Z budizmom sva se prvič neposredno srečala pred slabimi sedmimi leti, ko sva odpotovala v Nepal. V mojih očeh je predstavljal prijazne ljudi, ki so neprestano mantrali Ohm mani padme hum, pisane molilne zastavice, ki so plapolale v vetru, menihe v rdečem, prelepe in ogromne stupe, okrašene samostane z nešteto lučkami kot pri nas za božič, piškotke na oltarju pred Budo…
Ko sva se še takrat odpeljala z jeepom iz Kathmnaduja proti Lhasi, v Tibet, sva na cesti videla vernike, ki so delali prostracije. Na asfaltu, celo dolgo pot…. V Potali sva se izgubila v reki ljudi, ki so delali kore, omamljena sva bila od vonja dišečih palčk in maslenih lučk.
Nato sva budizem odkrila še v JV Aziji – Tajska, Kambodža,… tam se nama je zdel kot nekako bolj »mehka« oblika tistega iz Tibeta.
In ko sva prvič zgodaj zjutraj videla menihe v oranžnih oblačilih s svoje železnimi posodicami, ko so naredili obhod okoli templja, ljudje pa so imeli za njih pripravljeno hrano, sva bila čisto navdušena. Potem so ti prizori postali nekaj vsakdanjega. Tudi obiski templjev, samostanov.
Vedno sva se dobro počutila med budisti, malo osnovnega pojma sva sicer že imela, nikoli pa se nisva poglabljala v zgodovino, filozofijo, nauke,… Vse do letos. Junija sva po naključju odkrila Tushito. Center za meditacijo in tibetanski budizem. Ne vem, sama energija kraja je bila nekaj popolnoma drugačnega, mir sredi kaotične Indije. Odločila sva se da se prijaviva na tečaj uvoda v tibetanski budizem. Zaradi tega sva celo preklicala letalsko karto na jug. In niti za trenutek nisva obžalovala. Posebnih pričakovanj nisva imela, zato sva še toliko bolj navdušena nad tem, kar nama je budizem dal. Pred tem sva šla sva se v Manaliju srečala z Gregatom – rekel je, da bo life changeing… Nisem mu verjela. In sem se zmotila. Dobila sva ogromno – nov pogled na stvari, iz drugega zornega kota. Nihče te ni v nič silil, da bi slepo verjel; spodbujali so nas k razmišljanju z lastno glavo, naj podvomimo v vse kar nas učijo, v vse kar vidimo in slišimo; naj sprašujemo. Saj v osnovi budizem uči – ne ubijaj, ne kradi, ne laži, ne vdajaj se opojnim substancam… Kar pa je tako ali tako skupno vsem večjim religijam (naj bi obstajali zapisi da je bil Jezus kot mladenič tudi v Indiji in se učil malo pri budistih :) ).
Težko je z besedami opisati, kaj sva doživljala, kaj se je dogajalo v najinih glavah, med nama. ko sva zaključila s prvim tečajem, sva bila popolnoma navdušena nad tem, kako nama je predstavil še malo drugačen pogled na svet, na določene stvari. Zato sva se odločila ostati še na enem… Na tem smo se pogovarjali o čustvih, kako se z njimi spopasti, kaj pomeni nekoga ljubiti, kaj pomeni sreča, sovraštvo… Odkrila sem svoje največje napake (sem zelo nepotrpežljiva, sploh ko sem lačna; ne maram da ljudje zamujajo, se ne držijo ure – mislim da je to posledica iz službe ;) ).
Najbolj pomembno pa je, da sva midva spet odkrila drug drugega, začela razmišljati o najinem odnosu, kje vse delava napake oziroma kaj so stvari, ki bi jih lahko v prihodnje izboljšala, kako lahko v bistvu postaneva boljši osebi.
In kot da vsega ne bi imela še dovolj, sva nato preživela še 9 dni v Tushiti – zadnji del je bil malo bolj praktične narave . Učili oz. delali smo prostracije, mandale, ob večerih smo imeli fire puje – molitve ob ognju – to je bil sploh najlepši del, počutila sva se kot pri tabornikih. V ogenj smo metali črna sezamova semena, ki so predstavljala vse naše slabe lastnosti, vso negativno karmo, ki se je nabrala v naših življenjih. Bistvo vsega je bilo dejansko kot čiščenje – purifikacija vsega slabega, kar se je nabralo v naših dosedanjih življenjih. Meditacije je bilo sicer bolj malo; ampak moram reči da po vseh tistih mantranjih, molitvah,… niti nisva imela več energije.
Ogromno se je premaknilo v najinih glavah. Meni je žal, ne znam opisati. Lahko samo povzamem.
Mislim da nikoli ne bom »ta pravi budist«. Ravno v tem trenutku pijeva kozarček dobrega domačega vina, načrtujeva najino pot naprej, se pogovarjava. Že vino odpade če si pravi budist ;) že kozarček alkohola ti zamegli razmišljanje, zmeša glavo… Ravno tako se tudi ne držim načela ne ubijaj; kajti to velja, da ne smeš ubiti niti najmanjše mravlje – tako da pazi kje hodiš . Malo smo se šalili – med drugim so tekom tečaja padla tudi vprašanja v stilu – ali naj ubijem komarja ali ne, kaj pa če si v Afriki, in prenaša malarijo – diplomatski odgovor učitelja je bil, da boš v določenih primerih naredil manj škode, če ga ubiješ, oziroma vedno je najbolj pomembna motivacija, zakaj boš nekaj storil; če boš s tem preprečil pri sebi malarijo ni tako hudo kot pa če si boš zavestno rekel : veš kaj, zdaj pa te imam dovolj in ga razmazal po steni ;).
Budisti naj bi bili sicer vegetarijanci (HHDL je tudi meso, bojda zaradi zdravja); ampak če te nekam povabijo in je tam meso, ga pač ne bo odklonil. Vse je ok, dokler ne ubiješ živali sam ali pa je bila ubita posebej zate (po tej logiki lahko nakupuješ pri mesarju… ).
Res je veliko. Nisem še tako daleč da bi bila sposobna prevzeti nase trpljenje vseh živih bitji. Verjamem pa v temeljna načela, ki jih učijo. Želim si, da bi bili vsi srečni. Želim si da bi bila jaz čim boljša oseba. Želim si da ne bi nikomur škodovala, da ne bi nihče zaradi mene delal slabo, da jaz ne bi bila razlog za nekoga, da se v prihodnjem življenju rodi kot komar .
Na koncu zadnjega tečaja se je Antonio(tečajnik) pred vsakim od nas priklonil oziroma padel na kolena, se mu zahvalil za prijateljstvo in mu je rekel : You my friend are a future buddha…. Prizor, eden izmed najlepših v mojem življenju. Še nikoli nisem čutila tako močne povezanosti med ljudmi, katerimi smo se prvič srečali in cel teden sploh ne spregovorili. Verjetno smo bili povezani v prejšnjem življenju. (hecno je bilo, ko smo ugotovili, da nas je vseh trinajst pustilo službe in odšlo potovati ).
Se pa bolj kot kadarkoli prej zavedam, da je življenje kratko. Da nikoli ne veš kaj ti bo prinesel današnji dan, kaj šele jutrišnji. Vse kar imaš je sedanjost, zdaj. In zjutraj, ko se zbudim, pomislim, kako hvaležna sem, da ponoči nisem umrla, da imam ta dan, ki je samo moj; kaj vse lahko naredim dobrega v tem dnevu, komu lahko polepšam dan, kako ga lahko izkoristim. Ker nič drugega ni pomembno.
Samo besede so eno. Tako živeti pa je nekaj drugega. Med vsemi temi načeli bom mogla najti srednjo pot; to je najtežji del.
In ja, bilo je res life changeing.
Ampak sedaj rabiva malo odmora. Malo poti. Zato sva odšla. Da odkrijeva nove stvari, da doživiva čim več norih in nepozabnih trenutkov. In da postaneva boljša človeka.
Kaj več morda ob novem navdihu. Delčki zgodbe se v najini glavi počasi počasi sestavljajo skupaj.
Čaka naju pot na jug Indije, več kot 45 ur na vlaku – sva si privoščila in si kupila malo dražje karte. Ker pot z vlakom po Indiji je nekaj drugačnega. Poročilo seveda sledi :).
Zadnji večer smo imeli Light offering; darovanje svečk na stupo.
Naša mala skupinica na sprehodu do bližnje stupe.
Detajli s stene v gompi.
Preden sva odšla sva v Tushiti pomagala pri pospravljanju in pripravi dvoran za njihove sponzorje, ki so prišli iz Singapurja.
