Po potresu, pot v Delhi

Poslovila sva se od Mipsangove družine in odšla.

Pot nazaj do hotela po široki glavni cesti je hitro minila. Skorajda nisva opazila na zunaj, da je bil potres - nekaj podrtih daljnovodov, tu pa tam kaj razbitega, porušen del stavbe. Problem in v bistvu ironično je bilo, ker tu v resnici nikoli ne veš, ali je to že od prej, ali so to posledice potresa?
Neprenehoma sva sicer slišala sirene reševalnih avtomobilov, po zraku pa so letali helikopterji. 
Na ulicah je bilo polno ljudi, za katere se mi je zdelo, da niso nič kaj prestrašeni. Kot da se ni nič zgodilo.

Brez problemov sva prišla do hotela. Ta je bil brez vidnih razpok, turisti so sedeli zunaj in klepetali. Najina soba v drugem nadstropju - nisva vedela, kaj naj pričakujeva. Je sploh še kaj ostalo ali nič. Sva ostala brez vsega?
Prevrnjena je bila le prazna plastenka.

Kaj pa zdaj, kaj bova, kje sva varna. Tu, zunaj, ali bi bilo bolje ostati pri Mipsangu? Je bilo prav da sva odšla? Kaj bova naredila, če/ko se začne spet tresti? Kam naj se skrijeva, kam naj beživa? Nimava kam. 
V Nepalu sva... 

Hitro sva si spakirala nahrbtnika, blizu nastavila nekaj denarja in dokumente; pripravila sva si vse potrebno, če bi morala slučajno hitro zapustiti sobo.

Greva malo ven sva si rekla. Da vidiva kaj se dogaja. Tu nihče nič ne ve.

Sprehod po ulici kjer sva vsak dan hodila - porušene stavbe. Cela hiša podrta na vogalu, kjer sva vsak dan kupovala sadje. Ceste prazne. Na vsakem večjem odprtem prostoru so bili zbrani ljudje, ki so si delali zasilna prenočišča, pili čaj, kartali... Iskreno, na trenutke nisva vedela, če slučajno ne uživajo - pri njih je to način preživljanja prostega časa. Posedanje s prijatelji, klepet, smeh.

 Mimo tega vogala sva hodila vsak dan...

V najini sobici. Tu sva se v resnici počutila varno.

Počasi so začele prihajati novice. 500 mrtvih v Katmanduju, zrušila naj bi se cela veleblagovnica,....
Kaj se dogaja?

Elektriko so zaradi varnosti izklopili po celi državi, internet je še delal nekaj časa, potem ne več. Ravno dovolj da sva se uspela javiti domov. In pogledati na splet, kaj se dogaja. Novice o potresu so bile že po vseh svetovnih medijih. Šele tu sva videla slike Katmanduja, hribov, vse posledice potresa... Zmrazilo naju je.

Je to vse res? So to res posnetki potresa v Nepalu? Pa saj sva tu, v središču dogajanja. In nihče nič ne ve??? Midva nič ne veva. 7,8? 

Kaj naj narediva? Naj spiva v hotelu, na koga naj se obrneva, če bova potrebovala pomoč?

Nekaj sva na hitro brez apetita pojedla in se oblečena spravila v posteljo. Odločila sva se, da bova noč preživela v hotelu. Če jo je tako dobro odneslo med prvim sunkom, potem bo že.

Dilema, ali naj zaprem oči ali ne, kaj če bova pretrdo spala, če se ne bova pravočasno zbudila? 
Popotresni sunki so še kar prihajali. Trajalo je, da sva se navadila, in začela par sekund čakati, preden bi hotela teči ven. Ker drugače ne gre.Adrenalin je vsakič butnil ven, ko se je zatreslo. Tako ne moreš živeti...
Zaspala sva, utrujenost naju je izčrpala...

Okoli petih zjutraj sva se zbudila. Hvaležna, da živiva. Čez petnajst minut pa še en, močan. Pa kaj še ne bo konec????

Elektrike ni, interneta ni. Voda hvala bogu še je. Od trekinga nama je ostala še polna plinska bombula. Vsaj to imava. Nisva odvisna od drugih. Naredila sva si čaj, nato pa ven na sprehod. Optimizem prejšnjega dne naju je počasi začel zapuščati. Thamel zapuščen, vse zaprto. Ob glavnih cestah pod šotorišči nešteto ljudi, ki so noč preživeli na prostem. V čakanju da mine prvih 24 ur.

Izvedela sva, da lahko pričakujemo močan sunek med 12h in 13h uro....

Kaj naj sedaj. Najin načrt je bila pot v Pokharo. Danes. Se sploh kaj dogaja, kako naj greva? S čim. Je cesta ok, ni ok? Epicenter naj bi bil ravno na pol poti med Pokharo in Katmandujem. Naj tvegava ali ne?
V hotelu ni nama noben znal povedati nič pametnega. Časopis je zjutraj izšel s svežimi novicami o potresu a tudi nič kaj konkretnega. En ti reče eno, drugi drugo. Nič kaj drugače kot vsak dan tu...

Nato je prišel. Ravno okoli 13h. Peter je bral na recepciji knjigo, jaz pa sem bila v sobi. Spet je začelo tresti. Vedno bolj in bolj. Toliko, da sem stekla tudi jaz ven iz sobe. Seveda v tistem nisem prav nič pograbila, kar naj bi imela pripravljeno za seboj. Kdo ima pa čas razmišljati. Po stopnicah hitro dol. Še se trese. Kje je Peter? Še kar se trese. Zakaj ne neha??? Zakaj?

6,8!!!

Stisnila sva se pod obok in molila. Počasi je ponehalo. Počasi. 
Zdelo se nama je, da se zibava kot na ladji.

Sto vprašanj se nama je začelo poditi po glavi. Jasno nama je postalo, da je najbolje, da se spraviva čim prej ven iz Katmanduja. Tako ali tako sva hotela oditi. Torej greva po hitrem postopku ven. Ampak kako, KAKO?
V hotelu so nama poskušali pomagati kupiti prvo letalsko karto za Indijo. Telefoni niso delali, omrežje sesuto. Ni šlo. Neta ni. Elektrike ni. Kako dolgo bomo še imeli vodo? To je Katmandu. Smeti se bodo začele kopičiti, ljudje že tako nimajo ravno visokih higienskih standardov. Kaj bo šele sedaj? Kako hitro bo kaj izbruhnilo?

Greva ven. Kakorkoli že, ni važno koliko stane. Samo da greva.

Odločila sva se da greva kar zjutraj kar sama direktno na letališče, poskusit najino srečo. Morda pa uspe.

Na tresenje tal sva se navadila...

Kupila sva si buteljko vina in si zvečer na terasi ob sončnem zahodu nazdravila.V upanju da je to najin zadnji večer v Katmanduju.

Kozarček nepalskega vina. Za zdravje. Za življenje :).

V upanju na zadnji sončni zahod v Nepalu...

Zjutraj brez težav na letališče, še taksist ni postavil prevelike cene. Celo noč sva poslušala letanje letal, tako da sva vedela, da je letališče odprto.

Prihod tja naju je streznil. Nepregledna množica ljudi, taborili so na travniku pred letališčem. Gneča, vsi v upanju. Čakanju.... Nikamor nisva uspela priti. Leti v nedeljo so bili vsi odpovedani, tako da so ljudje čakali še od prejšnjega dne. 

Jasno nama je bilo, da ne bo nič s karto. Zaneseva se lahko samo nase, se bova že znašla. Obrnila sva se in šla proti domačemu terminalu. Morda pa nama uspe dobiti karto za notranji let do meje z Indijo?
Hahaha, v sanjah... Kaj sva mislila da sva edina ki tako razmišljata?

Tudi tam sva se obrnila. In se skoraj zaletela v Mipsanga. Z dvema prijateljema je ravno priletel z reševanja. Vdrte neprespane oči. Zdelo se mi je, da vidim smrt, ne pretiravam... Po licih so se mi spet ulile solze. Kako sva ga lahko srečala. Tu, med tisočimi? Je to le še eno potrdilo, da je prav, da sva se obrnila. Od tam, koder je priletel Mipsang?? 

Dovolj vsega. Spokajva ven. Dokler še lahko.
Zaneseš se v takih trenutkih lahko le nase, in na nobenega drugega.
Pa saj v bistvu, zakaj bi se? Sama dva sva več kot dovolj sposobna. Znajdeva se. V teh trenutkih si res nisva želela obremenjevati še kogarkoli drugega.

Popoldan sva preživela v tuhtanju najinih opcij. Letalske karte so odpadle. Dobro, greva po kopnem, po najinem načrtu. Ampak kako? So ceste odprte ali ne? Plazovi, razpoke? Kaj ti pravi razum? Ostati v Katmanduju, čakati da se stvari izboljšajo? Naj greva na ambasado? Kdo je sploh pristojen za nas? Kdaj bo elektrika, kaj bo z vodo, se bo še treslo ali ne?

Prihajale so novice o številu mrtvih, že več tisoč. Vasi odrezane od sveta, zasute, pod Everestom plaz zasul trekerje, ...

Sto vprašanj brez odgovorov.

Ne, nima smisla tu čakati. Pomagati ne moreva. Kar bi lahko naredil kot turist je le, da daruješ kri. Bolnice polne, neorganizirano vse, po cesti vojaki, policaji, za katere se ti zdi da še sami ne vedo kaj bi.
Nič ne veva!!! 

Naj predstavljava tu le še ena lačna usta več? Potencial, da tudi midva zboliva za čem in predstavljava dodatno breme? 
Ne. Ne smeva. Tega ne smeva. Nepalci potrebujejo pomoč, ne midva. Midva sva jo dobro odnesla. Midva bova našla rešitev. Midva imava denar... Ne bova lačna... Ne sredi Thamela...

Morda grdo razmišljanje a vseeno - rešiva se. To je Nepal. Kako dolgo bo sploh trajalo sploh vse 
skupaj. Kaj vse se bo zgodilo, ko se bodo začele kopičiti smeti, ko bo zmanjkalo vode, hrane?

Našla sva rešitev v obliki najetega avta. Samo za naju dva. Vseeno nama je že bilo za ceno, samo da poskusiva ven, greva dokler lahko. Nič nama ni zagotovljeno.

Od enih informacije, da so ceste ok, od drugih ne. Nič, plačala sva in upala na najboljše.

Med tem sva pri enemu hotelu uspela dobiti wi-fi. Kako so ga imeli še sedaj ne vem. Ni važno. Javila sva se domov, pogledala novice in še enkrat bolj nama je bilo jasno, da morava stran. Tu nimava več kaj.

Jutro. Avto zamuja. 45 min. Grozno. Potem se pripeljeta dva mulota v nekem indijski Tati (Toyota-like). Jaz sem bila že na robu z živci, Peter me je miril. Vse bo ok; glej taki mali vozijo avtobuse :). Najbolj grozno je bilo, ko sta se prismejala... Kot da se nič ni zgodilo...

Kaj pa naj, usedla sva se in odpeljala.

Da smo prišli iz Katmanduja, smo rabili več kot pol ure. Ceste polne ljudi. Nabito polni avtobusi pred nami. Včeraj naj bi Katmandu zapustilo več kot 70 tisoč ljudi. Ki so šli na jug.... Kaj bo na meji, bova prišla danes čez ali ne? Nasproti so nam stalno vozili prazni avtobusi. Iz Indije. (Dan kasneje sva izvedela, da so bili ti avtobusi oblika pomoči... Vendar so prišli pozno - na avtobusni postaji so izbruhnili nemiri. Policija. Ker ljudje niso prišli več niti do vode.... Rešila sva se.)

Ko smo bili ven iz doline Katmanduja, je bila vožnja enostavna. Avto je bil dober in z lahkoto smo varno prehitevali posamezne kamione in prepolne buse ljudi. Cesta je bila normalna, tu in tam kakšen kamen več, a še to ne veš, če je zaradi potresa ali kar tako, ker smo pač v Nepalu. Ko smo se po dolinah pripeljali preko gorske verige na jug, se je pred nami odprla čista ravnica. Nobenega prometa, nobenega sledu od potresa, čisto drug svet... Slabih 7 ur smo potrebovali za dobrih 300 km do meje.

Tudi na meji ni bilo nobene gneče, par turistov. Štampiljka v potni list, štiri urni avtobus do Gorakphurja.

Med čakanjem na kosilo. Vidi se, da vseeno nisva dobro spala.

 Najin prevoz do nepalsko-indijske meje.

Kupovanje karte za vlak za Delhi. Vse polno razen general class - prevod: trije vagoni in na stotine Indijcev, natlačenih v njih. Tipična slika, ki jo dobi vsak v glavo, ko pomisli na indijske vlake.
Jeb* ga, kupiva karto, se bova že poskusila prebiti v kaki sleeper. 

Ko sem zagledala tiste vagone, mi je šlo hkrati na bruhanje in na jok. Ljudje zbiti skupaj, niti stopiti dobesedno nisem mogla nikamor.
Nekako sva našla svoj kvadratni meter čisto na koncu kilometrskega vlaka v prostoru za invalide, pa tudi tam smo bili precej natlačeni (samo trije invalidi so bili od 25 ljudi). Ponoči sva celo uspela malo spati po obrokih. In sva zdržala.

Najhujše je bilo, ko se je vlak tresel. Spet se je treslo. Res še ni dovolj? Pomiri se, dihaj, nič ni...

Še vedno sva si rekla - ni primerljivo s potresom. Na varnem sva :).

15 ur kasneje: New Delhi. Najin cilj za danes. Dovolj vsega.

Na avtobusu do Gorakhpurja.

Pobegnila sva. Se počutiva krivo?
Ko sva odhajala s Katmanduja - ja. Midva imava možnosti, imava denar, ne bova lačna. Kam pa naj gredo vsi ti ljudje. Ki so ostali brez družine, brez doma? Brez vsega. Kaj naj naredijo? Lačni bodo...
Kaj vse se je zgodilo - sploh se nisva zavedala. Pa sva tam....

Sedaj se ne počutiva več krivo.
Tam ne bi mogla nič pomagati. Ne v tem trenutku. Dobesedno bi delala gnečo in predstavljala še ena lačna usta več... Poskrbela sva zase, tako da sva spravila tudi čim manj ostalih v slab položaj zaradi naju.

Ja, pobegnila sva. A sva živa. Zdrava.

In kaj lahko storiva za Nepal? 
Kako lahko pomagava?

Obisk pri Mipsangu

Mipsang Lama, dr. med., je entuziastičen internist, Tibetanec, katerega sva spoznala preko dr. Kristanove, in pri kateremu sva hranila nekaj robe za naslendji obisk Nepala. 

Ko sva se vrnila v Kahmandu je bila ena prvih nalog, da pokličeva Mipsanga - je hranil kar nekaj toplih oblačil. Vesel, da sva se vrnila prej kot sva načrtovala, naju je povabil k sebi domov na večerjo. Priznam, kar malo živčna sva bila, saj res nisva vedela kaj naj pričakujeva, kaj se spodobi prinesti s seboj, poleg tega je bilo še ravno tibetansko novo leto pred dvema dnevoma.... Vendar je bila vsaka skrb odveč- cela družina naju je sprejela odprtih rok, toliko topline od neznancev že dolgo nisva prejela. 

Živijo v malo lepšem, bolj modernem predelu Katmanduja, v veliki tri-nadstropni hiši, katere streho krasijo molilne zastavice in prelep razgled na eni strani nad mesto, na drugi na opičji tempelj, tretji seže preko hribov, posejanih s samostani… Nikoli si ne bi mislila, da obstaja tako lep kraj ne daleč stran od hrupnega Thamela.

kot sem omenila nama je bilo najprej malo nerodno, nelagodno; trema, pričakovanje, cel dopoldan sva googlala  in spraševala, kaj prinesti na večerjo s seboj tu v Nepalu. A ko naju je Mipsang pripeljal do doma (v pravem avtomobilu sva se peljala!) in sva se povzpela po stopnicah v dnevni prostor, sva se takoj sprostila. V zraku je bilo čutiti nekaj dobrega. Pozdravila naju je Mipsangova mama, prijazna ženica, stara 59 let, toplih oči in potez na obrazu. Njej je sledila še ostala družina, obe sestri, svaka ter nečaki in nečakinje. Stene sobe in hodnikov so krasile fotografije Mipsanga in njegovega očeta z Dalai Lamo, pa njihovega lodga v Langtangu, diplome Mipsanga in njegovega brata…. S stropa so viseli okraski za Losar, ki je bil ravno pred dvema dnevoma, a praznovanje še vedno traja. 

Takoj so nama ponudili dober mlečni čaj in praznični kruh (zelo vesela sva bila da ga nisva kupila midva za poleg, ker je bil ta neštetokrat boljši kot tisti z ulice). Mipsang si je vzel čas in nama povedal nekaj več besed o sebi in celi družini. Prihajajo iz Tibeta, od koder so pribežali v dolino Langtanga, kjer se je rodil tudi Mipsang. Očetu je uspelo iz malega tea-shopa tam ustvariti cel lodge, drugi v vasi, že leta 1988/89. Poleg tega so imeli tudi ogromno čredo jakov, za meso, sir,… 

Steklo jim je, počasi so začeli otroci hoditi v šolo – Mipsang šele pri 12ih, nato je delal po dva razreda skupaj. Danes je priznan internist, del izobraževanja je opravljal na Filipinih. Sestra se je izučila za kuharico (njena sponzorica je bila tudi dr. Kristanova), brat se je izučil za inžinirja. 

Ko potegneš črto in pomisliš, kako daleč so prišli od črede jakov do osebnih poznanstev z Dalai Lamo, moderne hiše v Kathmanduju… zgodba o uspehu. In predvsem pa o dobrih ljudeh. To sva začutila predvsem ob njegovi mami in očetu. Kljub temu, da imata ogromno, kako daleč sta spravila otroke, vse sta preskrbela, a hkrati ni bilo zaznati nobene prevzetnosti, ničesar niti malo podobnega temu. Vse kar sva začutila ob njih je bila toplina in sprejemanje. Sprejemanje naju takih kot sva. 

In to je tisto kar šteje. 

Da ne pozabim - večerja je bila odlična. Pravi dhal bhat, družbo pa sta nam delali še dve nuni iz bližnjega samostana, ki sta prinesli vabilo za neko pomembno praznovanje. Vedno najdejo prostor še za enega, gostoljubnost je brez meja.

Še ena malenkost :) – Mipsang je bil del ekipe, ki je sodelovala ob reševanju Tomaža Humarja. A to je že zgodba zase. Res, svet je majhen, a očitno je naša Slovenija velika.

Najpomembenjše vprašanje zame pa je padlo na koncu. Zakaj budizem? je vprašal Mipsang. In sam dal odgovor naj - it inspires you; you find your inspiration with in.  in to je vse. Morda pa se zato vedno znova vračava v Nepal. In to je samo še ena dodatna potrditev, kako naju je tokrat sprejel odprtih rok.

 Velik dnevni prostor s tipičnimi nizkimi lesenimi mizami, zadaj je prehod v kuhinjo in jedilnico.

 Okusen "praznični kruh". Z njim postrežejo ob posebnih priložnostih, kot je npr. novo leto. Mipsang nama je povedal, da ga praznujejo najmanj deset dni, skupaj se zbere cela družina.

 Mipsangova mama, ki si je za najin obisk nadela še značilne uhane :).

 Na balkonu.

 Mipsang in Peter, na stenah za njima pa fotografije z Dalai Lamo.

Nepal. Šestič... :)

Pa sva spet tu. V Katmanduju. :)

Hmmmm… kaj naj rečem – zarečenega kruha se največ poje... Znašla sva se spet tam, kjer se je najina skupna pot začela. Pred sedmimi leti in pol, ko sva prvič odšla na potep. In lani, ko sva se odločila za malo daljšo pot. Ob zadnjem obisku nekako glava ni bila na pravem mestu, nekaj ni štimalo, ne vem kaj; rekla sem si da prej kot naslednjo jesen se v Nepal ne vrnem. Pa je minilo manj kot leto; zakaj, kako ne vem. Mogoče ve le buddha. A letos je čisto drugače.

Prijazen nasmeh gospe v modrem na letališču, med tem ko je gledala kam le naj nama prilepi vizo : Many times in Nepal right? Vsi smo se zasmejali; šestič sva že tu. Sva morala že kar malo pomisliti.

Zakaj, kaj naju vleče. Nimam pojma. Dejstvo je, da se vedno znova in znova vračava. In letos se mi zdi da naju je Nepal sprejel s posebej odprtimi rokami. Še hrup na cesti je bolj znosen in manj smoga v zraku, čeprav naj bi bil Kathmandu drugo najbolj onesnaženo mesto na svetu (in četrto po korupciji so naju podučili včeraj). Res je, da še ni glavne sezone, a vseeno. 

Enostavno, občutek da sva tu, je tisti pravi. Nekje se ti stvari poklopijo. In je to to. Ko sta moja dva odšla, nekako ni bilo več isto. Želela sva si čim prej oditi naprej. In sva našla cenovno dokaj ugodne karte do KTM : ali naslednji dan, ali pa čez deset dni. Nisva dolgo oklevala, kupila karte in že drugo noč prespala v Katmanduju.

Čeprav priznam, ko sva ob desetih zvečer stopila ven iz letališča na ulico, vdihnila mrzel zrak, pomešan s prahom, sem si res mislila, kaj mi je tega treba. Še bolj naslednje jutro, ko sem se zbudila z ledenimi prsti na nogah, ko so spet na vrsti redukcije elektrike (od 5-9h zjutraj, ko bi si rada z električnim grelnikom segrela vodo za topel čaj). Pa se ti podijo po glavi vprašanja, a sva res že spet mogla rinit v ta mraz? 

Potem pa sva se hitro spravila ven iz postelje in na sprehod po ulicah Thamela. Vonj dišečih palčk po sandolovini, ohm mani padme hum iz zvočnikov, dober mlečni čaj in pravi indijsko kosilo, še sonce se je pokazalo. In v trenutku sem pozabila na mraz, vse je bilo pozabljeno.
Ob tem pa nenehno občutek, da je vse prav, da je v ravnovesju, da tako že mora biti. Da nekaj klapa.

Najini načrtni –hmmm… bova odkrivala sproti. Že prva lepa stvar, ki se nama je zgodila, pa je bil obisk pri dr. Mipsangu Lami, ravno po Losarju - tibetanskemu novemu letu :).

Up close and personal

Epilog obiska mojih staršev…

Za menoj oz. za nama je neprecenljiva izkušnja. Del najine poti, del najinega življenja, sva imela čast z nekom deliti - z mojima staršema. Kdo ima v odraslih letih (joj, res bom že trideset ;)) priložnost preživeti tri tedne s svojimi starši. Brez pravih obveznosti, le počitnice…

Priznam, sploh na začetku je bilo res naporno, nepredvidljivo. Mislim da sem hotela preveč. Preveč naenkrat in prehitro. Želela sem jima pokazati, dati možnost doživeti del najinega sveta, hkrati sem želela da vidita, okusita življenje JV Azije, Kambodže; življenje dolgo trpinčenega a hkrati ponosnega ljudstva. Za piko na i pa sem jima hotela naprej predati čim več znanja, ki nama ga je dalo potovanje, predvsem do spoznanj in zaključkov, do katerih nama je pomagalo srečanje z budizmom, Tushito.

Če se postavim v njuno kožo, sta naenkrat "padla" v svet Azije, prvič v življenju; po vsem vznemirjenju, tremo pred letališči, kulturnemu šoku. Verjetno se jima je po žilah pretakal adrenalin, strah, sreča, veselje… Po devetih mesecih sta končno spet videla naju. 

Sama pa sem imela glavo in misli naravnane na to, da sem si želela le dati čim več nazaj njima, ki sta me vzgajala, ki sta imela potrpežljivost ne glede na to česa sem se lotila, ali sta se s tem strinjala ali ne, in me ob tem imela vedno brezpogojno rada in me podpirala…. V to nikoli nisem dovmila in nikoli ne bom dvomila. Ljubezen staršev ne pozna meja.

Hudo mi je le, ker sta včasih mislila da sta s svojim obiskom prinesla same težave; od planiranja, prilagajanja,... Meni pa je to le v izziv. Težko je bilo edino potegniti mejo med tem, koliko ima vsak fraj, da jima je še zanimivo in ne dolgočasno, da ni urnik prenatrpan, da se normalno prehranjujemo, da jima prihraniva nepotrebno izgubljanje časa na avtobusnih postajah,...

Ne znam z besedami. In na trenutke je bilo res vse malo kaotično, zbegano, preveč prilagajnja in odvisnosti drug od drugega. Pomešano na začetku z gnečo in neprijentimi vonjavami po hrani na ulicah Bangkoka, hrupom in hupanjem; nato z Angkor watom, enim izmed čudes sveta. Temu je sledil Phnom Penh, okus temačne preteklosti Kambodžanov. Niti ne preteklosti ampak sedanjosti.  Za sprostitev, pomiritev duše smo se ustavili v Kampotu, obiskala sta planaže popra, zajčji otok…. Na koncu še skok na morje… Ati je bil prvič na peščeni plaži, zakopal se je do vratu v mivko, skakal po vodi kot otrok. Kdo ima srečo videti takošno neizmerno srečo pri svojim starših? Še na pedikuro smo ga spravili, ko je moral celi dve uri sedeti pri miru. Občudovanja vredno za moškega pri 55ih ;).

Na začetku je bilo morda res preveč in to je bila moja napaka, ki jo priznam brez problemov. Ampak moja dva sta se super držala. Nobenih prevelikih izpadov slabe volje, naveličanosti, jeze…. Le iskreni občutki, ki jih nismo skrivali drug pred drugim. Kar je edino prav… Res, danes vsi preveč zadržujemo svoje občutke, misli v sebi. Ne upamo si jih povedati na glas, deliti z drugimi. Ker se nam zdi da nas potem vsi postrani gledajo. In tako je najlažje zadržati samo zase. Brez zavedanja, da se ti bo nekoč vse nakopičilo, da je v bistvu vsak dan le slabše…

Ko potegnem črto, mi ni žal za nobeno besedo ali dejanje. Vsi smo le ljudje, krvavi pod kožo. Postali smo bolj povezani, bolj naju razumeta in midva njiju, njun pogled na svet. 

Tudi najin odnos se je spremenil. Postala sva bolj vsak svoja oseba in hkrati še bolj povezana skupaj. Dobila sva nek nov zagon, za življenje, za potovanje. Včasih pozabiva, da sva tudi midva nekoč bila prvič tukaj in koliko novih stvari sva takrat videla. Seveda sva se marsičesa s časom navadila in se nama danes zdi samoumevno (predvsem življenje in dogajanje na ulici je takšen primer). Zdaj drugače dojemava iste stvari, hkrati pa vidiva veliko novih, zanimivih. In v tem je tisti čar poti, ki ga nikoli ne bova znala opisati nekomu, ki ga ne doživi. In prav je tako :-).

Najtežji del za njiju pa se je lotil šele sedaj, ko sta se spet vrnila v tirnice vsakdanjega življenja. Ohraniti malo notranjega miru, pomirjenost, to bo sedaj pravi izziv.

Iskreno upam, da jima bom lahko v dovolj veliko podporo, da ju bom lahko spodbujala, čeprav z drugega konca sveta. 

Še enkrat - hvala da sta prišla! In komaj čakam - čakava na nov obisk ;).

Mmmm... kokosovi piškoti

Verjetno se mesec dni pogovarjava malo bolj intenzivno o hrani :) - že od Filipinov dalje, saj tako več kot polovico dneva diši iz vseh koncev po sveže pečenem na oglju (sicer je meso ampak vseeno), da se nama v spomin že skoraj preveč pogosto prikrade vonj po domačem pikniku, domači hrani,...

Včeraj popoldan pa je za spremembo zadišalo po nečem drugem. Najprej sva mislila da sva malo čez les, po čemu, ampak se nisva zmotila...

Med vožnjo s kolesom po rdeči peščeni cesti, nekje na podeželju Kambodže, se nama je v nos prikradel vonj po kokosu in piškotih. Saj ločeno še gre, je že dišalo, samo skupaj nama ni peljalo - ampak - ustavila sva se, kjer je najbolj dišalo, in ob strani zagledala prijaznega gospoda, s širokim nasmeškom na ustih, ko sva mu s kretnjami kazala, kako nama diši. Ribal je kokose za moko, midva pa sva pogledala za njegove rame v temen prostor in zagledala kaj - domačo proizvodnjo kokosovih piškotov!!! :) in to iz riževe moke, pečeni pa nikjer drugje kot v pravi zidani krušni peči! 

Niso naju pustili oditi lačna :) še enkrat več se je pokazalo, kako prijazni s(m)o lahko ljudje, in da se še vedno najdejo taki, ki te ne vidijo samo kot vir zaslužka.

 Zelo so iznajdljivi in praktični - polovico kokosove oreha nasloni na sredino tiste narave, ki elegantno ven nastrga kokosovo meso.

 Vse na roke, pri izdelavi sodeluje cela razširjena družina.

 Vzorec naredijo kar z glavnikom.

 Dišalo je v radiju petsto metrov naokoli :) Res so bili taboljši, le poglej kje se pečejo, in pomisli, kako so narejeni; vsi ročno, z občutkom. In ne strojno kot pri nas....

Res lepo popoldne. Doživetje ki te spomni zakaj si odšel na pot :).