Varkala in Kovalam - tapravo morje v Indiji

Indija ne slovi ravno kot destinacija za rajsko morje. Pravzaprav se tja nihče ne odpravi zgolj zaradi morja. Najbolj opevana je seveda Goa, ki pa nas vsekakor ni prepričala. A na skrajnem jugu Kerale sta poznani dve letovišči - Varkala in Kovalam, ki smo se ju odločili raziskati za konec našega skupnega druženja. Težko smo se odločili, kam bi raje šli, zato smo izbrali kar obe destinaciji. 

Varkala je eden izmed tistih krajev, kjer lahko pozabiš, da si v Indiji. Večino obale predstavlja klif, vzdolž katerega se med palmami vije prijetna tlakovana potka. Tukaj so mestoma zrasli resorti, restavracije in "ajurvedske prodajalnice". 

Prijetna potka se vije vzdolž celotne obale v Varkali.

Naš osamljen resort z bungalovi okrog bazena.

Restavracije in "ajurvedske prodajalnice" vzdolž klifa.

Ne povsod primerna za kopanje, a veličastna in mirna obala Varkale.

Neskončni pogledi na butajoče valove z oceana.

Dostop vozilom je precej omejen, zato tukaj ni prometa. Prav tako je omejen dostop do morja - tukaj je namreč le ena večja plaža pod klifom, ter nekaj manjših severno. Položni pesek omogoča dobre razmere za surfanje, nekoliko slabše sicer za plavanje, ki pa je še zmeraj mogoče in na glavni plaži celo nadzorovano z reševalci. 

Dostop do morja ob izlivu potoka.

Glavna plaža v Varkali - primernejša za surfanje kot kopanje.

Se da tudi plavat, ko prebiješ valove :-)

Lokalni ribiči vsako jutro na tradicionalen način vlečejo svoje mreže, življenje je zelo umirjeno. 

Če nas ne bi vleklo pogledat še v Kovalam, bi verjetno kar ostali še nekaj dni.

Ogromna mreža, s katero ribiči še vedno lovijo na tradicionalen način.

Barka najprej raztegne mrežo nekaj sto metrov na morje in ga zajezi.

Nato tudi po dvajset ribičev na vsaki strani vleče mrežo na obalo.

Na koncu sledi pospravljanje ulova in zlaganje mreže.

In ponovno z vesli na morje.

Kovalam je popolnoma druga scena. Plažo tvorita dva 500-metrska zaliva, od katerih južnega oklepa promenada z resorti, zaključuje pa ga veličasten svetilnik, skoraj takšen kot v risanki Tomažek iz svetilnika :-)

Panorama južne plaže Kovalama.

Kot v risanki Tomažek iz svetilnika - za tiste ki se je še spomnite :-)

Morje je tu primernejše za plavanje, valove sicer še vedno s pridom izkoriščajo surferji. To je verjetno edini kraj v Indiji s tisto pravo rivo, kjer lahko piješ pivo ali večerjaš s pogledom na sončni zahod ob morju. Scena je sicer precej bolj živahna kot v Varkali, precej več je tudi lokalnih turistov in prodajalcev, ki ponujajo vse živo. 

Predvsem severni zaliv se ob vikendih napolni z lokalnimi turisti.

Tako smo lepo preživeli zadnje skupne dni in težko bi rekel, katera plaža je boljša izbira. Obe sta lepi in povsod je bilo fajn :-)

Pivo se pije - v šalcah za čaj :-)

Zeleni Munnar

Po vročih in soparnih dnevih v nižinskih mestih je bil že čas, da se končno odpravimo nekam bolj na hladno. In Munnar je s svojo zeleno hribovito pokrajino obetal prav to. Zato smo se v homestayu v Kochiju dogovorili za 2-dnevni izlet v Munnar. 

In dobili smo več, kot bi lahko pričakovali: udoben avto z lastnim šoferjem, ki se bo prilagajal našim željam in potrebam :-)

Okrgor 8h zjutraj smo štartali in se v dobri uri izvili iz prometnih ulic Kochija. Prva postaja na poti je bila plantaža kavčuka in bil sem presenečen, kako tega že prej nikoli nisem opazil, saj smo se ustavili pri "gozdu" ob glavni cesti. 

 Takole zgleda plantaža kavčuka. Se pelješ mimo in niti ne opaziš, če ne veš :-)

Posamezna posodica potrebuje 2-3 ure, da se napolni, zato mora biti skozi prisoten delavec, ki posodice vestno prazni.

Naslednja je bila plantaža ananasa. Titina je svojo videla že leta 2008 v Kostariki, jaz pa vse do zdaj še nisem videl tako masovne proizvodnje, čeprav sem že večkrat videl, kako raste ananas. No, vsaj jasno je postalo, zakaj so tako poceni in dokler bo temu tako, jih bomo jedli vsak dan :-)

Ogromna plantaža ananasa. Ni čudno, da na tržnici stanejo trije kosi en dolar :-)

Voznik je bil kar v redu in tudi kraje za postanek je znal izbirati. Tako tudi restavracija, kjer smo se ustavili za zajtrk ni bila predraga in je ponujala pristno lokalno hrano :-)

Do zdaj ravna cesta pa je počasi začela vijugat v hrib in okolica je postajala vse bolj zelena. Na poti smo se ustavili še ob nekaj slapovih, kjer smo se pridružili množici Indijcev ob fotografiranju :-) 

Eden izmed številnih slapov ob poti.

Jahanje slonov smo preskočili, smo pa obiskali t.i. "Spice Garden", ki je zame vedno zanimiva izkušnja, saj vedno kje spoznam kakšno novo rastlino, za katero sem se spraševal, kako zgleda. 

 Polno kave povsod ob poti.

 In kakava :-)

 Tako rastejo klinčki - na klinčevcu :-)

 Drugačne fige, ki rastejo v šopih iz debla. So užitne in prav dobre :-)

 Rumen gomolj kukume.

 Plodovi kardamoma

Božična zvezda :-)

Največja znamenitost Munnarja so seveda njegove čajne plantaže. S pridelavo čaja so se tukaj začeli ukvarjati že konec 19. stoletja in se uspešno ohranja še danes, kjer čajne plantaže pokrivajo 13.000 hektarjev površin. 

Čajne plantaže na hribih v okolici Munarja.

Tako smo se takoj po prihodu v Munnar odpeljali v muzej čaja, ki pa je po predhodni tovarni čaja na Šrilanki bil nekakšno razočaranje. Sicer je osnovni princip predelave razložen, a zelo skopo, na le nekaj delujočih muzejskih strojih. Ker na Šrilanki doživiš pridelavo čaja v pravi tovarni, smo tukaj vsi pričakovali najmanj to, vendar razen poučnega filma o zgodovini Munnarja nismo videli nič novega. 

 Sušilnik čajevih listov.

 Drobilnik čaja.

 Tekoči trak z rezalniki listov v 4 stopnjah.

Separator velikosti listov - tako se pridobi različno intenziven okus.

Pa vendar so zelene plantaže v okolici muzeja popravile celoten vtis. Po poznem kosilu smo se sprehodili še po samem mestu, ki kot vsa tranzitna mesta ni nič posebnega, nato pa se odpeljali do prijetnega homestaya sredi ničesar. Dobesedno med kavovci in kakakvovci smo imeli sobe stran od hrupa mest in cest, le s pogledom na zelenje in potok, ki je tekel v dolini. Škoda le, da v tej okolici nismo mogli dolgo uživat, saj je bil dan že pri koncu, naslednje jutro pa je bil predviden zgodnji odhod. 

Kjer je veliko kakava, je tudi veliko - čokolade :-)

Glasna muzika v centru mesta ob hindujskem templju :-)

Lokalna tržnica v Munnarju.

Kot napovedano smo po zgodnjem zajtrku kmalu krenili k Top Station, ki je prelaz na vrhu gorovja, na meji med Keralo in Tamil Nadujem. Zgodnje kaplje, ki so nas spremljale že od začetka, niso napovedovale nič dobrega. In dejansko je deževalo bolj in bolj, spuščali so se pa tudi oblaki. Hitro smo se vzpenjali med neskončnostjo čajnih plantaž in kmalu dosegli vrh, kjer pa nas je pričakal pravi megleni zid :-) Z obljubljenim fenomenalnim razgledom tako ni bilo nič. Tolažili smo se s krajšimi postanki ob cesti nazaj grede, ob katerih smo vsaj malo dobili predstavo o razsežnostih. 

Ogromna prostranstva čajnih plantaž je na žalost zakrivala megla.

Tako nas je čakala le še dolga vožnja nazaj v Kochi. Ustavili smo se še na dveh jezovih, ki pa sta se zaradi dežja precej slabo videla. 

Eden izmed številnih jezov v hriboviti regiji Munnarja. Zaradi primerne konfiguracije terena je hidropotencial tukaj dobro izkoriščen.

Mističen pogled na akumulacijsko jezero :-)

Vsekakor pa je bil kljub slabemu vremenu Munnar vreden izleta, zelena hribovita okolica pa zgleda tudi kot dobra trekking destinacija. Morda naslednjič :-)

Kochi. Kerala backwaters.

Kochi sem že komaj čakala. In mislim da ostali tudi. Midva sva tu že bila, vedela sva kaj lahko pričakujeva. Odločila sva se, da bomo spali v Fort Kochi-ju, v enem izmed elpih, čistih homestayov - hehe, potovanje s starši ima tudi prednosti, kot so malo višji standard potovanja. To je za naju v Indiji pomenilo predvsem lepša in bolj čista prenočišča. Ostalo niti ni tako bistveno. Hrana je še vedno večja verjetnost da bo boljša na ulici (pa še odvadila sem se jesti s priborom :)), premiki z vlakom so tko ali tako najboljši v sleeper classu (kjer ni klime in je vedno na voljo nekaj za pod zob). Ampak prenočišče pa, ja, naam pomeni precej veliko. Dlje kot potuješ, bolj se ti že na splošno standard viša. Tu še najbolj, saj lahko menjavanje postelj in okolja postane kar precej naporno...

Kakorkoli, prispeli smo v Kochi, se s taxijem elegantno odpeljali do Fort Kochija. V lep in čist homestay. Kljub temu, da je bilo zunaj skoraj 30stopinj, sem si z največjim veseljem privoščila dolg in vroč tuš. 

Paše.

Predvsem pa sem bila vesela, da sta bila tudi Petrova starša zadovoljna s prenočiščem, čistimi rjuhami, delujočo klimo ter kopalnico brez ščurkov.

Znane kitajske ribiške mreže v Fort Kochiju.

Prijeten večer ob pivu in dobrem indijskem rdečem vinu.

Na predstsvi Kathakali, tradicionalni dance-drama artform of Kerala

Kerala backwaters. Obvezen del itinerarija.

Mreža več kot 900km dolgih, med seboj povezanih kanalov, rek, jezer...

Tako raste poper.

Kingfisher. Moj mož ga je super ujel, je prav poziral. ČE pa ti ga ne uspe videti v živo, pa je na nalepki na pivu ;).

Dnevni izlet z malo ladjico po rečnih kanalih. Vmes smo se ustavili na kopnem, si ogledali ¨plantaže¨, no, umetno posajen ;) poper, vanilijo, kurkumo,.... še in še.

Popoldanska vožnja na malo večji ladjici (ki je bila že precej dolgočasna).

Tipično kerala kosilo : postreženo na bananinem listu. Riž, pappad, daal ter različni kariji, na osnovi kokosa. Poleg hladno pivo, v najinem primeru toddy. Meni zelo okusno, večini ostalih malo manj.

Na kosilu, tokrat na pravih krožnikih :).

Ta del Indije nama kar potegne. Kochi je lep, prijazen (vsaj ta kolonialni del), veliko nudi. Po najinem mnenju obvezen del itinerarija vsakega na tem koncu Indije, se splača. Kaj več bo povedal wikitravel.