Kochi. Kerala backwaters.

Kochi sem že komaj čakala. In mislim da ostali tudi. Midva sva tu že bila, vedela sva kaj lahko pričakujeva. Odločila sva se, da bomo spali v Fort Kochi-ju, v enem izmed elpih, čistih homestayov - hehe, potovanje s starši ima tudi prednosti, kot so malo višji standard potovanja. To je za naju v Indiji pomenilo predvsem lepša in bolj čista prenočišča. Ostalo niti ni tako bistveno. Hrana je še vedno večja verjetnost da bo boljša na ulici (pa še odvadila sem se jesti s priborom :)), premiki z vlakom so tko ali tako najboljši v sleeper classu (kjer ni klime in je vedno na voljo nekaj za pod zob). Ampak prenočišče pa, ja, naam pomeni precej veliko. Dlje kot potuješ, bolj se ti že na splošno standard viša. Tu še najbolj, saj lahko menjavanje postelj in okolja postane kar precej naporno...

Kakorkoli, prispeli smo v Kochi, se s taxijem elegantno odpeljali do Fort Kochija. V lep in čist homestay. Kljub temu, da je bilo zunaj skoraj 30stopinj, sem si z največjim veseljem privoščila dolg in vroč tuš. 

Paše.

Predvsem pa sem bila vesela, da sta bila tudi Petrova starša zadovoljna s prenočiščem, čistimi rjuhami, delujočo klimo ter kopalnico brez ščurkov.

Znane kitajske ribiške mreže v Fort Kochiju.

Prijeten večer ob pivu in dobrem indijskem rdečem vinu.

Na predstsvi Kathakali, tradicionalni dance-drama artform of Kerala

Kerala backwaters. Obvezen del itinerarija.

Mreža več kot 900km dolgih, med seboj povezanih kanalov, rek, jezer...

Tako raste poper.

Kingfisher. Moj mož ga je super ujel, je prav poziral. ČE pa ti ga ne uspe videti v živo, pa je na nalepki na pivu ;).

Dnevni izlet z malo ladjico po rečnih kanalih. Vmes smo se ustavili na kopnem, si ogledali ¨plantaže¨, no, umetno posajen ;) poper, vanilijo, kurkumo,.... še in še.

Popoldanska vožnja na malo večji ladjici (ki je bila že precej dolgočasna).

Tipično kerala kosilo : postreženo na bananinem listu. Riž, pappad, daal ter različni kariji, na osnovi kokosa. Poleg hladno pivo, v najinem primeru toddy. Meni zelo okusno, večini ostalih malo manj.

Na kosilu, tokrat na pravih krožnikih :).

Ta del Indije nama kar potegne. Kochi je lep, prijazen (vsaj ta kolonialni del), veliko nudi. Po najinem mnenju obvezen del itinerarija vsakega na tem koncu Indije, se splača. Kaj več bo povedal wikitravel.

Madurai in Kanyakumari.

Mysore smo pustili za seboj in se odpeljali proti Madurai-u, v notranjost Tamil Nadu-ja. Madurai naj bi bil eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mest na svetu (!), bolj kot po tem pa je znan po svojih templjih.

In to je glavni razlog, da smo se v njem ustavili tudi mi. In bilo je vredno, Shree Meenakshi tempelj.

V samem templju je prepovedano slikati s fotoaparatom (pustimo ob strani dejstvo da sem ne spadajo telefoni, katere imajo Indijci tako dobre, boljse kot marikateri foto....), ulice naokoli pa niso bogve kaj. Pač indijske, umazane, s kravami, prometom, dreki, tuktuki...

Je pa tempelj vreden ogleda! Ogromen, aktiven, s kar petimi vhodi, izgubljas v njem se lahko ure in ure, med mogočnimi stebri, dvoranami, muzeju... Velik del je sicer ne-hindujcem nedostopen, a vseeno, ostane dovolj ostalega.

Res, nama je bil zelo všeč. Posedala sva pod stebri in srkala vase ogromno energije, ki jo nudi okolje. 

Po Madurai-u pa smo se odpeljali na skrajni jug Indije. Bolj južno ne gre :). Kanyakumari - Cape Comorin.

Malo mesto na stičišču Indijskega oceana, arabskega morja in bengalskega zaliva. Indijsko seveda :). Piši in riši, z veliko začetnico. 

Lahko se odpelješ s trajektom do malega otoka malo stran od obale; nepregledna množica indijskih nedeljskih turistov nas je odvrnila od te ideje :).

Vseeno pa smo se sprehodili ob obali, uživali v bližini morja, še bolj pa se mi zdi da v slikih, ki smo si jo ustvarili v glavi - kje na zemljevidu Indije oz sveta se v tem trenutku nahajamo :). To pa je poseben občutek.

 Na skrajnem jugu indijske podceline.

 Vzhod.

 Jutranji prodajalec chaiia.

Slabih 100 metrov zračne linije od hotela je stala prelepa katedrala. Ki pa je na žalost s svojim ozvočenjem delala konkurenco mošejam po mestu. Od štirih zjutraj dalje...

Dnevi so bežali med premikanjem in komaj smo že čakali Keralo in Kochi.

Mysore. In žirafa :-)

Čisto sva se polenila, Peter pri slikah, Titina pri pisanju. Tako morava kar malo pobrskati nazaj po spominu, kam smo se odpeljali iz magicnega Hampija :-) . 

V lonely planetu pise, da ce nisi bil v Mysore-ju, potem nisi bil v južni Indiji. Mesto naj bi bilo kulturno srce tega dela Indije. In v bistvu je res...

Kako bi opisala mesto - je staro a hkrati novo. Indijsko na eni strani z veliko začetnico, na drugi strani moderno, čisto, z ogromnimi zelenimi parki, z naselji kot v predmestju Londona ( malo karikiram a you get the idea).

Ostali smo pet dni, dneve preziveli s pohanjem po mestnih znamenitostih, barviti in dišeči tržnicii, praznovali rojstni dan, se odpeljali na izlet do najvecje živeče skupnosti Tibetancev v indiji poleg tiste v Dharamsali, in si ogledali tudi živalski vrt.

Obožujem vožnjo z indijskimi vlaki. Ni važno ali je sleeper, vagon s klimo ali brez. Glavno da je vlak :-) .

Ogromna tržnica v Mysoreju je definitivno vredna ogleda. Barve, dišave, sadje in zelenjava, vonj po sandalovini, gneča, vpitje prodajalcev, oreščki, daritve,... Vse kar si zaželiš, to na tržnici v Mysoreju dobiš.

Tu smo bili ravno pred Diwalijem, zato je prodaja rožnatih cvetov bila na vrhuncu.

 Skoraj vsako krožišče v mestu ima kip, spomenik Gandhiju,...

 Verjetno največja (in tudi najlepša) znamenistost v Mysore-ju. Kraljeva palača.

 Notranjost je izredno lepa, ohranjena (ne pozabi da si v Indiji in ne v Evropi!). Tu je poročna dvorana, s prelepimi stebri, taka mogočna, daje vtis neskončnosti. 

 Vsako nedeljo in ob večjih praznmikih imaš priložnost videti tako osvetljeno palačo. Res se splača, še bolj nepozabnmo kot sampogled na njo pa je bil vzdih 1000ih Indijcev, sekundo za temko so vklopli lučke :-) .

Po celodnevnem pohajanju na zasluženem pivu.

Torej šli smo tudi v živalski vrt. Seveda nisem pristaš tega, da so živali zaprte v kletkah, na nekem minimalnem bivalnem prostoru. Definitivno ne. Je pa res, roko na srce, da so se na ta način morda ohranile tudi nekatere živalske vrste, ki se drugače ne bi. Tu je zoo res velik. Najprej, ko sem stopila notri, me je kar odbilo. Prvo kar si zagledal so bile razlicne vrste ptic, od papagajev do orlov, zaprtih v blazno majhnh kletkah. Minilo me je. Potem pa sem za ovinkom zagledala tablo, ki je kazala pot k žirafam. Spomnila sem se, ko sem kot otrok šla v živalski vrt v Ljubljani, polna pricakovanj. Saj ves, ko si ze teden dni vnaprej razmišljal, kaj vse boš tam videl :-). Med drugim tudi žirafe. Žal pa je takrat naneslo tako, da so dan pred mojim obiskm dve zirafi pobegnili... Tega se zlo živo spomnim, bila sem neizmerno'razočarana. Zato pa toliko bolj navdusena tu, sredi Indije, ko sem videla žirafe!! :-). Smešna zgodbica, a zame eden izmdnvrhuncev v Mysoreju. No, poleg žiraf smo imeli priložnost videti še vsaj 10 slonov, tako indijskih kot afriških, pa kače, kleopatre, pitone,... Gparda, leoparda, lve, podvodne konje, ne vme koliko krokodilov oz aligatorjev.... Kakorkoli obrnem, ni mi zal da sem obiskala'tudi živalski vrt. Jaz sem se počutila tisti dve uri kot otrok, in iskreno priznam, ob strani sem pustila zgrazanje nad kletkami.

Ni mi bilo treba v Avstralijo, da bi videla kenguruja.

Smo šli celo v muzej vlakov :-) . In se mu pošteno nasmejali.

 Na izletu pri tibetancih :-) . Namdroling monastery.

Zelo lep samostan, skoda je bila edino da je cel dan deževalo...

 Obvezno dober mlečni čaj,...

 ... za kosilo pa momoti!!!! 

 Na železniški postaji.

 Sleeper. Izstop : Madurai.

Lahko noč.