Mrauk U

Mrauk U – vas, kjer je elektrika (brez generatorjev) na voljo le med 18h-24h. Pol kiloometra ven iz centra hodijo po vodo k mestnim vodnjakom. Hiše so krite s palmovimi listi, grajene v dveh nadstropjih; glavno prevozno sredstvo je kolo, čeprav je že precej motorjev, avtomobilov in vseh možnih izvedb motokultivatorjev. Hitro se razvija, napredek je prišel tudi sem - v centru na vsakih 20m nekaj gradijo, razbijajo, popravljajo, trobijo. Če ne drugega sva imela ravno to srečo, da sva spala ravno poleg gostilne, kjer cel dan do osmih zvečer laufa generator. Hrupa več kot v Indiji. Ampak za jest so meli pa super, tako da jim je bilo malo oproščeno :).

Glavni razlog, ki je vas postavil na turistični zemljevid, so torej budistični templji, razpršeni povsod naokoli; deloma odkriti in obnovljeni, deloma zaraščeni in odmaknjeni. Večinoma iz kamna (ne opeke), mlajši kot tisti v Baganu,.Ne predstaljajo le spomenika ali kupa kamenja, pač pa jih je kar nekaj v aktivni uporabi.

So impresivni, zanimivi,  pozornost pritegne predvsem notranjost templjev; skrivajo dolge in temne hodnike, v  katerih so stene polne reliefov prizorov tako iz življenja bude kot vsakdanjih dogodkov. So zaviti, rzsvetljeni s svečami, užitek se je bilo zgubiti v njih, pričakovanje kam te bo pripeljal naslednji in naslednji korak, hodnik, v kakšno dvorano, do katerega Bude…

Tako sva par dni kolesarila po vasi, ujela res lep sončni zahod nad templji, dobro jedla; predvsem pa sva spet začutila utrip življenja v državi, kot je Burma. Kjer se ti zdi da se je čas ustavil pred storimi leti. Ko te otroci še vedno pozdravljajo, brez da bi te prosili za kulico, denar ali sladkarije.

In zjutraj, ko si vstal še ob trdi temi, in si čez cesto že ujel pogled na plamen majhnega ognja, ki ga je na istem vogalu, jutro za jutrom, naredila stara gospa; ogenj ji služi za cvrtje banan in riža, ki ga pripravi za zajtrk. A le do osmih zjutraj. Pri njej se večinoma ustavijo otroci na poti v šolo, vsak si kupi banano ali dve, jo dobi v plastično vrečko in šiba dalje.

Na naslednjem vogalu pa že postavljajo mizo in stolčke, tam imajo dobre rezance. Do desetih. Nato spet od petih popoldan dalje.

Iskreno, najprej se nama niti ni zdelo tako oh in sploh; utrujena od  vožnje in hrupa se nama ni zdelo vredno, da sva priletela sem….

Sedaj gledava z razdalje. Po Baganu, ki je poglavje zase in sva res lahko primerjala, kaj prinese razvoj. In sva vedno bolj hvaležna izkušnje v Mrauk Uju. Preveč za na papir :).

 Hodniki z neštetimi kipci bud v notranjosti. 

 Med pohajanjem obvezno kokos in kitajski čaj. Lastniki so bili res prijazni, vse je bilo bolj domače, ponudili so nama svežo papajino solato... ko le ne bi bila zabeljena z ribjo pasto :)

 Vsak večer na istem vogalu, ob isti uri :) 

 Sladke riževe palačinke s kokosom.

 Domačina, oče (84) in sin (44). Prijeten klepet v senci templja nama je razkril marsikaj o ljudeh.

Del templjev je odkritih, obnovljenih, del pa še vedno zakritih pred našimi očmi.

 Vedno nasmejani otroški obrazi.

Burma, štiri leta kasneje

Pred štirimi leti nama je šele v tretjem poskusu uspelo priti v Burmo; tokrat sva dolgo razmišljala, če naj jo sploh še obiščeva, ali raje ohraniva v dobrem spominu.

Letos je šlo popolnoma brez težav, vizo sva v Kuali Lumpurju dobila ekspresno, v istem dnevu.

Burma (uradno Myanmar) je država, ki še vedno buri duhove, med popotniki rpedstavlja nekaj nedostopnega, prepovedanega, skrivnostnega. Vsak je že slišal za Aung Sang Su Kji; politično zapornico, ki je bila v hišnem zaporu približno 20 let, izpuščena leta 2010, ravno takrat, ko sva bila v Burmi tudi midva. 

Vrsto let je bila popolnoma odrezana od sveta, zaprta država. Sedaj se odpira s svetlobno hitrostjo naprej. Hvaležna sva, da sva jo imela priložnost videti pred štirimi leti. In danes, kakšna je razlika, kaj je prinesel napredek in odpiranje turizmu v tem času.

Prva postaja je bil seveda Yangoon - Rangoon. Ulice so ostale iste; življenje na njih že ob prvi dnevni svetlobi; posedanje na malih plastičnih stolčkih ob skodelici sladkega čaja ali kave (aka Coffe-mix 3 v 1), ko poleg dobiš v termoski vedno še vroč kitajski čaj gratis; kolikor ga lahko neseš :) ampak le v tapravih gostilnah. Tistih z menijem v angleščini skoraj da ne. 

In še vedno so tu topli ljudje, nasmehi na obrazih, namazanih s tanako (zaščita prosti soncu).

Na drugi strani pa sva opazila polno novih avtomobilov in motorjev,  reklamnih panojev za samsung, nokio, prve prave trgovine z uvoženim pivom, vinom iz Avstralije in Francije... Ter celo kavarno z avtomatom za espresso in rogljički za dva dolarja. Cene nastanitev rastejo, vedno več je turistov.

Samo ljudje ostajajo (zaenkrat) še vedno enaki, pristni, prijazni in ponosni.

Le zato sva se odločila, da obiščeva Burmo še enkrat. Ker sva verjela in še vedno verjameva, da se ljudje še niso tako spremenili.

Po Yangoonu sva - pazi - odletela v Sittwe. Želela sva si obiskati Mrauk U, malo vas nekje na severozahodu Burme, ki je znana po številnih starih budističnih templjih in je drugo najpomembnejše arheološko središče v Burmi. Pravi čar pa predstavlja dejstvo, da prej do nje sploh ni bilo mogoče priti drugače kot leteti v Sittwe, od tam pa pot nadaljevati z ladjico po reki do cilja.  Ostale poti so bile za turiste zaprte. No, tudi to se je počasi spremenilo, sedaj lahko prideš tudi po kopnem, sicer okoli 25-urna vožnja iz Yangoona, ali pa preko Ngapalija (12ur vožnje z busom) in potem navzgor po reki do Sittewja (še enkrat toliko z ladjo).

Midva sva si rekla; glej, še enkrat sva v Burmi, dejva si iti pogledati še to. V eno smer si lahko privoščiva letalo, saj sva v Indiji živela zelo poceni, v drugo pa bo že šlo z avtobusom. Tako sva si prihranila malo več časa še za kaj drugega, saj bova v državi le 25 dni.

In sva odletela. Res, pravo udobje. Na letalu sva dobila še rogljiček z morsko travo (vege opcija).

Po slabi uri in pol smo pristala v Sittweju, malem pristaniškem mestu ob delti Kaladana. V bistvu grdo mesto, komaj sva našla poceni prenočišče (zaradi turstične nerazvitosti so cene hotelov, ki lahko sprejmejo tujce v povprečju po 40 USD navzgor). Vseeno sva uspela nekaj najti, kjer je bila cena ne v dolarjih pač pa v kyatih Hitro sva se spravila v posteljo, saj naju je drugi dan čakala 7 urna vožnja z ladjo do Mrauk U-ja. Zjutraj sva imela srečo, da sva jo ujela, saj sva prišla le pet minut pred sedmo; rekli so nama da ladja sicer štarta ob osmih, v resnici pa je ob sedmih. Hvala bogu. Namestila sva se na zgornji palubi, edinemu mestu ki je bilo še fraj - kmalu sva ugotovila zakaj - tu je namreč sijalo največ sonca; že čez eno uro je tako žgalo, da sva si ob ograjo navezala dežnika za senco. In je šlo. Počasi smo pluli navzgor, po ozkih in širokih kanalih, med riževimi polji. Vmes smo se parkrat ustavili, dobesedno sredi ničesar, na improviziranem pomolu. Potniki so se malo zamenjali, ni ti bilo čisto jasno kam gredo, ko so odpluli z malimi čolni. In smo šli počasi dalje. Med Sitwjom in Mrauk U jem sicer pelje tudi cesta, ki pa je za tujce/turiste zaprta. Edina opcija je tako s trajektom/privat ladjico. Najcenejši je državni trajekt, ki pa tudi pelje le dvakrat na teden in stane 6 USD; če tega zamudiš ostane le privat prevoz - 150 USD. Tako da ja, sva bila zelo zadovoljna ko sva ugotovila da sva temu za las ušla. Če bi morala tam čakati na naslednji trajekt čez 4 dni ne bi bilo najbolj prijetno...

Po dobrih petih urah (že!) smo prispeli v Mrauk U. Vožnja je bila zanimiva, dokaj hitra, ne prenaporna. Hitro naju je že na ladjici zahaklal en lastnik guesthousa, in spala sva za deset dolarjev, zelo ugodno, saj sva računala da bova morala plačati vsaj 25USD. No, saj razlika v ceni je z razlogom.

Večerni pogled na Sule payo. Yangoon.

 Obvezno mali plastični stolčki pred štantki.

 Kaj sva videla iz terase hotela.

 Samopostrezni zajtrk v hostlu v Yangoonu. V Burmi ponavadi poleg prenočišča dobiš skoraj vedno še zajtrk vključen v ceno. Tu je bil eden izmed najboljših v Burmi do sedaj (ko ni samo toast, margariuna, marmelada in jajca; morda še kakšna banana). Na izbiro si imel še pet različnih vrst zelenjave/jajc/solate, vse burma-recepti. 

Z vlakom sva se peljala okoli Yangoona. Kar fajn, v vagonu s klimo. 

 Tega nisva poskusila.

 Trishaw - 1+2

 Sittwe - ne veva kdo je koga gledal bolj z zanimanjem :).

 Pogled z ladjice.

 V Aziji se vedno najde prostor še za enega.

Polži...

Specialiteta tedna - južno-indijska hrana

Komaj sva čakala da prideva na jug - med drugim tudi zaradi hrane (oz. predvsem zaradi hrane). V primerjavi s severno-indijsko je ta tu mnogo lažja, bolj prijazna do želodca :). Večina karijev je narejena na osnovi kokosa; pa naj bo to kokosovo mleko, nastrgan kokos,... Osnova kuhinje je riž na nešteto načinov: v obliki idlijev, dos, pa tudi tapioka. Kuhajo pa seveda največkrat s koksovim oljem ali pa na ghee-ju. Med začimbami prevladujejo čili, črni poper, kardamom, ingver in cimet.

Nama je super, za zajtrk, kosilo, sladko, slano,...

Več ob slikah :

Dosa : kot velika palačinka, narejena iz riža (riževe moke) in fermentirane leče - mešanico namočijo čez noč in potem zmeljejo, da nastane tekoča zmes. Razmerje je nekje 4:1 v korist riža. Potem to spečejo na veliki vroči plošči; nastane tanka velika palačinka. Obstaja več opcij : masala dosa (polnjena s krompirjem, zelenjavo,...), paneer dosa (oblika sira), plain dosa...
Ponavadi za zajtrk, servirana z dvema omakama : sambar - zelenjavni kari, podoben juhi z lečo in začimbami, in chutney - iz kokosa + mešanica začimb, manj pekoče in osvežilno.
Paše kadarkoli, kjerkoli.

Sambar : zelenjavna omaka, osnova je leča. Dodane različne začimbe, predvsem tamarind in kokos, čili. V primerjavi z dalom na severu  veliko lažja varianta.

Idli : tradicionalni zajtrk. Enakih sestavin kot dosa, drugačne oblike, vse skupaj kuhano nad soparo, ni pečeno na olju. Nama ena najbolj okusnih jedi, če so le pravi. Ponekod uporabljajo tudi pšenično moko namesto riževe, ali pa že kupljen miks. Ti niso preveč dobri.
Zelo lahko in prebavljivo, dobiš ravno tako s sambarjem in chutneyem; imajo pa tudi sladke variante : polnjene s kokosom, indijskimi oreščki, palmovim sladkorjem... Nekateri dodajo tudi malo jogurta v maso, ki še malo bolj poudari kiselkast priokus.
Če jih le dobiva (sveže) jih imava za zajtrk; super gredo z bananami :) In ponavadi jih kupiva še malo več, za večerjo. Če jih le prej ne zmanjka. :).

Puttu : ali po naše riževe tortice; narejene nad soparo v modelčkih; glavna sestavina je..... riževa moka, pomešana z vodo, dodajo še malo naribanega kokosa, masa nato v model in nad paro. Zelo lahko, nevralnega okusa, za zajtrk ali kosilo. Še vročo dobiš na krožnik, kjer jo nato lahko zmečkaš med prsti, super z banano, za zajtrk, ali pa s kakšnim karijem.

 Idli -ji.

 Rice cakes oz. puttu. 

Narejeni nad paro v modelčkih.

Najina varianta tipičnega zajtrka :) vsega po malo : idliji z bananami in indijskimi oreščki, malo puttuja, ocvrte sladke banane, sladek idli s kokosom,.... ni da ni. Lahko in zdravo.

Appam : palačinke iz fermentirane riževe moke. Pri nama na jedilniku za zajtrk ali večerjo.V maso lahko dodajo tudi kokosovo mleko (te so najboljše).

Ponavadi preveriva vse izložbe, kjer se za steklom skriva kaj okusnega. Tu so od zadaj naprej puttu, idiyappam (riževi rezanci) in appam (palačinke).

Sadya : za kosilo/večerjo, verzija thalija. Na voljo v cenovnem razredu od 0,5 eura navzgor; odvisno od restavracije :) riž z različnimi prilogami - tipično kosilo, ki so nam ga postregli na izletu : zelo okusne priloge/kariji : kokos z naribanim korenčkom, banane in neka vrsta fižola, paradižnik v kokosovenm mleku,.. zraven ponavadi še papad - male ocvrte hrustljave lečine "palačinke". Tipično postreženo na bananinem listu.

Sladice, prigrizki : 
- ocvrte banane, tiste ta velike, živo rumene, mesnate :) v čičerikini moki in kokosovem olju.

 Sadya v lokalni gostilni - za 55 INR (okoli 0,7eura). Riž s sambarjem, trije kariji na krožniku, ter še trije v malih posodicah, skupaj z jogurtom in posladkom. In še enkrat toliko vsega sva dobila. Sva očitno izgledala lačna :)

 Kosilo na turi, postreženo na bananinem listu. Ko daš na list še vroče jedi, se te "navlečejo" arome in okusa lista.

Tudi to je slika s ture, ni sicer na listih, je pa bilo veliko boljše.

Morda res zgleda, kot da je vse eno in isto, samo da je riž. Pa ni res. Lahko je in tudi je zelo različnih okusov.
In to je le nekaj najbolj pogostih jedi. Veliko je še različic, kako vse uporabijo riževo moko, kokos, banane, lečo; pogosto ocvrtih, kot polpetki, različnih kombinacij. In fajn je hoditi od enega do drugega štanta in si sproti kupovati, kar se ti zalušta. KEr je vse dobro in poceni. PA če kdaj mimo trofiš, se ne sekiraš preveč :)

O sadju in kokosih pa ne bova zgubljala besed.... Hladen kokos v tej vročini - neprecenljivo.

P.s.- če imaš rad morsko hrano, bi se tu lahko odlično najedel. Ribe so sveže, poceni, lahko ti jih pripravijo v bananinem listu, nad paro, na žaru... Kar ti srce poželi.

Tako, sedaj pa počasi v Malezijo. Kjer se tudi vedno je :).

Kerala backwaters

Kerala backwaters : nedvomno glavna atrakcija Kerale; naravni geografski pojav, ki predstavlja več kot 900km vodnih kanalov, med obalo in celinsko notranjostjo. Mnogo preden so začeli graditi ceste so kanali predstavljali glavno prometno povezavo v Kerali. In marsikje jo še danes.

 Prvi pogledi na kanale backwater-sov.

 Takole pa izgledajo mandeljni, direkt z drevesa, zelo sočni in okusni.

Ogled je mogoč na več načinov: najbolj popularne so t.i. houseboat-i. 22 ur (ne 24ur) na ladjici, ki si jo najameš privat, s kuharjem in voznikom. Za 100 dolarjev. Za eno noč. Za naju predrago, zato sva se odločila za cenejšo opcijo: v Cochinu sva vzela dnevno turo. S super udobnim avtomobilom  smo se odpeljali do izhodišča; dopoldan smo se peljali po večjih kanalih, po kosilu pa z malim kanujem po ožjih. Vmes smo se ustavili v nekaj vasicah, kjer sva med nasadi banan, papaj in seveda kokosovih palm prvič tudi midva videla cimetovo drevo, vanilijo, indijske oreščke, črni poper … Posebnost je nabiranje školjk, katerih lupine uporabljajo za pridobivanje zdravilnih učinkovin. Zanimivo je dejstvo, da domačini ne pijejo kokosove vode, saj bi s tem uničili dragocen kokosov oreh. Za njih so predvsem pomembni starejši orehi, iz katerih pridobivajo dragoceno kokosovo olje in kokosova vlakna. 

 Zelena plezalka okoli drevesa je vanilija. Nikoli ne bi uganil. Spodaj pa je črni poper.

Prijazna ženička, suha kot presta, s tremi zobmi a iskrenim nasmeškom; demonstrirala nam je, kako na roke pletejo vrv iz kokosovih vlaken. Potem jih porabijo za predpražnike, preproge...

  

Temna plat zgodbe je velika onesnaženost lagun in kanalov. Ker pač tudi razvoj vedno s sabo potegne tudi svoje slabe strani, o katerih nihče ne govori preveč rad. Vsako leto večje število ladij-hiš, ki služijo na račun turistov, za seboj pušča vedno več odplak in smeti. Tudi domačini, ki ne živijo neposredno od turizma, s svojim odnosom do narave večinoma ne pripomorejo k izboljšanju stanja.

So pa naju pozitivno presenetili s kosilom, dobro sva se najedla :).

Super je bilo; riž, kariji s kokosom, papad, za posladek še sladki riževi rezanci z rozinami :).

Pot sva nadaljevala proti Alleppy-u, ki mu pravijo tudi Venice of India. sva do lokalne plaže, pasalo je spet začititi mivko pod stopali. In ker ni kaj drugega, nama pa se več iskreno kaj ekstra po Indiji bluziti ne da, sva vseeno tudi tu šla na vožnjo s kanujem po kanalih. Konec koncev je to vseeno glavna znamenitost. Poleg dobre hrane ;).

Začelo se je zelo obetavno, najprej vožnja z lokalnim trajektom do izhodišča, skozi zeleno vegetacijo kanalov in med številnimi houseboati. Zanimivo je bilo videti, kako se trajekt ustavlja na postajah in ljudje vstopajo in izstopajo kot na avtobusu. 

Po 20 minutah vožnje smo prispeli do doma našega šoferja kanuja, kjer nas je že čakal zajtrk. Lahke, tanke in okusne dose in chutney, tipično za te kraje. Še čaj in kava in kmalu smo se skupaj z italijanskim turistom Coradotom natovorili na kanu. (Zelo zanimiv je bil njegov komentar na prispodobo o Benetkah… Je bil kar malo razočaran ;) v mestu sta le dva glavna kanala. 

Skozi široke kanale in lagune je šlo zelooo počasi in kar nekaj časa je trajalo, preden smo končno zavili v ožji kanal, ki je precej bolj zanimiv. 

Po dolgem času spet končno noge v morju. Pogrešava morje. 

 Številni house-boati, med katerimi se je naš mali kanu kar izgubil.

Peljali smo se okoli otočka, na katerem gojijo riž.  

 Kokose bodo prodali za moko (grobo naribano).

Kosilo, servirano na bananinem listu.

Rečeno nama je bilo, da se na 5-urni vožnji ustavimo še na čaju in prigrizkih, vendar voznik kanuja ni bil seznanjen s tem. Tako sva si sama izborila postanek za WC in raztegovanje nog, slučajno pa smo se ustavili ravno pri hiši, kjer so se preživljali s prodajo kokosov za moko. Velikodušno so nam jih ponudili za poskusiti, malo sva si še spravila za na pot, privoščili pa smo si tudi svež kokos za spit, direkt iz palme dol. 

Ko smo prispeli nazaj, nas je že čakalo kosilo, ki so nam ga tokrat postregli bolj v stilu – na bananinih listih. Vodič kanuja se je kmalu  po tem izmuznil, češ, da mora na pogreb, da naj počakamo še 2 uri na trajekt, ali pa gremo nazaj z avtobusom, ki gre čez 1 uro. To nam ni bilo preveč všeč, a veliko izbire nismo imeli, zato smo pač zaupali njegovemu 13 letnemu sinu, ki nas je odpeljal do avtobusne postaje. 

Še ena izkušnja več, na žalost z grenkim priokusom in lastnik hotela, ki nama je turo prodal, je krivdo tudi takoj priznal, zato sva tudi plačala manj, kot je bilo planirano. Na koncu je bil volk sit in koza cela. 

Na avtobusni postaji.

Ljudje tukaj so na precej »drugačni« od tistih na severu; veliko bolj prijazni, vidi se da je življenjski standard višji, so bolj izobraženi, veliko jih govori angleško. Ne prenašajo kar tako naokrog, tudi vozniki tuktukov (skoraj) ne. Cene za turiste (tako indijske kot nas, zahodne) niso nič višje kot za lokalce, kakor se nama je velikokrat dogajalo na severu . Res, na tisoče kilometrov stran od tiste »prave Indije«, ki ti požira živce in voljo. Kot da si v popolnoma drugi, novi državi.

Praznovanje 50let voznika tuk tuka. Vse je počastil s čajem. Celo na izbiro si imel - z ali brez sladkorja :).

Najina pot po Indiji se izteka. Ne da se nama več; in rabiva nove poti, nove izzive, kraje v katerih še nisva bila.

Čez par dni letiva v Malezijo, od tam pa v Burmo. Dobro, res sva tu že bila pred 4 leti. Ampak se bova vseeno vrnila. Tokrat morda na malo drugačen način :).