Salkantay trek - drugi del

TRETJI DAN
Po napornem dnevu smo vsi malo pospali. Čakal nas je topel sončen dan. Pot se je počasi spuščala, obdajala so nas zelena tropska drevesa, Vijugali smo med plantažami kave, banan, avokadov, andskimi jagodami… Res je bilo kul. Utrgala sva si par zrelih kavnih zrn, takih mesnatih, rdečih; sem pregriznila in notri sta bili dve manjši zrni, odbani s tako sladko sluzasto snovjo; samega zrna nisem mogla pregrizniti. Večina skupine je hitela naprej, nama se ni dalo; če pa je bilo okoli toliko zanimivega.

Končno smo prišli do malega mesteca, kjer smo imeli kosilo. Kuharja sta se tokrat res potrudila; pripravila sta juho, kvinojo, solato s pikantnim piščancem (perujska specialiteta), riž, juko (vrsta krompirja),… Vsi smo se najedli, saj smo vedli, da je za ta dan hoja končana.

Čakal nas je prevoz do Santa Tereze, mesto zadnjega kempiranja, ki pa je bolj znano po svojih termalnih bazenih. In po treh dneh ne-umivanja in potenja smo jih že vse nestrpno pričakovali :)… Jaz sem bila še najbolj vesela, da smo nižje od 2000m.. to je pomenilo, da bo toplo, in res, šotore smo imeli postavljene med bananovci. Ko smo se razpakirali smo hitro odhiteli se kopat. In res je pasalo; vsi smo se kar pošteno namakali. Sledila je še zadnja večerja in po njej taborni ogenj, pod nebom polnim zvezd…

ČETRTI DAN
Čakalo nas je le še pr. 5 ur hoje do mesta Aguas Calientes oz. Pueblo Machu Picchu; to je vas, ki je nastala le z  namenom, da služi kot izhodišče za Machu Picchu, torej le za potrebe turistov. Pot se je najprej vila skozi gozd, nato pa se je nadaljevala ob železniški progi. In kmalu smo lahko videli obrise hribov, ki obdajajo Machu Picchu, ter od daleč tudi same razvaline; vsi smo postali vznemirjeni in smo pospešili korak; prvi so skorajda tekli naprej…

In smo prišli do našega cilja; najprej malo zmede z iskanjem hostla in razporejanjem. In potem – ledeni tuš. Dobesedno; res sem si želela en topel tuš po vsem tem. Odprem vodo in čakam, in čakam, in je vedno bolj mrzla, jaz že napol mokra, nisem vedla al je slabši da čakam al grem pod tuš; odločila sem se za drugo možnost, se tresla kot šiba na vodi in hitro zaključila. Peter je bil žal na istem. Ker smo spali v neki skorajda »luknji«, je bilo to to… Mela sva dosti in odšla na pivo. Že prvi sprehod po mestu nama je dal vedeti, kje sva. Cene 2-3x višje kot drugje, same restavracije, hoteli in prodajalne s spominki; ni nama potegnilo.
Po počitku nas je čakala zadnja skupna večerja, peljali so nas ven v restavracijo. Sva prav čakala, kaj nam bodo ponudili; ampak večerja je bila v istem stilu kot povsod, za 2x preveč denarja 3x manjša porcija kot običajno; oba sva ostala lačna, pa ne samo midva; ostali so si še naročili dodatne porcije za jesti :) Kakorkoli, hitro so nas vrgli ven; sledila so navodila za naslednji dan, kje se dobimo, kako bo dan potekal, vstopnice za Machu Picchu, karte za vlak…
Hitro sva se spravila v posteljo, vedela sva, da naju čaka zgodnje vstajanje in naporen dan…

Salkantay trek - prvi del

Machu Picchu – za marsikoga vrhunec potovanja po južni Ameriki. Možnosti, da prideš tja, je kar nekaj. Pri vsaki imaš sicer občutek, da si bankomat na dveh nogah. Ampak kaj češ, to pač moraš videt. Pa sva razmišljala, poceni ravno ni v nobenem primeru. Malo spraševala naokoli, gledala karte za vlak, vstopnino… In se na koncu odločila za 5-dnevni treking, ki te pripelje do tega svetega kraja. Joj, kako skeptična sva bila… Ponujali so ga za ceno med 200 – 500 dolarjev. In se začneš spraševati, kaj je narobe pri 200 dolarjih, kje te okoli prinesejo…  Ampak sva si rekla, da veva kaj plačava, da ne smeva pričakovati preveč, pa kar bo bo. In sva šla na Salkantay-trek, pet dni, 4 noči..

PRVI DAN : zbujanje ob 3:30, tolko da sem nama naredila še toplo kavico, se na hitro spakirava in greva na dogovorjeno mesto na glavnem trgu (naju pač niso pobrali pred hostlom, ker sva spala v bolj umetniški (in zato poceni) četrti Cuscota, kamor niti s taxijem ne gre). In nato zmrzovanje (še vedno smo na 3300mnm) zunaj pred kombijem, zbegani pogledi ostalih udeležencev, kaj se dogaja. Slab začetek, dober konec… Potem smo se le odpeljali… Zaspani in zasedeni smo prišli do izhodišča trekinga, kjer je bilo že vse pripravljeno za zajtrk. Najprej sva se obotavljala, ali bi kaj spila ali ne, ker sva vedla, da bodo spet vlekli denar od naju. Seveda, ko sem hotla plačat, mi je postavil tako ceno za čaj in kavo, da sem ga kar grdo pogledala in mu rekla, naj še enkrat zračuna; in je koj postavil nižjo ceno… Pa pustmo to. Ko so se ostali razpakirali, pripravili prtljago za konje (na udeleženca naj bi konj lahko nesel 5kg), smo se odpravili... Midva kot midva, sva sama nosila razuake, brez pomoči konjev…

Najprej počasi, hitr, vodič je bil malo brez občutka, kar se je potem kazalo skozi cel treking. Vem, skupina je bila ful velka (17 ljudi) in je težko vsem ugoditi, sam vseeno. Pot nas je vodila malo po cesti, malo po bližnjicah. Vse do kosila; napeto sva gledala kaj nam bodo naštimal za jest; poleg mene še dve punci v skupini nista jedli mesa; Pero je bil že kar lačen – je dobil kurje bedro v omaki; se mi zdi da ga je tko prestavljal in mrcvaril po krožniku da je blo groza; najedel se ravno ni. Ugotovila sva, kje šprajao pri ceni trekinga – med drugim tudi pri malih porcijah hrane. Po siesti smo se odpravili naprej, vsak v svojem tempu, do prvega prostora za kampiranje, najbolj hladnega, na višini okoli 3900m. Postavili so šotore, spili smo topel čaj, po večerji pa hitro vsi popadali v postelje oz. spalne vreče.  Vsi smo vedeli, da bo jutri naporen dan.

DRUGI DAN
»Señor, te!« V posteljo smo dobili topel kokin čaj, ki nam je pomagal pri zgodnjem vstajanju. Hitro sva se spravila k sebi, vse spakirala in odšla na zajtrk. Čakal nas je najtežji dan, prečkanje prelaza na okoli 4600m. Jaz sem bila smo srečna, da ni bil tolk hud mraz. Po skoraj mesecu dni Bolivije mislim, da me je malo podhladilo. Skos sem bila najbolj oblečena… In smo šli, korak za korakom; in se pogosto ustavljali… Na koncu sva mela že dosti in rekla da greva počasi naprej. Sej se ne moreš ustavljat na 500 m, ker se sam ohladiš. In tko sva hitro prišla do prelaza (poznala se nama je aklimatizacija); Peter je prišel malo za mano izza ovinka; ko sem mu rekla, daje to to, tudi sam ni mogle verjeti. Na vrhu smo meli kratko predavanje o Peruju, Inkih, svetih gorah, vse malo mešano… Ampak je bilo res lepo. Zahvali smo se Materi zemlji, da nas je pustila na ta sveti kraj, in se odpravili v dolino.

Pokrajina se je počasi spremenila, zrak pa je postajal toplejši – poznala se je višina. Pusto travo so zamenjala drevesa džungle, pojavili pa so se seveda tudi komarji, kar nas ob slastni večerji ni preveč motilo. Najtežje je bilo za nami.