ponedeljek, 8. februar 2016

Kratki in sladki Filipini - ko ne gre, ne gre?

Tokrat malo bolj oseben post.
Za uvod si bom sposodila misel izkušenega popotnika, avtorja bloga And then we are : hvala Ilija :).

Sedaj spoznavam, da ko je čas je čas. Ne morem se prisiliti in se pretvarjati, da potujem in sem na dopustu, če nisem tam tudi v mislih. Imam čas, imam denar, nimam pa mindseta. Potem je vse zaman. Nisem pripravljen na novo življenjsko lekcijo, vsaj tu ne. Morda me čaka nova doma… veš kaj mislim?

Najina pot, potovanje kot tako, v obliki, kot je menjavanje države, valute, kraja, letala, avtobusa, postelje, hrane… se počasi bliža h koncu. Za nekaj časa.

Ko čutiš, čutiš. Črno na belem, z vsemi odtenki sivine vmes. Tudi to pride.
Ko nisi z glavo pri stvari, potem je konec. Ko ne potuješ več kot bi moral, ko ti postanejo malenkosti, nad katerimi si bil prej fasciniran, samoumevne. Ko vedno bolj čutiš da si želiš biti drugje… Potem nima smisla. Uživaš dokler traja, izkoristiš vse kar ti nudi prostor in čas in tega ne boš imel v domači državi, doma. In je to to. Najin dom je drug pri drugem. Lokacija kot taka ni bistvena.

Moje misli so nepovezane. Peter leži na postelji, iz nosa mu že cel dan canka – to vse naredijo azijske klime.
Za zdravje pijeva filipinski rum.
Jaz sedim za malo pisalno mizo, nas prijavljam na tek trojk. Na desno imam panoramski pogled na Menara tower.. Zvečer ga osvetlijo z lučkami, vsakič v drugačni barvi.
Aja, pa v kotu sobe se svetijo nove superge; zjutraj tečeva pod petronasi in poslušava angleščino med obiskovalci parka, kot prvi jezik. Ja, v svetovni prestolnici sva. Mešanici kultur, narodov, jezikov. Potujeva in živiva. Spet sem zašla.

Po Baliju sva odletela na Filipine. Polna načrtov, pričakovanj, idej v glavi o morju, želvah, snorklanju, soncu, palmah in kokosih ;). Pristanek v Cebuju in hitro v Malboal. Tam je vlivalo štiri dni skupaj. Meni ni bilo preveč hudo, saj sem zbolela. Na letališču sem nekaj staknila, treslo me je kot še nikoli, nič nisem spala, le ležala, z vročino in bolečinami v vsaki mišici na telesu. Zato me slabo vreme ni pretirano motilo; še prav mi je prišlo.
Tistih svetovno znanih jat sardin, zaradi katerih sploh prideš v te konce, nisem videla. Jih je pa Peter :) vsaj nekdo. Spakirala sva in šla.
Nazaj v Cebu in od tam na Malapascuo, rajski otoček. Tam so baje snemali reklamo za bounty :). Lep otok, s peščeno plažo, palmami, čisto turkizno vodo. Kot na sanjski razglednici Filipinov na daleč. A kaj ko piha, ko dežuje… ko sem morala študirati kdaj bo plima da ne boš nagazila na preveč morske trave. Da ne bo preveč pihalo ker me bo potem zeblo ko bom prišla ven. Ko imava v sobi le hladno vodo. Če je prevroče te žge mivka v podplate in si rdeč od sonca v 10 min, ne glede na faktor 50. Ko je premraz moram stiskat zobe da grem v vodo. Toliko o rajski plaži. Ne bodite vedno fouš ko gledate neke rajske plaže; resnica je lahko drugačna :).
Spakirala in šla.
Ampak – na poti nazaj med dežjem in soncem na ladjici sva doživela najlepšo mavrico v življenju. Lepšega zaključka si ne bi mogla predstavljati niti v sanjah.

V Cebuju pa šok; pisanje prošnje za službo, kupovanje letalske karte (posebna rubrika pri nama bi morala biti koliko sva spi* denarja za neuporabljene letalske karte. To pa je najina šibka točka, nekaj na kar res nisem ponosna.)

Ampak ko te ne fascinira niti več misel na Apo island in želve. Potem ni. Ne moreš se prisiliti. In odletiš preko KL na Bali.

Težko je napisati zaključek. Ker ga ni.
Ker vse traja, je večno. Ko si želiš pogledati nazaj, na zadnji dve leti svojega življenja. Pa ne znaš.

Gledava slike za nazaj. Bereva blog. Trenutno sem pri Burmi. Že več kot leto in pol nazaj. Bom sploh kdaj dojela, kaj vse se je dogajalo. Bom sploh kdaj razumela kaj sva naredila.
Nočem da se konča. Kaj si sploh želim. Potovati za vedno, biti brez "doma", brez "realnega življenja", biti mama, imeti otroke. Bi bila rada zdravnik. Ko me je marsikdo obtožil da bežim pred resničnim življenjem, stran od problemov. A je resnica daleč od tega.
Toliko preizkušenj, doživetij, odločitev, kot sem imela v teh zadnjih dveh letih, lahko rečem da jih marsikdo ni imel v dvajsetih.

Kje imam glavo? Misli?

Na trenutke se nama zdi da zapravljava svoj potencial.

Ne vem, res ne vem.

Jutri letiva na Bali. Again. Bodite fouš. Na dišeči Bali. Na jogo in kokose. In na zadnje štiri tedne potovanja.

Morda mi uspe prebrati blog za nazaj. Mogoče pogledat slike. V mislih iti skozi Nepal. Joj, Nepal. Jeseni? Čutim. Če kam, potem tja.
In Indija. Tushita. Indija. Pa spet Nepal. Langtang. Buda. Bodnath. Tongba. Potres. Osel.

In midva. In Nepal. In Indija. To je tisto. To je to. Kar nama je dala drug drugea. In samega sebe.

Upam da uspem urediti misli še v tem mesecu. Morda vsaj kak zaključek. Bo šlo? Je to mogoče?
Ne vem. A v bistvu je tako ali tako vseeno. Vsi živimo. Kot želimo. Vsak dan znova nove in nove preizkušnje. Lokacija ni pomembna. Pomembno je le to, kako boš odreagiral. Kaj boš naredil. Vse je na tebi. Tu sem da naredim nekaj. Da ne pustim da gredo moje dobre lastnosti v nič. Da jih še izboljšam.
Da se vsak trudi po svojih najboljših močeh. Vsak.