Obisk pri Mipsangu

Mipsang Lama, dr. med., je entuziastičen internist, Tibetanec, katerega sva spoznala preko dr. Kristanove, in pri kateremu sva hranila nekaj robe za naslendji obisk Nepala. 

Ko sva se vrnila v Kahmandu je bila ena prvih nalog, da pokličeva Mipsanga - je hranil kar nekaj toplih oblačil. Vesel, da sva se vrnila prej kot sva načrtovala, naju je povabil k sebi domov na večerjo. Priznam, kar malo živčna sva bila, saj res nisva vedela kaj naj pričakujeva, kaj se spodobi prinesti s seboj, poleg tega je bilo še ravno tibetansko novo leto pred dvema dnevoma.... Vendar je bila vsaka skrb odveč- cela družina naju je sprejela odprtih rok, toliko topline od neznancev že dolgo nisva prejela. 

Živijo v malo lepšem, bolj modernem predelu Katmanduja, v veliki tri-nadstropni hiši, katere streho krasijo molilne zastavice in prelep razgled na eni strani nad mesto, na drugi na opičji tempelj, tretji seže preko hribov, posejanih s samostani… Nikoli si ne bi mislila, da obstaja tako lep kraj ne daleč stran od hrupnega Thamela.

kot sem omenila nama je bilo najprej malo nerodno, nelagodno; trema, pričakovanje, cel dopoldan sva googlala  in spraševala, kaj prinesti na večerjo s seboj tu v Nepalu. A ko naju je Mipsang pripeljal do doma (v pravem avtomobilu sva se peljala!) in sva se povzpela po stopnicah v dnevni prostor, sva se takoj sprostila. V zraku je bilo čutiti nekaj dobrega. Pozdravila naju je Mipsangova mama, prijazna ženica, stara 59 let, toplih oči in potez na obrazu. Njej je sledila še ostala družina, obe sestri, svaka ter nečaki in nečakinje. Stene sobe in hodnikov so krasile fotografije Mipsanga in njegovega očeta z Dalai Lamo, pa njihovega lodga v Langtangu, diplome Mipsanga in njegovega brata…. S stropa so viseli okraski za Losar, ki je bil ravno pred dvema dnevoma, a praznovanje še vedno traja. 

Takoj so nama ponudili dober mlečni čaj in praznični kruh (zelo vesela sva bila da ga nisva kupila midva za poleg, ker je bil ta neštetokrat boljši kot tisti z ulice). Mipsang si je vzel čas in nama povedal nekaj več besed o sebi in celi družini. Prihajajo iz Tibeta, od koder so pribežali v dolino Langtanga, kjer se je rodil tudi Mipsang. Očetu je uspelo iz malega tea-shopa tam ustvariti cel lodge, drugi v vasi, že leta 1988/89. Poleg tega so imeli tudi ogromno čredo jakov, za meso, sir,… 

Steklo jim je, počasi so začeli otroci hoditi v šolo – Mipsang šele pri 12ih, nato je delal po dva razreda skupaj. Danes je priznan internist, del izobraževanja je opravljal na Filipinih. Sestra se je izučila za kuharico (njena sponzorica je bila tudi dr. Kristanova), brat se je izučil za inžinirja. 

Ko potegneš črto in pomisliš, kako daleč so prišli od črede jakov do osebnih poznanstev z Dalai Lamo, moderne hiše v Kathmanduju… zgodba o uspehu. In predvsem pa o dobrih ljudeh. To sva začutila predvsem ob njegovi mami in očetu. Kljub temu, da imata ogromno, kako daleč sta spravila otroke, vse sta preskrbela, a hkrati ni bilo zaznati nobene prevzetnosti, ničesar niti malo podobnega temu. Vse kar sva začutila ob njih je bila toplina in sprejemanje. Sprejemanje naju takih kot sva. 

In to je tisto kar šteje. 

Da ne pozabim - večerja je bila odlična. Pravi dhal bhat, družbo pa sta nam delali še dve nuni iz bližnjega samostana, ki sta prinesli vabilo za neko pomembno praznovanje. Vedno najdejo prostor še za enega, gostoljubnost je brez meja.

Še ena malenkost :) – Mipsang je bil del ekipe, ki je sodelovala ob reševanju Tomaža Humarja. A to je že zgodba zase. Res, svet je majhen, a očitno je naša Slovenija velika.

Najpomembenjše vprašanje zame pa je padlo na koncu. Zakaj budizem? je vprašal Mipsang. In sam dal odgovor naj - it inspires you; you find your inspiration with in.  in to je vse. Morda pa se zato vedno znova vračava v Nepal. In to je samo še ena dodatna potrditev, kako naju je tokrat sprejel odprtih rok.

 Velik dnevni prostor s tipičnimi nizkimi lesenimi mizami, zadaj je prehod v kuhinjo in jedilnico.

 Okusen "praznični kruh". Z njim postrežejo ob posebnih priložnostih, kot je npr. novo leto. Mipsang nama je povedal, da ga praznujejo najmanj deset dni, skupaj se zbere cela družina.

 Mipsangova mama, ki si je za najin obisk nadela še značilne uhane :).

 Na balkonu.

 Mipsang in Peter, na stenah za njima pa fotografije z Dalai Lamo.

Nepal. Šestič... :)

Pa sva spet tu. V Katmanduju. :)

Hmmmm… kaj naj rečem – zarečenega kruha se največ poje... Znašla sva se spet tam, kjer se je najina skupna pot začela. Pred sedmimi leti in pol, ko sva prvič odšla na potep. In lani, ko sva se odločila za malo daljšo pot. Ob zadnjem obisku nekako glava ni bila na pravem mestu, nekaj ni štimalo, ne vem kaj; rekla sem si da prej kot naslednjo jesen se v Nepal ne vrnem. Pa je minilo manj kot leto; zakaj, kako ne vem. Mogoče ve le buddha. A letos je čisto drugače.

Prijazen nasmeh gospe v modrem na letališču, med tem ko je gledala kam le naj nama prilepi vizo : Many times in Nepal right? Vsi smo se zasmejali; šestič sva že tu. Sva morala že kar malo pomisliti.

Zakaj, kaj naju vleče. Nimam pojma. Dejstvo je, da se vedno znova in znova vračava. In letos se mi zdi da naju je Nepal sprejel s posebej odprtimi rokami. Še hrup na cesti je bolj znosen in manj smoga v zraku, čeprav naj bi bil Kathmandu drugo najbolj onesnaženo mesto na svetu (in četrto po korupciji so naju podučili včeraj). Res je, da še ni glavne sezone, a vseeno. 

Enostavno, občutek da sva tu, je tisti pravi. Nekje se ti stvari poklopijo. In je to to. Ko sta moja dva odšla, nekako ni bilo več isto. Želela sva si čim prej oditi naprej. In sva našla cenovno dokaj ugodne karte do KTM : ali naslednji dan, ali pa čez deset dni. Nisva dolgo oklevala, kupila karte in že drugo noč prespala v Katmanduju.

Čeprav priznam, ko sva ob desetih zvečer stopila ven iz letališča na ulico, vdihnila mrzel zrak, pomešan s prahom, sem si res mislila, kaj mi je tega treba. Še bolj naslednje jutro, ko sem se zbudila z ledenimi prsti na nogah, ko so spet na vrsti redukcije elektrike (od 5-9h zjutraj, ko bi si rada z električnim grelnikom segrela vodo za topel čaj). Pa se ti podijo po glavi vprašanja, a sva res že spet mogla rinit v ta mraz? 

Potem pa sva se hitro spravila ven iz postelje in na sprehod po ulicah Thamela. Vonj dišečih palčk po sandolovini, ohm mani padme hum iz zvočnikov, dober mlečni čaj in pravi indijsko kosilo, še sonce se je pokazalo. In v trenutku sem pozabila na mraz, vse je bilo pozabljeno.
Ob tem pa nenehno občutek, da je vse prav, da je v ravnovesju, da tako že mora biti. Da nekaj klapa.

Najini načrtni –hmmm… bova odkrivala sproti. Že prva lepa stvar, ki se nama je zgodila, pa je bil obisk pri dr. Mipsangu Lami, ravno po Losarju - tibetanskemu novemu letu :).

Up close and personal

Epilog obiska mojih staršev…

Za menoj oz. za nama je neprecenljiva izkušnja. Del najine poti, del najinega življenja, sva imela čast z nekom deliti - z mojima staršema. Kdo ima v odraslih letih (joj, res bom že trideset ;)) priložnost preživeti tri tedne s svojimi starši. Brez pravih obveznosti, le počitnice…

Priznam, sploh na začetku je bilo res naporno, nepredvidljivo. Mislim da sem hotela preveč. Preveč naenkrat in prehitro. Želela sem jima pokazati, dati možnost doživeti del najinega sveta, hkrati sem želela da vidita, okusita življenje JV Azije, Kambodže; življenje dolgo trpinčenega a hkrati ponosnega ljudstva. Za piko na i pa sem jima hotela naprej predati čim več znanja, ki nama ga je dalo potovanje, predvsem do spoznanj in zaključkov, do katerih nama je pomagalo srečanje z budizmom, Tushito.

Če se postavim v njuno kožo, sta naenkrat "padla" v svet Azije, prvič v življenju; po vsem vznemirjenju, tremo pred letališči, kulturnemu šoku. Verjetno se jima je po žilah pretakal adrenalin, strah, sreča, veselje… Po devetih mesecih sta končno spet videla naju. 

Sama pa sem imela glavo in misli naravnane na to, da sem si želela le dati čim več nazaj njima, ki sta me vzgajala, ki sta imela potrpežljivost ne glede na to česa sem se lotila, ali sta se s tem strinjala ali ne, in me ob tem imela vedno brezpogojno rada in me podpirala…. V to nikoli nisem dovmila in nikoli ne bom dvomila. Ljubezen staršev ne pozna meja.

Hudo mi je le, ker sta včasih mislila da sta s svojim obiskom prinesla same težave; od planiranja, prilagajanja,... Meni pa je to le v izziv. Težko je bilo edino potegniti mejo med tem, koliko ima vsak fraj, da jima je še zanimivo in ne dolgočasno, da ni urnik prenatrpan, da se normalno prehranjujemo, da jima prihraniva nepotrebno izgubljanje časa na avtobusnih postajah,...

Ne znam z besedami. In na trenutke je bilo res vse malo kaotično, zbegano, preveč prilagajnja in odvisnosti drug od drugega. Pomešano na začetku z gnečo in neprijentimi vonjavami po hrani na ulicah Bangkoka, hrupom in hupanjem; nato z Angkor watom, enim izmed čudes sveta. Temu je sledil Phnom Penh, okus temačne preteklosti Kambodžanov. Niti ne preteklosti ampak sedanjosti.  Za sprostitev, pomiritev duše smo se ustavili v Kampotu, obiskala sta planaže popra, zajčji otok…. Na koncu še skok na morje… Ati je bil prvič na peščeni plaži, zakopal se je do vratu v mivko, skakal po vodi kot otrok. Kdo ima srečo videti takošno neizmerno srečo pri svojim starših? Še na pedikuro smo ga spravili, ko je moral celi dve uri sedeti pri miru. Občudovanja vredno za moškega pri 55ih ;).

Na začetku je bilo morda res preveč in to je bila moja napaka, ki jo priznam brez problemov. Ampak moja dva sta se super držala. Nobenih prevelikih izpadov slabe volje, naveličanosti, jeze…. Le iskreni občutki, ki jih nismo skrivali drug pred drugim. Kar je edino prav… Res, danes vsi preveč zadržujemo svoje občutke, misli v sebi. Ne upamo si jih povedati na glas, deliti z drugimi. Ker se nam zdi da nas potem vsi postrani gledajo. In tako je najlažje zadržati samo zase. Brez zavedanja, da se ti bo nekoč vse nakopičilo, da je v bistvu vsak dan le slabše…

Ko potegnem črto, mi ni žal za nobeno besedo ali dejanje. Vsi smo le ljudje, krvavi pod kožo. Postali smo bolj povezani, bolj naju razumeta in midva njiju, njun pogled na svet. 

Tudi najin odnos se je spremenil. Postala sva bolj vsak svoja oseba in hkrati še bolj povezana skupaj. Dobila sva nek nov zagon, za življenje, za potovanje. Včasih pozabiva, da sva tudi midva nekoč bila prvič tukaj in koliko novih stvari sva takrat videla. Seveda sva se marsičesa s časom navadila in se nama danes zdi samoumevno (predvsem življenje in dogajanje na ulici je takšen primer). Zdaj drugače dojemava iste stvari, hkrati pa vidiva veliko novih, zanimivih. In v tem je tisti čar poti, ki ga nikoli ne bova znala opisati nekomu, ki ga ne doživi. In prav je tako :-).

Najtežji del za njiju pa se je lotil šele sedaj, ko sta se spet vrnila v tirnice vsakdanjega življenja. Ohraniti malo notranjega miru, pomirjenost, to bo sedaj pravi izziv.

Iskreno upam, da jima bom lahko v dovolj veliko podporo, da ju bom lahko spodbujala, čeprav z drugega konca sveta. 

Še enkrat - hvala da sta prišla! In komaj čakam - čakava na nov obisk ;).

Potovanje, prilagajanje

Lahko napišem niz dejstev, stvari ki so se nam zgodile odkar sta prišla na obisk moja starša. Skupaj smo se odločili, da namesto Tajske obiščemo Kambodžo, si ogledamo Angkor Wat, Phnom Penh, malo podeželja in kratek skok na morje. Za naju kot tako nič novega, za moja dva preskok v nek paralelni svet. Ne moreva si predstavljati, kakšen kulturni šok sta doživela, v kaj sta bila vržena, kaj doživljata. To je tista sladkost, vznemirjenje, tvoj prvič... To jima zavidava. Ne samo prvi okus Azije, tudi dejstvo da se že tako dolgo nismo videli, močno vpliva na njuno trenutno doživljanje sveta.

S svojimi izkušnjami se ju trudiva obvarovati pred nepotrebnimi problemi, stvarm,i ki so za naju vsakdanje in jih z veseljem opraviva tudi za njiju.

Sama dva bosta veliko bolje opisala stvari, dogodivščine.

Jaz pa lahko pišem samo o svojem trenutnem doživljanju sveta, svojih staršev, občutenju Petra, o spremembah ki se dogajajo v naju, o načinu razmišljanja.... Kar naenkrat sva bila v bistvu tudi midva vrževa v svet, utrip življenja, ki sva ga za nekaj časa hote zamenjala za druge stvari, ki so za naju bolj pomembne.

Morda bodo misli nepovezane, moram se navaditi še enkrat vse prebrati preden objaviva.

Mogoče malo preveč osebno, a vseeno. Na trenutke se mi zdi kot da bi trčila dva svetova skupaj, kot da smo v razmišljanju svetlobna leta narazen. Na določene stvari imamo tako različen pogled kot da ne bi bili iz iste družine :). To je hkrati čar, izziv za vse, nekaj kar nas žene naprej, kar mene žene naprej, da bi njima dala čim več, kar sem se sama naučila tekom poti, potovanja, življenja. Čeprav vem, da je za njiju sedaj zelo težko; zdi se mi da ju je strah osebe, v katero sem odrasla, strah mojih besed, odkritosti, resnice? Kot da ne najdeta več skupnega jezika z menoj, s Petrom, z nama. Sicer pa je tudi res, kdo pri zdravi pameti gre s svojim možem in starši pri tridesetih na počitnice za tri tedne ;).

Ogromno je dobrih trenutkov, veliko več kot slabih. Pogovarjamo se toliko kot še nikoli, čeprav nista navajena. (Danes sta šla sama na izlet in si po moje kar oddahnila, da me ne bosta poslušala cel dan). Mama je rekla da se počuti kot na analizi. Pa to sploh ni moj namen. Rada bi jima samo pomagala. Zato se nikoli ne sekiram dlje kot pet minut, če vidim da jima kaj ne paše. Ker kar je pomembno za tem je moja motivacija. Ta pa je čista. Dobra. Vredno je vseh naporov.

Želim si samo, da bosta čez nekaj časa, ko bosta prišla domov, malo razmislila o stvareh, razumela. Razumela kaj sva jima hotela dati s temi počitnicami. Ne le odklopa, pač pa morda nekaj več. Nekaj, da bosta lažje razumela naju, najin svet. Da bosta postala bolj potrpežljiva drug do drugega, do ostalih; ceniti drobne stvari, nasmešek neznanca, dišeči domači kruh ;).

Ogromno je prilagajanja  s strani vseh štirih. Nihče si ni mogel predstavljati, v kaj se je podal. Midva še nekako, ona dva pa ne. Hehe, dvomim da bi se še enkrat odločila za to, če bi vedela kaj ju čaka ;).

Ravno zato je to neprecenljiva izkušnja za vse, za življenje. In dober test za naju. Da se trenutno še ne želiva vrniti v okolje, ki sva ga pustila za nekaj časa za seboj. Preveč je še stvari ki naju čaka, ki jih želiva "spucati" pri samih sebi, med seboj, preden bova spet pripravljena nazaj.

Na koncu lahko samo še napišem, kako neizmerno hvaležna sem za svojega moža, ki mi stoji ob strani, ki je moja skala, drugače bi se že zlomila, izčrpala. Ta izkušnja je naju povezala na nek čisto nov način; hkrati prinesla malo svežine v najin vsakdan, v najin odnos.

In hvaležna sem, da imam starše, ki so se za ta dopust morali vseeno marsičemu odpovedati. Ko se res nista zavedala v kaj bosta pada. In vsaka jima čast, dobro vozita! :).

Kot sem rekla, na koncu je vse v ravnovesju. Razmišljam za štiri ko prej sploh nisem. Vse se poklapa. Vse je z razlogom :).