Najina pot po južni Ameriki

…. Je potekala preko štirih držav, od Bolivije navzgor vse do Kolumbije. Zdi se nama prav, da na koncu poti po tej celini, preden greva na počitnice v Nepal :), nekaj napiševa.

Vsaka od teh držav je unikatna, čeprav imajo nekaj skupnih značilnosti – predvsem geografsko - so  zelo zelo raznolike, obsegajo vse od Andov z vrhovi celo preko 6.000 m.n.v., do amazonske jungle. Ljudje, kultura, način življenja, pa so si kljub določenim (zgodovinskim) podobnostim dokaj različni. V vsaki od držav sva preživela povprečno tri tedne. Mnogo premalo, da bi jih lahko zares doživela. Katera je pustila največji oz. najboljši vtis je težko povedati. Če bi mogla reči, kje nama je žal, da nisva preživela več časa, bi rekla Bolivija. Morda zato, ker je bila prva, ker se nama je zdelo da se vse odvija kot v filmu, s svetlobno hitrostjo. Tisto kar v Boliviji najbolj privlači je narava - pokrajina, kakršne ni nikjer drugje, s slanimi puščavami, neskončnimi lagunami, flamingoti, vonj po prežganem laminem mesu, jezero Titikaka z Islo del Sol… Ljudje so bolj zaprti, ampak nikoli neprijazni; dejstvo je, da je Bolivija najbolj revna država v J. Ameriki, življenjske razmere so težke, mraz, višina. Še midva mislim da sva bila tam bolj zaprta, mene je velikokrat zeblo, podnevi in ponoči, že dolgo ne tolk. Ampak to pozabiš. In jaz bi se vrnila v trenutku tja še tretjič :)

Peru – prva asociacija je pri večini Machu Picchu z Inki, in pa Andi. Machu Picchu je nekaj, kar ne smeš izpustiti, ne glede na to koliko ostalih turistov se v tistem trenutku zgrinja poleg tebe. Imela sva srečo, da sva za pot do njega izbrala Salkantay trek; bila sva zelo zelo pozitivno presenečena, ko zdaj gledava nazaj lahko rečeva, da je bilo super. In pa Cusco s svojimi ulicami, obdanimi z obzidjem, pozitivno energijo… Ande sva žal izpustila; nanje me spominja najbolj grozna 16urna vijugasta vožnja preko dela le-teh. Naju čakajo za naslednjič, mogoče greva na kak hrib :)

Ekvador je država, od katere sva pričakovala najmanj, dobila pa največ. Ne veva, po katerem srečnem naključju sva se znašla v Vilcabambi; dala nama je nekaj, kar do takrat sploh nisva vedela, da pogrešava, da nama manjka, nekaj kar sva pozabila da sva že imela. Po dolgem času sva spet začutila sproščenost, ljubezen do narave in življenja.

Ekvador je skriti biser. Vidla sva anakonde, tarantele, pisane tržnice… Res sva se težko spravila iz njega, dobesedno.

In na koncu še Kolumbija. Od nje sva pričakovala največ. Vsi so jo hvalili. Midva lahko rečeva le, da je v redu; mirne volje bi jo lahko izpustila. Zavedava se, da je to zelo subjektivno; lahko samo poveva, kaj si misliva. Morda je z nama kaj narobe, da ne vidiva tistega, kar vse navdušuje. Amapk ljudje tu so naveličani turistov in vsega kar je s tem povezano; to leti predvsem na severni del, na Karibe. Na jugu je bilo vseeno bolje.

Kolumbija je doživela svoj turistični boom, sedaj pa ima dosti. Videla sva že veliko sveta, ogromno ga še nisva, ampak vseeno. Toliko negativnih odzivov ljudi, negativnih izkušenj nisva še nikjer doživela. Trenutno se nama zdi, da je le popularna destinacija za kupe mladih ljudi, ki v Kolumbiji vidijo priložnost za žur in pitje.

Bili so tudi plusi, ampak zelo zelo nama je žal, da Kolumbijo zapuščava z občutkom precenjenosti…

Vsekakor sva si nabrala novih izkušenj in spoznanj, ki nama bodo koristili pri nadaljevanju poti in v življenju. Tako da Azija, prihajava :)

Oddih na morju

Po Cartageni sva si rekla, da imava dovolj ogledov za nekaj časa, zato sva si nameravala privoščit oddih na mirni karibski plaži, kjer bi prebrala kakšno lahko knjigo, tekla, plavala in dala možgane na off…
Kot takšno letovišče sva si zamislila Santa Marto, z bližnjo ribiško vasico Tagango, ki naj bi bila po pripovedovanju ostalih in branju forumov točno to, kar sva potrebovala. Predvsem sva računala na Tagango, ki je izgledala kot pravo mesto za najin žep. Najprej sva se ustavla v Santa Marti, kjer sva preživela tri dni, v hostlu z bazenom. Zdela se nama je odlična lokacija oz. baza za izlete po okolici; nacionalni park Tayrona, gorska vas Minca, plaže…En dan sva šla malo do centra, pogledat katedralo, ki naj bi bila ena izmed najstarejših v j.ameriki, malo na sprehod po pristanišču, na sladoled… Ker sva imela občutek, da vseeno rabiva morje bližje (z busom je bilo do plaže pr.20 min, in še ta ni bila bogve kaj, saj gre za kar veliko pristanišče), sva šla vseeno raje pogledat v Tagango, oddaljeno le 5 km, ki naj bi bila kot nekakšen »geto« za backpackerje, oh in sploh fajn, predvsem pa z možnostmi potapljanja. Ker se nama je veliko bolj dopadla (na prvi pogled), sva se odločila da preostale dni preživiva tam. Tako sva se naslednje jutro spakirala in odpeljala (o temu kako nama niso hoteli busi ustaviti sva že napisala nekaj besed)… Hostel super, malo ven iz centra, dobila sva svojo sobo s kopalnico (spet po dolgem času), pred sobo manjša terasa z mizico, v glavni stavbi na vrhu res fajn razgled na zaliv in morje…

To je bilo vse, kar sva si želela. Pa se lotiva it malo naokoli; že po prvih 100m hoje ob obali nama je en čuden tip ponujal drogo. Ok, pričakovano, glede na to da je bilo tu včasih polno hippijev, sedaj pa so tu predvsem mladi, željni zabave in pitja. Potem sva se namenila it kopat. Vroče, prideva na plažo, trudiva se spregledati en kup takšnih in drugačnih smeti na pesku, in pogumno v vodo. Ampak, komaj sem se zmočila do srede stegen, Peter je še prej pobegnil ven…

Notri je plavalo en kup svinjarije, od hrane do kondomov. Zgledalo je sicer da to moti le naju, ostali so se z veseljem namakali. Res pa je, da so bili večinoma lokalci. Takoj nama je bilo jasno, zakaj vsi tako vztrajno ponujajo izlete z ladjico do bližnjih plaž. Hitro sva se spravila nazaj pod tuš in na eno dobro papajo :).

Malo sva se zavzela in nikakor nama ni jasno, zakaj vsi tako hvalijo Tagango, saj je le-ta v resnici na zemljevidu skoraj vsakega turista v Kolumbiji. Nama se namreč zdi pozabljena umazana vas, ki jo je povozil čas. Doživela je že turistični razcvet, kolikor je šlo, sedaj pa je preveč turistov, ni neke infrastrukture ki bi to podpirala, razpasel se je kriminal, saj kar dosti turistov poroča o temu, da so jim kaj ukradli, jih napadli. Imaš možnosti samo ali se it potapljat ali droge ali prostitutke ali pa – pol pa že skoraj zmanjka. Groza. Res je, vsake oči imajo svojega malarja, je bilo tudi nekaj pozitivnih stvari, trenutkov; samo le-te lahko naštejem na prste ene roke. Na primer, ko sva šla na kavo, pa nama je prijazna gospa na koncu ponudila še kar ji je ostalo v lončku, ko res ne pričakuješ. In pa včeraj zvečer sva videla enega izmed najlepših sončnih zahodov kadarkoli.
Ko bolje pogledaš vidiš v mestu postarane shirane hippije, umazane ulice, zjutraj kupe smeti ki ostanejo od prejšnjega večera, pa še vse skupaj malo smrdi.
Sva šla danes ven jesti po dolgem času. Na ribo seveda :) Riba res lepa, dobra, sveže ulovljena, ampak seveda ful slana in mastna. Zraven sva dobila pečene banane, sladek riž s kokosom (ful specialiteta, čeprav nama je bil samo sladek, kokosa pa tudi z domišljijo nisem čutila), solato in ribjo juho. Dnevni meni, le za štiri eure in pol, poceni za tako ribo. Ampak samo ta je bile dobra :).
Za piko na i so nama še ukradli mali fotoaparat... Tko da nama ni bilo prav nič več fajn, malo morja sva se naužila, ampak sedaj sva že nazaj v Santa Marti, v hostlu z bazenom (ker se tu vsaj lahko kopava). Ker tu pod milim nebom nimaš kaj. Sva razvajeni riti s tajskih plaž :)

Kolumbija, kje si?

Še preden sva odpotovala, sva bila prepričana, da se bova v Kolumbiji podala na trekking do izgubljenega mesta strarodavnih prebivalcev Tyrona, ki so ga zapustili v strahu pred španskimi osvajalci. Ciudad Perdida, kot ga tukaj imenujejo, je po mnenju mnogih popotnikov neodkriti biser, do katerega prideš skoraj kot prvi raziskovalci, ali, bolj filmsko, kot Indiana Jones… Vsa zadeva se je tudi nama slišala zelo skrivnostno in privlačno, zato sva že doma izbrala treking kot enega izmed vrhuncev najine poti po Južni Ameriki. Zdaj pa sva bila tukaj, v Santa Marti, 20 km oddaljena od neprehodne džungle, ki obdaja mesto, odločena da se tja zagotovo ne podava…

V Ekvadorju sva med redkimi popotniki naletela na starejši Argentinski par, ki je prihajal iz severa kontinenta in je že bil v Kolumbiji. Seveda sva ju navdušena spraševala to in ono, ter med drugim izvedela neprijetno novico, da je Kolumbija precej draga.
Včeraj sva ponovno naletela na popotnico iz Argentine in pogovor je ponovno nanesel na temo, da je vse drago, praktično tako kot v Argentini. To sva do zdaj že ugotovila in se do neke mere s tem sprijaznila, saj najcenejšega mleka v vrečki pač ne dobiš za manj kot euro, tisti v tetrapaku pa so še pol eura dražji.
Pri nastanitvi ni nič drugače. Sploh se ne gre za to, da je nekaj drago in za to ne bi imela denarja. Dejstvo, da v Kolumbiji v povprečju plačujeva daleč največ za prenočišča pač pusti nekakšen grenak priokus precenjenosti.
Vse od prevozov, spanja in prehranjevanja so drobne malenkosti, ob katerih se vsak dan sprašuješ, če so bile vredne svojega denarja, ali pa te nekdo hoče samo malo obrati. Pa vse to še nekako požreš in si misliš: »Saj sem vendar v Kolumbiji, sanjski destinaciji, ki je visoko na prioritetnem seznamu marsikateremu svetovnemu popotniku!«
Ampak, kje je ta Kolumbija, ki čaka, da naju sprejme z odprtimi rokami in nama razkaže vse svoje čare?
Saj ne, da bi veliko pričakovala v smislu ogledov. Vsaka država ima nekaj svojih znamenitosti, ki si jih ogledaš in redko kje vidiš kaj povsem edinstvenega, zato tudi tukaj nisva računala, da bova odkrila Ameriko. Je pa dejstvo, da obstaja razlika v temu, kako te nek kraj na splošno sprejme, kakšen vtis ti pusti in na kakšen način ti določeno stvar predstavi. Pa ne rabi biti nič takšnega, že sam občutek dobrodošlice v hostlu, prijazna prodajalka v trgovini ali stric na pločniku, ki ti pove kateri avtobus je pravi. Lahko je to tudi sproščen sprehod po mestnih ulicah ali dobra karma ljudi, ki te obdajajo. Kolumbije sva se veselila ravno zaradi tega »nečesa več«, ki naj bi jo naredilo tako različno in privlačnejšo od ostalih destinacij. In po vsem tem času ter vseh krajih, ki sva jih tukaj obiskala, vsega tega nekako nisva našla.
Ravno danes sva čakala na avtobus za vožnjo do Tagange, oddaljene le 5km. In kaj se je zgodilo, nobeden od busov nama ni hotel ustaviti. Ko so nama še včeraj takoj z veseljem. Pa sva mahala drugemu, tretjemu,… In na koncu obupala. Vzela sva taksi (ki so nama seveda vsi po vrsti trobili) in predvidevava, da naju pač ni hotel pobrati zaradi nekega dogovora med taksisti in vozniki busov; bodo več zaslužili oboji, saj bi na busu z ruzakom zasedla štiri sedeže namesto dveh…
Druga stvar so skupinske ture. Nobeden od naju ni rojen zanje, pa sva vseeno v vsaki državi tega potovanja šla na eno, saj so slane puščave samo ene, Machu Picchu tudi, prav tako amazonska džungla. Kaj pa Ciudad Perdida? Je njegova mističnost res nekaj edinstvenega, neodkritega in nepozabnega? Vsi, ki sva jih spraševala, pravijo, da same ruševine niso bogve kaj in da je bistvo v samem trekingu, ko spiš v visečih mrežah, prebrodiš reke in potoke, ter po poti srečuješ avtohtone prebivalce… Za naju nič novega, a nama je bistvo predstavljala ravno domnevna neobljudenost in prvinskost trekkinga. A sva tekom potovanja ugotovila, da temu ni tako, saj je Kolumbija doživela turistični bum že kako leto ali dve pred nama in je zdaj v tisti zoprni tranzitni fazi, kamor prihajajo študenti iz vsega sveta v želji po žuru in popivanju. Ni več neodkritih krajev – nasprotno je gneča vsepovsod, kamor sva prišla. Ne vem, morda je bilo tako na Tajskem in okoli pred 15 leti… Infrastruktura vsemu temu ne sledi, le cene rastejo ustrezno številu turistov.  (Ravno letos spomladi so poenotili ceno za Ciudad Perdido – 600.000 pesosov (ali pr. 330 dolarjev, ne glede na to ali greš za 3,4,5, ali 6 dni; pred tem je bila cena pol manjša).

Kolumbijo sva – preprosto povedano, vsaj midva tako misliva – zamudila.

Cartagena, kolonialni biser

Za pot na morje sva si izbrala letalo; da je potovanje lahko tudi udobno, sva že pozabila. Po tolkih avtobusnih vožnjah nama res ni bilo za biti 20 ur na busu. In to ob dejstvu, da karta za bus ni prav nič cenejša od letalske (!). Ko sva stopila iz letala je v naju »udaril«  soparen, vlažen, vroč tropski zrak. Odpeljala sva se do Cartagene, kolonialnega bisera Kolumbije. Pravijo, da je najlepše kolonialno mesto v Južni Ameriki. Že vožnja v taksiju je bila zanimiva; v daljavi sva zagledala z lučmi razsvetljeno obzidje, ki obdaja staro mestno jedro in je glavna atrakcija mesta. Dolgo je približno 13 km, široko ponekod tudi več deset metrov,  in je skoraj v celoti ohranjeno.
Po vroči in soparni noči sva komaj čakala, da se bova podala v mesto. Priznava, želje po ogledovanju muzejev ni bilo, veliko raje sva pohajala po res zanimivih ulicah in uličicah; vsaka druga bi bila za na razglednico. Balkoni polni rož, pisane fasade, se kar izgubiš, ko odkrivaš nove in nove kotičke mesta. Že dolgo nisva bila v res tako lepem mestu, svoje pa je dodala še lokacija ob morju, ki je dala vsemu prav poseben čar.

Za topovi v ozadju je novi del mesta s samimi stolpnicami.

Ozke ulice, zanimivi in pisani balkoni.

Po dolgem času spet noge v morju :)

Zaradi velike sopare je mesto čez dan relativno prazno; pravo življenje se na ulicah pojavi šele zvečer, ko ljudje napolnijo vse drage bare in restavracije. Zelo popularna je ulica, kjer prodajajo sladkarije, na sto in en način, glavno da je vse na debelo pocukrano; seveda sva mogla poskusit, kaj je tako dobrega. Za najin okus so bile bistveno presladke.

 "Sladka ulica"

En večer sva imela romantično idejo o tem, kako se bova vsedla na obzidje in opazovala sončni zahod – pa ja, nisva bila edina, ki naju je privlačilo z lučmi obsijano obzidje. Pozitivno naju je presenetila večerna gneča, pod obzidjem, na travnikih je bilo ogromno otrok, pa tudi odraslih, pravzaprav cele družine – spuščali so zmaje v vetru. Res sva že prvo noč slučajno videla nekaj otrok, ki so večerni veter pametno izkoristili, a prizor, ko se na obzidje spravi pol Cartagene in se moraš umikati neskončno vrvicam, je res neverjeten!

Kar malo žal nama je bilo, ko sva se po treh nočeh odpravila naprej (predvsem zaradi hostla, v katerem nisva več zdržala). Ampak, odšla sva z lepimi spomini in z idejo ležanja na plaži :).

Valle de Cocora

V državi, polni lepih pokrajin, naj bi bila ta dolina med najlepšimi. Začne se le 10km od Salenta, obisk le-te je logična izbira za skoraj vsakega turista v Kolumbiji, tudi za naju.
Zjutraj ob 7.30 (točni kot ura, ne moreš verjeti), sva se z jeepom, starim verjetno že 50 let, odpeljala proti dolini. Za 10 km smo rabili 25 min – jeep ima le tri prestave…
Kamorkoli si pogledal, so iz gozda ali travnika gledali vrhovi palme de cera (wax palm), najvišje palme na svetu (lahko zraste do 60m in živi do 120 let), ki je tudi nacionalno drevo Kolumbije. Vse skupaj je res izgledalo idilično, že skoraj kičasto; imela sva tudi srečo z vremenom; po dveh dneh občasnega dežja je bilo danes sončno.

Pot naju je mimo travnikov, kjer so se pasle krave in konji, podili živopisani metulji, vodila do gozda in nato skozi njega do naravnega rezervata Acaime. Vmes sva morala večkrat prečkati potok/reko, nekajkrat preko dokaj nezanesljivih lesenih mostov (enega so se ravno spravljali popraviti). Je bilo kar neprijetno, saj je bilo zjutraj še vse vlažno in drseče; na srečo sva jo odnesla brez posledic :).

Sam rezervat je v bistvu predstavljal hišo oz. domačijo starejšega para, glavna atrakcija pa so kolibriji. Bilo jih je nešteto, vseh barv, več vrst, letali so naokoli, se podili drug za drugim, z dolgimi kljuni pili vodo, res kulsko.

Vstopnina (euro in pol) je obsegala tudi eno pijačo – lahko si si naročil kavo, čaj, vodo, čokolado, ali pa lokalno poslastico – panela con queso oz. vroči raztopljeni sladkorni trs s sirom. Izgledalo je tako, da si dobil skodelico rjave tekočine in zraven kos sira. Sir si po koščkih dal notri in vse skupaj jedel/pil; niti ne tako slaba sladko-slana kombinacija.

Res sva preživela lep, dan, pasalo je spet biti malo ven iz mesta, na svežem zraku.