Mmmm... kokosovi piškoti

Verjetno se mesec dni pogovarjava malo bolj intenzivno o hrani :) - že od Filipinov dalje, saj tako več kot polovico dneva diši iz vseh koncev po sveže pečenem na oglju (sicer je meso ampak vseeno), da se nama v spomin že skoraj preveč pogosto prikrade vonj po domačem pikniku, domači hrani,...

Včeraj popoldan pa je za spremembo zadišalo po nečem drugem. Najprej sva mislila da sva malo čez les, po čemu, ampak se nisva zmotila...

Med vožnjo s kolesom po rdeči peščeni cesti, nekje na podeželju Kambodže, se nama je v nos prikradel vonj po kokosu in piškotih. Saj ločeno še gre, je že dišalo, samo skupaj nama ni peljalo - ampak - ustavila sva se, kjer je najbolj dišalo, in ob strani zagledala prijaznega gospoda, s širokim nasmeškom na ustih, ko sva mu s kretnjami kazala, kako nama diši. Ribal je kokose za moko, midva pa sva pogledala za njegove rame v temen prostor in zagledala kaj - domačo proizvodnjo kokosovih piškotov!!! :) in to iz riževe moke, pečeni pa nikjer drugje kot v pravi zidani krušni peči! 

Niso naju pustili oditi lačna :) še enkrat več se je pokazalo, kako prijazni s(m)o lahko ljudje, in da se še vedno najdejo taki, ki te ne vidijo samo kot vir zaslužka.

 Zelo so iznajdljivi in praktični - polovico kokosove oreha nasloni na sredino tiste narave, ki elegantno ven nastrga kokosovo meso.

 Vse na roke, pri izdelavi sodeluje cela razširjena družina.

 Vzorec naredijo kar z glavnikom.

 Dišalo je v radiju petsto metrov naokoli :) Res so bili taboljši, le poglej kje se pečejo, in pomisli, kako so narejeni; vsi ročno, z občutkom. In ne strojno kot pri nas....

Res lepo popoldne. Doživetje ki te spomni zakaj si odšel na pot :).

Ob Mekongu, Kampong Cham

Moderno Malezijo sva po treh dneh hitro pustila za seboj, AirAsia naju je tokrat zapeljala v Phnom Penh, prestolnico Kambodže. Od zadnjega obiska se ni kaj dosti spremenil, še vedno je utrip tiste prave backpack JV Azije. Nisva izgubljala kaj dosti časa, počasi sva se spomnila znanih ulic, dobrih restavracij in prijetnega vzdušja ob reki. Spomnila sva se, zakaj sva sem ponovno prišla in zakaj si želiva tukaj nadaljevati najino pot. Počutiva se sproščeno, dobrodošlo in s polno novega potovalnega zagona :-)  

Potem pa zgodaj zjutraj na avtobus proti vzhodu, do Kampong Chama.

Happy new year v Phnom Penhu.

Pečena svinjina ;) hec - končno nekaj za naju, pečeni seitan, riž, malo zelenjave in omaka s čilijem. Ko končno ne rabiš kriliti z rokami da dosežeš obrok brez vsaj ribje paste :).

Tu sva navdušena nad ananasi. Tako okusnih že dolgo nisva jedla. Cel olupljen stane manj kot 0,3eura... Jej lokalno!

Ponavadi že od daleč zadišijo :)

Večerna aerobika v Phnom Penhu.

Sveži spomladanski zavitki. Ko le ne bi bili vsi polnjeni s takšnim ali drugačnim mesom.

Pitaya - dragon fruit. trenutno drugi najljubši sadež.

Zaspano mesto ob Mekongu, kjer je pravo dogajanje na tržnici, ob nabrežju reke in v okolici mesta. S kolesi sva se odpeljala do bližnjih vasi, začutila utrip podeželja, do watov, malo meditirala - po krščanskih Filipinih in muslimanski Maleziji sva končno spet med budisti. To sva pogrešala. To potrebujeva.

Zahod nad Mekongom, Kampong Cham.

Prijazni obrazi Bude.

Le 10 min s kolesom ven iz centra se odkrije pravo življenje.

Otroci še vedno vpijejo za teboj Hello Hello!

Spravljanje riža. 

Tkanje krame - šal s tipičnim karirastim vzorcem, ponavadi rdeče-belo.

Večere pa sva preživljala na nabrežju Mekonga; na eni strani aerobika oz. telovadba po kamboško :), v pižamah (še vedno skrivnostne pižame :)), na drugi strani moški del populacije igra neke vrste mini nogomet. Pogled na bambusov most, debata. Kaj bi si želel še več. Morda le morje :).

 Bambusov most, ki ga vsako leto po monsunu zgradijo na novo. Dolg je približno kilometer in pol in vodi na mali otoček sredi mekonga.

 Na prvi pogled izgleda precej nezanesljivo, ko se pelješ ti pod kolesi vse ropota. Ampak je super. Kar malo adrenalinsko ko mimo tebe pripelje motor, in se ti zazdi da se bo pod teboj vse vdrlo...

 Staro in novo.

Vlakec iz bambusa in kozarček dobre kave

Po turističnem vrvežu Siem Reap-a sva se odločila nekaj dni preživeti v manj turističnem Battambang-u in njegovi okolici. Po izkušnji iz Kampota sva si ponovno zaželela podeželja, lepe zelene pokrajine in prijaznih ljudi.

Največja turistična "atrakcija" Battambanga je vožnja z vlakcem iz bambusa. Gre za lahko in modularno vozilo na tirih, ki so ga uporabljali v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja za prevoz ljudi, živali, hrane, do danes pa se je ohranil predvsem zaradi turistov. 

Že takoj, ko sva prispela v mesto, so vsi od lastnika lodga do voznika tuk-tuka ter ostalih gostov govorili od vlakca in kako je oh in sploh. Seveda nama po vseh teh mesecih potovanja ne moreš več prodati vsake stvari, zato sva na internetu malo pobrskala, prebrala kritike. Kmalu nama je postalo jasno, da gre za turistični nateg in da bi bolje vložila denar, če bi se šla peljat z Dravsko Vilo :). 

Zato sva raje izkoristila zastonj kolesa in se preprosto odpeljala ob reki, zgolj uživat. Okolica ni bila bogve kaj, cesta med nasadi banan in papaj, nekaj watov ob poti, razpotegnjene vasi in polno prometa. Videla sva edino, kako na soncu sušijo banane za bananin čips ter rižev papir za spomladanske zavitke. 

Še vedno pa naju najbolj preseneča to, kako resnično prijazni in nepokvarjeni so lahko ljudje tukaj. Včeraj sva dan kot ponavadi začela z jutranjo kavo v eni od lokalnih gostiln (turistične se vse odprejo prepozno, pa še navite cene imajo). Že ko sva parkirala kolesa pred vhodom, so naju vsi gostje in zaposleni gledali kot glavno atrakcijo dneva. Ker lastnik ni znal angleško, menija pa niso imeli, je poklical svojega sina, ki je obvladal par besed. Za silo smo se uspeli zmenit za kavo z mlekom (sladkim kondenziranim, kot krema, saj navadnega mleka v kavo ne mešajo). Najprej sva dobila ledeno kavo, saj takšno oni večinoma v tej vročini pijejo. Komaj sva jim uspela razložiti, da bi želela vročo kavo in malo nama je bilo nerodno, da sva jim naredila toliko dela. A se noben ni sekiral, ledeno kavo je dobil naslednji gost, midva pa vsak svoj kozarec sveže, prave, vroče kave s tretjino kozarca sladke kreme. Na srečo imajo povsod v teh restavracijah zastonj kitajski čaj, s katerim si kavo vedno razredčiva, da ni presladka. In vsem se je zdelo zelo zabavno opazovati turista, kako pijeta njihovo kavo. Na koncu so nama zaračunali 1500 Rielov, čeprav sva bila pripravljena plačati 2000 (0,5$), kolikor sicer stane ledena kava. Zdela se nama je res fer poteza, katero le še redko doživiš.

Pripis : zvečer sva šla tečt in pot naju je vodila mimo kavarnice. Lastnik se naju je takoj spomnil, vneto pomahal čez cesto in se na široko nasmehnil. 

Popoldan sva po kosilu sita posedala ob reki. Mimo prišel mlad fant, naju je sramežljivo pogledal in odhitel naprej. Nasmehnila sva se mu, čez 20m se je še enkrat obrnil, se še on nasmehnil, nato pa zbral pogum in prišel nazaj do naju. Spoznala sva Savuna, 20-letnega študenta, ki si najbolj na svetu želi postati dober učitelj angleščine, njegove skrite sanje pa so, da bi postavil sirotišnico za čim več kamboških sirot. Preprost fant, ki nama je v odlični angleščini pripovedoval o svojem življenju, izpitih ki jih je moral opraviti za sprejem na univerzo, svojih štirih bratih in sestrah (le on in mlajši brat še nista poročena, sramežljivo je priznal da je še samski), o temu da se preveč boji krvi da bi postal zdravnik, čeprav bi s svojim znanjem lahko šel študirati medicino,... In naju je kar spraševal in spraševal o Sloveniji, kakšna je najina država, če imamo težave z oskrbo z vodo, od kod jo dobimo, če je draga.... Skupaj smo preživeli prijetno uro, na koncu si je v zvezek skrbno napisal najin email naslov in pa letalske povezave do Slovenije; je obljubil da naju bo poklical če kdaj pride v naše kraje :).

Srčni ljudje, ki nama polepšajo dan in napolnijo s pozitivno energijo, so takoj za vogalom. In to je tista Kambodža, ki nama je všeč, po kateri z veseljem potujeva. Ne potrebujeva bambusnega vlakca za 5 dolarjev ali pogoltnih prodajalk sadja na tržnici. Le kozarček sladke kave in nasmeh prijaznih ljudi.

Angkor Wat

Osmo čudo sveta, največja verska zgradba na svetu, ogromni tempelj v svoj čas najmogočnejši kmerski prestolnici. Impresiven kot Machu Picchu, z detajli Taj Mahala in mogočnostjo Kitajskega zidu. Ena izmed tistih stvari na svetu, o kateri se govori zgolj v superlativih. To sva od njega tudi nekako pričakovala. 

Prvi pogled je res zbudil mravljince po celem telesu. Ne vem ali je bilo krivo pričakovanje, ko sva še pred vzhodom prikolesarila mimo glavnega vhoda; v daljavi sva ob magičnih barvah neba zagledala znano silhueto. Množica turistov naju je hitro odvrnila od skušnjave, da bi si ga ogledala takoj. Angkor Wat sva si zato ogledala šele popoldne, ko naj bi v pravi svetlobi začutila globino in ogromne dimenzije tega templja. 

Množice kljub vročini še niso izparele, ko sva se po stranski potki približevala templju. Od daleč sva se ga že nekako navadila in čakala sva, da naju prevzame, ko se mu približava. Odsev v severnem ribniku je obetal izkušnjo Taj Mahala, vendar je pogled od 65 metrskih glavnih stolpov odvračala lepa, velika živo zelena cerada. Prekrivala je precejšen del glavnega vhoda in se nikakor ni uspela skriti za listi palm pred templjem. 

Prvi pogled na Angkor Wat ob sončnem vzhodu.

Angkor pri dnevni svetlobi; grda zelena cerada res ni pasala...

Tudi midva sva med množico naslednje jutro lovila tisti prvi pogled, najboljšo fotografijo na Angkor... pa ni bilo nič posebnega.

Definitivno je veličasten tempelj, vreden ogleda in vsakega spoštovanja. Vendar pa nama je manjkalo tisto "nekaj več", kar bi ga delalo tako posebnega. Naju iskreno ni tako prevzel, kot bi pričakovala. Videla in doživela sva že precej bolj lepših krajev.

Angor Wat pa je le eden izmed številnih templjev. Celoten kompleks Angkorja se razprostira na površini nekaj sto kvadratnih kilometrov. Velemesto, ki je v svojem vrhuncu štelo milijon prebivalcev (ko jih je London premogel le 50.000), je za seboj pustilo množico veličastnih kamnitih zgradb, namenjenih bogovom.

Številni so neverjetno ohranjeni, nekateri še danes v uporabi, drugi pa so prepuščeni džungli in zobu časa. In ti vsi ostali templji so bili za naju bistvo Angkorja, tisto več. Z užitkom sva kolesarila med njimi. Skrivnostni kamniti obrazi templja Bayon ali stoletna drevesa, ki s svojimi koreninami preraščajo zidove Ta Prohm-a, vzbudijo res nore občutke in za trenutek se počutiš kot v kakšnem pustolovskem filmu (tu so med drugim snemali tudi Tomb Rider-ja).

Izklesane poteze na obrazih Bayona so nama bile res zelo všeč.

Nekateri templji so ohranjeni bolj, drugi manj, kar nekaj jih obnavljajo. Se pa povsod najde polno zanimivih in dodelanih detajlov.

Igra svetlobe :

Drevesa s svojimi koreninami, ki so si utirale pot prav povsod - eden izmed najbolj zanimivih templjev, kar vidiš res le v filmih.

Obvezna popoldanska malica; vedno sva se potrudila pri izbiri lokacije.

Tridnevno vstopnico sva dodobra izkoristila in se nakolesarila. V enem dnevu ne bi mogla pogledati vsega. Skušala sva se izognit veliki vročini, ki je začela pritiskat že okrog 9h, tako da sva na oglede odpravila najprej še pred vzhodom, se vmes vrnila nazaj do mesta šele po kosilu odkolesarila nazaj, saj so bili popoldnevi nekako bolj znosni. Kljub temu, da so naju od številnih kilometrov (veliki krog med templji meri pr. 30 km + oddaljenost iz mesta pr. 7km) pošteno bolele riti in noge, sva kar vztrajala in se vsak dan znova veselila odkrivanja novih templjev. 

Na eno izmed razglednih točk lahko odjahaš na slonu.

Ko sva po treh dneh napornega kolesarjenja še zadnjič peljala mimo glavnega vhoda, ter se je zlato večerno sonce lesketalo na treh stolpih kamnite kulise v daljavi za obzidjem, ko so se riževa polja kopala v nerealnih barvah neba, sva spet začutila mravljince.

Angkor je vreden ogleda. Pa ne zaradi glavnega templja, ampak vseh ostalih. Kar nekaj jih je po 50km in več oddaljenih iz mesta; ti nama bodo ostali za prihodnjič, ko se bova spet potepala po teh krajih :)