Šola v Chyalsi

Morda samo branje ni tako napeto, kot prejšnji odlomki s trekinga. Je pa vseeno tema, ki nama je dala močno misliti.
Kaj vse jemljemo za samoumevno. Kaj vse nam je dano v naši državi, mi pa se vseeno nenehno pritožujemo nad tem ali onim. Ko sva se zamislila, če sva res postala tako nepozorna na okolico. Preveč navajena. Preveč dolgo na poti, preveč časa v res revnih državah.

Drugi dan najinega postanka v Chyalsi, me je Gela (glavni menih) prosil, če lahko malo fotografiram kompleks samostana, stari in novi hostel ter šolo. Predvsem pa naj zajamem detajle poškodb na vseh stavbah. Nalogo sem z veseljem sprejel. 

Polno opremljen s svojim kanonom sem se odpravil do starega hostla. Učenci so ravno opravljali zaključne izpite, zato tam ni bilo nobenega. Hitro sem se lotil dela, slikal z vseh razdalj in zornih kotov, ter iskal poškodbe na zidovih. Počasi sem slike začel procesirat tudi v mislih. Kako, da tega prej nisem opazil? Uboga stavba je v najboljšem primeru spominjala na kak star hlev pri nas, popolnoma neprimerna za bivanje otrok. 

Šolarji med opravljanjem zaključnih izpitov

Še huje je bilo s šolo. Že na daleč se je videlo, da jo je zob časa pošteno načel, ko pa sem vstopil v nekaj praznih razredov, me je dobesedno stisnilo. Neravna, polomljena lesena tla, odpadajoč omet in ogromne razpoke na vseh vogalih, okna brez šip, za silo zabita z deskami… To je šola? Sem prihaja dnevno več kot sto otrok? Zmrazilo me je. 

Osrednja stavba šole, ki že na daleč kaže svoje ubogo stanje. 

Učilnica za četrti razred je v najslabšem stanju. 

Notranjost četrtega razreda 

Nekatera okna imajo na mesto šip za silo zabite deske.

In najhujše je dejstvo, da se prej za to sploh nisem zavzel. Stavba, mimo katere sva hodila večkrat na dan, izgleda kakor najbolj revna kmetija v Halozah nekje bogu za hrbtom. 

Ampak to je njihova realnost. To je Nepal.

In midva, kaj tega res več ne opaziva. Zakaj je to postalo del vsakdana za naju. Zakaj več včasih niti ne trzneva, ko greva mimo razcapanih otrok, mimo berača na cesti,...? Morda ker je večina ljudi tu še vedno bolj srečnih kot marsikdo, ki ga poznava, čeprav ima mogoče le za desetino (materialnega) kar imamo mi?

Grozen občutek. Kar mravljinci ti gredo lahko po hrbtu.
Hkrati pa se zaveš kaj imaš doma. V naši državi, v Sloveniji.
Tega nisva in ne bova nikoli pozabila.

Chyalsa - Jiri

Še zadnjih šest dni, od tega trije dnevi v Chyalsi. Skupaj s sprehodi  vzpona 5455m gor, 6267 m dol, pr. 30 ur hoje (od tega od Cyalse nazaj do Jrija 23 ur).

V Chyalso sva se spet vrnila. Čeprav sem si ob zadnjem obisku rekla, da vsaj eno leto ne. Pa ne vem zakaj, ne vem kaj naju je vleklo tja. Dobro, zdaj veva, a prej nisva.

Iz Phapluja sva se odpravila počasi v hrib, sopihat do Chyalse. Kot prejšnjič, so dežne kaplje pospremile najin prihod. ( Res ne vem kaj je s tem vremenom in Chyalso ;)). Doživela sva topel, prijazen sprejem, podkrepljen s sladkim mlečnim čajem. Sobica naju je čakala, slika Dalai Lame na njeni steni prav tako . Gele (glavnega meniha) ravno ni bilo, zato sva kosilo pojedla le z ravnateljem, popoldan pa (spet) preživela zavia v tople spalke. Spet je deževalo. Spet je bil mraz. Najina psiha pa na dnu. Utrujena, premražena, sva se spraševala, kaj nama je spet tega treba. Naju ni že ob zadnjem obisku dež pregnal. Zakaj sva sploh rinila sem. Ne vem, ali sva bila res že preutrujena, prezebla, prenavelična, prelačna. Saj ne veš več. Vsega maš pač dovolj. Pa sva vseeno pričakala Gelo, ki naju je bil iskreno vesel. Po večerji nama je navdušeno razlagal, kako je bil januarja v Sloveniji pri Špeli, pa nato v Švici, na Češkem, o svojih izkušnjah potovanja z vlakom… Da je bil na meji z Italijo, pa gledal slovenske narodne noše in plese. Prav zanimivo je bilo to poslišati iz ust budističnega meniha… 

 Pot do Chyalse so nama polepšali rododendroni.

 Ni konca ne kraja slik najinih prehranjevalnih navad. Zajtrk v Phapluju.

 V roku enega leta so letališče čisto obnovili, ostalo pa jim je še nekaj asfalta za kilometer lokalne ceste.

 Prijazna dobrodošlica v Chyalsi.

Po večerji sva zaspala kot ubita in se zbudila v jasno! Jutro. Seveda sva ostala na koncu dlje kot sva pričakovala (hotela sva namreč oditi že naslednji dan, saj nama vreme ni bilo pisano na kožo). Hodila sva naokoli na sprehode, se vsaj malo spočila, najedla in napila. Peter je na željo Gele poslikal šolo in star hostel, vmesni čas sva preživljala ob pisanju mailov, prebiranju novic z doma. Nič nama ni manjkalo, a hkrati sva ugotovila kmalu, da je čas, da greva dalje. V šoli so imeli izpite, s katerimi so po treh dneh zaključili in so se začele počitnice. V ambulanti kaj dosti dela, da bi lahko pomagala, ni bilo. Midva pa sva dobila svoj zaključek. Videla sva, da ne obžalujeva ničesar, da sva prejšnjič tako hitro odšla z bolnice. Videla sva, da vse skupaj teče kot ulito, in da najine pomoči, vsaj trenutno, ne potrebujejo. Tako sva zaključila še eno odprto poglavje. Morda tudi malo slabe vesti, ki sva jo imela od prejšnjega obiska. A je bilo prav da sva prišla še enkrat. In odšla ob pravem času. 

 Pogled na glavno gompo.

 Ambulanto so uredili "v nulo"; zasluge seveda dr. Kristanovi. Za mizo sedi Tashi, lokalni tibetanbski zdravnik.

Nasmejani obrazi šolarjev.

Otroška jedilnica med večerjo; živ žav, mantranje,...

Naše kosilo; Gela, Geshela in ravnatelj.

Na zadnji dan v mesecu si tibetanski menih i pobrijejo glavo.

V lokalni gostilni - desno dela chaang iz prosa.

Ko te zebe je edina rešitev spalka. Chyalsa je vseeno na višini našega Triglava.

Prijazni 30-letni Nepalec s svojo hčerko. Sanja da bi lahko odšel delat v eno izmed arabskih držav.

Najina družba na chaangu.

Po štirih dneh sva pustila Chyalso za seboj in se odpravila nazaj proti Jiriju. Pot je bila težja kot sva pričakovala. Petra je sesulo prvi dan, mene tretji dan (od treh dni do Jirija). Pot je bila vseeno naporna, dolga, midva pa utrujena. V Chylasi se nisva prav spočila, vsak dan sva letala naokrog, po bližnjih hribih, uživala v miru in svežem zraku.

Dolg dan nazaj do Jumbesija. A energije ne zmanjka... Dokler ne zapiha oster veter in padejo prve dežne kaplje.

Nazaj do Jirija sva potrebovala le tri dni. Tri dolge dni. Prvi dan sva hodila le slabih šest ur. A že prvi dan naju je zadnjo uro skorajda pral dež, veter tako močan da mi je odpihnil in polomil dežnik, psiha na psu. Ko sva prišla do lodga, se usedla v sobico, je bil Peter čisto adijo. Dosegel je svoj low na trekingu. Dovolj je imel mraza, hladne vode, slabega vremena, vsega skupaj. Kot kup nesreče je sedel na postelji, zavit v toplo spalko, a od njega ni bilo ničesar. Ne predstavljam is , kaj se mu je pletlo po glavi. Vedela sem le, da če ne bom sama migala in pustila, da se nejgova utrujenost preseli še name, da bo hudo. Na računalniku sem vrtela glasbo (ki mislim da je naredila le še slabše, saj je bilo vmes veliko domačih), se trudila poplesavatih v rimtu, a mi ni ratovalo. Nisem imela energije, da bi držala še njega pokonci. Brez večerje je odšel v posteljo in takrat me je resno zaskrbelo.

Hvala bogu zaskrbljensot ni trajala dolgo. Naslednje jutro se je zbudil svež in spočit. Zagrizla sva v strm hrib nad Jumbesijem, se vmes trikrat skregala; no, niti ne skregala, kriva je bila moja tečnoba, ki je trajala vse do kosila. Bila sem lačna, hkrati mi ni pasalo jesti. Ne moreš se najesti če greš v hrib. Poleg je pihal mrzel veter, ko ne veš ali bi bil slečen ali oblečen. Ali naj vlačim nase topel trak ali tanko kapco s šiltom. Ali naj bom v kratkih ali v flisu. Kot začaran krog. Že tri tedne. Dovolj…

No, po kosilu sva bila oba boljša. Hitro sva se spustila navzdol do Kinje, kjer je bilo prijetno toplo, spila čaj in zagrizla v zadnji hrib tisti dan. Hodila sva že od pol sedmih zjutraj. Res sva se vmes ustavila na kosilu a vseeno. Moje meje so bile dosežene. Ni se mi več dalo, hrib gor se mi je vlekel in vlekel. Nič mi ni pasalo jesti, vedela pa sem da moram. Kosilo sem slabo prebavljala, vsa kri je bila v nogah in rokah. Ni mi bilo nikamor za iti, spet je začel pihati mrzel veter, nebo so zakrili temni oblaki. Pa kaj naju more spet prati? Peter je že hotel vzeti ven dežnik, sama pa sem optimistično vztrajala da ne bo deževalo… In hvala bogu in buddhi, sem imela prav. Vlekolo se mi je in vleklo, dokler nisva prišla do zadnjega vzpona. Energija se je malo dvignila in pohitela sem naprej. Lastnik lodga se naju je spomnil še od prejšnjega obiska, me napotil v notranjost in mi rekel, naj si kar sama izberem kje bi spala. Petru, ki je hitro prišel za mano, je prijazno stisnil roke in ga ravno tako še bolj toplo pozdrvil nazaj. Taki trenutki so redki. Take obdržiš v spominu.

 Spet med rododendroni.

Noč kratka, sladka in topla. Še zadnji dan. Še zadnja sva vzpona. Še zadnji koraki. Fizično in psihično utrujena. A je šlo. Vse do zadnjega spusta. Tam sem se zlomila jaz. Po zadnjem vzponu in le slabo uro od Jirija sem se sesedla za molilnimi kamni na tla in začela jokati. Spet je pihalo, dovolj sem imela vsega. V roke me je zeblo, nisem vedela ali naj imam rokoavice gor ali dol, kje mi manj zatekajo prsti. Bolele so me rame in pa cela desna polovica prsnega koša, zdi se mi da sem si med padcem malo nalomila rebro… Peter se je usedel poleg mene, nivedel kako bi mi pomagal. Ampak v takem ne moreš storiti prav ničesar. Jokala sem kot dež, vmes pa sem si s prstanca s hudo težavo in pomočjo kreme vlekla dol poročni prstan. Preveč so me bolel roke, vsi členki, da bi ga zmogla meti gori še minuto dlje. 

In ko sem se konkretno zjokala, je vse minilo. Vse kar je šlo skozi mene v treh tednih, od psihe do fizičnega napora. Vse je minilo. V trenutku. Včasih se pač paše dobro zjokati in nekomu pač potarnati nad svojo nesrečo. Biti sebičen. Gledati smo nase in na nobenega drugega. Taki pač smo ljudje.

In paše. Tako meni kot vsakemu drugemu bitju na tem svetu. 

In gre skozi.

Ko ne morem reči ničesardrugega kot Petru hvala. 

V Jiriju sva bila v manj kot uri, noge so letele same od sebe, kupila sva karte za bus, se usedla na praženih rezancih in changu, ter nazdravila najinemu trekingu. 

Kaj naj rečem. Konec dober vse dobro . Ta treking mi je dal več kot sem si mislila, da mi bo. Ne znam opisati, kaj je tista sila, ki me vedno znova in znova vleče v Nepal. Nekaj je dokazovanje mej samemu sebi, nekaj je narava, gibanje. Nekaj so hribi (samo da pišeš o Nepalu pa je na blogu koj več ogledov . Slovenci smo res narod, zapisan goram.), nekaj je očitno karmična povezanost. Ne vem. Vem da sva tu našla drug drugega. Vem da sva tu našla samega sebe. Vem da sva tu odkrila budizem. Vem da se vedno vračava. Zakaj, ne vem. Enkrat. Mogoče.

Zdaj sva Kathmanduju. Piševa za blog, leživa, jeva, pijeva. In nakupujeva hrano za naslendji treking. Ko bi še. Kot zasvojensot. Ko dobiš vse in še več. Stvari ki jih nisi nikoli pričakoval. Našla sem svoj mir s fizičnim naporom, našla sem svoj mir s hribi v Nepalu. Dopolnila sem delček ki mi je manjkal pri Chyalsi, pri Špeli. Odkrivam sebe. Odkrivam naju. Odkrivam Petra. Skupaj rasteva. In veva zakaj se vračava. 

(p.s. ampak rekla sva si, v Gokyo greva le še ob dvajseti obletnici poroke, skupaj z otroci ;)).

KONEC :)

Namche - Chyalsa

Predzadnji del poti, od Namcheja do Chyalse, tri dni, vzpona 4109m, spust 4697 m, pr. 30 ur hoje. Psihični in fizični pretresi : neopisljivi :).

Tokrat zapis z obeh strani.

Titina:

Zadnje jutro v Namcheju sva začela ležerno. Počakala sva, da se je okoli osmih zjutraj začelo dogajati na tržnici, si nakupila zalog svežega sadja, in se kar pozno odpravila nazaj proti Lukli. Nikamor se nama ni mudilo, grelo naju je sonce in misel na toplo noč nižje doli. Hitro sva hodila, se umikala nosačem, oslom in vedno večjim kolonam trekingašev, se ustavila na kavici s svežim mlekom, in počasi odšla dalje. Še enkrat znova naju je »poznavanje« poti udarilo po glavi. Zadnji del poti se je vlekel in vlekel, bila sva že popolnoma brez energije, tečna, začelo se je oblačiti, morala sva odpreti dežnike. Do Lukle sva se komaj privlekla. Iskreno, zmogla sva ravno še do prve gostilne na samose in momote. Ko sva se najedla sva bila seveda za 100% boljša, vendar pa sva se odločila da je bolj pametno da ne rineva naprej, pač pa da prespiva v Lukli. Prava odločitev, saj se je pot naslednje jutro prav tako vlekla.

Pravijo da je pot Jiri-Lukla NEPALI FLAT – prevod : gor-dol-gor-dol. Hribi po katerih sva prej hitela dol, so zamenjali smer strmine in jih kar ni hotelo biti konec in konec navzgor. Upala sva da bova ta dan pri nosačih, na isti postojanki kot na poti do Lukle, jedla dober dhal bhat. Prv udarec je bil ko spet ovinkov in hribčkov in hribov in klancev in potk ni hotelo biti konec. Ko že vidiš hišo, pa so vmes še trije ovinki. In za konec - je bilo še zaprto. Midva pa čisto obupana – v prvem lodgu sva si naročila kuhan krompir, ker je bilo to najhitreje za jesti…

Malo boljša sva šla tako dalje, do Kharikole. Tudi to ni bila želja za tisti dan, upala sva na malo dlje. A enostavno ko si utrujen si utrujen. In ne gre dalje kot to. V sobici sva se sesedla na posteljo, si slekla dol umazane nogavice in samo sedela. Deset minut. In se gledala. Ponavadi lahko koj vstanem, poštimam da je vse kolkr tolk znosno in imaš kam stopiti, da je gorilnik na enem mestu, hrana na drugem, umazane cunje na tretjem koncu, ko se začneva razpakiravati (ker verjemi, rata cela štala na 2x2m). Pa ni šlo. Počasi počasi sva se zaganala, bolel me je cel hrbet in rame, noge še niti ne toliko :-). Pa je nato vseeno šlo. Spala sva slabih enajst ur, ponoči me ni zeblo ko sem šla na wc. In to je bilo dovolj da sva se spočila in nabrala moči za naslednji dan. Vedela sva da bo dolg. Nisva pa se zavedala kaj nama bo prinesel. 

Dan se je začel obetavno, noge so šle kar same od sebe (kaj naredi dober spanec), spust dol, vzpon gor, pa spet gor in dol, dokler mi ni spodrsnilo v blatu in sem imela umazano celo rit. Takrat je bil ravno pravi čas za postanek, ustavila sva se v Nunthali, preoblekla sem si hlače (v Petrove pajkice ker drugega nisem imela), in spila še en dober koruzni chaang (da ne bova izgledala alkoholika – meni ful pomaga pitje, saj je fermentirano, vsebuje ful probiotikov, je živa hrana; sama pa imam precej problemov s pomanjkanjem dobrih bakterij, ki mi pomagajo prebaviti vse te količine sadja in vsega kar zmaževa. In to sva odkrila na trekingu in je zakon!, osvežilno, zdravo, domače. Včasih moraš samo zamižati na eno oko ko vidiš pripravo pa je).

Hitro sva spakirala dalje, čakal naju je vzpon do Ringmo-ja. Nasproti so nama začele hoditi vedno večje kolone oslov, mul, nosačev. Izogibaš se jim, stopaš vstran, dokler le gre. Enkrat pa sem slišala le zvončke, videla še nisem nobenega. Prepozno.

Na ozki potki mi je nasproti prišla cela čreda. Dvema sem se uspela odmakniti, pred tretjim pa ni šlo. Zrinil me je s poti na stran – stala sem na zunanji strani ker nisem pravočasno uspela na notranjo. Padla sem navzdol s poti, najprej prosto par metrov in nato po hribu navzdol še nadaljnih par metrov. S petnajstimi kg na hrbtu. Nisem vedela kaj se dogaja, slišala sem samo vpitje Petra; sama sem se kot v afektu trudila obrniti s hrbta (ruzak se seveda prevagal mojo težo) na trebuh in prijeti prve oprijemljive stvari pod rokami. Kot me je učil Peter ko sva se metala po Pohorju po snegu navzdol, kot so me učili v alpinistični šoli se ustavljati s cepinom če ti zdrsne. Kolikokrat sem to ponovila. Kot da bi vedela za kaj se učim. Mislim da mi je to rešilo življenje. Zagrabila sem vejo, se ustavila in začela miriti Petra, da sem ok, da naj ostane kjer je. Kričal je, hiperventiliral. Jaz pa sem bila popolnoma mirna in sem se bala zanj, saj sem ga videla hiteti po hribu navzdol in sem se bala, da ne bo še njemu zdrsnilo. K meni je kmalu prišel tudi vodič oslov in mi pomagal vstati. Čudežno sem izgubila z ruzaka samo labelo in nič drugega. Počasi sem prilezla nazaj na pot, Peter se je sesedel kot kup nesreče. Trikrat bolj obupan in na robu kot jaz, dihal tako hitro da je dobil mravljince po telesu. Mirno sem mu samo rekla, da sem ok in da grem naprej, da mam vse celo in lahko hodim. Če bi se še jaz tam usedla ne vem če bi še kam prišla. Tako pa sem vedela da moram naprej. In sem šla. Ne morem si predstavljati, kaj je doživljal, kaj je videl, kaj se je vrtelo vnjegovi glavi. Vedela sem samo da moram ostati mirna za oba. In sem počasi odšla naprej. Ko bo adrenalin popustil sem vedela da me bo vse bolelo. Na prelazu sva bila v 30ih minutah. Ekspresno hitro. Usedla sva se pri eni najbolj prijaznih gospe v Nepalu na kosilu in changu. Najedla sva se in napila, očitno sva zgledala kar podhranjena, saj nama je sama namešala še okusno zelenjavno prilogo h krompirju, na koncu pa ko sva brskala med olupki krompirja še od nekod pričarala zelenjavne momote in me hkrati tepkala po stegnih naj le jeva :-). 

In sva odšla naprej, nakupila še nekaj svežih jabolk (nasvet : v Ringmoju jeseni nakupi sveža in suha domača bio jabolka, da te bodo pokonci držala na dolgi poti. Midva sva si jih nakupila še za naslednji treking. Le kdo to še počne a ;)).

Počasi sva si uredila misli, bila hvaležna da sva ostala cela. Komu – drug drugemu; neizmerno sem hvaležna mojemu možu, ki me je matral in matral in vztrajal naj se mečem po snegu; vsem inštruktorjem v AŠ na Kozjaku. Mene je rešilo. In pa še nekomu, ki pazi name, mi pomaga očistiti vso slabo karmo, ki jo imam. (To ni bilo prvič da mi je zdrsnilo; pred leti pod Skuto sem letela dobrih trideset metrov navzdol po snegu; rešil me je Peter ki se je vrgel name in ustavil moj padec). Ne vem, očitno nekaj nosim v sebi. Verjetnost da mi kje kdaj zdrsne je seveda toliko večja, ko pohajaš po takih krajih, hribih,… Vendar uspešno pucam s to karmo in verjamem vase in v vse okoli sebe. 

In vedno znova se zavem, kako dragoceno je moje življenje. In se zamislim, kaj lahko naredim z njim, komu lahko koristim, komu lahko polepšam dan. No, saj je lažje reči vse to in storiti. Dejstvo je, da pozabljaš stvari ki jih imaš v nekem trenutku v glavi. Pač pride in gre. Nekaj pa mora biti, da te bo na to večrkat opozarjalo, to mora preiti v tvoj avtomatizem, ko se zbudiš zjutraj. Vzami si le pet minut, malo dihaj, se pomiri, in si reci, da danes pa lahko nekomu polepšaš dan. In če boš to naredil za eno osebo, bo to dovolj. In ne rabiš več. 

Odnesla sem jo s celo glavo; modric nisem uspela prešteti; bolela me je cela desna stran telesa, predvsem preko kolkov in riti sem bila močno potolčena in še danes sem plava/zelena/vijolična. Ampak lahko že spim na desni strani.

Mami, ati, vem da sta to prebrala. Pa naj vaju ne bo strah in ne zganjat panike in kupovat karte in tako naprej. Nekdo pazi name, na naju oba. Mislim pa, da je to izkušnja, ki jo je vredno deliti; pa če bova s tem morda le enemu premaknila kakšno misel v glavi, da bo se bo v tem trenutku zavedel, kako dragoceno je to življenje, ta trenutek ki ga ima, in bo naredil še nekaj za druge ljudi, je vredno.

Midva sva ok. Super. Ta treking nama je dal vse in še več. Vendar vsega pač ne gre opisati.

 Zadnji pogledi iz Lukle na mogočne gore.

 Na zajtrku. V Lukli sva nakupila hrane za cel teden.

 Po padcu sva se ustavila na kosilu pri eni najbolj prijaznih Nepalk na poti. Novemu rojstnemu dnevu sva nazdravila s chaangom, za kosilo pa sva pojedla ogromno porcijo kuhanega krompirja. Ker sva se ji zdela presuha nama je za povrh dala še odlične zelenjavne momote :).

Peter:

Dokončno sva obupala nad mrazom in si zaželela tudi kakšnega vročega tuša po ne-astronomskih cenah. Tako bi najraje karseda hitro pobegnila iz Namcheja, a želela sva si vsaj še počakat na tržnico, da si nakupiva svežih zalog sadja. Zgodaj sva za seboj pustila hotel s pohlepnimi lastniki, ter se preselila na drug konec vasi, kjer sva v miru pozajtrkovala, spila kozarec changa in počakala na svežo robo na tržnici. Skute sicer ni bilo na spregled, a sva se zadovoljila z nekaj dragimi jabolki in mandarinami.

Namche sva tako zapustila precej pozno, šele ob 9ih, kar nama ni bil problem, vsaj na začetku ne. Prvi del poti do Lukle je hitro minil, toliko bolj pa se je vlekel drugi del, ki ga nikakor ni hotelo biti konec. Tudi vreme se je skisalo in z veliko trme sva le prišla v Luklo, ter si privoščila zasluženo pozno kosilo. Ker dež ni jenjal, sva opustila plane o nadaljevanju poti do naslednje vasi, kar je bila pravilna odločitev. Šele takrat sva se zavedla, koliko sva v resnici utrujena. Zato sva raje vedrila v udobni sobi lodga, lovila 3G signal, ter pisala mejle.

Zjutraj sva se precej podvizala, saj sva vedela, da naju čaka naporen dan. Hitro sva sestopala po blatni poti, preden se je le-ta ponovno postavila navkreber. Pričakovanja so hudič, sva ugotovila že prej, pa tudi tokrat so nama preizkušala psiho. Neskončni ovinki, hribčki in skriti kotički so se kar pojavljali in hiško, kjer sva hotela jesti kosilo, sva dosegla dve uri kasneje, kot sva pričakovala... Seveda poceni dal bhata ni bilo več, zato sva si obupana v naslednjem lodgu naročila kuhan krompir. Psihično precej sesuta sva tako nabrala vsaj nekaj fizične moči, čeprav nama je bilo obema jasno, da tudi danes ne bova dosegla plana, zato sva prespala v vasi Karikola.

Naslednji dan nisva imela več nobenih pričakovanj, zato je bila hoja sproščena, kot že dolgo ne. Morda celo preveč. Ritem je bil dober, razmere ugodne, v zraku je bil vonj po morju. Enakomerno sva se vzpenjala, dokler se niso nekje na polovici poti začele težave. Na blatnem plazovitem delu poti je meni še nekako uspelo zmanevrirat preko kamnov, Titina pa s svojim težkim ruzakom ni imela te sreče in v sekundi se je zdrs končal na riti v svežem blatu... Moja tolažba, da ni tako hudo, saj bi lahko končala v oslovskem dreku, je bila tisti trenutek bolj jalova... Vendar do prvega lodga ni bilo daleč in sveže pajkice, čaj ter kozarec changa so rešili zadevo. Zato sva optimistično nadaljevala pot, v rutiniranem himalajskem koraku, vsak s svojimi mislimi. Ampak, ko ima hudič mlade...

Ta dan sva na poti srečala že več sto oslov. Na tem delu poti jih je ogromno, saj od zadnje ceste v dveh dolgih dneh tovorijo robo do Namcheja. Tega sva že precej navajena, zato se jim vedno rutinsko umikava, čeprav je ob velikem številu oslov in ne vedno lepih poteh to včasih precej zoprno. Ne vem kolkič sem tisti dan že zaslišal zvončkljanje, ki se ga sliši tudi kilometer daleč, in ponovno iskal mesto na poti, kamor se bom umaknil. Na zgornji rob poti, VEDNO na ZGORNJI ROB. Titina je hodila kakšnih 20 metrov pred mano in ko sem na širokem ravnem odseku razmišljal, ali naj kar tam počakam, je ona bila že v strmini na kamnitih stopnicah. Takrat so nenadoma izza ovinka nasproti prišli prvi osli in naju oba presenetili. Slučajno sem bil na ugodnem mestu, Titina pa se je hitro umaknila, kamor se je lahko. Na žalost na napačen rob... Ne vem natančno, kateri osel je bil, tretji ali četrti, naenkrat sem videl Titino, kako se kotali po hribu pod potjo. To se ne dogaja nama... Vse je samo v moji glavi... Ampak ne, ne!!!

"Titinaaa, neee!!! A si v redu, a si v redu, a si vredu???"

"V redu sem,"

Dihaj, dihaj, dihaj...

"A si v redu???"

"Ja, v redu sem!"

Prekleti osli!!! S sebe sem zmetal ruzak in fotoaparat ter iskal prehod med osli in njihovim vodnikom, ki so se naguzili na poti.

"Premakni vendar osle!!!"

Nekako sem se uspel zgužvat med njimi in skoraj sam padel po strmini, vodnik oslov pa je tudi že šel pomagat. Dihaj, dihaj, dihaj... Slišal sem Titino, kako ga sprašuje, kje imajo dober dal bat. Nisem bil prepričan, da je vse v redu z njo, a ko sem prišel do nje, se je že rešila vej in bodic grmičevja. Dihaj, dihaj, dihaj...

"V redu sem, pomiri se. Poberi mi kapico in očala. Pa nehaj dihat, da ne boš hiperventiliral!"

Sploh se nisem zavedal, a do tistega trenutka sem dejansko dihal, kot še nikoli v življenju. Skobacala sva se nazaj na pot, živčen sem jo objel, se vsedel in nisem vedel kaj naj. Imela je nekaj prask, zato je rekla, da bo nadaljevala, da se ne ohladi, saj do prelaza ni več daleč. Ugotovil sem, da bo najbolje, če tudi sam kar najhitreje zagrizem v hrib in pokurim odvečni kisik, ki sem ga čutil v konicah prstov, saj dihanja nikakor nisem mogel umirit.

15 minut kasneje sva prečkala prelaz in se pomirjena ustavila na kosilu. Dal bhat sva spet zamudila, a nama je prijazna lastnica lodga skuhala zvrhano mero krompirja, s svežo česnovo omako, na koncu pa nama zastonj dodala še tri momote (očitno sva zgledala res lačna). Tako lepo izkušnjo zelo redko doživiš, zato sva ob slovesu obljubila, da prideva naslednjič sem na momote :-)

Dogodek z osli je šel, kakor je prišel, noben ni več razmišljal o njem. Obesila sva zastavice, v Ringmoju nakupila sveža in suha jabolka, ter po treh urah lepe nove ceste sedela na udobnih posteljah v Phapluju. Za nama je bil najdaljši dan trekinga, hodila sva več kot 11 ur. Zato sva si z užitkom po dobrem tednu privoščila vroč tuš. In pa chang :-)

 Sreča