Indija. Zakaj ? :)

Iz Šri Lanke naju je pot zanesla v Indijo. Spet :). Uredila sva si šest mesečno vizo (nasvet : v Kandyu je to precej lahko, še celo ceneje kot v Sloveniji), in poletela v Delhi, od tam pa z nočnim vlakom v Tushito. Tu sva sedaj že dva tedna, dva pa bova še ostala. Ponovno potrebujejo malo pomoči pri housekeepingu; in sva združila prijetno s koristnim : svež zrak, naokoli gozd in zeleno, ter malo čiščenja slabe karme... 

Že nekaj časa naj ne bi na blog napisala nič osebnega Vsaj ne tako osebnega, kot je bilo v času potresa, trekinga. 

Kaj naj rečem, kaj naj napišem? Po Nepalu sva zbežala v Indijo, kolkr tolko zacelila rane, čeprav se še vedno zdrznem vsakič ko se mi zatresejo tla pod nogami (kar je lahko precej pogosto na indijskih vlakih). Potem pa sva rabila odklop od vsega, prave počitnice. Kar sva našla v Indoneziji in na Šri Lanki. Potovala sva, uživala na poti, obiskovala nove kraje, poskušala novo hrano, spoznaval zanimive ljudi. Tri mesece.

Prej je bilo preveč pretresov, zato sva rabila čas, da sva vse skupaj počasi prebavila. Podzavestno. Malo ja, malo ne.  Zato razumi prosim, zakaj je bilo vmes manj osebnega pisanja. Čeprav še vedno dovolj. Predvsem na Šri Lanki sva se trudila napisati čim več koristnih nasvetov za bralce bloga. 

Vedno sem nekje na polovici, ali naj bo blog bolj oseben, ali bolj popotniški z nasveti. Na koncu vseeno nastane miks vsega :).

Tako da sva spet v Tushiti. Kot ste že ugotovili. Vmes je bil z moje strani tudi preblisk da bi šla za dva tedna v Nepal. Nekaj mi manjka. Nekaj še moram tam zaključiti. Prevelik del mene je ostal tam. Ampak bom. Ravno danes sva dobila sporočilo od Mipsanga : Langtang trek je uradno odprt. Neuradno pa je smrtno nevaren, še vsaj eno leto bo. Tako je napisal Mipsang. Zato vsak ki si želi tja, ne še. Prosim. Anapurne, Everest, ja. Langtang ne še. Raje drugo leto.

Da ne zaidem - najina Tushita. Dharma center. Kaj bova tokrat potegnila ven iz Tushite, oz. kar sva že prej a sva rabila čas da tudi to dojameva v pravi luči. Samo par preprostih spoznanj. Da smo vsi le ljudje, krvavi pod kožo. Vedno bolj vidiva ozadje, back-stage dogajanja v takih centrih. Toliko je potenciala a zakorelo kolesje. Zato sem se sama kar malo odmaknila od budizma. Upam da ne bo slišati preveč strogo, očitajoče, a določene stvari enostavno niso prav, preveč je dvoličnosti. No ja, tudi profil ljudi ki se tukaj zbere veliko prinese k temu. Devetdeset odstotkov ima toliko problemov samih s seboj, kot si nikoli ne bi mislil. In potem se ti zasmilijo. Želiš pomagati. Hvaležen si za vse kar imaš. Hkrati pa bi včasih vseeno koga nekam ruknil, ker se ne zaveda kar ima, ker ne izkoristi potenciala. Ker se obnaša kot desetletnik.

Tudi midva imava potencial. Da nekaj narediva, da nekaj spremeniva morda. In ne le s čiščenjem sob, pripravljanjem sprejema za poseben goste... Ni prav, da se dela take razlike. Vsi smo si enaki. Eni so sicer bolj srečni, drugi manj. A vsi smo krvavi pod kožo.

Spet so nepovezane misli. Brez repa in glave. Tushita nama je dala ogromno. Upava si trditi, da nama je spremenila življenje. A zdi se mi, da lahko narediva več. Imava velik potencial, ki ga lahko izkoristiva. S pametjo, iznajdljivostjo, pripravljenostjo pomagati drugim. 

Zato se bova vrnila v Slovenijo. Ker imava voljo, željo, sposobnost in možnost narediti nekaj konkretnega. Ker bi rada nekaj vrnila nazaj. 

In to nama vedno znova da Indija. Zato se vračava sem. Ker te razgali, ker ti da vse in ti vse vzame. Ali jo ljubiš ali sovražiš.  

Epilog Nepalu

Zadnji obisk Nepala je bil res nekaj nepričakovanega.
Najin zaključek:

Titina : Moj Nepal...

Verjetno zadnja toliko osebna objava. Kaj naj, to je Nepal. Ko potegne iz tebe najboljše in najslabše. 

Ne bom napisala letošnji Nepal. Ker ne vem več, kaj mi bo prinesel jutrišnji dan :). Ker me lahko v naslednjem trenutku spet prime, da kupim letalsko karto in odletim bogve kam... :). Malo heca.

Nepal mi je toliko dal, da je prav, da napišem še nekaj za zaključek. Bolj v bistvu za svojo dušo, za osebni zaključek.

Vsaka izkušnja šteje. Ni mi žal za minuto življenja, ki sem ga preživela tam. Morda le za 30 sekund potresa... Vendar me je naredil močnejšo. Še bolj trdo kožo sem dobila, hkrati pa sem postala še bolj občutljiva.

Lotila sva se na koncu februarja. Praznovala mojih trideset let. Šla v Kopan. Budizem. Spet. Drugače kot Tushita, a bogatejša veliko novih spoznanj. 

Treking. Jiri - Gokyo - Jiri. Fizično. Psihično. Mraz. Opekline.

Moj najbolj naporen treking do sedaj. Vreden vsake sekunde. Spoznanja o temu, koliko pomeni podpora partnerja, koliko zmorem jaz sama kot oseba, kakšne probleme vse imam, ki izhajajo le iz moje glave... Kaj moram rešiti. Koliko zmore moje telo, koliko je pomembna hrana ob takšnih fizičnih naporih. 

In kaj si želim v življenju.

Vsak najin pogovor.
Iti preko svoje meje...

Osel, ki me je zrinil s poti. Spet skoraj usodno.

Chyalsa

Še eno zaključeno poglavje. Če sem imela prejšnjič malenkost slabo vest, da sva odšla po slabih dveh tednih, ko je Špela morda malo preveč računala na naju, sem sedaj dobila potrditev, da je bilo ok. Da je moja pot tam zaključena. Dala sem kar sem lahko. 

Katmandu

Sreča ko je bilo konec trekinga.

In želja po še.

Že tolikokrat... Spomini na najin prvi poljub. Na Reggae bar :).

Mipsang. Njegova družina.

In spet, ko ti mesto potegne. Je onesnaženo, je hrupno, okoli sva hodila z masko na obrazu (včasih so se mi zdeli smešni vzhodno-azijski narodi z maskami na obrazu, širokimi pokrivali, rokavicami na rokah kot zaščito pred soncem. Sedaj delam isto sama. Predsodki...). Pa vendar je to Katmandu. Nepričakovan nasmeh na ulici, skriti tempelj ki ga odkriješ po naključju... Pitje tongbe in filozofiranje o življenju z mojim možem.

Nakupovanje.Čisti užitek barantanja :). Kar vsak, ki je že bil tu ali v Indiji ve, da ni od muh.

Veselje ob načrtovanju novega trekinga...

Tamang - Langtang - Bolj kot ne poskus trekinga.

Kaj se je dogajalo, sem že napisala. Preveč sem napisala. Preveč je bilo, preveč jih ni razumelo. Tistih par, ki vas je, hvala.

Hvala za podporo, hvala za spodbudo. Če je bilo že vse javno, je zahvala za vse še najbolj potrebna javne objave. 

Preveč je bilo negativnih mnenj na moje pisanje. Toliko, da sem se zavedla, da marsikdo ne more sprejeti resnice, ki se je dogajala v meni. To kar sem delila, ne vem, je verjetno le Nepal. Ni mi žal, da sem napisala vse kar sem. 

Imela sem slab občutek od začetka. Na način, ki ga ne znam opisati. Fizično je šlo. Vse kar je šlo so bile moje noge. Ki so sposobne vse in še več. Glava pa ni in ni šla. 

Moja slutnja o smrti. S katero nisem vedela kaj bi....

Obračanje od tam, kjer ti je najljubše. Ko dihaš. Živiš. Ljubiš. 

Ogromna preizkušnja. Zame. Za Petra. Za naju. Vprašanja v glavi je prav, je narobe, je sploh odgovor na to, zakaj mi zaupa, kje je meja, je preveč, kaj mu delam???? Sem sebična...

Odločitev in zaupanje...

Vmesni čas je nepomemben.

Potres

Ko sploh še naj napišem. 

Zakaj? nikoli ni odgovora na to, ne glede kje se zgodi neka naravna nesreča. Vsak dan. Ko je bil tajfun na Filipinih me pol toliko ni dotolklo. Ko pa se gre za Nepal pa ne vem :). Kot toliko Slovencev :).

Nesreča, ki prizadane narod, ki že tako ali tako nima nič. Samo saj vem, vsak dan se to dogaja. Kaj pa je drugače ko je bil potres v Posočju. Ko se mi zdi da me dogajanja v lastni državi niso tako prizadela, kot me je Nepal.

Ko smo v objemu zunaj na travi čakali da bo konec. Ko začutiš tisto bližino sočloveka. Upanje. Molitev. Sprejetost. 

Vse bi jim dala.

Nato pa udarec. Langtang je odneslo!!!

Peter!!!  Tam sva bila. Tam bi bila. Zakaj sva obrnila. Sva zbežala, sva se izognila smrti???

Kaj naj si mislim?

Naj še verjamem v naključja. Naj še verjamem sploh v kaj. Naj si le še zaupam. Kje je meja koliko si lahko zaupam. Kje naj neham.

To je bila ena težjih odločitev na poti. V življenju. Pa ne dramatiziram. Ko se tepe glava, srce in razum.

Ko sva prišla s trekinga, ko sem pisala o svojih občutkih, mislih. Nekateri najbližji so me označili za sebično, ošabno. Da mislim samo nase in na nobenega drugega. Bolelo je. In še vedno boli. 

Druge je skrbelo. Da sem malo nora.

Podporo pa sem dobila tam, kjer je nisem pričakovala :).

Vseeno je bilo preveč negativnih mnenj, zato sem se že takrat odločila, da ne bom pisala več tako osebnih stvari. 

Ko si že tako dolgo od doma, izgubiš mejo...

Obrnila sva. Zaradi mene. Se rešila. Ne vem. Verjamem, da nekdo pazi na naju! :).

Žal mi je,da so bile moje zle slutnje pravilne.

In potres. 

Sreča, da živiva.

Spoznanje, da nama je bilo prizanešeno.

Ljubezen.

Do Petra.

Do življenja.

Do soljudi.

Hvaležnost.

Kakšna je verjetnost, da sva si prej prej uredila indijsko vizo? Kakšna je verjetnost, da obrneva? Kakšna je verjetnost, da sva bila v času potresa pri Mipsangu in koj slišala, kaj je z Langtangom? Novice od tam, od koder sva obračala.
Kaj bi bilo če... ? Tega se raje ne sprašujem več.

In nato dobesedno pobeg. 

Ne bom se delala, da lahko pomagam. Najprej moram rešiti sebe. Sem sebična v tem smislu. Vsak je. Kdo si to prizna je druga zgodba...

Šele nato lahko pomagam drugim. Brez tega ni nič. 

Da sva si lahko za 150 eurov najela osebni avto, samo za naju dva, do indijske meje. Z denarjem, s katerim bi lahko nahranil celo nepalsko družino za cel teden, ji dal streho nad glavo... Se počutim krivo? Sem se ja, ko sva se peljala ven iz Katmanduja.Nepregledna gneča na letališču, na avtobusni postaji, nešteto oči, ki so zrle vame, ki sedim v avtomobilu in se peljem ven. 

Zakaj se nekateri rodimo pod srečno zvezdo in nekateri ne. Je karma tisto, kar določa. Kaj sem jaz storila slabega v prejšnjem življenju in kaj dobrega. Kaj je moral narediti cel nepalski narod takega, da nosi tako slabo skupinsko karmo? 

Sto vprašanj brez odgovorov. Vera? Budizem?

Krivo sem se počutila. Sedaj ne več.

Razbijala sva si glavo, kako naj pomagava. Kaj je drugače kot doma? Komu pomagati. Zakaj nisem dala vsaj kilograma moke v nakupovalni voziček za blagajno v Mercatorju. ZA tiste ki nimajo? Kaj so Nepalci drugačni? Sem krivična? Zakaj? Je to prav? Ni prav!!! 

Indija. Vlak. New Delhi. Rešitev? 

Potovanje. Katmandu in tragedija v NEpalu le še na naslovnicah časopisov..

Kot da sva svetlobna leta daleč. Drugi svet.

Tushita. Odklop za teden dni. Morava razmisliti, si spočiti glavo. Tu kjer te vsak jemlje sebi enakega. Kjer te noben ne sprašuje kako je bilo med potresom. Ker vsak pozna nekoga ki ga je to osebno prizadelo. 

Ker vem da sem srečna da sem preživela.

Marsikdo sprašuje,

kako lahko pomaga Nepalu, Nepalcem. Tudi midva sva. Denar? Voluntiranje?

Čakava na Mipsangovo sporočilo. Njemu bova namenila denar. Tako sva lahko edino prepričana, da bo šel v dobre roke, direktno. Vse te organizacije... Jaz sem skeptična. Mipsang je napisal, da je vse trenutno pod kontrolo vlade. Kako naj si torej to razlagava?

Nepal ljubim. Želim mu, da je srečen.

Dal mi je mene, dal mi je Petra. 

Več ne potrebujem :).

:) Naju je res nasmejal ta napis. 

 Katmandu. Kdaj si bo opomogel?

Najboljši je z roko!

In meni ljubši zapis,

ki veliko bolj srčno prikaže Nepal : 

Peter :

Zakaj se tja vedno znova vračam? Kaj je tam tako privlačnega, kaj je tisto, kar rabim, kar mi vedno znova napolni baterije? Ne vem, iskreno, ne vem.

Pa vendar sem tam bil že šestkrat; vsakič z drugačno izkušnjo, bogatejši za kakšno spoznanje, novo odkritje. Nepal mi pomeni nekaj več, nekako bolj osebno ga dojemam, upam si trdit, da sem karmično povezan z njim. V prvi vrsti narava, v drugi vrsti ljudje. Kljub masovnemu turizmu je oboje na nek svoj način še vedno dovolj prvinsko; še vedno se najdejo kraji, kjer je narava nedotaknjena in so ljudje nepokvarjeni. Nekakšen mir, svoboda. Ali pa zgolj navezanost na idejo v glavi, na ideal, ki ga poznam iz knjig in ga v resnici nikoli nisem doživel?

Težko sodim, a dejstvo je, da se tudi Nepal vedno bolj razvija, kljub temu, da je ena izmed najrevnejših držav na svetu. Gradijo se ceste, vse več je motorjev in avtov, mobiteli in TV-ji so povsod, prav tako Wi-fi. A ljudje še vedno hodijo peš po več dni do svojih vasi gor in dol s tovorom preko čela. Kljub elektriki in tehničnim igračkam se v samem bistvu življenje na vasi v 100 letih ni kaj dosti spremenilo. Njive se še vedno obdelujejo ročno ali z volovsko vprego, kuha se še vedno v črnih kuhinjah, umiva v potoku ali vodnjaku sredi vasi. Življenje teče počasi in čeprav denar od turistov gradi vedno večji prepad med bogatimi in revnimi, je v osnovi življenje tam ostalo isto. Morda ravno zaradi hribov in divje narave, pa vendar. 

Nepal me tako izpopolnjuje, me navdihuje, daje mi energijo in inspiracijo. In toliko naenkrat, kot mi je dal tokrat, v tako kratkem času nisem prejel še nikjer in nikoli!

Začelo se je v Kopanu, kjer sem uspešno nadaljeval svoje odkrivanje budizma in na koncu odnesel več, kot bi si upal pomisliti. 

Potem je bil trekking. Ultimativni treking, za katerega sva si oba s Titino želela, da bi se ga spominjala po presežkih. In čeprav je prvi plan treh prelazov splaval po vodi (bolje rečeno po snegu), je bil to treking presežkov, ki si jih nisem upal zamisliti. Fizično in psihično najnaporneši do zdaj. Takšen, ki je premaknil meje v glavi in prinesel nova spoznanja ter nove zaključke. Brezkompromisen, peklenski in nebeško čist.

Nato je prišel Katmandu. Umazan, hrupen, kaotičen Katmandu. In hkrati eno izmed najlepših mest na svetu. Mesto z dušo, mesto, ki živi, vsak dan znova, kaor pred 1000 leti. Brez težav te posrka vase, v svoje noro ulično življenje, barve, zvoke in vonjave. Aleluja Katmandu! In midva sva živela v njem. Debatirala, se pogovarjala, odkrivala nova spozanja o sebi, o naju, o življenju. Posrkal naju je vase in neverjetno obogatil.

Drug treking v Langtang regijo je prinesel novo pošiljko presenečenj. Pričakovanja so hudič, že večkrat sem pogruntal to in vedno znova me presenetijo. Tudi tokrat sem pričakoval preveč, zato je bilo razočaranje neizbežno. In pika na i še Titinina slutnja smrti. Tisti trenutek se niti nisem ukvarjal pretirano s tem, a ko pomislim nazaj, me spreleti srh... Kaj bi bilo, če bi se držala plana, če ne bi obračala? Bila bi tam nekje, zagotovo bi bila tam, v Langtangu... 

"Langtang village is gone, along with many locals dead..." nama je po potresu napisal Mipsang. Kakšna je verjetnost? Kakšno srečo sva imela, da sva bila tisti trenutek pri njemu doma in ne v eni izmed hiš starega dela Katmanduja, ki so se sesule v prah... Ali pa celo v Langtangu??? Kakšno naklučje, usoda, karma, sreča? Še danes ne dojamem in še nekaj časa ne bom. Bilo je preveč. Vsega. Dobrega, slabega, krutega in resničnega. Preprosto preveč naenkrat...

Nepal bom vedno imel v srcu, on bo vedno del mene. Izredno hudo mi je, ko vidim, kaj se je zgodilo in ne morem verjet, ne dojamem, da sem bil tam... A vem, da se bom spet vrnil. Enkrat, ko bo pravi čas, ko se stvari pomirijo, ko si glava in srce odpočijeta...

V Indiji!

Najini sotrpini :)

"Chai Chai, garam chaiii" 

NEw DELHI. Končno. Po 30h iz Katmanduja.

Po potresu, pot v Delhi

Poslovila sva se od Mipsangove družine in odšla.

Pot nazaj do hotela po široki glavni cesti je hitro minila. Skorajda nisva opazila na zunaj, da je bil potres - nekaj podrtih daljnovodov, tu pa tam kaj razbitega, porušen del stavbe. Problem in v bistvu ironično je bilo, ker tu v resnici nikoli ne veš, ali je to že od prej, ali so to posledice potresa?
Neprenehoma sva sicer slišala sirene reševalnih avtomobilov, po zraku pa so letali helikopterji. 
Na ulicah je bilo polno ljudi, za katere se mi je zdelo, da niso nič kaj prestrašeni. Kot da se ni nič zgodilo.

Brez problemov sva prišla do hotela. Ta je bil brez vidnih razpok, turisti so sedeli zunaj in klepetali. Najina soba v drugem nadstropju - nisva vedela, kaj naj pričakujeva. Je sploh še kaj ostalo ali nič. Sva ostala brez vsega?
Prevrnjena je bila le prazna plastenka.

Kaj pa zdaj, kaj bova, kje sva varna. Tu, zunaj, ali bi bilo bolje ostati pri Mipsangu? Je bilo prav da sva odšla? Kaj bova naredila, če/ko se začne spet tresti? Kam naj se skrijeva, kam naj beživa? Nimava kam. 
V Nepalu sva... 

Hitro sva si spakirala nahrbtnika, blizu nastavila nekaj denarja in dokumente; pripravila sva si vse potrebno, če bi morala slučajno hitro zapustiti sobo.

Greva malo ven sva si rekla. Da vidiva kaj se dogaja. Tu nihče nič ne ve.

Sprehod po ulici kjer sva vsak dan hodila - porušene stavbe. Cela hiša podrta na vogalu, kjer sva vsak dan kupovala sadje. Ceste prazne. Na vsakem večjem odprtem prostoru so bili zbrani ljudje, ki so si delali zasilna prenočišča, pili čaj, kartali... Iskreno, na trenutke nisva vedela, če slučajno ne uživajo - pri njih je to način preživljanja prostega časa. Posedanje s prijatelji, klepet, smeh.

 Mimo tega vogala sva hodila vsak dan...

V najini sobici. Tu sva se v resnici počutila varno.

Počasi so začele prihajati novice. 500 mrtvih v Katmanduju, zrušila naj bi se cela veleblagovnica,....
Kaj se dogaja?

Elektriko so zaradi varnosti izklopili po celi državi, internet je še delal nekaj časa, potem ne več. Ravno dovolj da sva se uspela javiti domov. In pogledati na splet, kaj se dogaja. Novice o potresu so bile že po vseh svetovnih medijih. Šele tu sva videla slike Katmanduja, hribov, vse posledice potresa... Zmrazilo naju je.

Je to vse res? So to res posnetki potresa v Nepalu? Pa saj sva tu, v središču dogajanja. In nihče nič ne ve??? Midva nič ne veva. 7,8? 

Kaj naj narediva? Naj spiva v hotelu, na koga naj se obrneva, če bova potrebovala pomoč?

Nekaj sva na hitro brez apetita pojedla in se oblečena spravila v posteljo. Odločila sva se, da bova noč preživela v hotelu. Če jo je tako dobro odneslo med prvim sunkom, potem bo že.

Dilema, ali naj zaprem oči ali ne, kaj če bova pretrdo spala, če se ne bova pravočasno zbudila? 
Popotresni sunki so še kar prihajali. Trajalo je, da sva se navadila, in začela par sekund čakati, preden bi hotela teči ven. Ker drugače ne gre.Adrenalin je vsakič butnil ven, ko se je zatreslo. Tako ne moreš živeti...
Zaspala sva, utrujenost naju je izčrpala...

Okoli petih zjutraj sva se zbudila. Hvaležna, da živiva. Čez petnajst minut pa še en, močan. Pa kaj še ne bo konec????

Elektrike ni, interneta ni. Voda hvala bogu še je. Od trekinga nama je ostala še polna plinska bombula. Vsaj to imava. Nisva odvisna od drugih. Naredila sva si čaj, nato pa ven na sprehod. Optimizem prejšnjega dne naju je počasi začel zapuščati. Thamel zapuščen, vse zaprto. Ob glavnih cestah pod šotorišči nešteto ljudi, ki so noč preživeli na prostem. V čakanju da mine prvih 24 ur.

Izvedela sva, da lahko pričakujemo močan sunek med 12h in 13h uro....

Kaj naj sedaj. Najin načrt je bila pot v Pokharo. Danes. Se sploh kaj dogaja, kako naj greva? S čim. Je cesta ok, ni ok? Epicenter naj bi bil ravno na pol poti med Pokharo in Katmandujem. Naj tvegava ali ne?
V hotelu ni nama noben znal povedati nič pametnega. Časopis je zjutraj izšel s svežimi novicami o potresu a tudi nič kaj konkretnega. En ti reče eno, drugi drugo. Nič kaj drugače kot vsak dan tu...

Nato je prišel. Ravno okoli 13h. Peter je bral na recepciji knjigo, jaz pa sem bila v sobi. Spet je začelo tresti. Vedno bolj in bolj. Toliko, da sem stekla tudi jaz ven iz sobe. Seveda v tistem nisem prav nič pograbila, kar naj bi imela pripravljeno za seboj. Kdo ima pa čas razmišljati. Po stopnicah hitro dol. Še se trese. Kje je Peter? Še kar se trese. Zakaj ne neha??? Zakaj?

6,8!!!

Stisnila sva se pod obok in molila. Počasi je ponehalo. Počasi. 
Zdelo se nama je, da se zibava kot na ladji.

Sto vprašanj se nama je začelo poditi po glavi. Jasno nama je postalo, da je najbolje, da se spraviva čim prej ven iz Katmanduja. Tako ali tako sva hotela oditi. Torej greva po hitrem postopku ven. Ampak kako, KAKO?
V hotelu so nama poskušali pomagati kupiti prvo letalsko karto za Indijo. Telefoni niso delali, omrežje sesuto. Ni šlo. Neta ni. Elektrike ni. Kako dolgo bomo še imeli vodo? To je Katmandu. Smeti se bodo začele kopičiti, ljudje že tako nimajo ravno visokih higienskih standardov. Kaj bo šele sedaj? Kako hitro bo kaj izbruhnilo?

Greva ven. Kakorkoli že, ni važno koliko stane. Samo da greva.

Odločila sva se da greva kar zjutraj kar sama direktno na letališče, poskusit najino srečo. Morda pa uspe.

Na tresenje tal sva se navadila...

Kupila sva si buteljko vina in si zvečer na terasi ob sončnem zahodu nazdravila.V upanju da je to najin zadnji večer v Katmanduju.

Kozarček nepalskega vina. Za zdravje. Za življenje :).

V upanju na zadnji sončni zahod v Nepalu...

Zjutraj brez težav na letališče, še taksist ni postavil prevelike cene. Celo noč sva poslušala letanje letal, tako da sva vedela, da je letališče odprto.

Prihod tja naju je streznil. Nepregledna množica ljudi, taborili so na travniku pred letališčem. Gneča, vsi v upanju. Čakanju.... Nikamor nisva uspela priti. Leti v nedeljo so bili vsi odpovedani, tako da so ljudje čakali še od prejšnjega dne. 

Jasno nama je bilo, da ne bo nič s karto. Zaneseva se lahko samo nase, se bova že znašla. Obrnila sva se in šla proti domačemu terminalu. Morda pa nama uspe dobiti karto za notranji let do meje z Indijo?
Hahaha, v sanjah... Kaj sva mislila da sva edina ki tako razmišljata?

Tudi tam sva se obrnila. In se skoraj zaletela v Mipsanga. Z dvema prijateljema je ravno priletel z reševanja. Vdrte neprespane oči. Zdelo se mi je, da vidim smrt, ne pretiravam... Po licih so se mi spet ulile solze. Kako sva ga lahko srečala. Tu, med tisočimi? Je to le še eno potrdilo, da je prav, da sva se obrnila. Od tam, koder je priletel Mipsang?? 

Dovolj vsega. Spokajva ven. Dokler še lahko.
Zaneseš se v takih trenutkih lahko le nase, in na nobenega drugega.
Pa saj v bistvu, zakaj bi se? Sama dva sva več kot dovolj sposobna. Znajdeva se. V teh trenutkih si res nisva želela obremenjevati še kogarkoli drugega.

Popoldan sva preživela v tuhtanju najinih opcij. Letalske karte so odpadle. Dobro, greva po kopnem, po najinem načrtu. Ampak kako? So ceste odprte ali ne? Plazovi, razpoke? Kaj ti pravi razum? Ostati v Katmanduju, čakati da se stvari izboljšajo? Naj greva na ambasado? Kdo je sploh pristojen za nas? Kdaj bo elektrika, kaj bo z vodo, se bo še treslo ali ne?

Prihajale so novice o številu mrtvih, že več tisoč. Vasi odrezane od sveta, zasute, pod Everestom plaz zasul trekerje, ...

Sto vprašanj brez odgovorov.

Ne, nima smisla tu čakati. Pomagati ne moreva. Kar bi lahko naredil kot turist je le, da daruješ kri. Bolnice polne, neorganizirano vse, po cesti vojaki, policaji, za katere se ti zdi da še sami ne vedo kaj bi.
Nič ne veva!!! 

Naj predstavljava tu le še ena lačna usta več? Potencial, da tudi midva zboliva za čem in predstavljava dodatno breme? 
Ne. Ne smeva. Tega ne smeva. Nepalci potrebujejo pomoč, ne midva. Midva sva jo dobro odnesla. Midva bova našla rešitev. Midva imava denar... Ne bova lačna... Ne sredi Thamela...

Morda grdo razmišljanje a vseeno - rešiva se. To je Nepal. Kako dolgo bo sploh trajalo sploh vse 
skupaj. Kaj vse se bo zgodilo, ko se bodo začele kopičiti smeti, ko bo zmanjkalo vode, hrane?

Našla sva rešitev v obliki najetega avta. Samo za naju dva. Vseeno nama je že bilo za ceno, samo da poskusiva ven, greva dokler lahko. Nič nama ni zagotovljeno.

Od enih informacije, da so ceste ok, od drugih ne. Nič, plačala sva in upala na najboljše.

Med tem sva pri enemu hotelu uspela dobiti wi-fi. Kako so ga imeli še sedaj ne vem. Ni važno. Javila sva se domov, pogledala novice in še enkrat bolj nama je bilo jasno, da morava stran. Tu nimava več kaj.

Jutro. Avto zamuja. 45 min. Grozno. Potem se pripeljeta dva mulota v nekem indijski Tati (Toyota-like). Jaz sem bila že na robu z živci, Peter me je miril. Vse bo ok; glej taki mali vozijo avtobuse :). Najbolj grozno je bilo, ko sta se prismejala... Kot da se nič ni zgodilo...

Kaj pa naj, usedla sva se in odpeljala.

Da smo prišli iz Katmanduja, smo rabili več kot pol ure. Ceste polne ljudi. Nabito polni avtobusi pred nami. Včeraj naj bi Katmandu zapustilo več kot 70 tisoč ljudi. Ki so šli na jug.... Kaj bo na meji, bova prišla danes čez ali ne? Nasproti so nam stalno vozili prazni avtobusi. Iz Indije. (Dan kasneje sva izvedela, da so bili ti avtobusi oblika pomoči... Vendar so prišli pozno - na avtobusni postaji so izbruhnili nemiri. Policija. Ker ljudje niso prišli več niti do vode.... Rešila sva se.)

Ko smo bili ven iz doline Katmanduja, je bila vožnja enostavna. Avto je bil dober in z lahkoto smo varno prehitevali posamezne kamione in prepolne buse ljudi. Cesta je bila normalna, tu in tam kakšen kamen več, a še to ne veš, če je zaradi potresa ali kar tako, ker smo pač v Nepalu. Ko smo se po dolinah pripeljali preko gorske verige na jug, se je pred nami odprla čista ravnica. Nobenega prometa, nobenega sledu od potresa, čisto drug svet... Slabih 7 ur smo potrebovali za dobrih 300 km do meje.

Tudi na meji ni bilo nobene gneče, par turistov. Štampiljka v potni list, štiri urni avtobus do Gorakphurja.

Med čakanjem na kosilo. Vidi se, da vseeno nisva dobro spala.

 Najin prevoz do nepalsko-indijske meje.

Kupovanje karte za vlak za Delhi. Vse polno razen general class - prevod: trije vagoni in na stotine Indijcev, natlačenih v njih. Tipična slika, ki jo dobi vsak v glavo, ko pomisli na indijske vlake.
Jeb* ga, kupiva karto, se bova že poskusila prebiti v kaki sleeper. 

Ko sem zagledala tiste vagone, mi je šlo hkrati na bruhanje in na jok. Ljudje zbiti skupaj, niti stopiti dobesedno nisem mogla nikamor.
Nekako sva našla svoj kvadratni meter čisto na koncu kilometrskega vlaka v prostoru za invalide, pa tudi tam smo bili precej natlačeni (samo trije invalidi so bili od 25 ljudi). Ponoči sva celo uspela malo spati po obrokih. In sva zdržala.

Najhujše je bilo, ko se je vlak tresel. Spet se je treslo. Res še ni dovolj? Pomiri se, dihaj, nič ni...

Še vedno sva si rekla - ni primerljivo s potresom. Na varnem sva :).

15 ur kasneje: New Delhi. Najin cilj za danes. Dovolj vsega.

Na avtobusu do Gorakhpurja.

Pobegnila sva. Se počutiva krivo?
Ko sva odhajala s Katmanduja - ja. Midva imava možnosti, imava denar, ne bova lačna. Kam pa naj gredo vsi ti ljudje. Ki so ostali brez družine, brez doma? Brez vsega. Kaj naj naredijo? Lačni bodo...
Kaj vse se je zgodilo - sploh se nisva zavedala. Pa sva tam....

Sedaj se ne počutiva več krivo.
Tam ne bi mogla nič pomagati. Ne v tem trenutku. Dobesedno bi delala gnečo in predstavljala še ena lačna usta več... Poskrbela sva zase, tako da sva spravila tudi čim manj ostalih v slab položaj zaradi naju.

Ja, pobegnila sva. A sva živa. Zdrava.

In kaj lahko storiva za Nepal? 
Kako lahko pomagava?

Potres

Vlak naju pelje proti Delhiju. Indija. 

V dobrih 27 urah sva prišla iz porušenega Katmanduja v Delhi. Kot da sem se preteleportirala na drug planet. Kot da nisva bila v Nepalu, kot da potresa ni bilo. Življenje tu gre dalje.

Tu je najina izkušnja potresa. Ampak midva sva jo srečno odnesla. Kaj pa si ostali; koliko ljudi je ostalo brez svojcev, svojih najbližjih, brez doma... In to v državi ki je že tako ali tako ena najrevnejših na svetu? Kjer že tako ali tako nimajo ničesar...

V soboto zjutraj naju je poklical Mipsang, da se se enkrat oglasiva pri njemu, preden odrineva dalje. Najin nacrt je bila pot do Pokhare, postanek v Lumbiniju, rojstnemu kraju Buddhe, nato pa dalje proti Indiji. 

Okoli enajstih naju je pobral pred hotelom in hitro smo prišli do njega domov. Ceste so bile povečini prazne prometa, bila je sobota, na ulicah Katmanduja je potekal velik festival. 

Mipsangova družina naju je spet toplo sprejela, sedeli smo pri v dnevni sobi, malo kramljali in pili čaj. Živahna nečakinja je skakala naokrog in se igrala z balonom. Opazila sva, kako utrujen je Mipsang, zato ga nisva ga hotela obremenjevati še s kosilom, zato sva prijazno odklonila povabilo na momo-te, se mu iskreno zahvalila za vse in rekla, da bova jedla kasneje. Strinjal se je.
"Takoj vaju bom odpeljal do hotela, le še pod hiter tuš skočim."

Čakala sva ga v dnevni sobi, ko se je nenadoma začelo vse tresti. Sploh nisem dojela, kaj se dogaja. In nato vedno močneje in močneje in ni nehalo. Peter je stekel pod obok, bili smo v prvem nadstropju. 

Potres. 

Svakinja je pograbila hci, pritekla iz kuhinje in me porinila skozi železna vrata navzdol, jaz pa pred seboj Petra. Hisa se je cela nagibala levo-desno, po stopnicah sem zaradi lovljenja ravnotežja močno padla, se komaj pobrala, ter stekla ven. Hvala bogu niso bila nobena vrata zaklenjena, pred hišo pa je bil velik travnik, odmaknjen od preostalih stavb. Ko sem stopila ven je le pol metra od mene padel tegelc z rozami iz tretjega nadstropja. In se razbil. Tla so se pa se kar tresla in tresla. S svakinjo smo stali na travniku, se objeli, in cakali. Zdelo se mi je da traja celo večnost, preden je iz hiše pritekel se Mipsang, gol izpod tuša. Ni in ni nehalo tresti, tla so se zibala. Počutila sem se popolnoma nemočno. Kar si lahko storil je le da čakaš. In gledas. Kako se maje hiša, kako se delajo razpoke. Bo zdržala ali nebo. Bo nehalo ali ne.

Koncno je glavni sunek minil. Meni se je zdelo kot 10 min, trajal naj bi med 90 in 120 sekundami.

Sesedli smo se na tla in spet čakali. Skupaj z vsemi sosedi. Kaj bo. Da pride popotresni sunek. 

Peter : Tekel sem navzdol, ko me je odbijalo od stene do ograje, kakor na ladji sredi razburkanega morja. Odrinil sem rešetke na vhodu, nato še ograjna vrata garaže, ter odtekel preko ceste na sredo travnika. Vse se je treslo, hiše so se zibale, tla so valovila. Obrnil sem se in zagledal Titino pred hišo, z vrha katere so začeli padati lonci z rožami. Eden premera 30 cm se je raztreščil kakšen meter zraven Titine. Zavpil sem ji, naj se ne obotavlja, saj se nisem zavedal da bosa teče po grobi gruščnati cesti. Končno je prišla do mene in me objela, takoj za njo pa mipsangova svakinja z deklico v naročju. Skupaj smo gledali, kje je Mipsang, ki je v tistem gol pritekel po stopnicah.

Sedela sem na travi, zeblo me je, in čakala kaj bo. Zemlja se je kar tresla in tresla. Skos po malo. Malo bolj, malo manj. Nisem vedela kaj bi. Gledali smo se med seboj, eden  bolj prestrašen kot drugi. Dovolj mi je bilo vsega. Po takem tednu, po trekingu, obračanju zaradi slabega občutka, negativnih pogledov na mojo odločitev in vzrokov zanjo s preveč strani. Kaj pri božji volji sem naredila narobe, da sem sedaj doživela se potres. Po vsem temu. Kdo naju preizkusa koliko lahko zdrživa. Ni bil tajfun na Filipinih cisto dovolj, dovolj strahu pred naravnimi nesrečami. Kakšna je verjetnost?

In potem je prišel čez eno uro se en. Močan skoraj tako kot prvi. Kaj lahko naredim. Samo sedeli smo, se objemali in molili naj bo čim prej konec. Grozno je bilo videti strah v očeh vseh okoli mene, molila sem naj bo čim prej konec, da se ne zruši hiša, solze so mi tiho tekle po licih, nisem mogla več. Prevec je že bilo. Vsega. Nisem si želela umreti. Spet se mi je zdelo da traja vsaj pol ure. Sekunde so se vlekle in vlekle, dokler ni ponehalo.

Peter : Po dobri uri od začetka je prišel nov precej močan sunek, ki je kar trajal in trajal... Gledal sem hišo, ki se je zibala kot poceni omara, zgornji rob dobrega pol metra levo in desno... Razpoke na stenah so se širile, a hiša je zdržala, nič se ni odlomilo. Nato se je nekoliko pomirilo. Sunki so bili vse redkejši, tudi po več kot pol ure je bilo med močnejšimi. Odtekel sem 3 metre v hišo po čevlje in bil v sekundi spet zunaj. Tako sva se vsaj malo lažje sprehajala okoli.

In smo spet obsedeli. In se gledali. Kaj naj. Kaj se dogaja. So vsi v redu, kje je varno biti, kje ni. Tako smo sedeli na travniku in čakali. Sunki so se kar prihajali in ti dajali vedeti, da se lahko tla spet ponovno močno zatresejo. Kadarkoli. 

S Petrom sva gledala na uro in stela minute med popotresnimi sunki, njihovimi razmaki. 15 min, 25 min, že 40 min, potem pa spet čez 10 min. Kaj naj. Naj tam sedim, gledam ostale, en bolj izgubljen kot drugi. Zebe me, bosa sem. Upam da ne bo začelo deževati. Žejna sem, tišči me lulat. Kam naj grem. Kje je varno. Naj samo sedim na tleh.... Počasi smo se vseeno zaceli malo sprehajati naokoli. Sunki so bili hvala bogu vedno bolj blagi.

Z grozo sem štela razpoke na Mipsangovi hiši. Bila sva v dobrem predelu Katmanduja, med dobro grajenimi hišami, bogat predel. Če je potres tako močno prizadel ta del, kaj se je šele zgodilo drugje. Kaj bi se zgodilo če bi bila midva v Thamelu, med tistimi ozkimi visoki stavbami, slabo grajenimi. Kaj sva imela srečo da sva ravno tu, da sva se imela možnost kam umakniti?

Ljudje so se zbrali zunaj, si prinesli odeje, oblačila, instant juhce in piškote in jih žulili. več časa kot je minilo od potresa, bolj se je dvigovala morala. Po mobilnih telefonih so vsi poskušali priklicati svoje najbližje. 

Po treh urah in pol sem imela dovolj. Dovolj čakanja na to, kaj se bo zgodilo. Nič ne moreš storiti. kje je sedaj bolj varno da sva. tu, v thamelu? kje naj preživiva noč?  Kaj se bo zgodilo? Zunaj na prostem pri mipsangu, greva nazaj v hotel? Kje je sploh varno? Razmišljala sem in razmišljala. Kaj naj. Kam naj grem. Popolnoma nemočna. Kaj sva pustila v hiši? telefon. Dovolj. Odločila sem se in rekla Petru da grem v hišo po telefon, da se lahko javiva, da sva ok. Ne morem več tu samo gledati in čakati. Kot da bi čakal na smrt. Ne se hecat no...

Peter je neodločno rekel da gre on, samo da zbira pogum. Videla sem, kako je prestrašen in da me zeli zavarovati, da ne bi jaz hodila v hišo. Jaz sem se odločila in rekla da grem. Mipsang je opazil da stojiva pred hišo in zbirava pogum. Prišel je poleg. In stekel notri. Za njim se Peter in jaz. V moji glavi le hitro po stopnicah gor, pograbi telefon, vodo in nekaj za jesti in hitro ven. Kuhinja je bila popolnoma razdejana, steklo po tleh, razbita pečica. Grozno. Kaj bi se zgodilo ce bi ostala v hisi....

Hitro not, se hitreje ven. Telefon nama ni delal, Mipsang pa je uspel poklicati mamo in očeta v Langtang. Iz njegovega izraza in reakcij njegovih sester ob besedah nama je bilo jasno, da je zelo hudo... Ženske okoli naju so planile v jok, Mipsang je odhitel še enkrat v hišo in se usedel v avto. Uspel sem ga še vprašat, kaj se je zgodilo, pa je na kratko odvrnil:

"Langtang... Whole village whiped... Helicopter rescue..."

Zapeljal je avto iz garaže. Nekaj lokalcem sem pomagal s ceste za silo odstranit opeke od ograje, ki se je zrušila na cesto. V avto se je usedel še njegov svak in še en moški in hitro so se odpeljali.

Jaz več nisem imela volje čakati. Na kaj? Rekla sem Petru, da grem, proti hotelu, proti tamelu. Peš. Bom že prišla. Vmes je odprta cesta in bo ok. Samo ne morem biti več tu in čakati.

Poslovila sva se od družine, jim zaželela srečo, in pes odšla proti hotelu. Na glavni cesti je bilo polno ljudi, niso se mi zdeli nič kaj prestrašeni. Škoda ni zgledala prevelika. Tu in tam kak porušen steber, daljnovod...

Varno sva prišla do hotela, ki je bil brez zunanjih večjih posledic. V sobi ki sva jo imela v drugem nadstropju je bila prevrnjena le prazna plastenka. Nič v primerjavi z Mipsangovo hišo....

Ko sva hodila sem razmišljala. Je vse le naključje, da sva bila pri Mipsangu, ko se je zgodilo. Da sva slišala za Langtang. Da je zasulo celo vas. Da sem tam imela skos slab občutek. Da sem imela čudne nerazumljive misli o smrti. Ko vas je že vse skrbelo zame. Ko sem slišala očitke da sem sebična in nora in kaj še vse. Samo sem si zaupala. Štela sva dneve. Kje bi bila midva, če bi vztrajala na trekingu. Bi se ravno vračala iz Langtanga, kaj če bi naju zasulo? Ne vem.

Ne vem več. Vem le da si zaupam. Hvaležna sem da mi je zaupal Peter. Da sva živa.
Nekdo pazi na naju. Ne vem če še verjamem v naključja. Ali pač?

 Na travniku pred hišo po prvem sunku.

 Mipsangova hiša.

 Dober predel, dobro grajene hiše. Ampak lahko sva le štela razpoke...

Langtang, poskus?

Zbudila sva se v oblačno jutro. Bi deževalo, ne bi… Ne vem. Mencala sem. Skos. Bi šla, ne bi šla… Občutek, da bi šla do Tatopanija, nadaljevala s Tamang-om, ni bil pravi. Joj, spet ta bedni občutek. Kaj si bo mislil in rekel Peter. Da me ma že poln kufr, naj se neham zmišljevati… 

Zaupala sem mu svoje dvome, skupaj sva se pogovorila in odločila. Obrnila sva se. Rekla sva si, da kar naju še vleče so hribi, obisk Mispsangove družine in Humarjevega groba, in to je zaključek.

In sva odkorakala nazaj so Syabrubesija, nakupila še nekaj jabolk ;) in zavila v res lepo dolino Langtanga. 

Pot se je začela počasi vzpenjati navzgr ob reki, občutek je bil pravi, noge so šle same od sebe, sijalo je sonce. Hkrati pa sva bila tako pozna, da sva se izognila vsem množicam, skupinam, ki so se valile v dolino (dejstvo je, da gre za tretji najbolj popularni treking v Nepalu).

Dobre volje, nasmejana, sva brez problemov premagovala tako višinske kot daljinske metre in se po naključju ustavila na super kosilu – iz ene izmed hišic v vasi Domen je tako omamno dišalo, potem pa sploh, ko sva zagledala še vrsto zloženih tovorov nosačev v pletenih košarah, sva vedela da se kuha nekaj dobrega. Kaj pa druga, kot dal bhat. Tu sva se pri prijazni ženici tibetanskih potez dobro najedla in napila (svežega ječmenovega chaanga), in odbrzela naprej. Začelo se je oblačiti, a pot je bila tako lepa kot po kakem iškem vintgarju, da vsega skupaj niti nisva opazila. Menila sva se, obujala spomine izpred šestih letih. Dokler naju niso zaustavile prve dežne kaplje. Odločila sva se da bova noč preživela v skromni vasici Rimche; sobica najmanjša na celem trekingu; zunaj je vlivalo kot iz škafa, zazeblo naju je in spet sem si mogla obleči dvoje nogavice in dolge gate. In deževalo je cel popoldan in celo noč. Nič kaj perspektivno.

Jutro – super. Nehalo je deževati, dobro sva se naspala in ob kavici kovala načrte za pohajanje po Indiji. Hitro sva spakirala in s počasnim himalajskim korakom in trdimi nogami zagrizla v hrib nad vasjo. Naproti so nama že hitro začeli prihajati nosači, nato pa vedno več trekerjev, ki so se vračali nazaj. Eni so tako hiteli, zatopljenih pogledov v tla, da sem mislila, da me bodo oni izrinili iz poti in ne osli. In ja, osli – tu so bili brez zvončkov okoli vratu. Dokaj neugodno. Priznam, na trenutke me je bilo kar strah, saj so prikazali kot strela z jasnega.

Noge so se hitro ogrele, ramena so se tudi že navadila spet na težo na hrbtu. Bolel me je edino stopalni lok, pa moje roke tudi še niso bile ok. Glava pa…. Borila sem se sama s seboj. Bi šla, ne bi šla. Bi naredila še en korak, bi obrnila. Počutila sem se kot zadeta, nekje izven tega sveta; misli so mi begale sem in tja, med njimi tudi neprijetne, črne misli, o smrti. Zakaj sem tu, kaj me žene, kaj bi rada naredila s svojim življenjem, v svojem življenju. Ga je lahko že konec, sem se potrudila in dala s svoje strani vsem najboljše kar jim lahko? Sem se spet izčrpala? Me je prejšnji treking tako fizično in psihično izčrpal, da se sploh ne zavedam. Da niti deset dni počitka v Katmanduju ni bilo dovolj, ali sem vmes zaradi pisanja sporočil najbljižjim, bloga, med dolgimi pogovori o smislu življenja ;), filozofiranju s Petrom, preveč »izpraznila«… Ker noge so šle. Edino noge. Vse ostalo ni šlo. Kaj se dogaja z mano? Peter mi je prejšnji dan rekel, kaj bi brez mene… Da sem ga jaz pripeljala sem, v Nepalu sva se res spoznala, zaljubila; sedaj potujeva, deliva slabo in dobro, jaz sem ga pripeljala do budizma je rekel. Do stvari, spoznanj, ki mu sedaj toliko pomenijo. 

Meni pa je šlo po glavi gor in dol, sem njemu dala vse, za kar sem bila namenjena. Moja dva sta bila na obisku, ki je bilo tudi poglavje zase; njima sem se trudila dati vse kar sem doživela, spoznala. 

Tekom potovanja sem se zbližala s parimi osebami, nekaterimi na novo, z nekaterimi sem obnovila stike. Se njim trudila predati čim več. 

Ne me razumeti narobe, nobenemu nikoli nisem želela soliti pameti, želela sem si samo najboljše za vse. Za vse ki jih poznam.

Sem torej pri tridesetih izpolnila za kaj sem tu; kaj ima vsak svoje poslanstvo na tem svetu…

Kaj sem zadeta od svežega zraka? Preveč sladkega in močnega čaja? Dobrega changa?

Če sem prej vedno pazila na svoje korake, me je sedaj na trenutke zamikalo, da bi preskusila svojo srečo; verjamem da mi je zaenkrat še vedno zapisan konec z nekim zdrsom – verjetnost da se to zgodi je ravno sedaj, med trekingom, velika - koliko te slabe karme sem uspela izničiti z budizmom. 

Naj stopim malo na stran pot, tam izgleda prav dovolj blatno in izpostavljeno… Naj poskusim če bom srečno prehodila tistih par korakov ali ne. Mi bo uspelo ali bom zdrsnila.

Kaj se mi dogaja v glavi, kaj sem nora? 

Pri naslednji vasi sva se ustavila. Pila in jedla. V tišini. Peter je čutil da nisem ok (res sem se prej še zdrla nanj, kaj ne najde nekega prostora na soncu??), mislil je le da moram jesti. In sem jedla. Pa mi ni pomagalo. 

Za piko na i me je še zazeblo. Oblekla sem si dolgo majco, flis. Ni pomagalo. Začela sem postajati vedno bolj nervozna. Grem sem rekla. 

Pot se je vila naprej, med cvetočimi rododendroni, sonce je sijalo, mene pa je še vedno zeblo. Glava še vedno kot da ni moja. Zdelo se mi je, da mi vpije kaj delaš? Zakaj rineš naprej?. Melo me je le še da bi obiskala Humarjev grob, se tam ulegla na armafleks, in spala. Zaspala… Grozno. Kaj se mi dogaja.

Nisem več mogla. Povedala sem Petru. Da ne gre. Da glava ne gre že od začetka. Da razmišljam o smrti, da bi zaspala, za skos. Ne vem zakaj. Samo spala bi. Sem mu dala vse kar sem lahko?

Ne vem,  kaj se je dogajalo v njegovi glavi. Vendar ni dolgo razmišljal. Rekel je le še, naj obrnem. Da greva nazaj. In konec.

In sva šla. Tretji dan trekinga, za katerega sva mislila da bo trajal skoraj tri tedne; pa sva že drugič obračala. Zaradi mene. Zaradi mojih občutkov. Kje pa piše, da to kar mislim, da je prav? Je to prava odločitev? Zakaj se je Peter odločil enako? Kaj se mu dogaja? Ga je strah zame, da res ne bom kje na stran stopila?

Zakaj spet obračava zaradi mene? Njegovo mnenje šteje! Zakaj ne nadaljuje brez mene. Zakaj, zakaj, zakaj?

Mislim da ni ne pravih ne napačnih odločitev. So kot so, le za njimi moraš stati. (Hvala Vesna!). Ampak tu sem čutila, da je prav.

Ni mi bilo žal niti za sekundo; črne misli so v trenutku izpuhtele in že sva šibala nazaj.

Zakaj, kaj bi se zgodilo, če bi nadaljevala s trekingom, ne vem. Ne vem zakaj se mi je vse to dogajalo. Ampak ja, vem da je bilo prav. Občutek je bil dober, pravi. 

Kaj so bili alarmi v moji glavi… nimam pojma. Edina stvar ki me je skrbela in me še vedno, je Peter. Kaj si je moral misliti, kaj če sem njega preveč prizadela s svojimi mislimi?.

Težko mi je to deliti z vsemi, samo se mi zdi prav. Vsakdo ima sigurno kdaj podobno izkušnjo, morda bo komu pomagalo če mu delim svojo.

Ko sem hodila nazaj, sem razmišljala, če sem nora. Kaj le lahko sem mislila, da bi končala tako butasto to svoje dragoceno življenje, ki ga imam sedaj. Kaj mi je bilo????

Ne vem razloga, nikoli ga ne bom. 

Mislim, da je bila kriva verjetno prevelika izčrpanost, predvsem psihična, pa tudi fizična. In še en tak treking bi me skuril, bi si naredila preveč škode. Glavi in telesu. 

Že po prvih korakih sem se počutila bolje. Dan je bil sončen, spet sva se smejala. Vesela nad dejstvom, da imava drug drugega, ta dan, samega sebe, in vse vas...

Pripis:

Če se kdo odpravlja na ta konec Nepala, naj ne okleva. Jaz oziroma midva imava nanj lepe spomine, dolina sama je prelepa. Tako da brez oklevanja. Res na lep način lahko združiš tri super trekinge, ki ti bodo za ziher za vedno ostali v spominu!

PETER:

Kaj vse se mi je tiste dni motalo po glavi, težko združim v par odstavkov. Dejstvo je, da sem si želel novih krajev in fizične aktivnosti. Po tem ko sva obrnila v Gatlangu, sem po tihem odpisal tudi že Tatopani, saj vreme ni obljubljalo lepega dneva za kopanje, nadaljevanje Tamang poti pa tudi spremljajo lepi razgledi, ki seveda potrebujejo lepo vreme. In tako sem se spontano odločil, da greva nazaj in še isti dan naprej v dolino Langtanga. 

Čutil sem, da je odločitev dobra. In pot nazaj sva kar pogoltnila, v trenutku je minila. Še nekaj svežega sadja, kozarec changa, in gremo proti Langtangu. Čudovita dolina, ravno pravi timing sva imela, da ni bilo ostalih ljudi. Piknik prostori, ki spominjajo na tiste v Iškem vintgarju, kaktusi kot v puščavi, drevesa z rdečimi listi kot jeseni, cvetoči spomladanski rododendroni ter šumeča reka kot Soča. Čudovito. In dejansko sva uživala, dobro kosilo in ječmenov chang sta počutje samo še izboljšala. 

Pa so se ponovno pojavili oblaki, ki so kmalu prinesli tudi dež. Z odprtim dežnikom sem sopihal in grizel v strmino, pa nikamor ni šlo, Titina zadaj me je kar priganjala… Pohodil sem »gas« skoraj do konca in začutil precejšnjo utrujenost nog. Ruzak ni bil težek, sicer sva danes že prehodila precej poti, pa tudi prejšnji dan, vendar na začetku prejšnjega trekinga so noge bile precej boljše. So še vedno toliko utrujene? Vedel sem, da popolne regeneracije v Katmanduju ni bilo, a takšne fizične utrujenosti nisem pričakoval…

Prilezla sva v Rimche, kjer je bil prvi lodge odmaknjen od ostalih, precej majhen in razpadajoč. Vendar dež ni bil usmiljen in vedno bolj je vlivalo. Po 8 urah hoje ta dan res ni bilo nobene potrebe, da nadaljujeva, zato sva se naselila v majhni sobici, absolutno najmanjši sobici do zdaj (kjerkoli nasploh), si skuhala večerjo in se odšla gret k peči v jedilnico ob kozarcu changa. 

Deževalo je še celo noč in malo me je skrbelo, kako bo višje gori, da ne bo spet preveč novega snega. Najin plan za prihodnje dni do konca doline Langtanga ter do Humarjevega groba mi je v glavi nekako še šel skozi, nadaljevanje do jezer Gosainkund, kjer spiš nad 4000m in se povzpneš preko prelaza čez 4600m, pa me je precej skrbelo. V spominu na treking izpred 6 let mi ni ostalo veliko slik, spomnil pa sem se hudega mraza tam gori. In glede na najino slabo izkušnjo z mrazom v zadnjem času, se tega pač nisem nič veselil…

Zjutraj je vreme kazalo dobro in hitro sva nadaljevala pot navzgor. Ta dan pa so se šele pokazale vse razsežnosti turizma v dolini. Ker sva hojo začela skoraj istočasno kot ostali, je bila gužva na poti neizbežna. Nekateri turisti so res bili hujši kot osli in komaj sva se jim umikala… Pa niti toliko miru ni bilo, da bi lahko v miru šel »scat«…

Titina je bila čudna, čutil sem, da ni OK. Po uri in pol hoje sva začela iskat prostor za počitek in komaj sva našla nek primeren kraj, da sva bila vsaj na soncu. V senci je mraz namreč tudi med hojo precej pritiskal in nisva se hotela dodatno ohladiti med počitkom. Nato mi je zaupala svoje temne misli in takoj mi je bilo jasno, da z njo v glavi ni vse OK. Ali je bila kriva utrujenost, ali ponovna grožnja mraza, morda lakota, morda hormoni. Nisem bil prepričan, vendar sem vedel, da če se stanje hitro ne izboljša, ni govora, da bi nadaljevala pot. 

Po malici sva bila oba malenkost bolje, zato sva vseeno nadaljevala. S soncem obsijani cnetoči rododendroni so vlivali upanje, svež sneg kakšnih 200m višje pač ne. Še enkrat sem vprašal Titino, kako je. Ni bila OK. Odgovor je bil jasen: greva nazaj. Nima smisla mučit svojega telesa in glave, če na to ni pripravljena. Nisva osvajala Everesta, ne lovila drugih rekordov. Tukaj sva že bila, nič ne bova zamudila. Bila sva na Humarjevem obeležju v Kamniški bistrici, ali res morava rinit za vsako ceno še na »pravi« grob? Ne, greva nazaj. Tukaj nimava več kaj iskati. Dovolj je bilo, dovolj vsega. Preveč. Greva nazaj. 

In sva šla. In je bilo kmalu bolje. Pogovarjala sva se o planih za prihodnost, o nadaljevanju poti, o vsemu. Dolina je postala spet lepa, svet je bil lepši, midva sva bila boljša. Ni imelo smisla isti dan rinit nazaj do Syabrubesija, zato sva se pozno popoldan ustavila v prijetnem lodgu in počivala ter gledala naprej. Niti za trenutek nazaj. Brez obžalovanj. 

Naslednji dan sva bila v treh urah na izhodišču. Topel tuš, juha in riž z zelenjavnim currijem. Nekaj malega changa in dober občutek. Dober občutek ob dobri odločitvi. 

Ne vem, kaj bi bilo, če bi pot nadaljevala, a zagotovo nič kaj dobrega. Zato je včasih potrebno sprejeti takšne odločitve. Pa čeprav le na podlagi slutnje, slabega občutka ali dvoma. Včasih je tem občutkom potrebno zaupat. Ne vem zakaj, a glede tega Titini popolnoma zaupam. Če občutek ni pravi, zakaj bi tvegal?

Piknik ob poti :).

Konec.

:).