Po kratkem oddihu na severni obali Floresa zadnji teden v Indoneziji preživljava na Baliju. Na severu hribi in vulkani, na jugu peščene plaže in srfanje, vse naokoli templji. Na sredini otoka, sredi zelenih riževih polj, pa je Ubud. Najin dom zadnji teden.
Bali je lep. Je zelen. Je udoben. Topel.
Ubud je lep in udoben. Prijazen do naju. Vse imaš na dosegu noge, od dobrih restavracij, joga studijev, zelenih riževih polj, kulturnih predstav, vpogleda v življenje balinezijcev... Ko se izgubljaš po ulicah vse naokoli diši, iz vsakega vogala se ti nasmiha Ganesha, pred vsakim vhodom v hišo je oltarček in daritev...
Težko je opisati Ubud. Ker je toliko barv, vonjav, vere, motorjev, tipičnih oblačil, molitev, daritev, procesij, ljudi, motorjev... A le v centru. 10 min ven so že riževa polja. Mir. Tišina. Spokojnost. Kontrast.
Povsod udobje. Čista tla. Dišeče palčke. To se mi zdi da dela Ubud malo magičen. Kljub temu da je tu ne vem koliko okoli tridesetga-iščem samega sebe belih zahodnjakov (predvem ženskega spola ;) ), je nekaj na Baliju, v Ubudu.
Razvajava se. Sva kot na dopustu. Tla kopalnice so čista, podplate imava čiste. Zjutraj naju čaka super zajtrk. Imava stalne prodajalce na tržnici. Tečeva med riževimi polji, dobro jeva.
Dva dni sva si rentala avto in malo prevozila Bali, no, Peter ga je. Jaz sem bila bolj za navigacijo. Ne morem da ga ne bi pohvalila, saj ki je kljub občasno malo slabši motoriki brez problemov in varno vozil naokoli, med vsemi motoristi, po obratni strani kot doma :).
Naredila sva okoli 200km, se odpeljala do skrajnega jugozahoda ter malo na sever. Fajn dnevni izleti, brez problemov. No, enkrat naju je seveda ustavila policija in gnjavila za original prometno, a je šlo vseeno skozi brez kazni. Predvsem pa je bil neprecenljiv občutek svobode. Možnost, da se lahko usedeš v svoj avto. Odpelješ ko ti paše. Se ustaviš kjer ti je lepo. Ko te lulat. Ko si žejen. Ko si lačen. In ne rabiš nobenega za to prositi in odštevati minute, ko ti na mehur že več kot pol ure pritiska težak ruzak :).
Ja, na Bali bi se še vrnila. Se bova še vrnila :). Res je na trenutke slabše kot obala Istre na višku sezone. A vseeno.
Nama je pomenil oddih, udobje. Toplo vodo in čiste noge ;).
Stranska ulica Ubuda. Skoraj vsaka druga stavba je tempelj, za katerim se skrivajo homestayi. Tudi midva sva se do najine sobice sprehodilačez dvorišče hiše, mimo templja oziroma skoraj skozi. Tako je na Baliju :). Je posebno doživetje.
Vhod v najin guesthouse.
Nisva ujela na fotko, kako spretno daritve urejene balinezijke nosijo na glavi.
Moraš dobro gledati pod noge, da ne stopiš na daritve. Vsako jutro, v vsakem domu, na ulici pred vsakim templjem. Vedno znova in znova. Tudi na najini terasi sva imela poseben oltarček, ki je vsak dan dobil novo podobo.
Riž. Polja riža. V vseh fazah rasti. Mladi, zeleni, požeti, visoki...
Značilna oblika hinduističnih templjev povsod po Baliju.
Bližnje riževe terase.
Najin mali avto na glavni ulici v Ubudu.
Motoristi švigajo levo, desno, zadaj, spredaj...
Panoramski pogled na severni del Balija.
Na jugozahodu Balija. Klifi, valovi, morje,... Meni svetovni razgledi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar