sreda, 30. oktober 2013

Budimpešta in Ljubljana

Zadnji meseci so bili kar naporni.. Po vrnitvi se nama je vse začelo odvijati kot na vrtiljaku. Zadnji mesec pa sva morda spet malček bolj zadihala.

Pred slabim mesecem sva šla na krajši izlet v Budimpešto. Imela sva željo, da bi vsaj enkrat odtekla maraton v eni izmed evropskih (Svetovnih) prestolnic - poleg Ljubljane seveda :) nekje kjer se ne zgodi, da bi v drugem krogu tekel skoraj sam.




Odločitev za Budimpešto je padla spontano; prijave so bile še odprte, do tja ni daleč, združila sva prijetno s koristnim, hitro plačala prijavnino ter si zrihtala dopust.







Ogledala sva si mesto (hvala bogu sva imela s seboj kolesa, ker za hodit bi bilo kar malo preveč) z njegovimi glavnimi znamenitostmi, se peljala s tramvajem (ker je spustila guma na kolesu), gledala sončni zahod na Donavi, dobila občutek da  Madžari res ne jejo drugega kot meso :) in se razvajala z lepimi razgledi in dobri kavi (taki ravno za naju, bio s sojinimi mlekom :))


In seveda odtekla maraton.

Bilo je super, kljub temu da sva oba imela manjšo krizo; naučila sva se nekaj novega : naslednjič morava najprej odteči maraton in nato pohajati po mestu :) - so naju že okoli 15km oba začele boleti noge,potem pa je začelo nažigati sonce, dolgi ovinki maratona so se vlekli kot kača (tudi 6km skupaj); ko kar nisi in nisi obrnil; parlament in vse mostove sva videla iz vseh možnih zornih kotov.





So pa ravno zaradi zavite proge ob poti ves čas stali navijači, glasno spodbujali, polno različnih glasbenikov je bilo; hkrati je potekal tudi štafetni tek : 4x po pr. 10 km - tako je bila proga res celi čas polna tekačev.

Zadnji trije km so se res vlekli, nato pa sva le pritekla skozi cilj in se odpravila na zasluženo kosilo.



Lep izlet in še lepši tek - morava ponoviti :)

Čez dva tedna pa sva se udeležila še maratona v Ljubljani. Tega pa res ne gre izpustiti :) Dan prej sva šla dvignit startne številke, zapravila nekaj denarja na sejmu, hkrati pa sva imela tudi srečo, da sva ravno ujela kratko predavanje Dušana Mravljeta. Svaka mu čast al kako se že reče :) Res je Tekač z veliko začetnico, z dušo, srcem, s celim telesom.

V nedeljo zjutraj sva počasi odkolesarila proti mestu, se ustavila pri Vodnjaku na kavici in prelistala še zadnjo izdajo Poleta (namenjana skoraj izključno maratonu), z užitkom zmazala še par kokosovih kroglic in se podala do garderobe. Malo naju je zeblo, pihalo je, tako da sva se ogrela z malo teka. Vzdušje je bilo super, v štartni coni sva že komaj čakala na začetek.


Navijanja ob progi polno, cel krog; pred dvema letoma ni bilo tako. Prvi krog je minil kar hitro, vmes sva srečala še nekaj znanih obrazov, in v drugi krog sva se podala brez težav. na začetku Tržaške naju je čakal ati (ki pa je tako dolgo vrtel v rokah fotoaparat da sva mu ušla ;) ), z enakomernim ritmom sva nadaljevala naprej.


Tam nekje pri 25 km sem začutila, da mi je nekaj obležalo v želodcu, nič več mi ni pasalo, ni se premaknilo ne dol ne go. Sem si rekla da bo že minilo, kilometri so šli naprej, mene pa je vedno bolj tiščalo. Najslabše je bilo to, da nisem imela volje več ničesar dati vase, ne pijače na hrane. Vse se mi jezačelo dvigovati navzgor, hkrati pa sem se trudila enakomerno teči naprej. Še sedaj mi ni jasno, kaj je šlo narobe. Zadnjih 10 km je bila prava muka, res sem hvaležna glavi in telesu, da sem zmogla vse skupaj. Kljub temu da sem se mogla še zadnjič ustaviti 300 m pred ciljem na dixiju (varnostnik je bil kar malo zaprepaden kako se lahko sedaj ustavim) sva skozi cilj vseeno pritekla nasmejana. Še nastavila sva se najinemu najbolj zvestemu navijaču in potpežljivo počakala, da mu je uspela fotka :)



Vsak odtečen maraton nama prinese neko novo spoznanje.

Sedaj pa počitek pred Sladkih 6 :)

nedelja, 24. marec 2013

Jutranji tek za lepši dan

Tek navsezgodaj zjutraj je nekaj posebnega. Je ena izmed odličnih stvari, ki sva jo odnesla z najinega pohajanja po svetu. Čeprav tam sprva bolj z namenom, da sva se izognila dnevni vročini, pri nas pa v teh časih ob 5h zjutraj precej grize mraz, je bistvo ostalo isto. 
Zbujanje v spokojno jutro, skodelica odlične kave, morda še žlica meda v čaj za dodatno energijo, superge na noge, vdih svežega zraka in pot pod noge.


Ko zjutraj tečeš skozi mesto, je le-to neverjetno drugačno kot čez dan: iste ceste, iste poti, stavbe, drevesa; vse je v lepši, bolj sveži obliki. Večina še spi, narava se počasi prebuja in hkrati se prebujava tudi midva. Dober občutek energije, ki preplavi vsako celico od glave do pet, nama da zagon za nov dan. 
Jutranji tek je najboljši »šus« življenjske energije direktno v žile, ki sčisti glavo in telo vsega slabega. Cel dan bolje funkcioniraš, telo je bolj prekrvavljeno in hkrati bolj sproščeno.


Po slabi uri, kolikor imava zaloge glikogena prejšnjega dne, ob poslušanju koncertov ptičev, v udobnem enakomernem ritmu pritečeva počasi spet do domačih vrat, ko se na vzhodu že rišejo prve barve in zvezde počasi izginjajo. Dan se lahko prične.

četrtek, 31. januar 2013

Utrinki z obale

Ker se nama je zaluštalo, ker sva imela čas in priložnost, sva se odpravila na morje - v Portorož.
Hladni zimski dnevi nama še vedno ne sedejo najbolje, zato sva bila zelo vesela nove doze sonca, ki naju je obsijala na obali. Pohajala sva po obmorskih mestih, ter se razvajala v sauni in primorskih kulinaričnih dobrotah - čisto pravi dopust :)  

Morje in sonce, le kaj bi še več?


Piran - eno najlepših sredozemskih mest.



Koper ni samo luka, staro mesto naju je precej pozitivno presenetilo.


Pravi italijanski kapučino na koprski tržnici :)

Pogled na morje s terase apartmaja.

Kulinarična razvajanja v najboljši kuhinji - domači :)

Na "pomladnem" soncu ob kozarcu terana :)

Slovenija je zelo lepa, to sva vedela že pred potovanjem.

petek, 18. januar 2013

Spomin na Chiang Mai

Ravnokar sva dobila za spomin še fotografijo iz malega maratona v Chiang Mai - ju, ko sva skupaj prečkala ciljno črto :)

Ob tem mrazu in snegu zunaj nama dela kar močne skomine po potovanju...


Hkrati pa nama daje dodaten zagon za vse tekaške podvige, ki naju še čakajo :)

ponedeljek, 14. januar 2013

Jabolčna pita

Počasi se privajava na nizke temperature in včeraj sva si vzela čas ter se od doma odpravila peš na vrh Pohorja. Najprej sva mislila le do trikotne jase, ampak sva si šele tam končno ogrela hladne prste na rokah in nogah, zato sva počasi odšla kar do vrha. Snega je bilo le za vzorec, ravno toliko da je pokril travo. Na poti navzdol sva ujela tudi zimski pokal peš na Pohorje. Prvi so gor tako leteli da je bilo kar veselje. Midva  pa dol, počasi naju je spet začelo nohtati. Naredila sva še ovinek mimo Pohorske kavarne, se ustavila za kratko na kavi, potem pa do doma kar odtekla, ker sva se tko vsaj fajn segrela. Doma naju je čakala sladka nagrada. Od doma peš in nazaj sva se res prvič spravila in kar malo ponosna sva bila na podvig :)


Dan prej sva si spekla za poskus male jabolčne pite oz. nekaj temu podobnega. To je bila ena izmed stvari, ki so se nama med potovanjem zaluštale, in sedaj je bila odlična priložnost, da se poskusiva v peki le-teh; sva ravno pekla kruh, imela pa sva tudi svež zaboj bio jabolk, zato sva se je lotila. Z malo improvizacije in sestavinami, ki sva jih imela, čimbolj enostavno, v najinem stilu :)

Krhko testo sva razvaljala...

...ga prekrila z jabolčnim nadevom...

... za pol ure v pečici poleg kruha...

...in slasten rezultat, ki nama je odlično uspel :)

Zraven je super pasal še indijski čaj; sicer instant, ampak ravno prav sladek in začinjen, da te pogreje v teh zasneženih dneh.

nedelja, 6. januar 2013

Spet doma


Dober teden sva že doma. 

Danes je Petrov prvi dan v službi…

Ker sva se v vsem tem času navadila, da lažje svoje misli deliva, če jih napiševa, imava željo, da bi to še nadaljevala (kolikor se nama bo pač dalo :) ). 
Ja, res je že minil en teden, in ne moreva verjeti. Na trenutke se nama zdi, kot da sva le zaprla oči, in se nato zbudila iz sanj. Teh sedem mesecev se je obrnilo tako hitro, da si ne predstavljava. Verjetno pa ne samo nama, ampak vsem. Kje je že tisti topel junij, ko sva se  najedla prvih češenj zadaj na vrtu (pa še te pri nama niso bile čisto zrele, sva jih raje pri Marjetki še malo narabutala). In potem hop, naenkrat sva bila v južni Ameriki, dnevi so se obračali s svetlobno hitrostjo, še obisk Azije in nato na letalu domov. 
Ampak vmes se nama je zgodilo toliko, kot se verjetno komu ne v celem življenju.

Zdaj malo lažje gledava na celo pot. Ogromno sva se naučila o sebi, drug o drugem, o odnosih med ljudmi. Sedaj sva se vrnila nazaj in zaradi vseh izkušenj, ki sva si jih pridobila na poti, gledava na stvari bolj čisto in jasno. Delava na temu, da se znebiva čim več nepotrebnih stvari, ki so naju v tem času zasičile, in si poskušava ustvariti nek nov dom. Težko je, veliko bo dela, ampak počasi se daleč pride. 
Spoznala sva, da naju stvari, ki so naju motile že preden sva šla, sedaj motijo še bolj. Samo se ne sekirava več toliko, bolj mirna in stabilna sva. Nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel dan, kaj vse se še lahko zgodi do večera.
Spoznala sva, da stvari ne moreva spremeniti. Lahko pa se jih trudiva izboljšati.  

Česa sva bila najbolj vesela – iskreno ne vem. Res je pasalo, da sva se vrnila v prazno hišo, brez sosedov. Da sva si spekla kruh, da sva imela kaj več zasebnega prostora kot 3×4m, da sva se lahko usedla v avto in odpeljala, brez da bi bila vezana na koga. 
Polno je malenkosti, ki sva jih vmes pogrešala. Ampak sedaj, ko sva tu in imava vse na voljo, ni posebnega navdušenja nad temi drobnimi stvarmi. Navadiš se živeti brez njih, ne potrebuješ toliko. Spucala sva sebe, svoje telo in svoje misli. Spremenile so se nama vrednote, prioritete v življenju.
Povsod sva pustila del sebe, ampak stari del, in odšla bogatejša za nek nov del. Del, zaradi katerega lahko sedaj bolje razmišljava, bolje živiva.

Da ne zabluziva preveč – novo leto sva prespala, ker še nisva bila navajena na uro (še sedaj ne), nazeblo naju je tudi že, obiskala sva vse starše in stare starše, napolnila prazne omare s hrano, šla dvakrat na Šmarno goro in štirikrat tečt – in ni lepšega ko na Golovec posije toplo sonce -, si preuredila kuhinjo, si končno lahko spet sama skuhala kosilo in spekla mafine, in spila ogromne količine čaja, ki naju malo pogreje v teh mrzlih zimskih dneh.

Veselje ob dejstvu, da je hiša prazna :)

Končno spet domače kosilo.



Sončni vzhod nad Ljubljano, iz Šmarne gore.