili pri "gozdu" ob glavni cesti.
Takole zgleda plantaža kavčuka. Se pelješ mimo in niti ne opaziš, če ne veš :-)
Posamezna posodica potrebuje 2-3 ure, da se napolni, zato mora biti skozi prisoten delavec, ki posodice vestno prazni.
Naslednja je bila plantaža ananasa. Titina je svojo videla že leta 2008 v Kostariki, jaz pa vse do zdaj še nisem videl tako masovne proizvodnje, čeprav sem že večkrat videl, kako raste ananas. No, vsaj jasno je postalo, zakaj so tako poceni in dokler bo temu tako, jih bomo jedli vsak dan :-)
Ogromna plantaža ananasa. Ni čudno, da na tržnici stanejo trije kosi en dolar :-)
Voznik je bil kar v redu in tudi kraje za postanek je znal izbirati. Tako tudi restavracija, kjer smo se ustavili za zajtrk ni bila predraga in je ponujala pristno lokalno hrano :-)
Do zdaj ravna cesta pa je počasi začela vijugat v hrib in okolica je postajala vse bolj zelena. Na poti smo se ustavili še ob nekaj slapovih, kjer smo se pridružili množici Indijcev ob fotografiranju :-)
Eden izmed številnih slapov ob poti.
Jahanje slonov smo preskočili, smo pa obiskali t.i. "Spice Garden", ki je zame vedno zanimiva izkušnja, saj vedno kje spoznam kakšno novo rastlino, za katero sem se spraševal, kako zgleda.
Polno kave povsod ob poti.
In kakava :-)
Tako rastejo klinčki - na klinčevcu :-)
Drugačne fige, ki rastejo v šopih iz debla. So užitne in prav dobre :-)
Rumen gomolj kukume.
Plodovi kardamoma
Božična zvezda :-)
Največja znamenitost Munnarja so seveda njegove čajne plantaže. S pridelavo čaja so se tukaj začeli ukvarjati že konec 19. stoletja in se uspešno ohranja še danes, kjer čajne plantaže pokrivajo 13.000 hektarjev površin.
Čajne plantaže na hribih v okolici Munarja.
Tako smo se takoj po prihodu v Munnar odpeljali v muzej čaja, ki pa je po predhodni tovarni čaja na Šrilanki bil nekakšno razočaranje. Sicer je osnovni princip predelave razložen, a zelo skopo, na le nekaj delujočih muzejskih strojih. Ker na Šrilanki doživiš pridelavo čaja v pravi tovarni, smo tukaj vsi pričakovali najmanj to, vendar razen poučnega filma o zgodovini Munnarja nismo videli nič novega.
Sušilnik čajevih listov.
Drobilnik čaja.
Tekoči trak z rezalniki listov v 4 stopnjah.
Separator velikosti listov - tako se pridobi različno intenziven okus.
Pa vendar so zelene plantaže v okolici muzeja popravile celoten vtis. Po poznem kosilu smo se sprehodili še po samem mestu, ki kot vsa tranzitna mesta ni nič posebnega, nato pa se odpeljali do prijetnega homestaya sredi ničesar. Dobesedno med kavovci in kakakvovci smo imeli sobe stran od hrupa mest in cest, le s pogledom na zelenje in potok, ki je tekel v dolini. Škoda le, da v tej okolici nismo mogli dolgo uživat, saj je bil dan že pri koncu, naslednje jutro pa je bil predviden zgodnji odhod.
Kjer je veliko kakava, je tudi veliko - čokolade :-)
Glasna muzika v centru mesta ob hindujskem templju :-)
Lokalna tržnica v Munnarju.
Kot napovedano smo po zgodnjem zajtrku kmalu krenili k Top Station, ki je prelaz na vrhu gorovja, na meji med Keralo in Tamil Nadujem. Zgodnje kaplje, ki so nas spremljale že od začetka, niso napovedovale nič dobrega. In dejansko je deževalo bolj in bolj, spuščali so se pa tudi oblaki. Hitro smo se vzpenjali med neskončnostjo čajnih plantaž in kmalu dosegli vrh, kjer pa nas je pričakal pravi megleni zid :-) Z obljubljenim fenomenalnim razgledom tako ni bilo nič. Tolažili smo se s krajšimi postanki ob cesti nazaj grede, ob katerih smo vsaj malo dobili predstavo o razsežnostih.
Ogromna prostranstva čajnih plantaž je na žalost zakrivala megla.
Tako nas je čakala le še dolga vožnja nazaj v Kochi. Ustavili smo se še na dveh jezovih, ki pa sta se zaradi dežja precej slabo videla.
Eden izmed številnih jezov v hriboviti regiji Munnarja. Zaradi primerne konfiguracije terena je hidropotencial tukaj dobro izkoriščen.
Mističen pogled na akumulacijsko jezero :-)
Vsekakor pa je bil kljub slabemu vremenu Munnar vreden izleta, zelena hribovita okolica pa zgleda tudi kot dobra trekking destinacija. Morda naslednjič :-)
