The Killing Fields - polja smrti

O Rdečih Kmerih je napisanih veliko knjig in posnetih kar nekaj filmov. Marsikdaj si že kaj slišal, ali slučajno ujel dokumentarec po TV-ju. Ampak ne veš, ne začutiš.

Težko bi rekel, da sva midva začutila grozote, ki so se dogajale tukaj, v Kambodži. A občutki ob obisku teh krajev so bolj resnični, kot ob katerikoli knjigi ali filmu. 

Po kamboški državljanski vojni (1970-1975), ko so na vlado stopili Rdeči Kmeri (1975-1979) na čelu z maoističnim revolucionarjem Pol Pot-om, je bil svet priča enemu najbolj okrutnih režimov v zgodovini. Ideologija za vsem tem je bila, da naj bi Kambodža postala kot nekakšna brezrazredna družba, brez revnih ali bogatih. Družba le navadnih delavcev. Tako so med drugim ukinil denar, vso privatno lastnino, vero, celotno kulturo Kmerov. Šole, bolnišnice, pagode, mošeje in cerkve, vse so zaprli ali pa spremenili v zapore, kampe,...

To je pomenilo, da so želeli dobesedno izbrisati vsakogar, ki je izstopal - žrtve režima so bili tako predvsem intelektualci (zaprli so te že, če si nosil očala ali govoril katerega izmed tujih jezikov), domnevni sodelujoči s prejšnjo vlado, mestno prebivalstvo, menihi, ter pripadniki drugih etničnih skupnosti, zaradi česar Pol Pot-a primerjajo s Hitlerjem. Njegova vojska je praktično čez noč razbila družine in dobesedno zasužnjila večino prebivalstva, ki je bila primorana v prisilno delo na poljih.  Skupaj naj bi umrlo okoli dva milijona ljudi.

Obiskala sva muzej Toul Sleng, bivši politični zapor S-21. Ko sva vstopila skozi vhod, sva takoj začutila, da je to zelo slab kraj. Včasih je bila to srednja šola, nato pa so jo spremenili dobesedno v mučilnico - vsakodnevno živalsko mučenje in pobijanje ljudi, ki se je tukaj odvijalo še pred slabimi 33 leti, se še danes občuti. Kot da bi se dogajalo včeraj. Kot da kri na stenah še ni zbledela in neštete fotografije zapornikov kakor neme priče opozarjajo na enega največjih, najbolj barbarskih genocidov na svetu. 

Sprehod skozi dolge hodnike, neštete sobe s fotografijami (bili so zelo natančni in so dokumentirali vse, kar se je dogajalo, vključno s fotografiranjem vseh zapornikov), ozke celice, sobe za mučenje, je pri nama vzbudil kurjo polt po celem telesu (kljub 35 stopinjam). 

S - 21

Vsakega zaprtega so označili s številko in fotografirali. Otroci, stari ljudje, ženske in moški, vsi s praznimi očmi, vdrtih lic.

Soba za mučenje.

Vsak narod ima v svoji preteklosti nekaj temačnega, slabega. Kambodža pri tem ni izjema. Najbolj grozno in žalostno je to, da je vse skupaj odvijalo ne tako dolgo nazaj...

14 km jugozahodno od Phnom Penh-a je veliko polje, eno izmed Killing fields – polje, kjer so usmrtili večino obsojencev iz S-21. 

Danes je tu urejen miren park, sredi katerega so postavili spomenik vsem žrtvam. Tega predstavlja stupa, katere police so napolnjene z lobanjami, kostmi iz množičnih grobov, ki so jih odkrili tu. Kot opomin prihodnjim rodovom... 

Sam park daje občutek spokojnosti in večnega miru. Med potkami so številne, s travo prekrite jame, ki izdajajo žalostno zgodovino tega kraja. 

Park s spominsko stupo vsem žrtvam režima.

Neštete lobanje na eni izmed polic znotraj stupe.

Danes trava prerašča množične grobove.

Ponekod so iz zemlje vidni deli kosti. Nisva vedela, ali so resnične ali ne...

Drevo, kjer so z udarjanjem z glavo ob deblo ubili nešteto malih otrok.

Zapestnice na ograji okoli enega izmed grobov, ki jih puščajo obiskovalci kot znak spoštovanja.

Ne veva, ne znava opisat in ne razumeva. Le kako naj, če pa ljudje, ki so sami preživeli krvavo preteklost, ne morejo razumeti.

Kambodža

Država, ki sva jo pred leti izpustila iz klasičnega kroga, ki vodi turiste po tem delu JV Azije. Tokrat tega nisva naredila, in prav sva se odločila.

Kratek let naju je pripeljal iz razvite Malezije v glavno mesto Kambodže - Phnom Penh. Na letališču z vizo ni bilo problemov, 20 USD in to je bilo to, končano v petih minutah. Najprej sva odšla na kokos, nato pa se odpeljala s tuk-tukom v center. 

In spet sva prišla v Azijo, kakršna nama je ostala v spominu izpred petih let. Kambodža ni le Angkor Wat, je mnogo, mnogo več.

V mestu je polno budističnih watov, prečkanje ceste ob množici motoristov je pravi izziv, dokler se ne navadiš. Življenje na ulicah je že ob 6.uri zjutraj. Užitek se je bilo zjutraj sprehoditi po promenadi ob reki, polni ljudi, mladih in starih, ki so se predajali prvim sončnim žarkom, imeli tai-chi /aerobiko/ so tekli. Sprehodu je sledila dobra kamboška kavica z mlekom, kratka in sladka, da nama zjutraj malo cukr dvigne :). Tako kot v Burmi dobiš tudi tu poleg naročila vedno zraven velik čajnik kitajskega čaja zastonj, kar nama je res všeč. No ja, le če ne ješ v preveč dragi restavraciji - tam te navade nimajo...

Jutranja telovadba ob reki.

Klepet ob zajtrku na malih plastičnih stolih in mizici.

Vietnamski način nošnje svoje premične trgovinice :)

Veliko jih hodi naokoli kar v pižami. Zakaj zaenkrat še nisva odkrila.

Dnevi so bežali mimo; odkrivala sva markete in tržnice, muzeje, lepe kolonialne zgradbe še iz časa Francozov, dobre restavracije, wate, parke in spomenike. Spet sva lahko kupila sladek lepljivi riž z banano, posedala po malih cafe-jih, opazovala svet okoli naju, budistične menihe na jutranjih obhodih, se gužvala med domačini in doživela tudi pravi tropski naliv – v petih (!) minutah je bilo na cesti vode do kolen. Nihče se ni sekiral ;)

Kraljeva palača.

Na kosilu - zraven vedno dobiš še kitajski jasminov čaj.

Takega naliva še nisva doživela.

V petih minutah je bilo na ulici vode do kolen.

Nekaj zanimivih dejstev o Kambodži :

- je kraljevina, prej poznana tudi kot Kampučija

- približno polovica prebivalstva je mlajša od 15 let

- državna zastava je edina na svetu, ki ima narisano zgradbo (Angkor Wat)

- v obtoku sta dve valuti - amriški dolar in kamboški riel - z njim ponavadi plačuješ na tržnici, manjših štantih, ostalo pa z dolarji

- zelo radi (predvsem ženske in otroci) hodijo naokoli v pižamah, ob kateremkoli delu dneva; je prav zabavno videti

- naj bi bilo med 4 – 6 milijonov še neeksplodiranih min v državi…

Tudi zvečer ne pozabijo na zdravo življenje.

Phnom Penh - the charming city.

Ljudje so zelo iskreni, srčni, prijazni, ponosni in močni. Žal pa ima narod za seboj težko preteklost; dobrih 30 let nazaj je Kambodžo pretresla državljanska vojna, v kateri je umrlo nasilne smrti skoraj petina prebivalstva. Posledice so še danes močno, močno vidne, čeprav je danes Kambodža miroljubna in demokratična država.

Utrip velemesta

"Live in NYC once, but leave, before it makes you hard."

Čeravno pol sveta stran, je Kuala Lumpur skoraj takšno mesto kot New York. S svojo mešanico različnih kultur in vplivov ter celotnim načinom življenja sta si močno podobna. Prav zanimivo je, kako pogosto slišiš, ko se po telefonu ali v trgovini pogovarjajo med seboj v angleščini. 

S svojimi nebotičniki, širokimi avenijami, ogromnimi modernimi trgovskimi centri, uličnim in nočnim življenjem spada KL med svetovne megaprestolnice. 

In ker skoraj zagotovo nikoli ne bova živela v New Yorku, sva izkoristila priložnost, da kakšen dan več preživiva tu, in resnično začutiva utrip življenja v velemestu. 

Zjutraj sva hodila teči v park pod Petronasoma, popoldan pa sva pohajala po tržnicah, kitajski četrti, ogromnih mallih, in se nasploh razvajala z dobro hrano, kokosi, in še bi lahko naštevala…

Taaaaakega lignja sem ujel :)  

Lično zložena zelenjava v posodice. Kar dosti sadja in zelenjave uvažajo iz Nove Zelandije in Avstralije.

V parku pod Petronasoma sva preživela veliko časa. 

Vhod v enega izmed najbolj "in" in modernih nakupovalnih centrov. So že v prazničnem vzdušju, vsi so se slikali pred smrekcami.

Sva morala tudi to poizkusiti - fish spa. Male ribice so plavale naokoli nog in ti pojedle doli mrtvo kožo. Najprej je ful žgečkalo, potem pa si se navadil in občutek je bil prav fajn.

Obvezen je bil obisk pralnice. Jaz sem bila prvič v takšni samopostrežni. Perilo pa ni bilo kaj preveč dobro oprano.

Peter je odkril novo strast - fotografiranje hrane :)

Na sliki je "sticky rice" ali lepljivi riž;  za naju najboljša vrsta riža tu v Aziji, jedo ga predvsem v Laosu. V rokah narediš kroglico, jo malo zmečkaš po dlani in potem ješ zraven karijev. 

Najino kosilo . 

V trgovini sva odkrila črno sojo; z jabolki se super ujema.

 Na dan obvezno vsak dva kokosa :)

Malezijska kulinarika

Med pohajanjem po Maleziji sva ugotovila, da se življenje le-tu vrti okoli hrane; naj bo to zajtrk, kosilo ali večerja, samo posedanje na kavici in prigrizkih, kakršnokoli praznovanje.

Bistveno v Maleziji niso njene naravne lepote, pač pa kulinarične specialitete in prijazni ljudje.

Tipična malezijska hrana skorajda ne obstaja - gre za kulinarično raznolikost, ki je nastala pod vplivom njene več-narodne populacije - predstavlja mešanico malajske, indijske, evrazijske, kitajske, muslimanske, tajske, in še bi lahko našteval.

Kadarkoli se znajdeš na ulici, vedno se kje kaj dogaja - na malih štantih, velikih food-marketih, kjerkoli...

Hitro nama je postalo jasno, da imava tu priložnost spoznati skorajda vse mednarodne kuhinje.

Več lahko povedo slike :)

Dan se začne z dobrim zajtrkom - Nasi lemak - riž, skuhan v kokosovem mleku, z različnimi dodatki - jajca, ribe, predvsem pa meso, meso, meso, vse skupaj zavito v bananin list. Za pol dolarja.

Zajtrku sledi obisk tržnice, nakup sadja, zelenjave, mesa, morskih dobrot.

Prodajajo vse živo (in mrtvo) - dobesedno - od žab, jegulj, rakcov, rakov, rib,...

Tofu na kile :) res je vedno svež in dober.

Tudi midva nisva odšla praznih rok.

Tako je nastajalo najino kosilo.

Prvič malo bolj kitajsko-tajsko : tanki riževi rezanci v sojini omaki, z malo zelenjave, rakci in govedino.

Pri indijcih : južno-indijski thali oz. riž z različnimi dodatki - leča, zelenjavni kariji, vse skupaj servirano na bananinem listu (bilo je super dobro).

Mogla sva poskusiti tudi lakso : sladko-kisla pekoča juha, z debelimi riževimi rezanci, zelenjavo in različnimi začimbami; odvisno od kraja kjer si, vsaka ima svoje značilne dodatke (ne preveč dobro).

Glavno dogajanje pa je seveda zvečer. Food paradise & night market :)

Na teh marketih so t.i. hawker stalls - več štantov, kjer vsak ponuja eno vrsto hrane, ki naj bi jo obvladal - nekje so ribe, drugje so tajske specialitete, spet drugi štant z indijsko hrano, sladicami, pijačo,...

In kako poteka :) kar ti najbolj zadiši si naročiš, se usedeš in počakaš. Prednost je, da če je družba večja, si vsak lahko naroči kar mu paše. Usedeš se za isto mizo, hrana pa je servirana na različnih krožnikih - vsak gostinec ima svojo barvo. 

Ribe so izgledale božanske. Sva pa pričakovala, da bodo malo cenejše, glede na to da nas je iz štirih strani obdajalo morje :).

Lok lok - ogromno različnih nabodal z vsem kar ti srce poželi; konci so označeni z barvo glede na ceno; si naložiš in sam popečeš.

Sladica po večerji : tanke riževe palačinke.

Cendol - najboljša specialiteta za najin okus : nariban led, kokosovo mleko, zeleni rezanci (obarvani z barvo bananinih listov), trsni sladkor, rdeči fižolčki plus še kakšen dodatek, odvisno od avtorja. Res osvežilno v teh vročih dnevih! 

 Izgled je bolj tako tako, okus pa je fenomenalen :).

Če dobro pogledaš mu iz ust moli zeleni konec :).

O hrani bi lahko napisala cel roman, kaj vse imajo, kaj sva poiskusila, ampak ne gre vse :). Nekaj več slik je še v albumu na picasi.