sreda, 23. september 2015

5200+ stopnic. Sri Pada.

Adam's peak - Sri Pada. Adamov vrh, 2243 m nmv.

Sveti vrh, sveta gora. Tako za Budiste in Hindujce, kot Kristjane in Muslimane. Blizu vrha se nahaja skalna tvorba v obliki odtisa stopala. Budisti verjamejo da je odtis Bude, Hindujci Šive, Muslimani in Kristjani pa da je odtis stopinje Adama. Več kot dovolj razlogov, da je romanje nanjo skoraj da obvezno tekom življenja prebivalcev Šri Lanke.

Do vrha vodi več kot 5200 stopnic. Seveda neenakomernih dolžin, velikosti in razdalj med njimi. Proti vrhu vedno bolj strme.

Na sveto goro sva se povzpela tudi midva. Po sladkem močnem čaju sva se okoli pol štirih zjutraj ob soju čelnih svetilk lotila hoje.
Polna upanja sva nenehno gledala v nebo. Kakšno bo vreme. Bo dež, bo jasno... Videla sva nekaj zvezd, takoj za tem so jih zakrili oblaki... 
Kmalu so padle prve kaplje, rosilo je, a se nisva vdla. Pot je bila nezahtevna, med glavno "sezono" naj bi bila cela osvetljena z lučmi. Odprla sva dežnike in počasi nabirala višinske metre. Srečala sva le dva fanta, malo pod vrhom pa še nekaj turistov. Pot sva imela skorajda zase. 
Stopnice so se po dobri uri hoje postavile kar malo bolj navzgor. A je šlo. Še malo in že sva bila petdeset metrov pod vrhom. Na to so naju opozorili glasni vzkliki manjše množice okoli tridesetih turistov, tik po puberteti. ;).

Uspelo nama je po dobrih dveh urah hoje. Prišla sva ravno ob pravem času da sva ujela prve sončne žarke. Bili smo visoko nad oblaki, razgledi so bili lepi na vse strani. A nisva dolgo vztrajala. Pihalo je, superge sva imela premočene, najbolj od vsega pa naju je motil hrup ostalih turistov... Počutila sva se kot v srednji šoli med gručo najstnikov, ki so se slikali, delali selfi-je, molili tiste palčke s fotoaparati vse naokoli. Nekako vse skupaj ni spadalo na vrh. Na sveti kraj.

Po desetih  minutah sva obrnila in začela šteti korake navzdol ;). Takoj ko sva zapustila vrh, sva se počutila bolje. Zdanilo se je, končno sva videla celo pot. Niso bile le strme stopnice, ko sva se spustila pod oblake nama je dnevna svetloba razkrila, da se vse naokoli naju razprostirajo zeleni hribčki in hribi, pokriti s čajem, drevesi, palmami, povsod je bilo polno slapov, mir je bil. In sva uživala. Priklonila sva se Budi, Šivi in Ganeši na poti, ter se grela na sončnih žarkih. Bila sva sama. Nobene množice, nikogar.


Tik pod vrhom, visoko nad oblaki.



"Imagine yourself, sitting on the top of the world..."

Na poti je kar nekaj večjih in manjših stup.

 Pokrajina vse naokoli je res lepa.

Leva, desna, leva, desna... Še dobro da imava malo prakse iz Nepala.

Midva sva vesela, da sva se kljub slabi napovedi in malo upanja na kaj razgledov z vrha vseeno odločila za pot. Kot je rekel Zaplotnik, kdor išče cilj, bo ostal prazen ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot bo cilj vedno nosil v sebi.
In to sva čutila ves čas. Bolj kot to, da sva prišla na vrh, nama je pomenila sama pot.

A vse je ponovno subjektivno. Če bi se lotila vzpona ob poln luno, novem letu,... bi bila zgodba verjetno popolnoma drugačna in bi pisala o neverjetni gneči, vrstah za stranišče... ;) 
Tako pa sva imela možnost in čast doživeti celoten vzpon in sestop v najinem ritmu; ko sva lahko začutila celotno okolico, mir, in morda celo delček tistega, kar dela kraj svet. Če si lahko to domišljava. 

Nazaj do Kandya naju je odpeljal vlak, tokrat v lepem vremenu še z lepšimi razgledi naokoli :). S samega Adamovega vrha nimava dosti slik, jih je pa nekaj več z okolice in železniških tirov :













Ni komentarjev:

Objavite komentar