nedelja, 27. september 2015

Food to get fat for....

Mmmmmm.

Na Šri Lanki sva skorajda vedno in povsod dobro jedla. Še dobro, da tole piševa po obilnem in dobrem kosilu. Sicer bi bila spet lačna :).

Nekje sem prebrala : "Sri Lankan-food is to get fat for. " :). Misliva, da to drži. Ravno prav pekoča, z ravno pravo kombinacijo in razmerjem začimb, dovolj sveže zelenjave, kokosa, dostopna na vsakem koraku. 

Kaj moraš po najinem mnenju poskusiti, ko si na Šri Lanki:

Takole izgledajo t.i. "short eats-i". V ospredju so string hopperji - tanki riževi rezanci, ki jih jedo ponavadi za zajtrk, skupaj z dalom ali kakšnim drugim karijem.

Pokaži in naloži :).

Halapa : sladica - v list zavita iz ržene moke, koksa, medu in soli. Nama najljubša, a sva jo žal odkrila šele predzadnji dan.

Mamljive izložbe. Cena je 25 rupij - 0,17 eur.

Zadaj kokosov kruhek ali roti, z začimbami, sladko-slan, sveže spečen na vroči ponvi. Tudi največkrat za zajtrk. Potem pa so tu še vade, katere sva mazala vedno in povsod : kombinacija leče, riževe moke, čebule, začimb, čilija, v obliki krofa in ocvrto. Nikoli pa se nisva mogla upreti tudi dal vadam - lečin ali koruzni polpet, ravno prav hrustljav na zunaj in masten navznoter :). Oboje nepekoče, sicer ocvrto in ne najbolj zdravo ampak božanskega okusa.

Polna košara dobrot.

Prodajalec short-eatsov na vlaku. Ko ti zadiši že na 30m in potem pride mimo tebe, mmmm.... Prvi krog si vse nagledaš, drugi, tretji in četrti pa ješ :).

Zajtrk v hotelu. String hopperji iz rdečega riža, kokosovi rotiji, oranžen kokosov pekoči sambal, kari z jajci, maslo, palačinke s sladkim kokosovim nadevom.

Kottu roti - roti (nekvašen kruh), skupaj z nasekljano zelenjavo, mesom, ribami,... karkoli ti paše. Ponavadi te nanj opozori že glasen zvok sekljanja, ko z velikimi železnimi ne vem,noži ropotajo po vroči plošči. 

Končni izdelek - kottu roti vegetable. Mnjammi.

Nacionalna jed, odgovor na indijski thali, nepalski dal bhat : rice and curry. 
curry na Šri LAnki ne pomeni ene jedi, pač pa več : minimalno tri, lahko pa vse do deset različnih (zelenjavnih) jedi, v kombinaciji z velikim krožnikom riža. V malo lepših restavracijah dobiš vse v posebaj posodicah, v bolj loklanih vse na enem krožniku. Osnova je seveda daal, ki je bil nama tu najboljši kar sva jih kdaj jedla, vedno poln, in ne tako "juhast" kot kje v Indiji ali Nepalu. Tu pa res skoraj nisi mogel zgrešiti.

Tole je le za enega.

Daal, zelenjavni kari v kokosovem mleku, kari iz rdeče pese ter mallum - kot hladna solata, iz različne zelene zelenjave, kokosa in čilijev.

Dovolj za dva :).

Lokalna različica, vse na enem krožniku, ješ z rokami. Zraven je tudi papadam - tanek ocvrt kruhek kot čips, iz moke leče ali čičerike.

Okusno je lahko tudi, če je zavito v časopisni papir in ni postreženo na lepem belem krožniku. Na busni postaji v Negombu.

Včasih se težko odločiš kaj bi jedel. Tako sva si za kosilo kupila pri treh različnih prodajalceh in končni izdelek : lečin kari s svežim paradižnikom, skupaj s polpetki, samoso in hopperji - palačinke iz fermentirane riževe moke. 


Hopperje ponavadi lahko dobiš zvečer. Skupaj s sambalom in lečo. Odlična lahka večerja.

Vada z osvežilnim kokosovim sambarjem.

Tudi takšne postrežbe sva bila deležna. Self-service. Najina šibka točka. :)

Vse kar imava najraje, zbrano na kupu : dose, idliji (bolj južno indijska hrana), vade,...

Tako nastane zelenjavni roti - v obliki trikotnika testo polnjeno z zelenjavo.

Odkrila sva tudi coconut toddy, domače osvežilno pivo.

Najbolj okusne ananase kadarkoli sva jedla prav tu.

King coconut - majhen in oranžne lupine. Za vsakim vogalom. Osvežilen in hranljiv.

To je le en delček vsega, kar sva poskusila midva. In pa le vege opcije. Tako da je še veliko ostalo nenapisanega in blazno dobrega :).
Nasvet : če pohajaš tu okoli, poskusi vse kar ti vsaj malo zadiši. Saj bo vmes kakšen kiks, ampak v 90% pa ne. Tako da le pogumno. In pa vse je zelo poceni.

Če pa hodiš po Kandyu, pa je v središču mesta Soja meat center - z odličnim sladoledom, rotiji s sojinim mesom,.... Netipično a vredno obiska tudi za vse ne-vegane in mesojedce :).

sreda, 23. september 2015

5200+ stopnic. Sri Pada.

Adam's peak - Sri Pada. Adamov vrh, 2243 m nmv.

Sveti vrh, sveta gora. Tako za Budiste in Hindujce, kot Kristjane in Muslimane. Blizu vrha se nahaja skalna tvorba v obliki odtisa stopala. Budisti verjamejo da je odtis Bude, Hindujci Šive, Muslimani in Kristjani pa da je odtis stopinje Adama. Več kot dovolj razlogov, da je romanje nanjo skoraj da obvezno tekom življenja prebivalcev Šri Lanke.

Do vrha vodi več kot 5200 stopnic. Seveda neenakomernih dolžin, velikosti in razdalj med njimi. Proti vrhu vedno bolj strme.

Na sveto goro sva se povzpela tudi midva. Po sladkem močnem čaju sva se okoli pol štirih zjutraj ob soju čelnih svetilk lotila hoje.
Polna upanja sva nenehno gledala v nebo. Kakšno bo vreme. Bo dež, bo jasno... Videla sva nekaj zvezd, takoj za tem so jih zakrili oblaki... 
Kmalu so padle prve kaplje, rosilo je, a se nisva vdla. Pot je bila nezahtevna, med glavno "sezono" naj bi bila cela osvetljena z lučmi. Odprla sva dežnike in počasi nabirala višinske metre. Srečala sva le dva fanta, malo pod vrhom pa še nekaj turistov. Pot sva imela skorajda zase. 
Stopnice so se po dobri uri hoje postavile kar malo bolj navzgor. A je šlo. Še malo in že sva bila petdeset metrov pod vrhom. Na to so naju opozorili glasni vzkliki manjše množice okoli tridesetih turistov, tik po puberteti. ;).

Uspelo nama je po dobrih dveh urah hoje. Prišla sva ravno ob pravem času da sva ujela prve sončne žarke. Bili smo visoko nad oblaki, razgledi so bili lepi na vse strani. A nisva dolgo vztrajala. Pihalo je, superge sva imela premočene, najbolj od vsega pa naju je motil hrup ostalih turistov... Počutila sva se kot v srednji šoli med gručo najstnikov, ki so se slikali, delali selfi-je, molili tiste palčke s fotoaparati vse naokoli. Nekako vse skupaj ni spadalo na vrh. Na sveti kraj.

Po desetih  minutah sva obrnila in začela šteti korake navzdol ;). Takoj ko sva zapustila vrh, sva se počutila bolje. Zdanilo se je, končno sva videla celo pot. Niso bile le strme stopnice, ko sva se spustila pod oblake nama je dnevna svetloba razkrila, da se vse naokoli naju razprostirajo zeleni hribčki in hribi, pokriti s čajem, drevesi, palmami, povsod je bilo polno slapov, mir je bil. In sva uživala. Priklonila sva se Budi, Šivi in Ganeši na poti, ter se grela na sončnih žarkih. Bila sva sama. Nobene množice, nikogar.


Tik pod vrhom, visoko nad oblaki.



"Imagine yourself, sitting on the top of the world..."

Na poti je kar nekaj večjih in manjših stup.

 Pokrajina vse naokoli je res lepa.

Leva, desna, leva, desna... Še dobro da imava malo prakse iz Nepala.

Midva sva vesela, da sva se kljub slabi napovedi in malo upanja na kaj razgledov z vrha vseeno odločila za pot. Kot je rekel Zaplotnik, kdor išče cilj, bo ostal prazen ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot bo cilj vedno nosil v sebi.
In to sva čutila ves čas. Bolj kot to, da sva prišla na vrh, nama je pomenila sama pot.

A vse je ponovno subjektivno. Če bi se lotila vzpona ob poln luno, novem letu,... bi bila zgodba verjetno popolnoma drugačna in bi pisala o neverjetni gneči, vrstah za stranišče... ;) 
Tako pa sva imela možnost in čast doživeti celoten vzpon in sestop v najinem ritmu; ko sva lahko začutila celotno okolico, mir, in morda celo delček tistega, kar dela kraj svet. Če si lahko to domišljava. 

Nazaj do Kandya naju je odpeljal vlak, tokrat v lepem vremenu še z lepšimi razgledi naokoli :). S samega Adamovega vrha nimava dosti slik, jih je pa nekaj več z okolice in železniških tirov :













sobota, 19. september 2015

Skodelica čaja :)

Ta vlak ki tiho pelje svojo pot na vse strani sveta ....

Pot med Kandyem in Ello sva preživela na vlaku; 
je ena najbolj opevanih in razglednih voženj z vlakom, doživetje samo po sebi.

 Na postaji v Kandyu.

 Eden izmed prodajalcev prigrizkov na vlaku. 
Za lačne in pa ljubitelje dobr indijske hrane - v primerjavi z vlaki v Indiji je tu mnogo manj izbire na vlaku, tako da priporočava da si vzameš na pot kaj za seboj v primeru hudega napada lakote :) je dobro ampak za naju premajhna ponudba :).


Vožnja je res slikovita. Počasi smo vijugali po hribih in dolinah, med nešteto plantažami čaja. Lepih razgledov na vse strani ni pokvaril niti dež niti nenehno tresenje vlaka. 



Kamorkoli pogledaš, čaj čaj čaj :). Res lepa vožnja in jo toplo priporočava. Nasvet pa : iz Kandya proti Elli prva polovica poti sedi na desni strani in drugo na levi. Nazaj seveda kontra ;).


Moj dragi mož, ko se je dobro najedel in je nehalo deževati :).  

Ella. Ena najbolj priljubljenih krajev na Šri Lanki. Hill Station.

Par dni sva tako preživela v Elli. Vse skupaj le ena glavna ulica, dolga slabih 200 metrov. Restavracije in polno guesthousov, ki jih obkrožajo neštete plantaže čaja.

Zelene plantaže.
Zelena paše na oko :).

Seveda sva tudi midva obiskala bližnjo tovarno čaja in eno izmed največjih v tej regiji. Žal notri nisi smel slikati, je bilo pa res zanimivo, naš vodič je bil tako naspidiran, ponosen na čaj, na izročilo, da ga je bilo veselje poslušati. Kratko, jedrnato, učinkovito, zaključili smo seveda ob skodelici dobrega črnega čaja. Midva imava rada močnega, takega z mlekom in sladkorjem :).

Ello obkrožajo neštete zelene plantaže čaja.
Med jutranjim sprehodom na Little Adam's peak. 


V tovarni čaja. Vse je dišalo po svežem čaju. Božansko. 

 Več vrst črnega čaja, odvisno za kateri trg je delan.




Tu je čaj res dober. Ni važno ali si v restavraciji s petimi zvezdicami, ali pa v lokalni gostilni ob tračnicah :).

Izkoristila sva tudi možnost lepega vzpona na Ella Rock; dobro urico in pol za zajtrk z razgledom in dobro rekreacijo. Spet sva si pretegnila noge in nadihala svež gorski zrak :).

Prvi del poti naju je vodil po progi. Hvala bogu vlaki tu ne vozijo hitreje kot 20 km/h :). 





Vršičke čaja obirajo enkrat na teden na vsakem grmu.  

 Na vrhu Ella Rocka.

 Zaslužen zajtrk. Oz že malica. Z razgledom :).


 Ku ku.


Lep zaključek ob dobrem kosilu in še boljšem svežem čaju.