Pridelava kave

Štiri dni oz. dopoldneve sva preživela kot prostovoljca, predvsem kot pomoč pri nabiranju in pridelavi kave, vmes pa so se znašla tudi druga opravila, kot npr. obiranje pomaranč., reševanje električne napeljave na posesti,…
Kava tu raste v senci dreves, kot se posadi – to je že prva stvar, kjer se razlikujejo od drugih pridelovalcev – na velikih plantažah raste namreč na direktnem soncu; s tem sicer hitreje dozori, vendar pa to prinese s seboj še en problem – izsekavanje gozdov.
Kot prvo je na vrsti nabiranje kave. Ker so letos že dvakrat imeli večjo žetev, je sedaj na drevesih ostalo povsod po malo zrelih zrn; le-te pustijo za prostovoljce, ki naj bi imeli več časa in potrpljenja, da izberejo le najboljša in najlepša zrna na grmovju. In to je čakalo naju. Dobila sva vsak svojo posodico, hitro lekcijo o temu, kako naj nabirava zrna, in gremo; dokler nama bo. Najprej sva rabila malo časa, da sva se ujela, in potem je steklo. Težko je  namreč videti takoj, katera zrna so dovolj zrela, katera manj, obenem še najti prosto pot med banananovci, paziti da ne zmotiš kakšne kače pri spanju na drevesu (sicer so naju pomirili, da rade jedo le polže, za ljudi pa so nestrupene), in se izogibati vejam. Ampak počasi je šlo, kmalu sva napolnila tri posodice. In bila precej utrujena. Na to so naju opozorili – ker je na grmovju toliko manj zrelih zrn, traja več časa, da jih nabereš dovolj.

Po obiranju sledi sušenje zrn na soncu in sicer z lupinami vred. Ta del se med pridelovalci kave kar razlikuje – zrna se seveda hitreje posušijo, če niso v lupini; in to naj bi počeli pri vseh večjih firmah, saj s tem močno skrajšajo čas pridelave, se pa ob enem izgubijo hranilne snovi, ki se nahajajo v lupini, zato je kava slabše kvalitete – in sušenje z lupino vred lahko traja tudi do enega leta – takrat naj bi bila kava najboljša.

Ko so zrna dovolj suha, jih je potrebno olupiti – v več fazah. Najprej ročno razbiješ lupine, nato jih ločiš od zrna z ventilatorjem (kar se nama je zdela super praktična zadeva), s sitom in na koncu najpomembnejši del – ročno prebereš vsa zrna. Tako gredo na praženje le najlepša in najboljša.

Po praženju je potrebno zrna le še zmleti in voila - skuhaš si odlično kavo :)

Mati zemlja

Ker imava res edinstveno priložnost, sva se odločila, da nekaj časa nameniva spoznavanju same narave okoli naju, in pa pridelavi kave. Družina, pri kateri spiva, sprejme vsakega odprtih rok, mu preda svoje znanje naprej, ga nauči nekaj novega. Res začutiš, kako močno spoštujejo mati zemljo, cenijo njene darove, od nje živijo, ona jim daje hrano. In vse to se ji trudijo vračati. Živijo po načelu "4×R" (reduce, reuse, recycle, repair). In to cela družina, vred s tremi otroki (od tega dva fanta v puberteti); ko jih vidiš, kako funkcionirajo, ne vem, ne znam opisati. Slabo vest sva dobila že, ker sva za organske odpadke porabila plastično vrečko v košu.

Ekvador

Sva se menila in ugotovila, da dejansko do sedaj še nikoli nisva tako uživala na potovanjih, še nikoli si nisva toliko privoščila. V tem smislu, da ne hitiva po dveh dneh naprej, od mesta do mesta, ker to nima smisla. Sedaj si res vzameva čas, sva kje po pet, šest dni, uživava in dojemava, kaj se dogaja okoli naju. In to je tisto pravo Mejo med Perujem in Ekvadorjem smo prečkali pozno ponoči; na mostu je bilo polno velikih kobilic, ki so skakale po vsemu in vseh. Zelo neprijetno. Ampak kljub temu nek dober občutek, prijazni uradniki, topel zrak… Pot naju je najprej pripeljala v sproščeno Vilcabambo, majhno mestece na jugu Ekvadorja, znano zaradi bližnjega nacionalnega parka, možnostih za hiking po okolici, predvsem pa zaradi samih prebivalcev – ogromno naj bi jih bilo starih preko 100 let, torej stoletnikov, ki so še vedno aktivni, obdelujejo zemljo,… Za to naj bi bil kriv dober zrak, podnebje, organsko pridelana hrana in pa dobra naravna voda.

Po nekem smešnem spletu okoliščin sva se nastanila v Eco lodgu Rumi Wilco; ker je malo ven iz centra nama najprej ni bilo za hodit, sedaj pa sva močno hvaležna, da sva se spravila. Gre za manjšo posest, kjer živi Argentinski par s svojo družino; urejenih imajo nekaj sob, hišic, ki jih oddajajo, sami pa se poleg tega ukvarjajo še s pridelavo organske kave, delajo marmelado iz pomaranč na vrtu, papaj…

Orlando (lastnik) je biolog, več kot desetletje je bil  vodič po Galapagosu; ko je spoznal svojo bodočo ženo, sta si za skupen dom izbrala Ekvador in to rodovitno dolino. V okolici sta uredila krajše potke, ki vodijo mimo različnih rastlin, dreves; od mete, do agave, limonovca, aloe vere,…

Za dom sva si izbrala sobico s svojo kuhinjo, kjer sva se takoj počutila kot doma. Ko sva odprla hladilnik, je bila notri pripravljena domača kava, marmelada in kosmiči. Pred vrati imava visečo mrežo, na tleh se suši kava, na malem vrtu imava sveži rožmarin, baziliko in meto, 50m stran pa hodiva po pomaranče za sveži sok. Iz hiše, ki stoji 20m za nama, popoldan zadiši po sveže pečenem kruhu. Imava vse, kar si lahko zaželiva.

Danes sva po kosilu šla dol do reke, na sprehod med nasadi kave, banan, pomaranč in mandarin. Vmes sva srečala Orlanda, ki je Petra hitro povprašal po mnenju o električni napeljavi, s katero imajo zadnje čase tu težave. Peter se je namreč dopoldan lotil popravila napeljave okoli tuša. Pa sta se zmenila, da gresta jutri skupaj pogledat transformatorsko postajo.