četrtek, 21. april 2016

Po 22-ih mesecih

Zdi se mi prav, da si vzamem nekaj minut časa in napišem še nekaj zaključnih misli o zadnjem najinem potovanju, o zadnjih dveh let najinega življenja,
Mesec in pol sva v Sloveniji. Preveč, premalo, prehitro, prepočasi, pre-..... :). Ne vem. To je najlažje reči. Ampak je res.
Kaj bi ti rekel, če bi te nekdo vprašal, kaj si doživel v zadnjih dveh letih? Saj ne znaš opisati. Z vsakim dnem posebej se spremeni nekaj v tebi. Ti se spreminjaš, konstantno. Spreminjamo se. To je edina stvar, ki drži.
Nisva več isti osebi kot sva bili pred dvema letoma. Tako kot ni nihče drug. Dejstvo, da sva vmes potovala, naredi razliko le v temu, da sva morda zaradi tega v krajšem časovnem obdobju doživela nekaj več Vendar nisva popolnoma nič drugačna kot kdorkoli drug. Vsi smo si enaki.

Odkar sva prišla domov sva se preselila, uredila stanovanje, kupila avto, iščeva službo, si kuhava in pečeva vse kar nama srce poželi (trenutni hit je čemaž). Hodiva na Rožnik in v Tivoli in na Golovec in na Šmarno in po obiskih. Kolikor lahko. Včasih je še vedno preveč. Vse sončne dni se trudiva izkoristiti, samo zato da bi lahko bila zunaj. Se pa nama pozna "davek" pohajanja. Ne zmoreva več toliko kot sva včasih. Ampak počasi prihajava k sebi.

Vendar pa, čisto potiho, nekje v podzavesti - situacije, ljudi, dojemava precej drugače, kot sva jih včasih. Sama sem se začela izogibati ljudi, oseb, ki se mi zdi, da me "pijejo", grobo rečeno. Ko imam občutek (ki sicer ni nujno, da drži), da se jaz trudim nekomu nekaj dati, in  ne dobim ničesar nazaj, se enostavno umaknem. Ker ne morem, ne zmorem več tega, kar sem včasih. To je le en primer. Po eni strani bi rada vsem dala naprej, kar sem se naučila, kar mi je dala pot. Po drugi strani sem v precepu, ko ne zmorem več kot to, pa bi vseeno rada.

Poleg tega sva se naučila gledati na stvari bolj iz pozitivne plati, v vsaki negativni situaciji najti nekaj dobrega, nekaj kar se bo lepega izcimilo iz tega :). Ne po treh dneh premišljevanja, ampak po pol ure po dogodku. Kar je v mojih očeh ogromen osebni napredek. 

Vsak dan nama življenje postavi nove preizkušnje, nove izzive. Takšne, kakršnih si niti predstavljati ne moreš. Zato se trudiva res izkoristit vsak dan, čim bolj. Ker nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel naslednji dan, naslednja ura. Poskušaš živeti, vohati pomlad, življenje samo... Preden naju povozi moderni svet (priznam, kam je šel razvoj v tem času, neverjetno. Imam nov telefon in sem vsak dan znova presenečena nad tem kaj zmore).

Preden zaidem. Doma sva. V Sloveniji. Rada bi delila z vami, vse kar nama je prineslo to potovanje, pot. Vedno sva za pivo oziroma še raje kozarec dobrega vina. In debato o smislu življenja. Pa naj bodo to nasveti o trekingu po Nepalu, katero plažo obiskati v Indoneziji, kaj dobrega poskusiti v Indiji (ali pa če se k nama povabiš na kosilo ;)), nasvet za zabijanje časa na letališču v Kuali Lumpur,  na katerem vogalu v Katmanduju imajo najboljše momote in katerem samose, ali pa kakšna misel o budizmu... Z veseljem odgovoriva na vsa vprašanja, ki se vam porajajo. Naj bodo še tako "smešna" v vaših očeh. Rada bi delila.

Dobrodošli :). Trenutno v Ljubljani. Še bolj pa bova vesela, če skupaj odkrijemo še kakšen skrit kotiček naše Slovenije, ali pa povabila nekam v hribe :).

Za konec pa bom delila še eno skrivnost - spet paše pogrešati potovanje, vonj letališča. prismojene leče,... Želja po premikanju spet počasi tli v meni :). 

ponedeljek, 08. februar 2016

Kratki in sladki Filipini - ko ne gre, ne gre?

Tokrat malo bolj oseben post.
Za uvod si bom sposodila misel izkušenega popotnika, avtorja bloga And then we are : hvala Ilija :).

Sedaj spoznavam, da ko je čas je čas. Ne morem se prisiliti in se pretvarjati, da potujem in sem na dopustu, če nisem tam tudi v mislih. Imam čas, imam denar, nimam pa mindseta. Potem je vse zaman. Nisem pripravljen na novo življenjsko lekcijo, vsaj tu ne. Morda me čaka nova doma… veš kaj mislim?

Najina pot, potovanje kot tako, v obliki, kot je menjavanje države, valute, kraja, letala, avtobusa, postelje, hrane… se počasi bliža h koncu. Za nekaj časa.

Ko čutiš, čutiš. Črno na belem, z vsemi odtenki sivine vmes. Tudi to pride.
Ko nisi z glavo pri stvari, potem je konec. Ko ne potuješ več kot bi moral, ko ti postanejo malenkosti, nad katerimi si bil prej fasciniran, samoumevne. Ko vedno bolj čutiš da si želiš biti drugje… Potem nima smisla. Uživaš dokler traja, izkoristiš vse kar ti nudi prostor in čas in tega ne boš imel v domači državi, doma. In je to to. Najin dom je drug pri drugem. Lokacija kot taka ni bistvena.

Moje misli so nepovezane. Peter leži na postelji, iz nosa mu že cel dan canka – to vse naredijo azijske klime.
Za zdravje pijeva filipinski rum.
Jaz sedim za malo pisalno mizo, nas prijavljam na tek trojk. Na desno imam panoramski pogled na Menara tower.. Zvečer ga osvetlijo z lučkami, vsakič v drugačni barvi.
Aja, pa v kotu sobe se svetijo nove superge; zjutraj tečeva pod petronasi in poslušava angleščino med obiskovalci parka, kot prvi jezik. Ja, v svetovni prestolnici sva. Mešanici kultur, narodov, jezikov. Potujeva in živiva. Spet sem zašla.

Po Baliju sva odletela na Filipine. Polna načrtov, pričakovanj, idej v glavi o morju, želvah, snorklanju, soncu, palmah in kokosih ;). Pristanek v Cebuju in hitro v Malboal. Tam je vlivalo štiri dni skupaj. Meni ni bilo preveč hudo, saj sem zbolela. Na letališču sem nekaj staknila, treslo me je kot še nikoli, nič nisem spala, le ležala, z vročino in bolečinami v vsaki mišici na telesu. Zato me slabo vreme ni pretirano motilo; še prav mi je prišlo.
Tistih svetovno znanih jat sardin, zaradi katerih sploh prideš v te konce, nisem videla. Jih je pa Peter :) vsaj nekdo. Spakirala sva in šla.
Nazaj v Cebu in od tam na Malapascuo, rajski otoček. Tam so baje snemali reklamo za bounty :). Lep otok, s peščeno plažo, palmami, čisto turkizno vodo. Kot na sanjski razglednici Filipinov na daleč. A kaj ko piha, ko dežuje… ko sem morala študirati kdaj bo plima da ne boš nagazila na preveč morske trave. Da ne bo preveč pihalo ker me bo potem zeblo ko bom prišla ven. Ko imava v sobi le hladno vodo. Če je prevroče te žge mivka v podplate in si rdeč od sonca v 10 min, ne glede na faktor 50. Ko je premraz moram stiskat zobe da grem v vodo. Toliko o rajski plaži. Ne bodite vedno fouš ko gledate neke rajske plaže; resnica je lahko drugačna :).
Spakirala in šla.
Ampak – na poti nazaj med dežjem in soncem na ladjici sva doživela najlepšo mavrico v življenju. Lepšega zaključka si ne bi mogla predstavljati niti v sanjah.

V Cebuju pa šok; pisanje prošnje za službo, kupovanje letalske karte (posebna rubrika pri nama bi morala biti koliko sva spi* denarja za neuporabljene letalske karte. To pa je najina šibka točka, nekaj na kar res nisem ponosna.)

Ampak ko te ne fascinira niti več misel na Apo island in želve. Potem ni. Ne moreš se prisiliti. In odletiš preko KL na Bali.

Težko je napisati zaključek. Ker ga ni.
Ker vse traja, je večno. Ko si želiš pogledati nazaj, na zadnji dve leti svojega življenja. Pa ne znaš.

Gledava slike za nazaj. Bereva blog. Trenutno sem pri Burmi. Že več kot leto in pol nazaj. Bom sploh kdaj dojela, kaj vse se je dogajalo. Bom sploh kdaj razumela kaj sva naredila.
Nočem da se konča. Kaj si sploh želim. Potovati za vedno, biti brez "doma", brez "realnega življenja", biti mama, imeti otroke. Bi bila rada zdravnik. Ko me je marsikdo obtožil da bežim pred resničnim življenjem, stran od problemov. A je resnica daleč od tega.
Toliko preizkušenj, doživetij, odločitev, kot sem imela v teh zadnjih dveh letih, lahko rečem da jih marsikdo ni imel v dvajsetih.

Kje imam glavo? Misli?

Na trenutke se nama zdi da zapravljava svoj potencial.

Ne vem, res ne vem.

Jutri letiva na Bali. Again. Bodite fouš. Na dišeči Bali. Na jogo in kokose. In na zadnje štiri tedne potovanja.

Morda mi uspe prebrati blog za nazaj. Mogoče pogledat slike. V mislih iti skozi Nepal. Joj, Nepal. Jeseni? Čutim. Če kam, potem tja.
In Indija. Tushita. Indija. Pa spet Nepal. Langtang. Buda. Bodnath. Tongba. Potres. Osel.

In midva. In Nepal. In Indija. To je tisto. To je to. Kar nama je dala drug drugea. In samega sebe.

Upam da uspem urediti misli še v tem mesecu. Morda vsaj kak zaključek. Bo šlo? Je to mogoče?
Ne vem. A v bistvu je tako ali tako vseeno. Vsi živimo. Kot želimo. Vsak dan znova nove in nove preizkušnje. Lokacija ni pomembna. Pomembno je le to, kako boš odreagiral. Kaj boš naredil. Vse je na tebi. Tu sem da naredim nekaj. Da ne pustim da gredo moje dobre lastnosti v nič. Da jih še izboljšam.
Da se vsak trudi po svojih najboljših močeh. Vsak.




sreda, 20. januar 2016

Roadtrip po Baliju - 2.del

Četrti dan najinega roadtripa sva bila že dobro utečena. Po zajtrku sva se zapeljala na dnevni izlet do hindujskega templja Pura Agung Lempuyang. Zajema 7 templjev na hribu, ki so povezani s preko 1700 stopnicami. Na poti do tja so se pojavile prve težave z avtom, ki je začel prav neprijetno cukat in izgubljat moč. V strm hrib sva se komaj peljala v prvi, pa še tako sem moral na vsakem ovinku kurit sklopko. Komaj sva se privlekla do parkirišča, oba srečna, da nisva obstala nekje na poti. 

Jutranji poled iz Ameda na Mt. Agung (3031 m.n.m), najvišji vulkan Balija.

Rentala sva vsak svoj sarong, ki je pač obvezen, neglede na spol in dolžino hlač. Prve stopnice so bile ubijalske, visoke skoraj pol metra. Komaj sva sopihala po njih. A ko prideš mimo prvih dveh templjev, prideš na cesto. Seveda podjetni Balinezijci tukaj ponujajo prevoz z motorjem, le 5 min, namesto 20 peš. A cesta ni bila prometna, nikogar ni bilo, zato sva seveda šla naprej peš. 

Prve visoke stopnice...

Obvezen sarong tudi za moške.

Drugi izmed templjev, ta je najbolj veličasten. 

Počasi so se odpirali razgledi prko celega Balija.

Kmalu sva prišla do novih stopnic, na parkirišču pod njimi pa je cel kup praznih štantov pričalo o tem, da ni ravno sezona. To nama je do zdaj že nekako postalo jasno, saj sva bila edina, ki sva grizla kolena po hribu in stopnicah. Gozd je postajal vse bolj divji, razgledi pa vedno boljši. Čeprav nisva bila najbolj zgodnja, sva imela srečo, saj se še ni spustila megla. Po poti sva se ustavljala ob templjih, ki niso kaj prida, vendar nama je šlo bolj za razgled in dober sprehod.
Na vršnem grebenu je strmina nekoliko popustila in iz filmske džungle se je odprl veličasten razgled proti morju. Noro! Od tam je bil le še streljaj do vrha.

Nor razgled z vršnega grebena.

Džungla je bila skoraj filmska :-)

Tempelj na vrhu.

Na hitro sva pomalicala, nato pa navzdol. Vse stopnice so se proti koncu že pošteno vlekle, saj nisva vajena takšnega gibanja. A vseeno sva bila zelo zadovoljna z vzponom, ki se po višini lahko kosa s Pohorjem. Čakal naju je še zaslužen skok v morje in bazen, zvečer pa pivo na terasi :-).

Naslednji dan sva se odpeljala proti Padangbaiju. Pot je na najino presenečenje bila precej slikovita, saj so se na vse strani odpirali lepi pogledi na zelene riževe terase s hribi v ozadju. Spotoma sva se ustavila še v templju Tirta Gangga, ki je nekakšna mešanica templja, parka in kopališča. 

Čudoviti razgledi na riževa polja med potjo.

In spet daritve, zaščita pred zli duhovi.


Tirta Gangga - park, tempelj in kopališče v enem.



Padangbai je glavno pristanišče na otoku za povezave proti vzhodu. V zalivih, ki ga obdajajo, pa se skriva nekaj lepih peščenih plaž.
Sam prihod v mesto je bil nekoliko kompliciran, saj te vsi po vrsti nekam po svoje usmerjajo, te ustavljajo in zahtevajo plačilo. Najprej sva se znašla pred pomolom za trajekt. Prijazen policaj naju je nato usmeril do stranske ulice, ki vodi v mesto. Tam so naju ponovno pričakali strici, ki so zahtevali plačilo za vstop v mesto. Ker so dejansko delili neka uradna potrdila, in ker je bila vstopnina samo 5000 rupij, sva pač plačala. Mesto ima eno centralno parkirišče, kjer pustiš avto in potem okrog hodiš peš, podobno kot v Piranu. Našla sva si udobno prenočišče z zanimivo dvonadstropno sobo, ter se odpravila na hitro kosilo in naprej do plaže. 

Glavni zaliv v Padangbaiju.

Pomol za speedboate do Gilijev.

Blue lagoon je sosednji zalivček, oddaljen 500m, ki je zelo primeren za kopanje in snorklanje. Ko sva prispela tja, se je res odprl rajski pogled na plažo, ki pa je bila dolga vsega kakšnih 100 m. A smeti ni bilo preveč zato sva se takoj vrgla v vodo. Na najino navdušenje sva odkrila verjetno eno izmed najboljših mest za snorklanje na Baliju ;-). Pisanih rib je bilo, kot bi plaval v akvariju! In to že po par metrih od plaže. Edina plavalna očala, ki si jih deliva, sva si izmenjavala na 5 minut, dokler nisva bila do konca utrujena od močnih tokov v vse smeri. Res lepo doživetje, priporočava da se ustaviš tu za en dan, preden odvihraš namprej na Gilije :-) .
Tukaj je zelo popularno tudi potapljanje, na voljo je kar nekaj centrov. 

Pogled na Blue Lagoon.

Majhna plaža, majhen zaliv, fenomenalno snorklanje.


Zjutraj sva seveda morala ponoviti vajo. Imela sva čas, zato sva si po kopanju na plaži privoščila še kavico in uživala v mirnem jutru.
Ta dan sva se nameravala odpeljati do Sanurja in pričakovala sva lepo enostavno vožnjo. Avto je pri pospeševanju še kar cukal, tudi nad 4000 vrtljaji, zato sva opustila prvotne plane raziskovanja hribovite notranjosti otoka.

Sanur je tipična podoba Balija z razglednic. Dolga, bela, peščena plaža, z ležalniki in belimi senčniki. Takoj ob plaži je pot za kolesarje in pešce, ob njej pa restavracije in resorti. Vse je na evropskem nivoju, tudi cene. In ne konča se tukaj, celotni Sanur ponuja moderno urejeno zaledje z butičnimi trgovinami in restavracijami. Za naju je bilo skoraj preveč urejeno. 

Plaža v Sanurju - tipična razglednica Balija.

Zalivčki eden za drugim, bolj primerni za namakanje kot za plavanje.

Prispela ravno v času kosila, ki sva si ga privoščila še pred iskanjem sobe. Bilo je poceni in dobro, česar pa nisva pričakovala za sobo. A v drugem poskusu nama je uspelo najti miren in udoben homestay, po najinem okusu, celo z bazenom. Seveda sva najprej morala raziskati plažo, ki niti ni bila tako lahko dostopna. Normalen dostop do obale je le vsakih nekaj km, zato sva se "prešvercala" skozi eno izmed zaprtih restavracij. 
Plaža in morje sta res zgledala rajsko. A takoj, ko sva zabredla v vodo, sva ugotovila, da je le-ta preplitka za normalno plavanje. Pa še cel kup alg je raslo na dnu in plavat tukaj res nimaš kam. 100 m ven v globljem morju pa so se levo in desno naganjali vodni skuterji.
Sprobala sva še bazen, nato pa šla na sprehod po rivi. Vedela sva, da bova ostala le eno noč, a nama ni bilo žal. 

Na južnem, cenejšem delu plaže, sva si privoščila kokos :-)

Preskus bazena :-)

Zjutraj sva šla na tek ob obali, kar je bil najin vrhunec v Sanurju. Uživala sva v resnično nori sceni sončnega vzhoda nad stekleno gladino. Da je bilo res vredno vstati zgodaj, je dokazovala množica fotografov s stativi in v vodi do kolen, ki so se trudili ovekovečit ta prizor. 

Nora jutranja scena ob obali.

Po zajtrku sva se odpeljala nazaj v Ubud. Bila sva zadovoljna, a zaenkrat je bilo vožnje dovolj. Najin mali avto je dal svoje skozi....

Imela sva se super, prvic sva si tekom potovanja rentala avto, ki nama je ponujal veliko več svobode. Lahko se pelješ, kamor želiš in ustaviš, kjer želiš. Vendar čeprav se sliši precej super, to ni vedno tako. Vožnja sama je bila za naju kar naporna, ceste so večinoma ozke, zavite in nepregledne, polne prehitrih motorjev, prepočasnih kamionov in ostalega spektra prometa, ki dela gužvo. Aja, pa vozi se po “napačni” strani ceste, temu primerno sta na “napačni” strani tudi smerokaz in prestavna ročica, kar v hitrih reakcijah zahteva precej motorične zbranosti (recimo, ko pri hitrem ustavljanju z levo roko vklopiš brisalce in z desno roko tolčeš po vratih, ter hočeš prestavit v drugo). Pokrajina ob poti je sicer lepa s kar nekaj božanskimi razgledi, ki pa se razkrijejo le mestoma, ponavadi na nepreglednih ovinkih, neprimernih za ustavljanje. Če slučajno je prostor za varno ustavljanje, moraš biti seveda pozoren, da lahko pravočasno zmanjšaš hitrost in parkiraš, ne da bi te pri tem nabasal živčen lokalec na motorju, ki se ti je prilepil na zadnjo šipo. Vsekakor velja pravilo defenzivne vožnje in dovolj zgodnjega sporočanja, kaj nameravaš storit. Tudi v največji gužvi se da vključit na glavno cesto, saj tukaj kljub pravilu močnejšega ljudje vozijo precej bolj strpno in ti odstopijo prednost, tudi če nisi močnejši :-) 

Neglede na vse pa sva v izletu vsekakor uživala in sva zelo vesela, da sva se ga lotila. To je bil za naju drugačen način potovanja, ki bi se ga sicer lotila le kje po Evropi ali Ameriki. Tukaj pa morda spet kdaj :-)

ponedeljek, 18. januar 2016

Roadtrip po Baliju - 1.del

Morje, sonce, plaže, masaže, dobra hrana, tek in plavanje. Bali. Enostaven, zelen, čist in prijazen. Takšen nama je ostal v spominu. To je bil tisti pravi dopust, ki sva ga krepko potrebovala. In zajela sva ga s polno žlico. 

Ponovno daritve na vsakem koraku, Ubud, Bali.

Sončni vzhod med palmami.

Budizem in hinduizem sta na Baliju prisotna z roko v roki, v sicer muslimanski Indoneziji.

Mirna, poceni in udobna namestitev med zelenjem.

Jutranji tek med riževimi polji - neprecenljivo.

Nasi campur - riž z dodatki, tipična in zelo okusna indonezijska jed. 

Razvajala sva se na polno, se dobro naspala, nato pa naju je začelo vleči naokrog. Vreme je neverjetno držalo, vse dni je bilo jasno in sončno, in tudi napoved je obljubljala konstantno lepo vreme. To se splača izkoristit, zato sva se odločila za roadtrip. Podvizala sva se in rentala poceni majhen suzuki (s klimo!) za en teden, 
Najem avta na Baliju je blazno poceni, majhnega dobiš že za 10 EUR na dan. Za primerjavo: taxi od letališča do Ubuda stane 20 EUR za uro in pol vožnje. Logično je, da kamorkoli greš na dnevni izlet daljši od 10 km, greš pač s svojim najetim avtom. Javni prevoz je tukaj zelo ubog, taxiji pa peklensko dragi. No, če voziš motor, je opcija tudi motor, ki stane tretjino avta.

Kakorkoli, v avto sva nabasala ruzake, nekaj kokosov za po poti, ter poln tank goriva. A, pa navigacijo. Brez te ne bi nikoli našla skritih lepot, ki jih ponuja otok.

V 7 dneh sva prevozila skoraj 400 km, se v povprečju vozila slabi dve uri dnevno, preostanek dneva pa sva maksimalno izkoristila za odkrivanje novega kraja. Videla sva jezera, slapove, Budistične in Hinduistične templje, bele in črne plaže, ter plavala z nešteto pisanimi ribami kot v akvariju. Naredila sva krog: Ubud – Manduk – Lovina – Amed – Padangbai – Sanur – Ubud.

Najin roadtrip po Baliju - navigacija prav pride :-)

Prvi dan sva se na poti do Munduka ustavila v hinduističnem templju Pura Ulun Danu Beratan. To je precej popularna znamenitost, saj je tempelj eden najpomembnejših na otoku. Posledično je bila velika tudi množica domačih in tujih turistov, ki smo oblegali lepo urejen kompleks. Del templja stoji v jezeru, kar naj bi omogočalo lep odsev v vodi. Ko pa sva prišla do tja, pa je sledil šok. Gladina jezera se je namreč toliko znižala, da je tempelj na kopnem. Že celo trava raste okrog njega! Žalosten primer velike zamude monsuna to deževno dobo…

Del templja Pura Ulun Danu Beratan je na jezeru, oz. je bil, dokler je bila gladina dovolj visoka.

Znotraj kompleksa je tudi budistična stupa.

Pot sva nadaljevala po starem robu vulkanskega kraterja proti slapovom v okolici Munduka. Pri vsej tej suši pa so se ironično ravno zdaj začeli okoli naju zgrinjati oblaki, megla je postala gosta in iz nje je začelo pršeti. Sklenila sva, da v tem  vremenu nima smisla bluzit okrog slapov, zato sva se lotila iskanja prenočišča.

Munduk je dolga vas, strnjena na edini grebenski cesti. Razgledi na vse strani so veličastni. Po naključju sva zavila v prvi homestay, ki je imel parkirišče in sobo z balkonom ter vrhunskim razgledom. Zadnji trenutek sva se skrila pod streho, preden se je utrgal oblak. Evo ti sušo! Pa vendar se je zvečer pričelo jasniti in to je bil zadnji dež, ki sva ga doživela od takrat.

Pogled na zahod z najinega balkona v Munduku. 

Zjutraj je bilo nebo kristalno jasno, zato sva se podvizala in hitro odpravila do slapov. Prvi slap Air Terjun Munduk je imel celo vstopnino 10.000 rupij, zraven tega pa še dodatnih 5.000 za parkirišče (kar je skupaj še vedno le en euro). Zelena džungla, skozi katero sva se spustila do potoka, ni kazala znakov suše. A slap je bil precej manjši kot običajno, kar se je videlo po izdolbeni skali in strugi. Zaradi zgodnje ure še ni bilo drugih turistov, zato sva nadaljevala do drugega slapu. Ta je bil kak kilometer stran, skozi zelene plantaže kave in banan. Tukaj je bilo precej več vode, lepo kuliso pa je predstavljala zelena okolica. Ni se nama mudilo, zato sva si privoščila kavico v bližnjem Cafeju.

In se prvi jutranji žarki.

Prijeten sprehod med plantažami banan in kave.

Drugi slap.

Svetovno znana kava Kopi Luwak, posebnost Balija.

Kava je obvezna tudi pri daritvah.

Do Lovine naju je čakala le dobra ura vožnje, zato sva imela čas. Veselila sva se že morja, plaže in kopanja. Najin cilj pa ni najbolj izpolnil pričakovanj. Že nastanitev je bila bolj "kavbojska". Ko pa sva se sprehodila 2 minuti do plaže, naju je v morju pričakal pas smeti. Nič kaj vabljivo za kopanje. Popularnih delfinov nama ni bilo za gledat, zato sva se odločila, da že naslednji dan nadaljujeva pot do Ameda. 

Tega bi se morali vedno držat...

Lovina je znana po delfinih.

Glavni pomol, izhodišče za opazovanje delfinov.

Črna vulkanska plaža, na videz lep pogled, a polno smeti v morju.

Zjutraj sva se najprej odpeljala še do bližnjega budističnega templja Brahma Vihara Arama. Nisva imela visokih pričakovanj, a tempelj naju je navdušil. Vse skupaj je zasnovano kot lepo urejen park, z več manjšimi templji, gredicami rož, ribnikom,... Skozi je speljana potka, ki te na koncu pripelje do glavnega templja. Ta na videz močno spominja na tistega v Borobadurju. Že takoj sva začutila dobro energijo kraja in pustila, da naju napolni. Ostala sva dlje, kot sva načrtovala, čeprav je pred nama bil še dolg dan.

Glavni tempelj Brahma Vihara Arama spominja na tistega v Borobudurju.

Polno skritih kotičkov s podobami Bude. 



Celoten kompleks templja je obdan z lepim parkom. 

Čakala naju je vožnja ob obali do Ameda. Na zemljevidu najdaljši odsek najinega roadtripa, dobre tri ure vožnje. Računala sva, da bova lahko vsaj uživala ob pogledih na morje. No, računica se ni izšla. Cesta sicer je ob obali, a toliko stran, da morja ne vidiš. Le na redkih odsekih se je prikazalo, drugače pa je večino razgleda predstavljal promet v koloni na na glavni cesti. 
Amed je skupina več manjših vasi, razpotegnjenih ob obali. Znan je predvsem po potapljanju in snorklanju. Korale naj bi bile le dobrih 20m od celine, v bližini pa je tudi stara ladijska razbitina, ki je pravtako dostopna z obale.

Zaliv v Amedu s koralami, primernimi za snorklanje. 

Našla sva si pravi resort med palmami z bazenom, cena ni bila previsoka (verjetno posledica da ni bil v prvi vrsti ob morju). Odločila sva se, da ostaneva dva dni, saj sva bila precej utrujena od vožnje.
Tudi tukaj so bile smeti v morju, pa vendar v manjšem obsegu, tako da se je za silo dalo skopat. Koral sicer ni bilo videt, a jih tudi nisva pričakovala. Imela sva morje, plažo, razgled na vulkan ter lepo sobo s hladnim pivom na terasi. Kaj bi si sploh lahko še želela?

Zasluženo pivo po napornem dnevu :-)