Kerala backwaters : nedvomno glavna atrakcija Kerale; naravni geografski pojav, ki predstavlja več kot 900km vodnih kanalov, med obalo in celinsko notranjostjo. Mnogo preden so začeli graditi ceste so kanali predstavljali glavno prometno povezavo v Kerali. In marsikje jo še danes.
Prvi pogledi na kanale backwater-sov.
Takole pa izgledajo mandeljni, direkt z drevesa, zelo sočni in okusni.
Ogled je mogoč na več načinov: najbolj popularne so t.i. houseboat-i. 22 ur (ne 24ur) na ladjici, ki si jo najameš privat, s kuharjem in voznikom. Za 100 dolarjev. Za eno noč. Za naju predrago, zato sva se odločila za cenejšo opcijo: v Cochinu sva vzela dnevno turo. S super udobnim avtomobilom smo se odpeljali do izhodišča; dopoldan smo se peljali po večjih kanalih, po kosilu pa z malim kanujem po ožjih. Vmes smo se ustavili v nekaj vasicah, kjer sva med nasadi banan, papaj in seveda kokosovih palm prvič tudi midva videla cimetovo drevo, vanilijo, indijske oreščke, črni poper … Posebnost je nabiranje školjk, katerih lupine uporabljajo za pridobivanje zdravilnih učinkovin. Zanimivo je dejstvo, da domačini ne pijejo kokosove vode, saj bi s tem uničili dragocen kokosov oreh. Za njih so predvsem pomembni starejši orehi, iz katerih pridobivajo dragoceno kokosovo olje in kokosova vlakna.
Zelena plezalka okoli drevesa je vanilija. Nikoli ne bi uganil. Spodaj pa je črni poper.
Prijazna ženička, suha kot presta, s tremi zobmi a iskrenim nasmeškom; demonstrirala nam je, kako na roke pletejo vrv iz kokosovih vlaken. Potem jih porabijo za predpražnike, preproge...
Temna plat zgodbe je velika onesnaženost lagun in kanalov. Ker pač tudi razvoj vedno s sabo potegne tudi svoje slabe strani, o katerih nihče ne govori preveč rad. Vsako leto večje število ladij-hiš, ki služijo na račun turistov, za seboj pušča vedno več odplak in smeti. Tudi domačini, ki ne živijo neposredno od turizma, s svojim odnosom do narave večinoma ne pripomorejo k izboljšanju stanja.
So pa naju pozitivno presenetili s kosilom, dobro sva se najedla :).
Super je bilo; riž, kariji s kokosom, papad, za posladek še sladki riževi rezanci z rozinami :).
Pot sva nadaljevala proti Alleppy-u, ki mu pravijo tudi Venice of India. sva do lokalne plaže, pasalo je spet začititi mivko pod stopali. In ker ni kaj drugega, nama pa se več iskreno kaj ekstra po Indiji bluziti ne da, sva vseeno tudi tu šla na vožnjo s kanujem po kanalih. Konec koncev je to vseeno glavna znamenitost. Poleg dobre hrane ;).
Začelo se je zelo obetavno, najprej vožnja z lokalnim trajektom do izhodišča, skozi zeleno vegetacijo kanalov in med številnimi houseboati. Zanimivo je bilo videti, kako se trajekt ustavlja na postajah in ljudje vstopajo in izstopajo kot na avtobusu.
Po 20 minutah vožnje smo prispeli do doma našega šoferja kanuja, kjer nas je že čakal zajtrk. Lahke, tanke in okusne dose in chutney, tipično za te kraje. Še čaj in kava in kmalu smo se skupaj z italijanskim turistom Coradotom natovorili na kanu. (Zelo zanimiv je bil njegov komentar na prispodobo o Benetkah… Je bil kar malo razočaran ;) v mestu sta le dva glavna kanala.
Skozi široke kanale in lagune je šlo zelooo počasi in kar nekaj časa je trajalo, preden smo končno zavili v ožji kanal, ki je precej bolj zanimiv.
Po dolgem času spet končno noge v morju. Pogrešava morje.
Številni house-boati, med katerimi se je naš mali kanu kar izgubil.
Peljali smo se okoli otočka, na katerem gojijo riž.
Kokose bodo prodali za moko (grobo naribano).
Kosilo, servirano na bananinem listu.
Rečeno nama je bilo, da se na 5-urni vožnji ustavimo še na čaju in prigrizkih, vendar voznik kanuja ni bil seznanjen s tem. Tako sva si sama izborila postanek za WC in raztegovanje nog, slučajno pa smo se ustavili ravno pri hiši, kjer so se preživljali s prodajo kokosov za moko. Velikodušno so nam jih ponudili za poskusiti, malo sva si še spravila za na pot, privoščili pa smo si tudi svež kokos za spit, direkt iz palme dol.
Ko smo prispeli nazaj, nas je že čakalo kosilo, ki so nam ga tokrat postregli bolj v stilu – na bananinih listih. Vodič kanuja se je kmalu po tem izmuznil, češ, da mora na pogreb, da naj počakamo še 2 uri na trajekt, ali pa gremo nazaj z avtobusom, ki gre čez 1 uro. To nam ni bilo preveč všeč, a veliko izbire nismo imeli, zato smo pač zaupali njegovemu 13 letnemu sinu, ki nas je odpeljal do avtobusne postaje.
Še ena izkušnja več, na žalost z grenkim priokusom in lastnik hotela, ki nama je turo prodal, je krivdo tudi takoj priznal, zato sva tudi plačala manj, kot je bilo planirano. Na koncu je bil volk sit in koza cela.
Na avtobusni postaji.
Ljudje tukaj so na precej »drugačni« od tistih na severu; veliko bolj prijazni, vidi se da je življenjski standard višji, so bolj izobraženi, veliko jih govori angleško. Ne prenašajo kar tako naokrog, tudi vozniki tuktukov (skoraj) ne. Cene za turiste (tako indijske kot nas, zahodne) niso nič višje kot za lokalce, kakor se nama je velikokrat dogajalo na severu . Res, na tisoče kilometrov stran od tiste »prave Indije«, ki ti požira živce in voljo. Kot da si v popolnoma drugi, novi državi.
Praznovanje 50let voznika tuk tuka. Vse je počastil s čajem. Celo na izbiro si imel - z ali brez sladkorja :).
Najina pot po Indiji se izteka. Ne da se nama več; in rabiva nove poti, nove izzive, kraje v katerih še nisva bila.
Čez par dni letiva v Malezijo, od tam pa v Burmo. Dobro, res sva tu že bila pred 4 leti. Ampak se bova vseeno vrnila. Tokrat morda na malo drugačen način :).
