Food to get fat for....

Mmmmmm.

Na Šri Lanki sva skorajda vedno in povsod dobro jedla. Še dobro, da tole piševa po obilnem in dobrem kosilu. Sicer bi bila spet lačna :).

Nekje sem prebrala : "Sri Lankan-food is to get fat for. " :). Misliva, da to drži. Ravno prav pekoča, z ravno pravo kombinacijo in razmerjem začimb, dovolj sveže zelenjave, kokosa, dostopna na vsakem koraku. 

Kaj moraš po najinem mnenju poskusiti, ko si na Šri Lanki:

Takole izgledajo t.i. "short eats-i". V ospredju so string hopperji - tanki riževi rezanci, ki jih jedo ponavadi za zajtrk, skupaj z dalom ali kakšnim drugim karijem.

Pokaži in naloži :).

Halapa : sladica - v list zavita iz ržene moke, koksa, medu in soli. Nama najljubša, a sva jo žal odkrila šele predzadnji dan.

Mamljive izložbe. Cena je 25 rupij - 0,17 eur.

Zadaj kokosov kruhek ali roti, z začimbami, sladko-slan, sveže spečen na vroči ponvi. Tudi največkrat za zajtrk. Potem pa so tu še vade, katere sva mazala vedno in povsod : kombinacija leče, riževe moke, čebule, začimb, čilija, v obliki krofa in ocvrto. Nikoli pa se nisva mogla upreti tudi dal vadam - lečin ali koruzni polpet, ravno prav hrustljav na zunaj in masten navznoter :). Oboje nepekoče, sicer ocvrto in ne najbolj zdravo ampak božanskega okusa.

Polna košara dobrot.

Prodajalec short-eatsov na vlaku. Ko ti zadiši že na 30m in potem pride mimo tebe, mmmm.... Prvi krog si vse nagledaš, drugi, tretji in četrti pa ješ :).

Zajtrk v hotelu. String hopperji iz rdečega riža, kokosovi rotiji, oranžen kokosov pekoči sambal, kari z jajci, maslo, palačinke s sladkim kokosovim nadevom.

Kottu roti - roti (nekvašen kruh), skupaj z nasekljano zelenjavo, mesom, ribami,... karkoli ti paše. Ponavadi te nanj opozori že glasen zvok sekljanja, ko z velikimi železnimi ne vem,noži ropotajo po vroči plošči. 

Končni izdelek - kottu roti vegetable. Mnjammi.

Nacionalna jed, odgovor na indijski thali, nepalski dal bhat : rice and curry. 

curry na Šri LAnki ne pomeni ene jedi, pač pa več : minimalno tri, lahko pa vse do deset različnih (zelenjavnih) jedi, v kombinaciji z velikim krožnikom riža. V malo lepših restavracijah dobiš vse v posebaj posodicah, v bolj loklanih vse na enem krožniku. Osnova je seveda daal, ki je bil nama tu najboljši kar sva jih kdaj jedla, vedno poln, in ne tako "juhast" kot kje v Indiji ali Nepalu. Tu pa res skoraj nisi mogel zgrešiti.

Tole je le za enega.

Daal, zelenjavni kari v kokosovem mleku, kari iz rdeče pese ter mallum - kot hladna solata, iz različne zelene zelenjave, kokosa in čilijev.

Dovolj za dva :).

Lokalna različica, vse na enem krožniku, ješ z rokami. Zraven je tudi papadam - tanek ocvrt kruhek kot čips, iz moke leče ali čičerike.

Okusno je lahko tudi, če je zavito v časopisni papir in ni postreženo na lepem belem krožniku. Na busni postaji v Negombu.

Včasih se težko odločiš kaj bi jedel. Tako sva si za kosilo kupila pri treh različnih prodajalceh in končni izdelek : lečin kari s svežim paradižnikom, skupaj s polpetki, samoso in hopperji - palačinke iz fermentirane riževe moke. 

Hopperje ponavadi lahko dobiš zvečer. Skupaj s sambalom in lečo. Odlična lahka večerja.

Vada z osvežilnim kokosovim sambarjem.

Tudi takšne postrežbe sva bila deležna. Self-service. Najina šibka točka. :)

Vse kar imava najraje, zbrano na kupu : dose, idliji (bolj južno indijska hrana), vade,...

Tako nastane zelenjavni roti - v obliki trikotnika testo polnjeno z zelenjavo.

Odkrila sva tudi coconut toddy, domače osvežilno pivo.

Najbolj okusne ananase kadarkoli sva jedla prav tu.

King coconut - majhen in oranžne lupine. Za vsakim vogalom. Osvežilen in hranljiv.

To je le en delček vsega, kar sva poskusila midva. In pa le vege opcije. Tako da je še veliko ostalo nenapisanega in blazno dobrega :).

Nasvet : če pohajaš tu okoli, poskusi vse kar ti vsaj malo zadiši. Saj bo vmes kakšen kiks, ampak v 90% pa ne. Tako da le pogumno. In pa vse je zelo poceni.

Če pa hodiš po Kandyu, pa je v središču mesta Soja meat center - z odličnim sladoledom, rotiji s sojinim mesom,.... Netipično a vredno obiska tudi za vse ne-vegane in mesojedce :).

Bali. Ubud. Zelena.

Po kratkem oddihu na severni obali Floresa zadnji teden v Indoneziji preživljava na Baliju. Na severu hribi in vulkani, na jugu peščene plaže in srfanje, vse naokoli templji. Na sredini otoka, sredi zelenih riževih polj, pa je Ubud. Najin dom zadnji teden. 

Bali je lep. Je zelen. Je udoben. Topel.

Ubud je lep in udoben. Prijazen do naju. Vse imaš na dosegu noge, od dobrih restavracij, joga studijev, zelenih riževih polj, kulturnih predstav, vpogleda v življenje balinezijcev... Ko se izgubljaš po ulicah vse naokoli diši, iz vsakega vogala se ti nasmiha Ganesha, pred vsakim vhodom v hišo je oltarček in daritev... 

Težko je opisati Ubud. Ker je toliko barv, vonjav, vere, motorjev, tipičnih oblačil, molitev, daritev, procesij, ljudi, motorjev... A le v centru. 10 min ven so že riževa polja. Mir. Tišina. Spokojnost. Kontrast. 

Povsod udobje. Čista tla. Dišeče palčke. To se mi zdi da dela Ubud malo magičen. Kljub temu da je tu ne vem koliko okoli tridesetga-iščem samega sebe belih zahodnjakov (predvem ženskega spola ;) ), je nekaj na Baliju, v Ubudu. 

Razvajava se. Sva kot na dopustu. Tla kopalnice so čista, podplate imava čiste. Zjutraj naju čaka super zajtrk. Imava stalne prodajalce na tržnici. Tečeva med riževimi polji, dobro jeva. 

Dva dni sva si rentala avto in malo prevozila Bali, no, Peter ga je. Jaz sem bila bolj za navigacijo. Ne morem da ga ne bi pohvalila, saj ki je kljub občasno malo slabši motoriki brez problemov in varno vozil naokoli, med vsemi motoristi, po obratni strani kot doma :).

Naredila sva okoli 200km, se odpeljala do skrajnega jugozahoda ter malo na sever. Fajn dnevni izleti, brez problemov. No, enkrat naju je seveda ustavila policija in gnjavila za original prometno, a je šlo vseeno skozi brez kazni. Predvsem pa je bil neprecenljiv občutek svobode. Možnost, da se lahko usedeš v svoj avto. Odpelješ ko ti paše. Se ustaviš kjer ti je lepo. Ko te lulat. Ko si žejen. Ko si lačen. In ne rabiš nobenega za to prositi in odštevati minute, ko ti na mehur že več kot pol ure pritiska težak ruzak :).

Ja, na Bali bi se še vrnila. Se bova še vrnila :). Res je na trenutke slabše kot obala Istre na višku sezone. A vseeno.

Nama je pomenil oddih, udobje. Toplo vodo in čiste noge ;).

 Stranska ulica Ubuda. Skoraj vsaka druga stavba je tempelj, za katerim se skrivajo homestayi. Tudi midva sva se do najine sobice sprehodilačez dvorišče hiše, mimo templja oziroma skoraj skozi. Tako je na Baliju :). Je posebno doživetje. 

 Vhod v najin guesthouse.

Nisva ujela na fotko, kako spretno daritve urejene balinezijke nosijo na glavi. 

 Moraš dobro gledati pod noge, da ne stopiš na daritve. Vsako jutro, v vsakem domu, na ulici pred vsakim templjem. Vedno znova in znova. Tudi na najini terasi sva imela poseben oltarček, ki je vsak dan dobil novo podobo.

 Riž. Polja riža. V vseh fazah rasti. Mladi, zeleni, požeti, visoki... 

 Značilna oblika hinduističnih templjev povsod po Baliju.

 Bližnje riževe terase.

 Najin mali avto na glavni ulici v Ubudu.

  Motoristi švigajo levo, desno, zadaj, spredaj...

Panoramski pogled na severni del Balija. 

 Na jugozahodu Balija. Klifi, valovi, morje,... Meni svetovni razgledi.

Naokoli po Floresu

Pot po Floresu naju vodi iz zahoda proti vzhodu, malo gori malo doli, po trans-flores avtocesti, ki ima toliko ovinkov, kot še nobena do sedaj :). A je v presenetljivo dobrem stanju!

Iz vročega Labuhan-Bajota sva se odpravila dalje, v mesto Ruteng. Privoščila sva si precej udoben prevoz in hitro ter učinkovito prišla na cilj (ob spraševanju za lokalni bus ti seveda noben ne pove ničesar uporabnega, ne kdaj gre, ne koliko je cena,...). Ampak to je Indonezija, to sva sprejela, občasno zamiživa na obe očesi in tako mnogo lažje potujeva :). Prispela sva pozno popoldan, v glavi se nama je kar malo vrtelo od ovinkov na cesti.... V mestu pa se nama zdi, da sva bila prava atrakcija. Saj so turisti, a vseeno ne dosti. Otroci so vpili za nama Miss, Mister, na naju se je prilepila skupina srednješolcev, ki je vadila angleščino, skupaj smo odšli do tržnice, kupili banane (ki jih je tu res ogromno), malo pohajali po mestu.... Dan se nama je hitro obrnil. Res, naletela sva na toliko prijaznih ljudi, iskrenih nasmehov, šenkali so nama malo potolčena jabolka, se smejali in trudili pogovarjati (kaj dlje kot na hello in od kje sva žal še ne pridemo), da se nama je na trenutke zdelo kot da sva v drugi državi. In res, otoki v Indoneziji se med seboj tako razlikujejo, da je to neverjetno. Za Flores sva pričakovala, da bo bolj naporen. Vsaj zaenkrat še ni....

Naslednje jutro sva odšla na kratek izlet do riževih polj, ki so v obliki pajkove mreže oziroma pajkovih mrež. Uspešno z lokalnim prevozom, brez da bi naju prenesli naokoli :). (namig : do tja vozi rdeče-plavi bemo, cena je 10000/osebo).

Videla sva že veliko riževih polj, ta pa so bila vseeno nekaj posebnega.

 Res lep pogled...

 Kava jim uspeva bolje kot plevel. Res je okusna, aromatična, dostopna vedno in povsod. :)

Rit nama je hvaležna občasno tudi za bolj udoben prevoz!

Naslednja vasica, kjer sva se ustavila, je bila Bajawa. Na pr 1100m nmv precej hladno mestece za naju... Na turistični zemljevid so jo postavile male tradicionalne vasice, ki se nahajajo v njeni bližini, nora pokrajina z vulkani vse naokoli, in prijazni ljudje. 

Dva mlada domačina sta naju na svojih skuterjih zapeljala naokoli. Pogledali smo si tri tradicionalne vasice, ki so bile kot da se je čas ustavil nekje pred tisočimi leti.... 

Prijetno sva bila presenečena nad tem, da se med domačini niti nisva počutila toliko vsiljivo, kot da vdirava v njihove domove. Sprejeli (sploh v prvi vasici Luba) so naju odprtih rok, z nama "klepetali" - tipična vprašanja, kot če sva poročena, ali imava otroke, od kod sva... Najbolj sva bila navdušena nad tem, kako rodovitna je zemlja vse naokoli. Banane, pa kakava kolikor hočeš, kava, makadamija (!), vanilija, cimet, klinčki,... Same dobre stvari. 

Več ob slikah...

 Prvi pogled na vas, kot da bi se ustavil čas.... Zanimivo je bilo videti, kako imajo vmes kar grobove, krščanske. Njihova vera je mešanica animizma in krščanske vere.

 Pridelujejo makadamijo, kavo, kakav, vanilijo... vse jim odlično uspeva. Ko bi le lahko vse poslala domov.

 Božanski vonj...

 Sva si nakupila makadamijo na zalogo :).

 Topli nasmehi, zobje in usta pa žal obravana rdeče od žvečenja tobaka in bogve česa še poleg primešanega...

 Brez kokosa vmes seveda ne gre.

 ZA konec smo se ustavili še v hot springsih.