Potres

Vlak naju pelje proti Delhiju. Indija. 

V dobrih 27 urah sva prišla iz porušenega Katmanduja v Delhi. Kot da sem se preteleportirala na drug planet. Kot da nisva bila v Nepalu, kot da potresa ni bilo. Življenje tu gre dalje.

Tu je najina izkušnja potresa. Ampak midva sva jo srečno odnesla. Kaj pa si ostali; koliko ljudi je ostalo brez svojcev, svojih najbližjih, brez doma... In to v državi ki je že tako ali tako ena najrevnejših na svetu? Kjer že tako ali tako nimajo ničesar...

V soboto zjutraj naju je poklical Mipsang, da se se enkrat oglasiva pri njemu, preden odrineva dalje. Najin nacrt je bila pot do Pokhare, postanek v Lumbiniju, rojstnemu kraju Buddhe, nato pa dalje proti Indiji. 

Okoli enajstih naju je pobral pred hotelom in hitro smo prišli do njega domov. Ceste so bile povečini prazne prometa, bila je sobota, na ulicah Katmanduja je potekal velik festival. 

Mipsangova družina naju je spet toplo sprejela, sedeli smo pri v dnevni sobi, malo kramljali in pili čaj. Živahna nečakinja je skakala naokrog in se igrala z balonom. Opazila sva, kako utrujen je Mipsang, zato ga nisva ga hotela obremenjevati še s kosilom, zato sva prijazno odklonila povabilo na momo-te, se mu iskreno zahvalila za vse in rekla, da bova jedla kasneje. Strinjal se je.
"Takoj vaju bom odpeljal do hotela, le še pod hiter tuš skočim."

Čakala sva ga v dnevni sobi, ko se je nenadoma začelo vse tresti. Sploh nisem dojela, kaj se dogaja. In nato vedno močneje in močneje in ni nehalo. Peter je stekel pod obok, bili smo v prvem nadstropju. 

Potres. 

Svakinja je pograbila hci, pritekla iz kuhinje in me porinila skozi železna vrata navzdol, jaz pa pred seboj Petra. Hisa se je cela nagibala levo-desno, po stopnicah sem zaradi lovljenja ravnotežja močno padla, se komaj pobrala, ter stekla ven. Hvala bogu niso bila nobena vrata zaklenjena, pred hišo pa je bil velik travnik, odmaknjen od preostalih stavb. Ko sem stopila ven je le pol metra od mene padel tegelc z rozami iz tretjega nadstropja. In se razbil. Tla so se pa se kar tresla in tresla. S svakinjo smo stali na travniku, se objeli, in cakali. Zdelo se mi je da traja celo večnost, preden je iz hiše pritekel se Mipsang, gol izpod tuša. Ni in ni nehalo tresti, tla so se zibala. Počutila sem se popolnoma nemočno. Kar si lahko storil je le da čakaš. In gledas. Kako se maje hiša, kako se delajo razpoke. Bo zdržala ali nebo. Bo nehalo ali ne.

Koncno je glavni sunek minil. Meni se je zdelo kot 10 min, trajal naj bi med 90 in 120 sekundami.

Sesedli smo se na tla in spet čakali. Skupaj z vsemi sosedi. Kaj bo. Da pride popotresni sunek. 

Peter : Tekel sem navzdol, ko me je odbijalo od stene do ograje, kakor na ladji sredi razburkanega morja. Odrinil sem rešetke na vhodu, nato še ograjna vrata garaže, ter odtekel preko ceste na sredo travnika. Vse se je treslo, hiše so se zibale, tla so valovila. Obrnil sem se in zagledal Titino pred hišo, z vrha katere so začeli padati lonci z rožami. Eden premera 30 cm se je raztreščil kakšen meter zraven Titine. Zavpil sem ji, naj se ne obotavlja, saj se nisem zavedal da bosa teče po grobi gruščnati cesti. Končno je prišla do mene in me objela, takoj za njo pa mipsangova svakinja z deklico v naročju. Skupaj smo gledali, kje je Mipsang, ki je v tistem gol pritekel po stopnicah.

Sedela sem na travi, zeblo me je, in čakala kaj bo. Zemlja se je kar tresla in tresla. Skos po malo. Malo bolj, malo manj. Nisem vedela kaj bi. Gledali smo se med seboj, eden  bolj prestrašen kot drugi. Dovolj mi je bilo vsega. Po takem tednu, po trekingu, obračanju zaradi slabega občutka, negativnih pogledov na mojo odločitev in vzrokov zanjo s preveč strani. Kaj pri božji volji sem naredila narobe, da sem sedaj doživela se potres. Po vsem temu. Kdo naju preizkusa koliko lahko zdrživa. Ni bil tajfun na Filipinih cisto dovolj, dovolj strahu pred naravnimi nesrečami. Kakšna je verjetnost?

In potem je prišel čez eno uro se en. Močan skoraj tako kot prvi. Kaj lahko naredim. Samo sedeli smo, se objemali in molili naj bo čim prej konec. Grozno je bilo videti strah v očeh vseh okoli mene, molila sem naj bo čim prej konec, da se ne zruši hiša, solze so mi tiho tekle po licih, nisem mogla več. Prevec je že bilo. Vsega. Nisem si želela umreti. Spet se mi je zdelo da traja vsaj pol ure. Sekunde so se vlekle in vlekle, dokler ni ponehalo.

Peter : Po dobri uri od začetka je prišel nov precej močan sunek, ki je kar trajal in trajal... Gledal sem hišo, ki se je zibala kot poceni omara, zgornji rob dobrega pol metra levo in desno... Razpoke na stenah so se širile, a hiša je zdržala, nič se ni odlomilo. Nato se je nekoliko pomirilo. Sunki so bili vse redkejši, tudi po več kot pol ure je bilo med močnejšimi. Odtekel sem 3 metre v hišo po čevlje in bil v sekundi spet zunaj. Tako sva se vsaj malo lažje sprehajala okoli.

In smo spet obsedeli. In se gledali. Kaj naj. Kaj se dogaja. So vsi v redu, kje je varno biti, kje ni. Tako smo sedeli na travniku in čakali. Sunki so se kar prihajali in ti dajali vedeti, da se lahko tla spet ponovno močno zatresejo. Kadarkoli. 

S Petrom sva gledala na uro in stela minute med popotresnimi sunki, njihovimi razmaki. 15 min, 25 min, že 40 min, potem pa spet čez 10 min. Kaj naj. Naj tam sedim, gledam ostale, en bolj izgubljen kot drugi. Zebe me, bosa sem. Upam da ne bo začelo deževati. Žejna sem, tišči me lulat. Kam naj grem. Kje je varno. Naj samo sedim na tleh.... Počasi smo se vseeno zaceli malo sprehajati naokoli. Sunki so bili hvala bogu vedno bolj blagi.

Z grozo sem štela razpoke na Mipsangovi hiši. Bila sva v dobrem predelu Katmanduja, med dobro grajenimi hišami, bogat predel. Če je potres tako močno prizadel ta del, kaj se je šele zgodilo drugje. Kaj bi se zgodilo če bi bila midva v Thamelu, med tistimi ozkimi visoki stavbami, slabo grajenimi. Kaj sva imela srečo da sva ravno tu, da sva se imela možnost kam umakniti?

Ljudje so se zbrali zunaj, si prinesli odeje, oblačila, instant juhce in piškote in jih žulili. več časa kot je minilo od potresa, bolj se je dvigovala morala. Po mobilnih telefonih so vsi poskušali priklicati svoje najbližje. 

Po treh urah in pol sem imela dovolj. Dovolj čakanja na to, kaj se bo zgodilo. Nič ne moreš storiti. kje je sedaj bolj varno da sva. tu, v thamelu? kje naj preživiva noč?  Kaj se bo zgodilo? Zunaj na prostem pri mipsangu, greva nazaj v hotel? Kje je sploh varno? Razmišljala sem in razmišljala. Kaj naj. Kam naj grem. Popolnoma nemočna. Kaj sva pustila v hiši? telefon. Dovolj. Odločila sem se in rekla Petru da grem v hišo po telefon, da se lahko javiva, da sva ok. Ne morem več tu samo gledati in čakati. Kot da bi čakal na smrt. Ne se hecat no...

Peter je neodločno rekel da gre on, samo da zbira pogum. Videla sem, kako je prestrašen in da me zeli zavarovati, da ne bi jaz hodila v hišo. Jaz sem se odločila in rekla da grem. Mipsang je opazil da stojiva pred hišo in zbirava pogum. Prišel je poleg. In stekel notri. Za njim se Peter in jaz. V moji glavi le hitro po stopnicah gor, pograbi telefon, vodo in nekaj za jesti in hitro ven. Kuhinja je bila popolnoma razdejana, steklo po tleh, razbita pečica. Grozno. Kaj bi se zgodilo ce bi ostala v hisi....

Hitro not, se hitreje ven. Telefon nama ni delal, Mipsang pa je uspel poklicati mamo in očeta v Langtang. Iz njegovega izraza in reakcij njegovih sester ob besedah nama je bilo jasno, da je zelo hudo... Ženske okoli naju so planile v jok, Mipsang je odhitel še enkrat v hišo in se usedel v avto. Uspel sem ga še vprašat, kaj se je zgodilo, pa je na kratko odvrnil:

"Langtang... Whole village whiped... Helicopter rescue..."

Zapeljal je avto iz garaže. Nekaj lokalcem sem pomagal s ceste za silo odstranit opeke od ograje, ki se je zrušila na cesto. V avto se je usedel še njegov svak in še en moški in hitro so se odpeljali.

Jaz več nisem imela volje čakati. Na kaj? Rekla sem Petru, da grem, proti hotelu, proti tamelu. Peš. Bom že prišla. Vmes je odprta cesta in bo ok. Samo ne morem biti več tu in čakati.

Poslovila sva se od družine, jim zaželela srečo, in pes odšla proti hotelu. Na glavni cesti je bilo polno ljudi, niso se mi zdeli nič kaj prestrašeni. Škoda ni zgledala prevelika. Tu in tam kak porušen steber, daljnovod...

Varno sva prišla do hotela, ki je bil brez zunanjih večjih posledic. V sobi ki sva jo imela v drugem nadstropju je bila prevrnjena le prazna plastenka. Nič v primerjavi z Mipsangovo hišo....

Ko sva hodila sem razmišljala. Je vse le naključje, da sva bila pri Mipsangu, ko se je zgodilo. Da sva slišala za Langtang. Da je zasulo celo vas. Da sem tam imela skos slab občutek. Da sem imela čudne nerazumljive misli o smrti. Ko vas je že vse skrbelo zame. Ko sem slišala očitke da sem sebična in nora in kaj še vse. Samo sem si zaupala. Štela sva dneve. Kje bi bila midva, če bi vztrajala na trekingu. Bi se ravno vračala iz Langtanga, kaj če bi naju zasulo? Ne vem.

Ne vem več. Vem le da si zaupam. Hvaležna sem da mi je zaupal Peter. Da sva živa.
Nekdo pazi na naju. Ne vem če še verjamem v naključja. Ali pač?

 Na travniku pred hišo po prvem sunku.

 Mipsangova hiša.

 Dober predel, dobro grajene hiše. Ampak lahko sva le štela razpoke...

Langtang, poskus?

Zbudila sva se v oblačno jutro. Bi deževalo, ne bi… Ne vem. Mencala sem. Skos. Bi šla, ne bi šla… Občutek, da bi šla do Tatopanija, nadaljevala s Tamang-om, ni bil pravi. Joj, spet ta bedni občutek. Kaj si bo mislil in rekel Peter. Da me ma že poln kufr, naj se neham zmišljevati… 

Zaupala sem mu svoje dvome, skupaj sva se pogovorila in odločila. Obrnila sva se. Rekla sva si, da kar naju še vleče so hribi, obisk Mispsangove družine in Humarjevega groba, in to je zaključek.

In sva odkorakala nazaj so Syabrubesija, nakupila še nekaj jabolk ;) in zavila v res lepo dolino Langtanga. 

Pot se je začela počasi vzpenjati navzgr ob reki, občutek je bil pravi, noge so šle same od sebe, sijalo je sonce. Hkrati pa sva bila tako pozna, da sva se izognila vsem množicam, skupinam, ki so se valile v dolino (dejstvo je, da gre za tretji najbolj popularni treking v Nepalu).

Dobre volje, nasmejana, sva brez problemov premagovala tako višinske kot daljinske metre in se po naključju ustavila na super kosilu – iz ene izmed hišic v vasi Domen je tako omamno dišalo, potem pa sploh, ko sva zagledala še vrsto zloženih tovorov nosačev v pletenih košarah, sva vedela da se kuha nekaj dobrega. Kaj pa druga, kot dal bhat. Tu sva se pri prijazni ženici tibetanskih potez dobro najedla in napila (svežega ječmenovega chaanga), in odbrzela naprej. Začelo se je oblačiti, a pot je bila tako lepa kot po kakem iškem vintgarju, da vsega skupaj niti nisva opazila. Menila sva se, obujala spomine izpred šestih letih. Dokler naju niso zaustavile prve dežne kaplje. Odločila sva se da bova noč preživela v skromni vasici Rimche; sobica najmanjša na celem trekingu; zunaj je vlivalo kot iz škafa, zazeblo naju je in spet sem si mogla obleči dvoje nogavice in dolge gate. In deževalo je cel popoldan in celo noč. Nič kaj perspektivno.

Jutro – super. Nehalo je deževati, dobro sva se naspala in ob kavici kovala načrte za pohajanje po Indiji. Hitro sva spakirala in s počasnim himalajskim korakom in trdimi nogami zagrizla v hrib nad vasjo. Naproti so nama že hitro začeli prihajati nosači, nato pa vedno več trekerjev, ki so se vračali nazaj. Eni so tako hiteli, zatopljenih pogledov v tla, da sem mislila, da me bodo oni izrinili iz poti in ne osli. In ja, osli – tu so bili brez zvončkov okoli vratu. Dokaj neugodno. Priznam, na trenutke me je bilo kar strah, saj so prikazali kot strela z jasnega.

Noge so se hitro ogrele, ramena so se tudi že navadila spet na težo na hrbtu. Bolel me je edino stopalni lok, pa moje roke tudi še niso bile ok. Glava pa…. Borila sem se sama s seboj. Bi šla, ne bi šla. Bi naredila še en korak, bi obrnila. Počutila sem se kot zadeta, nekje izven tega sveta; misli so mi begale sem in tja, med njimi tudi neprijetne, črne misli, o smrti. Zakaj sem tu, kaj me žene, kaj bi rada naredila s svojim življenjem, v svojem življenju. Ga je lahko že konec, sem se potrudila in dala s svoje strani vsem najboljše kar jim lahko? Sem se spet izčrpala? Me je prejšnji treking tako fizično in psihično izčrpal, da se sploh ne zavedam. Da niti deset dni počitka v Katmanduju ni bilo dovolj, ali sem vmes zaradi pisanja sporočil najbljižjim, bloga, med dolgimi pogovori o smislu življenja ;), filozofiranju s Petrom, preveč »izpraznila«… Ker noge so šle. Edino noge. Vse ostalo ni šlo. Kaj se dogaja z mano? Peter mi je prejšnji dan rekel, kaj bi brez mene… Da sem ga jaz pripeljala sem, v Nepalu sva se res spoznala, zaljubila; sedaj potujeva, deliva slabo in dobro, jaz sem ga pripeljala do budizma je rekel. Do stvari, spoznanj, ki mu sedaj toliko pomenijo. 

Meni pa je šlo po glavi gor in dol, sem njemu dala vse, za kar sem bila namenjena. Moja dva sta bila na obisku, ki je bilo tudi poglavje zase; njima sem se trudila dati vse kar sem doživela, spoznala. 

Tekom potovanja sem se zbližala s parimi osebami, nekaterimi na novo, z nekaterimi sem obnovila stike. Se njim trudila predati čim več. 

Ne me razumeti narobe, nobenemu nikoli nisem želela soliti pameti, želela sem si samo najboljše za vse. Za vse ki jih poznam.

Sem torej pri tridesetih izpolnila za kaj sem tu; kaj ima vsak svoje poslanstvo na tem svetu…

Kaj sem zadeta od svežega zraka? Preveč sladkega in močnega čaja? Dobrega changa?

Če sem prej vedno pazila na svoje korake, me je sedaj na trenutke zamikalo, da bi preskusila svojo srečo; verjamem da mi je zaenkrat še vedno zapisan konec z nekim zdrsom – verjetnost da se to zgodi je ravno sedaj, med trekingom, velika - koliko te slabe karme sem uspela izničiti z budizmom. 

Naj stopim malo na stran pot, tam izgleda prav dovolj blatno in izpostavljeno… Naj poskusim če bom srečno prehodila tistih par korakov ali ne. Mi bo uspelo ali bom zdrsnila.

Kaj se mi dogaja v glavi, kaj sem nora? 

Pri naslednji vasi sva se ustavila. Pila in jedla. V tišini. Peter je čutil da nisem ok (res sem se prej še zdrla nanj, kaj ne najde nekega prostora na soncu??), mislil je le da moram jesti. In sem jedla. Pa mi ni pomagalo. 

Za piko na i me je še zazeblo. Oblekla sem si dolgo majco, flis. Ni pomagalo. Začela sem postajati vedno bolj nervozna. Grem sem rekla. 

Pot se je vila naprej, med cvetočimi rododendroni, sonce je sijalo, mene pa je še vedno zeblo. Glava še vedno kot da ni moja. Zdelo se mi je, da mi vpije kaj delaš? Zakaj rineš naprej?. Melo me je le še da bi obiskala Humarjev grob, se tam ulegla na armafleks, in spala. Zaspala… Grozno. Kaj se mi dogaja.

Nisem več mogla. Povedala sem Petru. Da ne gre. Da glava ne gre že od začetka. Da razmišljam o smrti, da bi zaspala, za skos. Ne vem zakaj. Samo spala bi. Sem mu dala vse kar sem lahko?

Ne vem,  kaj se je dogajalo v njegovi glavi. Vendar ni dolgo razmišljal. Rekel je le še, naj obrnem. Da greva nazaj. In konec.

In sva šla. Tretji dan trekinga, za katerega sva mislila da bo trajal skoraj tri tedne; pa sva že drugič obračala. Zaradi mene. Zaradi mojih občutkov. Kje pa piše, da to kar mislim, da je prav? Je to prava odločitev? Zakaj se je Peter odločil enako? Kaj se mu dogaja? Ga je strah zame, da res ne bom kje na stran stopila?

Zakaj spet obračava zaradi mene? Njegovo mnenje šteje! Zakaj ne nadaljuje brez mene. Zakaj, zakaj, zakaj?

Mislim da ni ne pravih ne napačnih odločitev. So kot so, le za njimi moraš stati. (Hvala Vesna!). Ampak tu sem čutila, da je prav.

Ni mi bilo žal niti za sekundo; črne misli so v trenutku izpuhtele in že sva šibala nazaj.

Zakaj, kaj bi se zgodilo, če bi nadaljevala s trekingom, ne vem. Ne vem zakaj se mi je vse to dogajalo. Ampak ja, vem da je bilo prav. Občutek je bil dober, pravi. 

Kaj so bili alarmi v moji glavi… nimam pojma. Edina stvar ki me je skrbela in me še vedno, je Peter. Kaj si je moral misliti, kaj če sem njega preveč prizadela s svojimi mislimi?.

Težko mi je to deliti z vsemi, samo se mi zdi prav. Vsakdo ima sigurno kdaj podobno izkušnjo, morda bo komu pomagalo če mu delim svojo.

Ko sem hodila nazaj, sem razmišljala, če sem nora. Kaj le lahko sem mislila, da bi končala tako butasto to svoje dragoceno življenje, ki ga imam sedaj. Kaj mi je bilo????

Ne vem razloga, nikoli ga ne bom. 

Mislim, da je bila kriva verjetno prevelika izčrpanost, predvsem psihična, pa tudi fizična. In še en tak treking bi me skuril, bi si naredila preveč škode. Glavi in telesu. 

Že po prvih korakih sem se počutila bolje. Dan je bil sončen, spet sva se smejala. Vesela nad dejstvom, da imava drug drugega, ta dan, samega sebe, in vse vas...

Pripis:

Če se kdo odpravlja na ta konec Nepala, naj ne okleva. Jaz oziroma midva imava nanj lepe spomine, dolina sama je prelepa. Tako da brez oklevanja. Res na lep način lahko združiš tri super trekinge, ki ti bodo za ziher za vedno ostali v spominu!

PETER:

Kaj vse se mi je tiste dni motalo po glavi, težko združim v par odstavkov. Dejstvo je, da sem si želel novih krajev in fizične aktivnosti. Po tem ko sva obrnila v Gatlangu, sem po tihem odpisal tudi že Tatopani, saj vreme ni obljubljalo lepega dneva za kopanje, nadaljevanje Tamang poti pa tudi spremljajo lepi razgledi, ki seveda potrebujejo lepo vreme. In tako sem se spontano odločil, da greva nazaj in še isti dan naprej v dolino Langtanga. 

Čutil sem, da je odločitev dobra. In pot nazaj sva kar pogoltnila, v trenutku je minila. Še nekaj svežega sadja, kozarec changa, in gremo proti Langtangu. Čudovita dolina, ravno pravi timing sva imela, da ni bilo ostalih ljudi. Piknik prostori, ki spominjajo na tiste v Iškem vintgarju, kaktusi kot v puščavi, drevesa z rdečimi listi kot jeseni, cvetoči spomladanski rododendroni ter šumeča reka kot Soča. Čudovito. In dejansko sva uživala, dobro kosilo in ječmenov chang sta počutje samo še izboljšala. 

Pa so se ponovno pojavili oblaki, ki so kmalu prinesli tudi dež. Z odprtim dežnikom sem sopihal in grizel v strmino, pa nikamor ni šlo, Titina zadaj me je kar priganjala… Pohodil sem »gas« skoraj do konca in začutil precejšnjo utrujenost nog. Ruzak ni bil težek, sicer sva danes že prehodila precej poti, pa tudi prejšnji dan, vendar na začetku prejšnjega trekinga so noge bile precej boljše. So še vedno toliko utrujene? Vedel sem, da popolne regeneracije v Katmanduju ni bilo, a takšne fizične utrujenosti nisem pričakoval…

Prilezla sva v Rimche, kjer je bil prvi lodge odmaknjen od ostalih, precej majhen in razpadajoč. Vendar dež ni bil usmiljen in vedno bolj je vlivalo. Po 8 urah hoje ta dan res ni bilo nobene potrebe, da nadaljujeva, zato sva se naselila v majhni sobici, absolutno najmanjši sobici do zdaj (kjerkoli nasploh), si skuhala večerjo in se odšla gret k peči v jedilnico ob kozarcu changa. 

Deževalo je še celo noč in malo me je skrbelo, kako bo višje gori, da ne bo spet preveč novega snega. Najin plan za prihodnje dni do konca doline Langtanga ter do Humarjevega groba mi je v glavi nekako še šel skozi, nadaljevanje do jezer Gosainkund, kjer spiš nad 4000m in se povzpneš preko prelaza čez 4600m, pa me je precej skrbelo. V spominu na treking izpred 6 let mi ni ostalo veliko slik, spomnil pa sem se hudega mraza tam gori. In glede na najino slabo izkušnjo z mrazom v zadnjem času, se tega pač nisem nič veselil…

Zjutraj je vreme kazalo dobro in hitro sva nadaljevala pot navzgor. Ta dan pa so se šele pokazale vse razsežnosti turizma v dolini. Ker sva hojo začela skoraj istočasno kot ostali, je bila gužva na poti neizbežna. Nekateri turisti so res bili hujši kot osli in komaj sva se jim umikala… Pa niti toliko miru ni bilo, da bi lahko v miru šel »scat«…

Titina je bila čudna, čutil sem, da ni OK. Po uri in pol hoje sva začela iskat prostor za počitek in komaj sva našla nek primeren kraj, da sva bila vsaj na soncu. V senci je mraz namreč tudi med hojo precej pritiskal in nisva se hotela dodatno ohladiti med počitkom. Nato mi je zaupala svoje temne misli in takoj mi je bilo jasno, da z njo v glavi ni vse OK. Ali je bila kriva utrujenost, ali ponovna grožnja mraza, morda lakota, morda hormoni. Nisem bil prepričan, vendar sem vedel, da če se stanje hitro ne izboljša, ni govora, da bi nadaljevala pot. 

Po malici sva bila oba malenkost bolje, zato sva vseeno nadaljevala. S soncem obsijani cnetoči rododendroni so vlivali upanje, svež sneg kakšnih 200m višje pač ne. Še enkrat sem vprašal Titino, kako je. Ni bila OK. Odgovor je bil jasen: greva nazaj. Nima smisla mučit svojega telesa in glave, če na to ni pripravljena. Nisva osvajala Everesta, ne lovila drugih rekordov. Tukaj sva že bila, nič ne bova zamudila. Bila sva na Humarjevem obeležju v Kamniški bistrici, ali res morava rinit za vsako ceno še na »pravi« grob? Ne, greva nazaj. Tukaj nimava več kaj iskati. Dovolj je bilo, dovolj vsega. Preveč. Greva nazaj. 

In sva šla. In je bilo kmalu bolje. Pogovarjala sva se o planih za prihodnost, o nadaljevanju poti, o vsemu. Dolina je postala spet lepa, svet je bil lepši, midva sva bila boljša. Ni imelo smisla isti dan rinit nazaj do Syabrubesija, zato sva se pozno popoldan ustavila v prijetnem lodgu in počivala ter gledala naprej. Niti za trenutek nazaj. Brez obžalovanj. 

Naslednji dan sva bila v treh urah na izhodišču. Topel tuš, juha in riž z zelenjavnim currijem. Nekaj malega changa in dober občutek. Dober občutek ob dobri odločitvi. 

Ne vem, kaj bi bilo, če bi pot nadaljevala, a zagotovo nič kaj dobrega. Zato je včasih potrebno sprejeti takšne odločitve. Pa čeprav le na podlagi slutnje, slabega občutka ali dvoma. Včasih je tem občutkom potrebno zaupat. Ne vem zakaj, a glede tega Titini popolnoma zaupam. Če občutek ni pravi, zakaj bi tvegal?

Piknik ob poti :).

Konec.

:).

Tamang Heritage trail, treking

Zdi se mi, da ta blog postaja že bolj osebni dnevnik. Delim stvari, ki jih drugače ne bi. Ne vem, kaj je vzrok temu. Morda je to le Nepal in njegova energija. Na trenutke je vse skupaj že preveč osebno. Omenjam stvari, ki bi jih pisala le najboljšemu prijatelju. Zakaj jih delim na svetovnem spletu ne vem. Mogoče je krivo dejstvo že skoraj leto dni potepanja po svetu. Zavor (v večini primerov) ni več, vse je eno. 

S kar veliko tremo se lotevam pisanja o najinem drugem trekingu, saj se mi zdi, da vsi pričakujete veliko po prvem…

Super sva. Po več kot tednu dni v Kathmanduju sva se spet začela premikati. Saj je pasalo pohajati tako dolgo po Kth, ful. V mali sobici sva si vse »poštimala« po najino; teden dni sva spet živela, se ne premikala (predaleč ;)) vsak dan ni bilo potrebno na novo posoda ven, posoda not, bombula ven, bombula not, sadje ven, sadje not, spalka ven, spalka not ;), topla voda,… Vse udobje ki si ga človek lahko želi po skoraj letu dni ;). 

Pa so postale noge nemirne. Ko začutiš da se moraš spet premikati, je čas, da čim prej greš. Odločila sva se da obiščeva regijo Langtang; tu sva sicer bila že leta 2008, vendar pa naju je tokrat potegnila želja, da bi združila Tamang heritage trail, Langtang in Gosaikund treking. Prvi del naju je zanimal, saj naj bi pot vodila skozi del Nepala, ki je bil dolgo časa zaprt za turiste zaradi bližine s tibetansko mejo; kjer naj bi bilo zelo malo turstov, super razgledi, ohranjanje kulturne dediščine. Drugi del – Langtang – hotel sva obiskati Mipsangovo družino, predvsem pa se pokloniti Tomažu Humarju na njegovemu grobu. Tretji del – lepi razgledi, jezera, in pa hoja skorajda nazaj do Kathmanduja, brez zoprne vožnje z busom. Skupaj sva računala okoli dva tedna in pol.

Nahrbtnike sva napolnila s hrano ;), novo bombulo za plin, in se zjutraj peš sprehodila do busne postaje. Aja, prej sva vzela še tabletko proti slabosti (Nepalska verzija nekih uspavalnih tbl); kljub temu da nama je slabe (BERI POBRUHANE) spomine na vožnjo z lokalnim avtobusom izpred šestih letih do Syabru Bhesija pregnal Mirko (hvala!!), ki je povedal, da obstaja »super express« do izhodišča za treking. Slabo nama res ni bilo, sva se pa še cel dan počutila kot zadeta, zaspana, in ven iz tega sveta .

Prispeli smo že po dobrih šestih urah; Syabrubesi nič posebnega; komaj sva že čakala da se drugi dan lotiva s hojo.

Zjutraj sva hitro zapustila Syabrubesi, in se lotila hoje po cesti. Hupanje motorjev sva hitro pustila za seboj in pred mostom zavila na levo (če se bo kdo lotil te poti nama je dal Mirko fajn napotke, hvala še enkrat!).

Najin cilj za ta dan je bila vasica Gatlang, ki naj bi bila še nekaj unikatnega – po opisih sodeč je obljubljala eno najlepših vasic na svetu ;) vse hiše naj bi bile leseno-kamnite, ljudje prijazni, super lokalna sirova piza ;) (jakov sir na tibetanskem kruhu ;) )… Počasi sva se vzpenjala navzgor, med skoraj da nasadi indijske konoplje, stupami in prijaznimi nasmehi domačinov. Noge še malo nenavajene, a je šlo.

Začetni kažipot, ko zapustiš Syabrubesi.

 Gospe v tipičnih oblačilih, obvezno s kurijem okoli pasu. Ena je imela celo ščipalec za nohte ;).

 ...

Vendar občutek ni bil pravi. Ne vem, nekaj mi ni peljalo. Kljub temu, da sva se na poti do tja sprehodila ob enemu izmed najdaljših mani wallov v Nepalu, kljub temu, da so nama nasproti prihajale ženice, oprtane preko čela s težkimi tovori suhega lasa, popolnoma novih potez na obrazu za naju v Nepalu, … Nekaj mi ni peljalo. In v takih trenutkih težko najdeš motivacijo…

Do vasi sva hitro prišla. Sredi hriba sva že na daleč zagledala dolgi vzporedni koloni kamnitih hiš. Prvi stik je bil zelo prijeten; res je bila to vas, kjer so za vsako hišo ob strani imeli hlev, (sicer vse potke okoli pokakane a vseeno), statve, otroci so tekali naokoli s hlačami z razporkom na riti ;), prijazni nasmehi, tipična pokrivala in oblačila za to regijo...

Ker naj bi bila v vasi le dva lodga za turiste sva zavila do prvega in v njemu povprašala za prenočišče. Prijazni lastnik nama je povedal, da ima polno za to noč, in je poklical prijatelja, ki ima home-stay, če lahko prespiva pri njemu.

Z veseljem sva pričakovala, kaj bo nastalo iz tega . Prišel je mlad moški, okoli štirideset, s kurijem okoli pasu, ki je odbrzel po stopnicah skozi celo vas (midva seveda bolj počasi) do svojega doma. Kamnita hišica v vrsti, pred hišo statve (skoraj da nastavljene za turiste); mala sobica (z električno vtičnico!) pred črno kuhinjo; Peter je šel naprej, povprašal za ceno sobe in pogledal meni. Moj občutek ni bil pravi. Ne vem, nekaj ko ti pravi ko v gut.

Preveč je bilo vse že skomercializirano. Preveč lepa sobica. In na novo sprintan in v folijo ovit meni ( s cenami ki se jih ne bi sramovali niti pod Everestom) .

 Na kosilu v Gatlangu.

 Okenske rezbarije na hišah v Gatlangu.

Dekle se je samo želelo slikati; okoli vratu ima ogrlico z nakitom pravih tibetanskih barv :).

Kaj pa vem, kaj je bilo krivo. Sem bila lačna, žejna, utrujena, kolikšen davek je vzel prejšnji treking, občutek kaj mi hočejo spet prodati… Je to izkušnja ki si jo še želim doživeti v Nepalu, da mi obljubljajo kulturni program po naročilu; ali sva v zadnjem tednu pohajanja po Kathmanduju doživela med pitjem chaanga, posedanja po čistih beznicah po naše, momotih za 0,5 eura, kjer se nihče nič ne pretvarja, med obiskom pri Mipsangu, nekaj več???

Peter mi je zaupal. 

Odločila sva se. Naročila sva kuhan krompir za kosilo, iz usmiljenja dobila še enega za povrh ;), in spokala nazaj v dolino. Do prve vasi na poti je bilo le dobro uro. Tu sva se odločila da bova prespala in naslednji dan nadaljevala do vasi Tatopani– vročih vrelcev. 

Soba takšne kot v Nepalu še nisva imela, cene navite do konca, do vasi je vodila cesta, pred hotelom hupanje kamiona,… Dovolj. Je to to?

Ja, luksuz je pasal. Drugega kot sobe s svojo kopalnico nisva imogla dobiti. Soba večja kot najina dnevna soba. Umila sva si noge in s stisnjenimi zobmi celo rit ;), še celo pod pazduho je šlo z zadrževanjem sape. Paše.

In šla na sprehod po vasi. Čez petdeset metrov pa pri stupi prava veselica. :)

Tu sva doživela najino lokalno izkušnjo ;). Praznovali so kot nekakšno nepalsko zaroko – ne poroko, ampak kot so nama uspeli razložiti bolj kot prijateljstvo. 

Cel dan se je pilo raksi (lokalno vino oz. bolj žganje) in jedlo dhal bhat, plesalo, pelo, veselilo. Pod obokom sta sedela dva para, moška ločena od žensk, ovešena s katami. Na sredini dvorišča par preveč opitih starešin, okoli njih pa najprej moški del, nato pa še ženski; plesali in peli, kot nekakšno bosansko kolo  Ena izmed deklet je skrbela, da kozarčki niso ostali prazni. 

Ni minilo dolgo časa, ko so nama že ponudili poln krožnik (ki sva ga tokrat odklonila; sta pa bili na voljo DVE vrsti mesa! ) in poln kozarček raksija. 

Nazdravila sva ženinu in nevesti, dekleta pa so me povabila med sebe. Kmalu sem uspela ujeti korak z njimi, plesala sem in pela in se veselila.

Statve pred "home-stayom".

 Pripravljanje hrane za žurko naslednji dan :).

 Uhani, ogrlica, zguban obraz.

 "Kolo" v čast zaljubljenemu paru.

 Raksi in daal bhat.

 Pozdrav v tibetansščini. napisan na zidu ene izmed hiš.

Za njih. Zase. Za naju.

Ker je bilo to tisto, kar pride nepričakovano, spontano. Iskreno veselje, ko te povabijo med sebe. Ko ti nihče nič ne zaigra. Ko se preustiš toku.

Zvečer sva utrujena padla v postelje. To je bilo to za ta dan. Dovolj lokalnih doživetij ;). In z mislijo, da ne glede na odločitev, je bila prava. 

Pikolino, ampak zadnje čase res zaupam svojim občutkom….

Gokyo video

Krajši video zapis najinega treka :)

Šola v Chyalsi

Morda samo branje ni tako napeto, kot prejšnji odlomki s trekinga. Je pa vseeno tema, ki nama je dala močno misliti.
Kaj vse jemljemo za samoumevno. Kaj vse nam je dano v naši državi, mi pa se vseeno nenehno pritožujemo nad tem ali onim. Ko sva se zamislila, če sva res postala tako nepozorna na okolico. Preveč navajena. Preveč dolgo na poti, preveč časa v res revnih državah.

Drugi dan najinega postanka v Chyalsi, me je Gela (glavni menih) prosil, če lahko malo fotografiram kompleks samostana, stari in novi hostel ter šolo. Predvsem pa naj zajamem detajle poškodb na vseh stavbah. Nalogo sem z veseljem sprejel. 

Polno opremljen s svojim kanonom sem se odpravil do starega hostla. Učenci so ravno opravljali zaključne izpite, zato tam ni bilo nobenega. Hitro sem se lotil dela, slikal z vseh razdalj in zornih kotov, ter iskal poškodbe na zidovih. Počasi sem slike začel procesirat tudi v mislih. Kako, da tega prej nisem opazil? Uboga stavba je v najboljšem primeru spominjala na kak star hlev pri nas, popolnoma neprimerna za bivanje otrok. 

Šolarji med opravljanjem zaključnih izpitov

Še huje je bilo s šolo. Že na daleč se je videlo, da jo je zob časa pošteno načel, ko pa sem vstopil v nekaj praznih razredov, me je dobesedno stisnilo. Neravna, polomljena lesena tla, odpadajoč omet in ogromne razpoke na vseh vogalih, okna brez šip, za silo zabita z deskami… To je šola? Sem prihaja dnevno več kot sto otrok? Zmrazilo me je. 

Osrednja stavba šole, ki že na daleč kaže svoje ubogo stanje. 

Učilnica za četrti razred je v najslabšem stanju. 

Notranjost četrtega razreda 

Nekatera okna imajo na mesto šip za silo zabite deske.

In najhujše je dejstvo, da se prej za to sploh nisem zavzel. Stavba, mimo katere sva hodila večkrat na dan, izgleda kakor najbolj revna kmetija v Halozah nekje bogu za hrbtom. 

Ampak to je njihova realnost. To je Nepal.

In midva, kaj tega res več ne opaziva. Zakaj je to postalo del vsakdana za naju. Zakaj več včasih niti ne trzneva, ko greva mimo razcapanih otrok, mimo berača na cesti,...? Morda ker je večina ljudi tu še vedno bolj srečnih kot marsikdo, ki ga poznava, čeprav ima mogoče le za desetino (materialnega) kar imamo mi?

Grozen občutek. Kar mravljinci ti gredo lahko po hrbtu.
Hkrati pa se zaveš kaj imaš doma. V naši državi, v Sloveniji.
Tega nisva in ne bova nikoli pozabila.

Chyalsa - Jiri

Še zadnjih šest dni, od tega trije dnevi v Chyalsi. Skupaj s sprehodi  vzpona 5455m gor, 6267 m dol, pr. 30 ur hoje (od tega od Cyalse nazaj do Jrija 23 ur).

V Chyalso sva se spet vrnila. Čeprav sem si ob zadnjem obisku rekla, da vsaj eno leto ne. Pa ne vem zakaj, ne vem kaj naju je vleklo tja. Dobro, zdaj veva, a prej nisva.

Iz Phapluja sva se odpravila počasi v hrib, sopihat do Chyalse. Kot prejšnjič, so dežne kaplje pospremile najin prihod. ( Res ne vem kaj je s tem vremenom in Chyalso ;)). Doživela sva topel, prijazen sprejem, podkrepljen s sladkim mlečnim čajem. Sobica naju je čakala, slika Dalai Lame na njeni steni prav tako . Gele (glavnega meniha) ravno ni bilo, zato sva kosilo pojedla le z ravnateljem, popoldan pa (spet) preživela zavia v tople spalke. Spet je deževalo. Spet je bil mraz. Najina psiha pa na dnu. Utrujena, premražena, sva se spraševala, kaj nama je spet tega treba. Naju ni že ob zadnjem obisku dež pregnal. Zakaj sva sploh rinila sem. Ne vem, ali sva bila res že preutrujena, prezebla, prenavelična, prelačna. Saj ne veš več. Vsega maš pač dovolj. Pa sva vseeno pričakala Gelo, ki naju je bil iskreno vesel. Po večerji nama je navdušeno razlagal, kako je bil januarja v Sloveniji pri Špeli, pa nato v Švici, na Češkem, o svojih izkušnjah potovanja z vlakom… Da je bil na meji z Italijo, pa gledal slovenske narodne noše in plese. Prav zanimivo je bilo to poslišati iz ust budističnega meniha… 

 Pot do Chyalse so nama polepšali rododendroni.

 Ni konca ne kraja slik najinih prehranjevalnih navad. Zajtrk v Phapluju.

 V roku enega leta so letališče čisto obnovili, ostalo pa jim je še nekaj asfalta za kilometer lokalne ceste.

 Prijazna dobrodošlica v Chyalsi.

Po večerji sva zaspala kot ubita in se zbudila v jasno! Jutro. Seveda sva ostala na koncu dlje kot sva pričakovala (hotela sva namreč oditi že naslednji dan, saj nama vreme ni bilo pisano na kožo). Hodila sva naokoli na sprehode, se vsaj malo spočila, najedla in napila. Peter je na željo Gele poslikal šolo in star hostel, vmesni čas sva preživljala ob pisanju mailov, prebiranju novic z doma. Nič nama ni manjkalo, a hkrati sva ugotovila kmalu, da je čas, da greva dalje. V šoli so imeli izpite, s katerimi so po treh dneh zaključili in so se začele počitnice. V ambulanti kaj dosti dela, da bi lahko pomagala, ni bilo. Midva pa sva dobila svoj zaključek. Videla sva, da ne obžalujeva ničesar, da sva prejšnjič tako hitro odšla z bolnice. Videla sva, da vse skupaj teče kot ulito, in da najine pomoči, vsaj trenutno, ne potrebujejo. Tako sva zaključila še eno odprto poglavje. Morda tudi malo slabe vesti, ki sva jo imela od prejšnjega obiska. A je bilo prav da sva prišla še enkrat. In odšla ob pravem času. 

 Pogled na glavno gompo.

 Ambulanto so uredili "v nulo"; zasluge seveda dr. Kristanovi. Za mizo sedi Tashi, lokalni tibetanbski zdravnik.

Nasmejani obrazi šolarjev.

Otroška jedilnica med večerjo; živ žav, mantranje,...

Naše kosilo; Gela, Geshela in ravnatelj.

Na zadnji dan v mesecu si tibetanski menih i pobrijejo glavo.

V lokalni gostilni - desno dela chaang iz prosa.

Ko te zebe je edina rešitev spalka. Chyalsa je vseeno na višini našega Triglava.

Prijazni 30-letni Nepalec s svojo hčerko. Sanja da bi lahko odšel delat v eno izmed arabskih držav.

Najina družba na chaangu.

Po štirih dneh sva pustila Chyalso za seboj in se odpravila nazaj proti Jiriju. Pot je bila težja kot sva pričakovala. Petra je sesulo prvi dan, mene tretji dan (od treh dni do Jirija). Pot je bila vseeno naporna, dolga, midva pa utrujena. V Chylasi se nisva prav spočila, vsak dan sva letala naokrog, po bližnjih hribih, uživala v miru in svežem zraku.

Dolg dan nazaj do Jumbesija. A energije ne zmanjka... Dokler ne zapiha oster veter in padejo prve dežne kaplje.

Nazaj do Jirija sva potrebovala le tri dni. Tri dolge dni. Prvi dan sva hodila le slabih šest ur. A že prvi dan naju je zadnjo uro skorajda pral dež, veter tako močan da mi je odpihnil in polomil dežnik, psiha na psu. Ko sva prišla do lodga, se usedla v sobico, je bil Peter čisto adijo. Dosegel je svoj low na trekingu. Dovolj je imel mraza, hladne vode, slabega vremena, vsega skupaj. Kot kup nesreče je sedel na postelji, zavit v toplo spalko, a od njega ni bilo ničesar. Ne predstavljam is , kaj se mu je pletlo po glavi. Vedela sem le, da če ne bom sama migala in pustila, da se nejgova utrujenost preseli še name, da bo hudo. Na računalniku sem vrtela glasbo (ki mislim da je naredila le še slabše, saj je bilo vmes veliko domačih), se trudila poplesavatih v rimtu, a mi ni ratovalo. Nisem imela energije, da bi držala še njega pokonci. Brez večerje je odšel v posteljo in takrat me je resno zaskrbelo.

Hvala bogu zaskrbljensot ni trajala dolgo. Naslednje jutro se je zbudil svež in spočit. Zagrizla sva v strm hrib nad Jumbesijem, se vmes trikrat skregala; no, niti ne skregala, kriva je bila moja tečnoba, ki je trajala vse do kosila. Bila sem lačna, hkrati mi ni pasalo jesti. Ne moreš se najesti če greš v hrib. Poleg je pihal mrzel veter, ko ne veš ali bi bil slečen ali oblečen. Ali naj vlačim nase topel trak ali tanko kapco s šiltom. Ali naj bom v kratkih ali v flisu. Kot začaran krog. Že tri tedne. Dovolj…

No, po kosilu sva bila oba boljša. Hitro sva se spustila navzdol do Kinje, kjer je bilo prijetno toplo, spila čaj in zagrizla v zadnji hrib tisti dan. Hodila sva že od pol sedmih zjutraj. Res sva se vmes ustavila na kosilu a vseeno. Moje meje so bile dosežene. Ni se mi več dalo, hrib gor se mi je vlekel in vlekel. Nič mi ni pasalo jesti, vedela pa sem da moram. Kosilo sem slabo prebavljala, vsa kri je bila v nogah in rokah. Ni mi bilo nikamor za iti, spet je začel pihati mrzel veter, nebo so zakrili temni oblaki. Pa kaj naju more spet prati? Peter je že hotel vzeti ven dežnik, sama pa sem optimistično vztrajala da ne bo deževalo… In hvala bogu in buddhi, sem imela prav. Vlekolo se mi je in vleklo, dokler nisva prišla do zadnjega vzpona. Energija se je malo dvignila in pohitela sem naprej. Lastnik lodga se naju je spomnil še od prejšnjega obiska, me napotil v notranjost in mi rekel, naj si kar sama izberem kje bi spala. Petru, ki je hitro prišel za mano, je prijazno stisnil roke in ga ravno tako še bolj toplo pozdrvil nazaj. Taki trenutki so redki. Take obdržiš v spominu.

 Spet med rododendroni.

Noč kratka, sladka in topla. Še zadnji dan. Še zadnja sva vzpona. Še zadnji koraki. Fizično in psihično utrujena. A je šlo. Vse do zadnjega spusta. Tam sem se zlomila jaz. Po zadnjem vzponu in le slabo uro od Jirija sem se sesedla za molilnimi kamni na tla in začela jokati. Spet je pihalo, dovolj sem imela vsega. V roke me je zeblo, nisem vedela ali naj imam rokoavice gor ali dol, kje mi manj zatekajo prsti. Bolele so me rame in pa cela desna polovica prsnega koša, zdi se mi da sem si med padcem malo nalomila rebro… Peter se je usedel poleg mene, nivedel kako bi mi pomagal. Ampak v takem ne moreš storiti prav ničesar. Jokala sem kot dež, vmes pa sem si s prstanca s hudo težavo in pomočjo kreme vlekla dol poročni prstan. Preveč so me bolel roke, vsi členki, da bi ga zmogla meti gori še minuto dlje. 

In ko sem se konkretno zjokala, je vse minilo. Vse kar je šlo skozi mene v treh tednih, od psihe do fizičnega napora. Vse je minilo. V trenutku. Včasih se pač paše dobro zjokati in nekomu pač potarnati nad svojo nesrečo. Biti sebičen. Gledati smo nase in na nobenega drugega. Taki pač smo ljudje.

In paše. Tako meni kot vsakemu drugemu bitju na tem svetu. 

In gre skozi.

Ko ne morem reči ničesardrugega kot Petru hvala. 

V Jiriju sva bila v manj kot uri, noge so letele same od sebe, kupila sva karte za bus, se usedla na praženih rezancih in changu, ter nazdravila najinemu trekingu. 

Kaj naj rečem. Konec dober vse dobro . Ta treking mi je dal več kot sem si mislila, da mi bo. Ne znam opisati, kaj je tista sila, ki me vedno znova in znova vleče v Nepal. Nekaj je dokazovanje mej samemu sebi, nekaj je narava, gibanje. Nekaj so hribi (samo da pišeš o Nepalu pa je na blogu koj več ogledov . Slovenci smo res narod, zapisan goram.), nekaj je očitno karmična povezanost. Ne vem. Vem da sva tu našla drug drugega. Vem da sva tu našla samega sebe. Vem da sva tu odkrila budizem. Vem da se vedno vračava. Zakaj, ne vem. Enkrat. Mogoče.

Zdaj sva Kathmanduju. Piševa za blog, leživa, jeva, pijeva. In nakupujeva hrano za naslendji treking. Ko bi še. Kot zasvojensot. Ko dobiš vse in še več. Stvari ki jih nisi nikoli pričakoval. Našla sem svoj mir s fizičnim naporom, našla sem svoj mir s hribi v Nepalu. Dopolnila sem delček ki mi je manjkal pri Chyalsi, pri Špeli. Odkrivam sebe. Odkrivam naju. Odkrivam Petra. Skupaj rasteva. In veva zakaj se vračava. 

(p.s. ampak rekla sva si, v Gokyo greva le še ob dvajseti obletnici poroke, skupaj z otroci ;)).

KONEC :)