Del vsakdana na potovanju je tudi poskušanje različnih lokalnih dobrot. Naj bo to sladek ali slan prigrizek na ulici, sadež ki ga nisi še nikoli videl, neznana pijača sumljivega vonja... :).
Jaz rada dam mariskaj v usta, kar izgleda vsaj malo okusno, priznam. Včasih je neverjetno dobro, včasih brca v temo in vse skupaj pljunem ven.
Med pohajanjem po Floresu sva prvič videla rasti tudi indijske oreščke. Gre v bistvu za seme zimzelenega drevesa, sadež drevesa pa je hruškaste oblike, rumeno - do- rdeče barve. Ko je zrel pade na tla.
Sadež lahko ješ surov, veliko se ga uporablja tudi za karije, kis,... Seme oz. indijski orešček (ki ni pravi orešček) pa tako vsak že pozna.
Sadež sva pred tem že poskusila, rahlo kislo-grenkega okusa, a zelo osvežilen. Samega oreščka direktno iz ovojnice pa še ne.
Med sprehodom sva naletela na ogromno drevo, pod katerim je ležalo nešteto rdečih dišečih zrelih sadežev. In jaz ne bi bila jaz, če ne bi malo z rokami poskusila stvar olupiti in poskusiti. Kiks! Ovojnica je namreč malo strupena (logično ane :)). Na ustnicah in jeziku sem v trenutku začutila mravljince, v ustih pa ogromno sline. Začela sem vse skupaj pljuvati ven, a ni nič pomagalo. Kaj sedaj? Nič, greva nazaj do homestaya in si naročiva arak, da mi malo razkuži usta in popravi okus :). To je lokalno domače žganje, ki ga pridobivajo iz fermentiranega sladkega palmovega soka. Količina alkohola je odvisna od tega, kako domač je ;). Poskusila sva ga že v Ubudu, kjer nama je bil mnogo presladek, tu pa je bil manj sladek in mnogo boljši. In z ravno prav alkohola, da uniči malo strupa v ustih :).
Ko sva sedela za mizo je k nama pristopil mlad fant po imenu Alfi. Zapletli smo se v pogovor, tudi o araku. Povedala sva mu, da je sicer dober, vendar pa je nama mnogo ljubši predhodnik araka - palmovo vino oz sok, ki ga tu kličejo "moke", v Indiji npr znan kot toddy. V Indoneziji sva ga poskusila le v Bajawi, spominja na okusen nepalski chaang.
Pridobivajo ga iz svežega soka odrezanega cveta palmovega drevesa. Lahko gre za kokosovo palmo, dateljevo,... Zjutraj splezajo na palmo, privežejo naokoli posodo, v katero izteka svež sok, sladek in nealkoholen, ki pa začne takoj fermentirati, zaradi naravno prisotnih kvasovk in zraka (in preostanka v posodi v kateri se nabira). V slabih dveh urah tako nastane aromatično palmovo vino, okoli 4-5%alkohola, rahlo sladko. Dlje kot fermentira, več je alkohola, bolj je kislo. Tega potem destilirajo in nastane arak, ki ima lahko tudi do 60% alkohola.
Nama je bolj kot arak vseeno boljše sveže palmovo vino, ki pa ga je kar težko dobiti. A tu sva vseeno imela srečo. Alfi nama je povedala, da se njegov stric namreč ukvarja s pridelavo araka, in da ima seveda tudi sveže palmovo vino. Povabil naju je k njemu na obisk v sosednjo vas in nisva dolgo oklevala.
Družina naju je zelo lepo sprejela, stric nama je razkazal svojo posest, nasade palm, postopek pridobivanja araka. In seveda splezal na palmo po sveže palmovo vino!
V krogu smo se usedli na improvizirano klopco iz bambusa, pred nami je bil hitro poln vrč svežega vina. Prisedla sta še Alfijeva bratranca, pa še en Alfijev stric... Fantje so si hitro prižgali cigarete, naju z zanimanjem opazovali, hčerki sta plašno pristopili bližje in me začeli božati po laseh in po rokah. Drugi stric je angleščino skorajda obvladal, in imeli smo zanimiv pogovor o Sloveniji, Indoneziji, družini, turizmu, ljudeh... Seveda ni šlo mimo teme o tem, zakaj še nimava otrok... :).
Večer je mineval hitro, vzdušje je bilo prijetno in sproščeno, Alfijeva starejša sestra nam je pripravila še večerjo.
Zavedala sva se, da so takšni trenutki na poti vedno bolj redki. In res sva si želela vsako sekundo, vsak vonj, vsak okus čim bolj vtisniti v spomin. Ker tudi Flores se razvija s svetlobno hitrostjo. Upava samo, da bo ta vasica še dolgo ostala tako pristna in ljudje prijazni.
Nisva jih hotel zadrževati predolgo, zato sva se po večerji poslovila, za po poti pa sva dobila še liter in pol svežega vina. Da le ne bova žejna. Iskreno sva se zahvalila za prelep večer.
Takšni dnevi so redki. V ustih me je malo ščemelo še cel naslednji dan in opominjalo na prejšnji večer. Smejala sva se nad tem, kam naju je pripeljalo moje preskušanje lokalnih dobrot :). In si kljub temu zaželela še več takih dni.
Ko je vse nepričakovano, takrat je najboljše.
Vrhovi palm, na katerih so obešene posode, kamor se čez dan nabira svež sok.
Na palmi ima obešeno lestev, da vsakodnevno plezanje poteka hitreje, predvsem pa bolj varno.
S posodo svežega soka :).
Ognjišče, kjer kuhajo vino, poleg pa polni sodi še svežega.
Alfijev stric.
Peter in Alfi.
Fantom sveže vino ni bilo dovolj sladko, zato so si vanj zmešali še neko vijolično zadevo, podobno kot cedevita. Vino je tako postalo privlačne pinki barve :).
Tepuk tangan!
Na zdravje :).
Malo pa še za po poti :). Na verandi najinega bungalova, 20m od morja. Kaj bi lepšega.
