Ladakh - Markha 2.del

Po izredno prijetni izkušnji homestaya v Markhi, naju je čakal manj naporen dan. Odločila sva se da bova prespala  v Hankarju, kjer je še zadnja možnost home-staya, naprej po poti so le še kempi. Hoje naj bi bilo manj kot 4 ure, kar je pomenilo precej več počitka, kot pri veliko bolj napornih prejšnjih dneh. 

Po dobrem zajtrku sva se kmalu poslovila od prijetne ženice ter z zmernim tempom nadaljevala pot po čudoviti dolini. Že kmalu pa je bilo na vrsti ponovno prečkanje reke, ki tokrat še ni bila tako ogreta kot prejšnjič, pa tudi tok in globina sta bila precej večja. Nama je uspelo, ampak ni bilo preveč prijetno. Voda je bila ledeno ledeno mrzla in v mečih ter stopalih sva dobila krče… Sva pa izbrala celo lepšo pot sva skupina za vodičem pred nama, ki so bili mokri do riti :-).

Bolj mrzla kot Soča. 

Nadaljevanje poti je olajšal na novo zgrajen most, zato nisva imela več težav in sva uživala v raznoliki pokrajini. Kmalu se je prikazal najin današnji cilj – vasica Hankar. Ker nisva hotela ponovno izzivat sreče z iskanjem najugodnejšega homestaya, sva izbrala kar prvega ob poti. Bil je sicer precej urejen, veliko ljudi se je tukaj ustavilo tudi na pijači ali malici. Sva pa kmalu ugotovila, da je tukajšnja lastnica precej pogoltna, kar nama ni bilo preveč všeč. Vedela sva, da si bova morala izborit svoje, saj bova ob sicer že tako preplačanem »polnem penzionu« ostala lačna. 

Ker sva hojo končala krepko pred poldnevom in najhujšo vročino, je bil dan še precej dolg. Tako sva počivala, sva si pa privoščila celo pravo kavo, kar pa ni kar tako bogu za hrbtom :). Proti koncu popoldneva so se sobe homestaya začele polnit in postalo je zelo živahno. Kmalu pa se je pokazala tudi lakomnost lastnice. Ker so vse sobe bile zasedene, je francoskemu paru računala isto ceno za prenočevanje v jedilnici, kar se nama ni zdelo prav, zato sva jima odstopila prazni ležišči v najini sobi. 

Kakovost večerje nama je precej izboljšala tsampa, ki sva jo dodala juhi in zelenjavnemu kariju, zato sva se ponovno dobro najedla. Za zajtrk pa sva si morala dobesedno izboriti zadostno količino čapatijev in krompirja, a se nisva sekirala preveč. Dovolj sva plačala. Na koncu nama je dala deset čapatijev samo za to, da sva jo pustila pri miri. Kaj čmo, če si lačen si ful drugačen ;).

Med polji ječmena.

Nekako sva se še dovolj zgodaj odpravila na pot, počutila sva se spočita in močna, pot pa so olajšali tudi oblaki, ki so nekoliko zastrli neusmiljeno žgoče sonce. Do najvišjega prelaza na poti Gongmaru La (5100 m) ni bilo več vasi z možnostjo prenočevanja pri domačinih, pač pa je bilo najino naslednje prenočišče šotor v kampu Nimaling na 4720 m višine. Ta relativno hiter vzpon naju je nekoliko skrbel, vendar na srečo z višino nisva imela težav. 

Pot se je v prvem delu hitro povzpela na greben (najprej sva mislila da sva zgrešila pot) od koder so bili na vse strani spektakularni razgledi na okoliške hribe in doline najrazličnejših barv in oblik, res noro!

Z grebena sva se počasi spustila v dolgo in široko dolino, na sredi katere so se že na daleč videli šotori. Nikjer nobene sence, mešanica dežnih kapelj, sonca in vetra pa ni obetala prijetnega počitka. Ko sva prispela do kampa, sva se kmalu nastanila v šotorčku, preostanek dneva pa sva preživela v velikem skupinskem šotoru – jedilnici, ki se je počasi polnila s trekkerji vseh narodnosti. V notranjosti je zaradi sonca bilo precej vroče, zunaj je bilo zaradi vetra bolj znosno, vendar se nisva hotela preveč izpostavljati soncu. Proti večeru se je sicer precej ohladilo, tako da sva prvič oblekla puhovke, ki so bile zatlačene na dno ruzaka :-)

 V šotoru - malo nama je višina stopila v glavo :).

 Na srečo oblaki niso prinesli večjega poslabšanja vremena.

Problem je bil tudi ta, da si pred večerjo nisva mogla izboriti čaja, ki ga je strog upravnik kampa natančno odmerjal. Najbolj pa naju je motilo dejstvo, da je zajtrk šele ob 7h zjutraj in niti minute prej. Po navadi sva ga imela uro prej, seveda z razlogom, da sva ujela sveže jutro in čim manj časa hodila po vročini. Tukaj se ni dalo zmenit prav nič in čeprav je bila hrana načeloma dobra, naju je spet rešila tsampa, ki sva jo dodajala vsaki jedi.

Naslednje jutro sva se kljub poznemu začetku počutila dobro in sva hitro napredovala proti prelazu. Mrzlo jutro pa se je kmalu sprevrglo v vroč dan, ko so se poslovili oblaki in odstrli ponovno nezemeljske razglede! Prelaz je bil kmalu za nama in kmalu sva se strmo spuščala v nov kanjon, ki je spominjal na Ta velikega v Ameriki. Izredno raznoliko pokrajino so dodatno popestrili še svizci, pot pa se je ob neštetih prečkanjih potoka vila iz enega na drugo stran kanjona. Za vsakim ovinkom naju je čakala nova scena, nov razgled, res fantastično!

Res, kot da nisi na zemlji. 

 Prvi koraki so vedno težki in počasni. Še posebaj na 4800mnmv. V ozadju se vidi tabor.

Na vrhu prelaza. 

Na poti sva srečevala celo kopico divjih živali.

Na postanku v padalskem šotoru sva ujela prijeten španski par, s katerim sva potem nadaljevala preostanek poti do zadnje vasi na treku, Shang Sumdo. Do sem je bila speljana nobel asfaltna cesta, vendar je edini avtobus do Leha odpeljal že zgodaj zjutraj, zato sta bili edini alternativi ponoven (drag) homestay ali (pravtako drag) taxi. Skupaj s Špancema smo se odločili za slednjo varianto; imeli smo srečo, da je taxi ravno pripeljal nekoga, tako da nam za povratno pot ni računal oderuške cene.

Še zadnja malica :)  

Če potegneva črto, sva bila vsekakor zelo zadovoljna. Spektakularna pokrajina, ki je bila za naju res nekaj novega v primerjavi z vsemi trekingi po Nepalu, večinoma prijazni domačini ob poti, predvsem pa zelo malo turistov so nama ustvarili izjemno prijeten treking. Predvsem pa svoboda gibanja, daleč stran od mestnega hrupa, hupanja in svinjarije, gorski zrak in okolje, v katerem sva najbolj domača. Definitivno bi se semkaj še vrnila.

Ladhak - dolina Markhe, treking 1.del

Najina prva želja v Lehu je bil treking. Ko sva malo raziskovala sva našla ravno pravšnjega za naju - treking po dolini Markhe. Velja za enega najlepših in najbolj raznolikih, tudi zahtevnih v tem delu Himalaje - pokrajina se spreminja iz dneva v dan, in te vodi tudi čez dva prelaza, eden malo pod, drugi pa malo nad 5000m. Za pot potrebuješ povprečno teden dni.

Zaradi vseh teh lastnosti naj bi bil tudi najbolj turističen - izkazalo se je, da se zaenkrat takih množic trekkerjev kot v Nepalu pod Everest base campom zaenkrat še ni za bati :).

Zanj sva se odločila tudi ker je lahko dostopen in ne rabiš ne vodiča ne kakšnih posebnih dovoljenj, imaš pa možnost t.i. home-stay-ov, tako da s seboj ne rabiš nobene opreme za kampiranje. To pomeni da v zameno za 800 rupij na osebo dobiš pri eni izmed družin v vasi streho nad glavo - žimnica na tleh v manjši sobici, ter tri obroke (all in clusive varianta) - večerja (riž, dal in zelenjava), zajtrk (čapatiji z marmelado, medom in maslom, midva sva si izborila tudi tsampo - pražena ječmenova moka, ki jo zmešaš z vročo vodo/čajem in je super zajtrk/večerja, karkoli ti srce poželi, super okusno in zdravo). Za na pot pa dobiš še lunch paket: ponavadi kak čapati, kuhan krompir, sol, ter čokoladica in sok, kak keks (midva sva zadnje tri stvari ponavadi kar menjala za krompir, drugače bi bila lačna).

Predvsem pa ti to omogoča, da dobiš malo večji vpogled v lokalno življenje in kulturo, kar je bil prvi razlog, zaradi katerega sva se tudi odločila za ta način trekinga. Saj tudi v Nepalu dejansko spiš pri nekomu doma, vendar pa tu v Indiji vse skupaj še ni pol tako turistično razvito kot v Nepalu in imela sva kar nekaj zelo pozitivnih izkušenj.

Treka sva se lotila v Zingchenu, do katerega sva se odpeljala s taksijem in si tako prihranila štiri-urno hojo po cesti na žgočem soncu. Že na začetku naju je pot presenetila, saj sva morala prečkati kar širok potok; ni bilo prijetno saj si nisva želela že prvi dan zmočiti čevljev, čeprav sva vedela da bo to morda v naslednjih dneh neizogibno. 

Prvi dan je minil kar hitro, hoje je bilo za slabe štiri ure, pokrajina okoli naju pa "odpaljena" - res je bilo vse novo in drugače, nekako težko opiševa. Slike povedo več :); na trenutke sva se počutila kot da nisva na zemlji, pač pa na luni :).

Začetek. 

 Kaj hitro že prvo skakanje čez vodo in upanje, da ne bodo čevlji mokri...

 Tea-tent : šotori iz starih padal indijske vojske, v katerih se lahko ustaviš na čaju in piškotih :).

Do homestaya na višini pr. 4200m sva tako prišla kar hitro, se najedla, nato pa malo počivala, kartala, saj naju je čakal malo bolj naporen drugi dan - vzpon do prelaza Ganda La 4850m ter nato dolg spust do naslednje vasi. Popoldan nama je mineval zelo počasi, kmalu se je začela oglašati lakota in res s hudo muko sva le dočakala večerjo; ki je bila sicer dobra a veliko prepozno in ker sva se preveč najedla sva res slabo spala.

Najina sobica :).

Jedilnica in kuhinja v prvem homestayu.

Za zajtrk so spekli goro čapatijev :).

Drugo jutro sva začela kar zgodaj, po zajtrku sva hitro spakirala in odšla; pot se je počasi dvigala, midva sva upočasnila korak in začela globlje dihati ter počasi prišla na vrh prelaza. Vreme je bilo super, vse naokoli fenomenalni razgledi. Poklepetala sva še s starejšim parom, potem pa se hitro spustila navzdol, saj naju je čakala še dolga pot do naslednje vasi, sonce pa je že močno žgalo. Dobesedno – na višini več kot 4000m naju ponoči sploh ni zeblo, zunaj je bilo zjutraj in zvečer najmanj 15 stopinj. Vsi so rekli, da je nenormalno toplo za ta čas….

Še zadnji koraki do vrha prelaza.

Sledil je dolg spust v dolino. 

Počasi sva se spuščala vse globlje v kanjon, okolica se je spreminjala za vsakim ovinkom, skale so spreminjale barve, iz temne v svetlo rdečo, sivo in zeleno, videla sva polno nekakšnih svizcev,… Po približno sedmih urah in 25 km hoje sva le prišla do vasi Skiu; tam sva z malo težavami le našla starejšo gospo, s katero smo se s kretnjami sporazumeli, da bova pri njej spala in jedla. Hitro nama je pripravila čaj, midva pa sva pojedla najino kosilo – krompir, čapatije, s seboj sva imela še kumaro, super je bilo. Po kosilo sva se malo odpravila še naokoli, vendar zaradi vročine nisva dolgo vztrajala. Raje sva kartala, odkrila na strehi hiše malo gompo – kot hišni samostan :). Ter počivala, saj naju je čakal še en naporen dan.

Najina gostiteljica, kuha večerjo; v eni posodi riž, v drugi zelenjava in v tretji leča.

Zjutraj sva se dobro najedla, prijazna in srčna gospa nama je naredila ogromno čapatijev za seboj, ter zgodaj odšla, ker je bilo že ob sedmih zjutraj noro toplo.

Pot je bila bolj ali manj po ravnini, hodila sva vzdolž reke Markha, mimo nasadov marelic, prijaznih ljudi in polj ječmena. Vedela sva, da je fino biti čim bolj zgoden, saj sva morala pred dnevnim ciljem prečkati reko. Kako bo, nisva vedela; upala sva samo, da ne bova rabila pregloboko zabresti v vodo in da bodo čevlji kolikor toliko lahko ostali suhi. Pa na srečo ni bilo problemov, tudi voda ni bila premrzla.

Prvo prečkanje reke; voda je bila še osvežilna. Drugi dan ni bilo več tako...

Med polji ječmena sva prišla do Markhe.

Po prečkanju sva pričakovala le še slabih 20 min hoje do vasi Markha – to naj bi bila največja vas v dolini, celo s pošto in bolnico. Res, po 20 min sva prišla mimo prvega homestaya, kempa in šole, potem pa sva se dvignila po strmem hribu navzgor do samostana in pričakovala še več homestay-ov. Pa sva se zmotila; nikjer ni bilo nobenega, sonce je žgalo, midva sva bila grozno lačna; nato se je končno nekdo prikazal, naju pošiljal od enega do drugega, spet navzdol in navzgor. Mislila sva da se delajo norca iz naju; kot kup nesreče sva se zavlekla v senco pod steno pred samostanom in pojedla kosilo, in dobesedno dol nama je viselo za vse naokoli. Končno so nama rekli naj počakava tam pred samostanom, da pride takoj nekdo, pri katerem naj bi lahko spala. In res, prikazala se je stara ženica, po obrazu pošpricana z belo barvo, ki nama je pokazala skromno sobico s fenomenalnim razgledom na hribe ter nama ponudila čaj in piškote. Tako sva le zvedela, da danes cela vas barva stupe in samostan, zato ni nikjer nobenega. Tudi najina gostiteljica je potem, ko naju je nahranila in napila razložila (malo s kretnjami, malo s pomočjo sosede) da gre naprej barvati in da bo večerja ob pol sedmih. Najedla sva se še kakava in se samo še ulegla na posteljo, nič več ni bilo od naju. 

Ko sva se malo sestavila sva odšla ven; pogledat malo bolj sploh kje sva. Prijazen menih naju je povabil na ogled samostana – ponosno je razložil vso zgodovino samostana, ki je star 400 let. Vse nama je razkazal; tu je bil edini menih; v vseh podružnicah glavnega samostana v Hemisu se menihi menjajo na leto dni, in zdelo se nama je, da mu je kar dolgčas. Z nama je veselo vadil svojo angleščino, ki mu je šla dejansko zelo dobro. 

Ko sva proti večeru prišla nazaj k najini gostiteljici je bila mala kuhinja polna :). S sosedami so veselo pile chang – domače lokalno pivo iz ječmena, ter jedle tsampo in proslavljale konec dela, da so uspeli vse pobarvati. Prijazno so naju povabile med sebe, nama natočile polne skodelice changa. Z zanimanjem smo opazovali drug drugega, najprej jim je bilo malo nerodno, nato pa so se le opogumile in naju spraševale vse mogoče – ključno vprašanje kot vedno je seveda bilo, če sva poročena, če imava kaj otrok, in kdaj jih bova imela. Vsem nam je stopilo pivo v glavo in bilo je kar veselo. 

Tisto noč sva dobro spala; nisva vedela ali zaradi changa ali zaradi utrujenosti :).

 Praznovanje po napornem dnevu.

 Po napornem dnevu...

 Na zdravje!

 Nori razgledi s sobice.