sreda, 20. januar 2016

Roadtrip po Baliju - 2.del

Četrti dan najinega roadtripa sva bila že dobro utečena. Po zajtrku sva se zapeljala na dnevni izlet do hindujskega templja Pura Agung Lempuyang. Zajema 7 templjev na hribu, ki so povezani s preko 1700 stopnicami. Na poti do tja so se pojavile prve težave z avtom, ki je začel prav neprijetno cukat in izgubljat moč. V strm hrib sva se komaj peljala v prvi, pa še tako sem moral na vsakem ovinku kurit sklopko. Komaj sva se privlekla do parkirišča, oba srečna, da nisva obstala nekje na poti. 

Jutranji poled iz Ameda na Mt. Agung (3031 m.n.m), najvišji vulkan Balija.

Rentala sva vsak svoj sarong, ki je pač obvezen, neglede na spol in dolžino hlač. Prve stopnice so bile ubijalske, visoke skoraj pol metra. Komaj sva sopihala po njih. A ko prideš mimo prvih dveh templjev, prideš na cesto. Seveda podjetni Balinezijci tukaj ponujajo prevoz z motorjem, le 5 min, namesto 20 peš. A cesta ni bila prometna, nikogar ni bilo, zato sva seveda šla naprej peš. 

Prve visoke stopnice...

Obvezen sarong tudi za moške.

Drugi izmed templjev, ta je najbolj veličasten. 

Počasi so se odpirali razgledi prko celega Balija.

Kmalu sva prišla do novih stopnic, na parkirišču pod njimi pa je cel kup praznih štantov pričalo o tem, da ni ravno sezona. To nama je do zdaj že nekako postalo jasno, saj sva bila edina, ki sva grizla kolena po hribu in stopnicah. Gozd je postajal vse bolj divji, razgledi pa vedno boljši. Čeprav nisva bila najbolj zgodnja, sva imela srečo, saj se še ni spustila megla. Po poti sva se ustavljala ob templjih, ki niso kaj prida, vendar nama je šlo bolj za razgled in dober sprehod.
Na vršnem grebenu je strmina nekoliko popustila in iz filmske džungle se je odprl veličasten razgled proti morju. Noro! Od tam je bil le še streljaj do vrha.

Nor razgled z vršnega grebena.

Džungla je bila skoraj filmska :-)

Tempelj na vrhu.

Na hitro sva pomalicala, nato pa navzdol. Vse stopnice so se proti koncu že pošteno vlekle, saj nisva vajena takšnega gibanja. A vseeno sva bila zelo zadovoljna z vzponom, ki se po višini lahko kosa s Pohorjem. Čakal naju je še zaslužen skok v morje in bazen, zvečer pa pivo na terasi :-).

Naslednji dan sva se odpeljala proti Padangbaiju. Pot je na najino presenečenje bila precej slikovita, saj so se na vse strani odpirali lepi pogledi na zelene riževe terase s hribi v ozadju. Spotoma sva se ustavila še v templju Tirta Gangga, ki je nekakšna mešanica templja, parka in kopališča. 

Čudoviti razgledi na riževa polja med potjo.

In spet daritve, zaščita pred zli duhovi.


Tirta Gangga - park, tempelj in kopališče v enem.



Padangbai je glavno pristanišče na otoku za povezave proti vzhodu. V zalivih, ki ga obdajajo, pa se skriva nekaj lepih peščenih plaž.
Sam prihod v mesto je bil nekoliko kompliciran, saj te vsi po vrsti nekam po svoje usmerjajo, te ustavljajo in zahtevajo plačilo. Najprej sva se znašla pred pomolom za trajekt. Prijazen policaj naju je nato usmeril do stranske ulice, ki vodi v mesto. Tam so naju ponovno pričakali strici, ki so zahtevali plačilo za vstop v mesto. Ker so dejansko delili neka uradna potrdila, in ker je bila vstopnina samo 5000 rupij, sva pač plačala. Mesto ima eno centralno parkirišče, kjer pustiš avto in potem okrog hodiš peš, podobno kot v Piranu. Našla sva si udobno prenočišče z zanimivo dvonadstropno sobo, ter se odpravila na hitro kosilo in naprej do plaže. 

Glavni zaliv v Padangbaiju.

Pomol za speedboate do Gilijev.

Blue lagoon je sosednji zalivček, oddaljen 500m, ki je zelo primeren za kopanje in snorklanje. Ko sva prispela tja, se je res odprl rajski pogled na plažo, ki pa je bila dolga vsega kakšnih 100 m. A smeti ni bilo preveč zato sva se takoj vrgla v vodo. Na najino navdušenje sva odkrila verjetno eno izmed najboljših mest za snorklanje na Baliju ;-). Pisanih rib je bilo, kot bi plaval v akvariju! In to že po par metrih od plaže. Edina plavalna očala, ki si jih deliva, sva si izmenjavala na 5 minut, dokler nisva bila do konca utrujena od močnih tokov v vse smeri. Res lepo doživetje, priporočava da se ustaviš tu za en dan, preden odvihraš namprej na Gilije :-) .
Tukaj je zelo popularno tudi potapljanje, na voljo je kar nekaj centrov. 

Pogled na Blue Lagoon.

Majhna plaža, majhen zaliv, fenomenalno snorklanje.


Zjutraj sva seveda morala ponoviti vajo. Imela sva čas, zato sva si po kopanju na plaži privoščila še kavico in uživala v mirnem jutru.
Ta dan sva se nameravala odpeljati do Sanurja in pričakovala sva lepo enostavno vožnjo. Avto je pri pospeševanju še kar cukal, tudi nad 4000 vrtljaji, zato sva opustila prvotne plane raziskovanja hribovite notranjosti otoka.

Sanur je tipična podoba Balija z razglednic. Dolga, bela, peščena plaža, z ležalniki in belimi senčniki. Takoj ob plaži je pot za kolesarje in pešce, ob njej pa restavracije in resorti. Vse je na evropskem nivoju, tudi cene. In ne konča se tukaj, celotni Sanur ponuja moderno urejeno zaledje z butičnimi trgovinami in restavracijami. Za naju je bilo skoraj preveč urejeno. 

Plaža v Sanurju - tipična razglednica Balija.

Zalivčki eden za drugim, bolj primerni za namakanje kot za plavanje.

Prispela ravno v času kosila, ki sva si ga privoščila še pred iskanjem sobe. Bilo je poceni in dobro, česar pa nisva pričakovala za sobo. A v drugem poskusu nama je uspelo najti miren in udoben homestay, po najinem okusu, celo z bazenom. Seveda sva najprej morala raziskati plažo, ki niti ni bila tako lahko dostopna. Normalen dostop do obale je le vsakih nekaj km, zato sva se "prešvercala" skozi eno izmed zaprtih restavracij. 
Plaža in morje sta res zgledala rajsko. A takoj, ko sva zabredla v vodo, sva ugotovila, da je le-ta preplitka za normalno plavanje. Pa še cel kup alg je raslo na dnu in plavat tukaj res nimaš kam. 100 m ven v globljem morju pa so se levo in desno naganjali vodni skuterji.
Sprobala sva še bazen, nato pa šla na sprehod po rivi. Vedela sva, da bova ostala le eno noč, a nama ni bilo žal. 

Na južnem, cenejšem delu plaže, sva si privoščila kokos :-)

Preskus bazena :-)

Zjutraj sva šla na tek ob obali, kar je bil najin vrhunec v Sanurju. Uživala sva v resnično nori sceni sončnega vzhoda nad stekleno gladino. Da je bilo res vredno vstati zgodaj, je dokazovala množica fotografov s stativi in v vodi do kolen, ki so se trudili ovekovečit ta prizor. 

Nora jutranja scena ob obali.

Po zajtrku sva se odpeljala nazaj v Ubud. Bila sva zadovoljna, a zaenkrat je bilo vožnje dovolj. Najin mali avto je dal svoje skozi....

Imela sva se super, prvic sva si tekom potovanja rentala avto, ki nama je ponujal veliko več svobode. Lahko se pelješ, kamor želiš in ustaviš, kjer želiš. Vendar čeprav se sliši precej super, to ni vedno tako. Vožnja sama je bila za naju kar naporna, ceste so večinoma ozke, zavite in nepregledne, polne prehitrih motorjev, prepočasnih kamionov in ostalega spektra prometa, ki dela gužvo. Aja, pa vozi se po “napačni” strani ceste, temu primerno sta na “napačni” strani tudi smerokaz in prestavna ročica, kar v hitrih reakcijah zahteva precej motorične zbranosti (recimo, ko pri hitrem ustavljanju z levo roko vklopiš brisalce in z desno roko tolčeš po vratih, ter hočeš prestavit v drugo). Pokrajina ob poti je sicer lepa s kar nekaj božanskimi razgledi, ki pa se razkrijejo le mestoma, ponavadi na nepreglednih ovinkih, neprimernih za ustavljanje. Če slučajno je prostor za varno ustavljanje, moraš biti seveda pozoren, da lahko pravočasno zmanjšaš hitrost in parkiraš, ne da bi te pri tem nabasal živčen lokalec na motorju, ki se ti je prilepil na zadnjo šipo. Vsekakor velja pravilo defenzivne vožnje in dovolj zgodnjega sporočanja, kaj nameravaš storit. Tudi v največji gužvi se da vključit na glavno cesto, saj tukaj kljub pravilu močnejšega ljudje vozijo precej bolj strpno in ti odstopijo prednost, tudi če nisi močnejši :-) 

Neglede na vse pa sva v izletu vsekakor uživala in sva zelo vesela, da sva se ga lotila. To je bil za naju drugačen način potovanja, ki bi se ga sicer lotila le kje po Evropi ali Ameriki. Tukaj pa morda spet kdaj :-)

Ni komentarjev:

Objavite komentar