McLeod Ganj - video

Free Tibet! Na dan državnosti...

Pred 7 leti sva prvič odpotovala v Tibet. Takrat sva bila navdušena nad nezemeljsko lepo pokrajino in nad prijaznostjo ljudi. Dobila sva približen vpogled v to, kar je tam ostalo od njihove kulture. Seveda sva potovala v okviru organizirane in natančno določene ture, pod budnim očesom Ljudske Republike Kitajske, zato sva večinoma videla le to, kar sva smela…

Kmalu po drugi vojni so Kitajci pričeli »osvobajati« Tibet. Do danes  jim je uspelo dobesedno »zradirati« s tal večino templjev in samostanov, uničiti  (kipom Bude so odsekali glave) ali prodati dragocene umetnine in kulturne spomenike, umorili so več kot milijon Tibetancev. 

Kar je ostalo, danes obstaja skoraj izključno v turistične namene, ali pa služijo ruševine za stranišče oz. vojaško postojanko.

Že takrat sva imela možnost videti, kako ponosen narod so Tibetanci, koliko jim pomenita lastna kultura in vera. V prepovedani palači Potala in glavnem Jokhang templju v Lhasi sva bila priča, kako zagreto so izvajali obrede, kakor da jih kitajska okupacija sploh ne moti…

Tibetanska vlada ni mogla dolgo kljubovati premočni Kitajski vojski, zato je leta 1959 skupaj z Dalai Lamo prebegnila v Indijo. V McLeod Ganj-u, sredi zelenih gričev pod indijsko Himalajo, so dobili svoje zatočišče, kjer zelo aktivno delujejo še danes. Vlada v izgnanstvu ima tukaj vse organe, ki jih kot država potrebuje za normalno delovanje. 

Predvsem pa imajo neskončen ponos, voljo in željo, da bo njihova država nekoč ponovno v njihovih rokah. 

Kot glavno atrakcijo sva si seveda tudi midva ogledala samostan oz. kompleks, kjer prebiva Dalai Lama (nič posebnega, le množica turistov; Dalai Lama je trenutno v Lehu). Poleg pa spada tudi tibetanski muzej, eden najboljših muzejev kar sva jih kadarkoli obiskala. Na je jedrnat in zelo nazoren način je prikazana zgodovina kitajskega obleganja Tibeta.

Zadelo naju je, kakor da bi stopila v zgodovinsko-dokumentarni film, ki se odvija okoli naju. Letnice na slikah so bile tudi 2009, 2011, 2012 – vse se dogaja tukaj, zdaj, danes.  

Se še spomnite : http://www.gore-ljudje.net/novosti/36071/ ?

Nekateri najbolj zagreti zagovorniki svobode gredo celo tako daleč, da se na množičnih demonstracijah v znak protesta zažgejo… In zgodbe teh ljudi se kar vrstijo, celemu svetu na očeh, ki mirno gleda, kot da se nič ne dogaja… Kakor še ena žalostna zgodba, s katero nam novinarji postrežejo pri večernih novicah…

Še najlepši del reszdence Dalai Lame je za naju bila pot okoli doma, speljana malo gori in doli, vse skozi pa te spremlja nešteto zastavic, porisanih molilnih kamnov, mantre vernikov...

Ena izmed stup na poti.

Tabla s fotografijami vseh ki so se zažgali v imenu svobode za Tibet.

V muzeju hranijo tudi knjigo s slikami in zgodbami vseh umrlih protestnikov.

Spomenik vsem padlim v muzeju.

In v tem mestu, polnemu tibetanskih menihov, beguncev, celih generacij družin, sva danes tudi midva. In ponovno sva priča zagretim, iskrenim ljudem, ki so pripravljeni storiti vse za svobodo. 

Med seboj so odlično organizirani, tu imajo svoj parlament, bolnišnico in manjše klinike, časopis, trgovine in restavracije, knjižnice,… Vse polno je različnih organizacij v katere se lahko vključiš tudi sam kot prostovoljec in pomagaš učiti Tibetance tujih jezikov,  osnov računalništva in informatike, branja in pisanja. Karkoli znaš, kjerkoli lahko pomagaš, povsod si dobrodošel. Indijci tu so bolj kot ne le zaposleni pri Tibetancih, taksisti in podobno, brez vidnejših funkcij v mestu.

Imela sva čast, da sva ujela posvetitev enega izmed menihov; vse sva lahko spremljala z balkona najine sobice.

In ravno danes je naš dan državnosti. Hvaležna sva za najino svobodo, za ves svet, ki leži pred nama, za vse možnosti in priložnosti, ki jih imava v življenju.

Kuhajmo po nepalsko - video

Kuhajmo po nepalsko :)

Rada jeva :) rada dobro jeva :) in rada kuhava :)

Že preden sva šla sva se odločila oz je bila najina želja, da bi tekom poti, potovanja, tudi malo pobližje spoznala kulinarične dobrote posameznih držav. 

Začela sva pri dobrotah Nepala. V tem tednu sva se udeležila dveh krajših kuharskih tečajev v Kathmanduju. Oba s plusi in minusi, ampak o tem le če koga kaj bolj zanima če ga zanese v te kraje.

"Narodna" jed je daal bhat tarkari - riž (basmati), lečina juha, zelenjava (sezonska, ponavadi s krompirjem), pickels (najbolj pekoči del, kot omakca lahko s čiliji, paradižnikom, pekoče :) ), včasih lahko dobiš še paapad (lečin ocvrt tanek kruhek). To sva jedla velikrat na trekingu : ko poješ s krožnika ti sproti še prinesejo vse kot repete, in res se naješ. Pa na avtobusnih postaja so ponavadi tudi dobri, ker dobiš res sveže vse skuhano. V mestu (ala Kathmandu) pa ponavadi dobiš ful manjše porcije in ne pol tako dobre. Aja - pa je se ga z rokami oz. mi (zahodnjaki) dobimo tudi pribor. Ampak sva poizkusila in z malo vaje gre tudi z roko :)

Je na jedilniku bogatih in revnih, ponavadi dvakrat na dan - zjutraj si Nepalci privoščijo sladek mlečni čaj, kakšen prigrizek - slan/sladek, nato pa jedo daal bhat med 10-11h in potem še enkrat zvečer okoli 18h. Vsaj večina jih je tako (izven mest, pa tudi v mestih). 

Dal bhaat na trekingu...

...in končni izgled na tečaju; prvega nisva uspela slikati, ker sva bila že tolk lačna da sva ga pojedla preden sva uspela sploh pomisliti na sliko ;)

Pogosto so na jedilniku tudi momoti - izvirajo iz Tibeta, ampak v bistvu jih poznamo povsod po svetu pod različnimi imeni; ala "dumplings" na Kitajskem, nekaj podobnega so tortelini - pač testo iz bele pšenične moke in vode, razvaljano in polnjeno z zelenjavnim/mesnim nadevom. Obvezno zraven paradižnikova pekoča omakca.

Peter med pripravljanjem momotov... 

Potem jih daš v take posode in kuhat nad paro. Smo poskušali z različnimi oblikami ;)

Na ulici prodajajo vse polno različnih prigrizkov : samose (trikotna oblika listnatega testa, notri nadev s krompirjem in zelenjavo, obvezno pekoče ;) ), pakore (zelenjava ocvrta v čičerikini moki),... Do bolj sladkih različic - praznični kruh - testo iz riževe in navadne moke, sladkano z dodatkom začimb in ocvrto - nekaj podobnega sva se trudila ustvariti tudi midva na tečaju, pa ni najbolj šlo. Vidt je lažje kot narest :)

Končni izdelek - kot sladke okrogle miške :)

Najbolj naju je zanimalo predvsem kakšne začimbe in koliko jih uporabljajo - prevladujejo ingver in česen kot osnova ter kumina in koriander; vse je ponavadi precej slano, potem pa še čili in seveda kurkuma za barvo.

Simpatične posodice z začimbami

Ingver, česen in kumina.

Še vedno pa ostaja zajtrk najin najbogatejši (in najdražji obrok) - sedaj se predvsem razvajava s sadjem - mangoti in papaje (p.s. mami taka kot je na sliki te čaka ko naju prideta pogledat - mela je 2,8 kg (cena okoli 1,8e) - in ja, pojedla sva celo za zajtrk :)

Zadnji dan na trekingu sva si privoščila vsak svoj kilogram mangotov (ko deset dni+ ne ješ nič kaj dosti sadja/zelenjave to prov sede)

Papaja za zajtrk

Še nekaj utrinkov iz tečaja :

Packanje :) rok za praznični kruh

DOBER TEK!

Video - pri menihih

 :)

Kathmandu - Chyalsa, prvi video :)

Ambulanta

Dr. Kristan Špela hodi v Nepal že dobrih 35 let, bila je na nešteto trekingih in odpravah, dežela ji je zlezla pod kožo.  Enkrat je na trekingu tudi resneje zbolela, takrat so ji pomagali menihi iz Kopana (budistični samostan v Kathmanduju). Kot zahvalo za to in za vse, kar je lepega doživela v Nepalu, se je po upokojitvi odločila, da bo tudi sama nekaj prispevala k boljši kakovosti življenja Nepalcev, predvsem otrok.  Vso svojo energijo, sedaj ko je že upokojena, je vložila v to, da so v Chyalsi postavili na noge manjšo kliniko; deloma s pomočjo prostovoljcev iz Pivke Bejž če uejdeš, deloma z lastnimi rokami in sponzoriranim denarjem. 

Ponavadi preživi tu 3 mesece, ko pa nje ni pa tu dela tibetanski zdravnik (ravno ta čas je odšel na dvotedensko izobraževanje v Kathmandu).

Med najinim obiskom je ambulanta delovala v manjši zasilni sobici, poleg pa so ravno dokončevali »ta veliko« ambulanto, delali so namreč tla. Klinika je kar dobro založena z zdravili in obvezilnim materialom, ima tudi manjši avtoklav za sterilizacijo nekaj kirurških inštrumentov.

Klinika dr. Kristanove 

Delo v "ta veliki ambulanti".

Hujših primerov v ambulanti ni bilo –  največkrat so pacienti šolski otroci, ki so hoteli malo špricati pouk, češ da jih kaj boli – ampak jih je Špela že imela kar naštudirane, tako da je niso več mogli kar tako okoli prenesti. 

Pregledala sem nekaj otrok z virozami, alergijami, impetigom, udarninami in urezninami (že z najmanjšim hansaplastom in malo fiziološke se daleč pride). Včasih je bilo treba katerega pred pregledom potrebno nagnati pod vodo in ga zdrgniti z milom, da si sploh videl kaj ti hoče pokazati pod vso umazanijo na sebi . 

Eden od otrok je prišel z malo večjim abscesom ingvinalo, fino je bilo da sem potem lahko dejansko spremljala kako napreduje zdravljenje,  in ni bilo kot ponavadi, ko pacienta nisem več videla. Še najhujši pa je bil primer domačega nasilja – žene nad možem. Špela je družino že poznala, saj so ponavadi prišli vsaj enkrat na teden - problem je bil alkohol - snaha je tepla svojo taščo, tašča pa moža – ta je prišel z razbitim nosom, hematomom okoli obeh očes, rano na glavi, najbolj pa je bila prizadeta roka – ogromna oteklina od komolca navzdol, izgledalo je kot zaprti zlom. Za silo smo ga očistili in zakrpali, potem pa so ga spravili doli v večjo bolnico v Phaplu. Kasneje smo izvedeli da je policija njegovo ženo pridržala, sam pa je tudi ostal v bolnici.

Priznam, z veseljem sem v roke spet vzela stetoskop, očistila nekaj ran, in nekaterim z malim flajštrom polepšala dan. Bi se pa dalo narediti že ogromno, če bi male lahko navadil nekaj osnovne higiene, kot je že vsaj malo bolj pogosto umivanje rok in nog, 

 Špela

Domače nasilje....

 Grde kronične rane pri 10letnem fantu.

Vnetje obnohtja.

Takšnega delovnega mesta se ne bi nihče branil.

Pri menihih

Najina prva postaja v Nepalu je bila pri menihih in dr.Kristanovi v malem samostanu nad Sallerijem, v vasici Chyalsa. Iz Kathmanduja vse skupaj odaljeno san vožnje ter 4 dni hoje po poti, ki sva jo že poznala s prejšnjega trekkinga. 

V samostanu živi okoli 30 mladih menihov, poleg  je še šola s petimi razredi OŠ, približno sto šolarji ter hostel za tiste iz bolj oddaljenih hribov. 

Kraj sva obiskala že pred letom in pol, saj je tu Špela s pomočjo prostovoljcev iz Pivke postavila na noge manjšo kliniko za  šolske otroke, menihe in domačine iz okolnih vasi. Tokrat sva ostala malo dlje, se trudila po svojih najboljših močeh pomagati pri delu, Titina malo Špeli, oba malo v kuhinji, Peter  kot deklica za vse – od popravila tiskalnika do vodenja financ, privil je tudi nekaj žarnic in popravil električnih stikal, na koncu pa postal uradni fotograf - naredil je manjšo foto-dokumentacijo osamostanu in hostlu, da bo žGela lahko vse skupaj pokazal "ta glavnim" v Kopanu :)

Končno se je zjasnilo - noro lep pogled nad samostanom

Dnevi so se hitro obračali, spremljala sva življenje in navade menihov in šolarjev, poslušala molitve in petje, ter mirila preveč razgrete fantovske glave pri igri. 

Glavni menih Geshe- Gela – naju je nastanil  v malo simpatično sobico, z balkonom in panoramo na vse strani. Še lastno stranišče sva dobila – Westrn style ;). Pa metlo v roke in akcija, uredila sva si prav prijetno bivališče.

O samem življenju menihov bi verjetno lahko pisal na dolgo in široko, vendar je dejstvo, da tu nisva imela res tistega pravega vpogleda – konec koncev gre za šolo, razigrane otroke, od starejših je bil tam le vodja samostana ter še dva meniha – en preveč ponosen in pameten za naju ;) (tu je bil na počitnicah in niti za sabo ni mogel pospraviti, pač pomemben in važen), drugi pa je bil pravi Tibetanec, res topel človek, okoli 50 let star, ki pa žal ni znal nič angleško, še nepalsko ne (sej ne da bi midva znala), le tibetansko. Njemu je tu Špela odkrila sladkorno, tako da se je kar zasekiral, začel malo manj jesti in telovaditi (delal je kroge hitre hoje okoli templja nad samostanom). Res topel človek, takšne sva pričakovala vse budiste, pa sva se malo uštela. Ampak kot rečeno, nisva imela ravno dobrega vzorca.

Dr. Kristanova in Gela

 Jutranje bujenje

Med urami filozofije

Vsako jutro okoli 5:30 je zvonec prvič odbil, na vrsti je bilo bujenje. Temu je sledila kratka molitev, umivanje, nato pa je zvonilo k zajtrku. In ko je to zvonilo se je začela cela hiša dobesedno tresti, tolk so leteli jest :) Za zajtrk so ponavadi dobili kakšen mleči riž, ali pa čapatije z marmelado.Kosilo je bilo ponavadi riž z lečino juho, ali pa thupka, momoti,... Ob štirih je bil popoldanski čaj, večerja pa je bila ponavadi podobna kosilu. kakorkoli, kuharice so se res trudile po svojih najboljših močeh iz tistega kar so imele na voljo spraviti skupaj za male čim boljše. Večina otrok bi jedla doma še veliko slabše kot tu v samostanu, čeprav se je nama zdelo da je vse preveč prekuhano, iz najcenejše moke in riža... 

Čiščenje hostla pred odprtjem 

 Ena skupinska :)

 Delanje momotov

 Jeeee, daal bhat :)

Za igro je včasih dovolj tudi le pet kamenčkov...

Molitve pred odprtjem novega hostla.

                         Everest je drugi mali špic z leve.

Po zajtrku kratko ponavljanje abecede, spet malo fraj, nato pa pouk. 

Popoldan so fantje skakali okoli, prali perilo, ponavljali molitve, se učili, pisali naloge, vadili igranje na inštrumente, nagajali drug drugemu... Vedno se je kaj našlo. Nobenemu ni bilo dolgčas.

Taki kot so fantje pri nas v teh letih :)

Vmes sva ujela tudi otvoritev novega hostla za otroke, se potikala naokoli po hribih gor in dol, pila sladek mlečni čaj v kuhinji, gledala kaj in kako nam kuhajo.

Nad samostanom je tudi razgledna točka, od koder nama je zjutraj celo uspelo ujeti pogled na Everest, preden se je zabasalo z oblaki.

Kako dolgo bova ostala nisva vedela – dokler nama bo, dokler sva bila lahko v pomoč. Vendar pa sva kmalu  začutila da naju vleče naprej, v nove kraje, novim dogodivščinam naproti. Da se najina pot šele sedaj prav začenja.

Mnogo več slik pa v galeriji :)