četrtek, 27. september 2012

V kraljevini šerp - 3.del


Celodnevna hoja zadnjih nekaj dni se nama je že kar poznala, na hrbtu je nastala nova odrgnina, hvala bogu so se žulji na Petrovih petah kolikor toliko zacelili. Jabolka so naju držala pokonci, da sva prišla do Jumbesija, kjer sva si nabrala novih moči, se fajn najedla, naspala, spočila, oprala polno cunj - nič več čistega ali suhega nisva imela, ker se v vsej vlagi in megli ni nič posušilo. Le še bolj je vse zasmrdelo, z ruzaki vred.

Spet v Jumbesiju


 In končno je prišel prvi dan v skoraj treh tednih, ko ni deževalo oz. vsaj nisva vlekla ven dežnikov. Počivala sva, uživala, in se s težkim srcem poslovila od družine Pasanga Lame z obljubo, da se naslednjič zopet ustaviva pri njih, ko bova pohajala po teh krajih. Budisti so res nekaj posebnega, tako ta družina, kot menihi v Chylasi. Pri njih se takoj počutiš bolje, se spet zaveš stvari, ki so edine pomembne.

Super chapatiji za zajtrk - iz polnozrnate (!) moke, na ognju

Peter s kato okoli vratu, v ozadju prvi jutranji žarki

Otroci v šoli

Vreme se je počasi začelo obračati na bolje, v naslednjih dneh sva imela pravo srečo. Ko sva odrinila naprej iz Jumbesija, naju je čakal zelo naporen dan - združila sva dva normalna treking dneva. Ves dopoldan naju je grelo sonce, ko sva se preko prelaza spuščala navzdol, skupaj za več kot 2000 m. Po kosilu pa sva imela prijetno oblačno vreme, da naju pri ponovnem vzponu sonce ni preveč kurilo. Podobno je bilo tudi zadnji dan trekkinga. Sproščeno sva hodila naprej, polna nove energije, nisva se več ukvarjala z nepomembnimi malenkostmi.
Obešanje zastavic za srečno pot naprej...



Nasproti nama je prihajalo vedno več ljudi, nad nama je proti Lukli letelo vedno več letal. Vesela sva bila, da greva naprej, saj se je meni zdelo, da če naju še enkrat kdo vpršaša, če prihajava iz Everest Base campa, da bom začela kar kričati - kot da bi ta pot vodila samo tja...

Brez skrbi, da bi slučajno zgrešil pot do Everesta; četudi skoraj 150 km prej...

Morava dodati, da je kar razlika v primerjavi s trekingom po tej poti pred dvema letoma. Takrat nas je bilo mnogo manj, večinoma vsi sami, brez vodičev in nosačev. Skupaj smo z užitkom delili pot, ki ni vodila le pod Everest, ampak predvsem v doline poleg le-te, ki so mnogo lepše. Lansko leto turizma v Nepalu je očitno prineslo velik razcvet, število turistov je naraslo, treking z začetkom v Jiriju je postal moderen. Ampak le v smeri baznega tabora pod Everestom (EBC). Res, sedaj ko sva se vračala sva poleg vseh vprašanj o naletela tudi na narisane puščice na tleh, kjer je poleg pisalo tudi Everest. Teh pred dvema tednoma še ni bilo....

Tudi tokrat nama je Nepal dal, kar sva potrebovala, in to sva začutila še pravi čas. Ni bilo pomembno, da gledava hribe, ki sva jih že videla, da hodiva po starih poteh in po istih vaseh. Pomembno je, da sva ponovno srečala stare  spoznala nove prijazne ljudi, da sva obiskala tistih nekaj novih krajev, ki so nama dali pravo energijo. In pa da sva se spomnila naukov iz Južne Amerike, da je potrebno iti naprej, če nekaj ne štima, ter zaživeti s polno močjo.
Med postankom...



sreda, 26. september 2012

V kraljevini šerp - 2.del


Pot nazaj v Namche se je kar vlekla in vlekla. Vmes je rosilo, deževalo, pihal je veter, na koncu ovinkov ni in ni hotelo zmanjkati. Ustavila sva se v istem lodgu kot prejšnjič, se umila, najedla in takoj počutila malo bolje. Zunaj se je celo začelo jasniti (predvsem v smeri najinega odhoda nazaj v Jiri), celo okolišnji hribi so se malo odprli. Vsi so govorili, da bo že drugi dan lepše vreme. Utrujena od vsega sva se odločila, da bova že drugo jutro videla kaj bova. Zjutraj se vstaneva, pogledava ven in seveda - jasno. 
Oba nejevoljna, tečna, nisva vedela ali naj greva nazaj ali ne. Na koncu sva se odločila, da ostaneva še en dan v Namcheju, se malo spočijeva, in potem vidiva kaj bo.




Dopoldne je bilo lepo, šla sva na sprehod do sosednje vasi in bila vmes celo nagrajena s pogledom na Lhotse. Nisva mogla verjeti. Takrat sva se že odločila, da greva naslednji dan naprej ne glede na vreme; tudi za pot do Jirija bi bilo fajn, če ne bi deževalo. Misliva, da je bil ta pogled nagrada za vse nazaj. Zjutraj sva spakirala in z dobrim občutkom odšla iz Namcheja. Med potjo sva celo videla srne, ki so tu sicer zaščitene in redke (predvidevava ker sva bila dovolj zgodnja in še nikjer ni bilo ljudi, ki bi jih splašili).

Zadnji pogledi na Namche 




Hodila sva hitro, vmes srečala precej nosačev in nekaj turistov in hitro sva prišla v Luklo. Seveda sva odšla na dober kapučino :).



Pot sva sedaj že dobro poznala, verjetno se je zato še toliko bolj vlekla, malo je k temu pomagalo tudi vreme, ki je bilo oblačno in megleno, vsak dan je deževalo. Sva pa naredila ovinek na poti, in sicer sva obiskala vas Chylaso. To je mala vas nad Phaplujem, kjer so slovenska zdravnica dr. Kristanova in prostovoljci iz Pivke pomagali pri gradnji bolnišnice. Vas sama sicer ima ambulanto in zdravnika, vendar vse skupaj razpada, nimajo več ne zdravil ne opreme.

Bolnišnica v Chylasi

Deležna sva bila prisrčnega sprejema, najprej s strani učiteljice angleščine v tamkajšnji šoli, nato pa še s strani budističnega meniha Geshe Yontena. Le ta nama je razkazal bolnico, kjer trenutno še potekajo dela; končana naj bi bila do spomladi, ko bo steklo tudi delo v sami ambulanti. Pokazal nama je prostor za ambulanto, kuhinjo, stranišče, kje so zunaj posadili jablane in nekaj iglavcev, kaj vse še morajo dokončati.

Ob strani se vidi napis Občina Pivka - Bejž če vejdš

 Menihi pri lupljenju jabolk za sušenje

Nato naju je odpeljal do samostana nad bolnico. Magičen kraj, naokoli je plapolalo v vetru vse polno takšnih in drugačnih molilnih zastavic, pisanih rož, sploh nisva vedela, kam naj se obrneva. Žal se je menih, ki skrbi za samostan, ravno odpravil na bazar.


Pekoča juha 

Sprejela sva povabilo na čaj, se najedla dobrih jabolk, menili smo se o njihovem in najinem življenju, kaj delajo v samostanu, o budizmu,.. Ponudil nama je prenočišče če želiva ostati tam in pri tem dodal, da imajo tudi "nudle" za jesti. Bil je zelo prisrčen, ampak nekako se nama je zdelo da bi jim naredila več dela kot koristi če bi ostala tam. Pri gradnji bolnice ni bilo kaj za pomagati, saj trenutno odgovornega tam ni bilo, lahko bi le pomagala lupiti jabolka za sušenje.
Najin gostitelj naju seveda ni pustil oditi brez kosila, zato so nama hitro pripravili zelo bogato juho z rezanci, zelenjavo in jajci - rara noodle soup. Bala sem se je in povsem opravičeno - pekla je kot ne vem kaj. Pogoltnila sem na hitro nekaj rezancev doli in ostalo dala Petru, ki nad tem tudi ni bil preveč navdušen. Vse skupaj sva zalila s sladkim čajem in na hitro pojedla še eno jabolko.

Obisk bolnice in ljudi tam je bilo ravno to, kar sva potrebovala. Sama pot do tja je vodila skozi Phaplu, vas z letališčem, do katere pelje tudi cesta - to se žal že pozna pri njenih prebivalcih - nič več ni bilo prijaznih pogledov, bilo je le polno Indijcev, ki so prišli sem trgovati. Takoj pa, ko sva zavila po hribu navzgor, stran z glavne poti, so ljudje postali prijazni, nasmejani, toplih pogledov in pozdravov. Še bolje pa sva vse skupaj začutila v sami Chylasi; kot da bi celo vas in samostan obdajala nekakšna plast sproščenosti in miru. Takoj sem razumela dr. Kristanovo ki je rekla, da bi se tja kar preselila. Res je bilo spokojno, oba sva takoj začutila dobro in pozitivno energijo vsega, kar naju je obdajalo.
Za slovo so nama napolnili nahrbtnike z jabolki, nama zaželeli srečno pot in nama podarili kate (bele šale, kot blagoslov). Bila sva napolnjena z novo energijo, mirom, sproščenostjo in močjo. Hitro sva pustila Phaplu za seboj in odšla v Jumbesi na zaslužen počitek in dobro hrano :)

S kato okoli vratu

Obrazi otrok na poti






 Med kupovanjem jabolk


sreda, 19. september 2012

V kraljevini šerp - 1.del


Polna pričakovanj sva se na udobnem mikrobusu (za razliko od prejšnjič sva se izognila lokalnemu busu, kjer nama je bilo obema slabo) odpeljala v Jiri, izhodišče najinega letošnjega trekinga v Nepalu. Jiri kot je ostal v spominu, nič posebnega, komaj sva čakala da začneva drugi dan s hojo. Zjutraj sva hitro odšla. Težki nahrbtniki so naju hitro prizemljili, da letos ne bova tako hitra kot zadnjič. Res sva se opremila, je pa res da je bilo od tega polno hrane - vedela sva, kaj se nama bo luštalo, s seboj sva imela čokolado, kakavova zrna, žitno kavo, pravo kavo, mleko v prahu, frutabele, suho sadje, železo, kilogram cedevite, ovsene kosmiče, manjšo plinsko bombo, posodo, skodelice (pripravljena na visoke cene ki sovpadajo z višino), zadnji hip sva kupila še 2,5 kg jabolk... Res, tolk težko še nisva nosila. Ampak je šlo, počasi sva se navadila.
Po poti sva lepo napredovala, ljudje so ostali enako prijazni kot sva jih imela v spominu, turistov skorajda ni bilo. Nagajalo pa nama je vreme, vedno bolj in bolj... To ni bila več deževna doba, to je bilo enostavno slabo vreme, ki se je začelo po treh dneh hoje. In traja še danes. Dež, cel dan, oblaki, vse vlažno, napadle so naju pijavke, jaz sem imela na glavi ogromno hrasto. In kar je najpomembneje, nekako letos občutek ni bil pravi. Vse nama je bilo preveč domače, nekaj je manjkalo, nekaj ko ne veš kaj; obema nama ni peljalo, po štirih dneh sva se začela spraševati, ali naj obrneva, naj sploh nadaljujeva. Kot da bi nama vse hotelo nekaj povedati, da je najina pot naprej, da sva tu že bila, da tu ne bova našla ničesar novega. Zmišljevala sva se kam bi rada šla, nisva se znala odločiti. Potem, ko sva se le, pa spet vreme ni štimalo. Z zadnjo voljo sva prišla do Lukle, in si privoščila božanski kapučino. Pasalo nama je udobje, toplota, misli so se uredile, odločila sva se da greva naprej, v Chukung, dolino pod steno Lothseja, ki nama je ostala v lepem spominu, in od tam naprej bi se lahko odpravila čez vse tri prelaze v dolini Khumbu. Pred štirimi leti sva od tam pobegnila pred visokimi cenami. Takrat sva preštevala vsako rupijo, danes pa sva vedela, da imava dovolj denarja, da sva pripravljena na vse, fizično in psihično, da ne rabiva šparat. In sva šla naprej do Namche Bazarja. Tudi tokrat je bil v megli, za razliko od prejšnjih let brez življenja, na polno so gradili. Prav presenečena, a to je bila posledica odpovedi vseh letov iz Kathmanduja zaradi slabega vremena. Po vročem božanskem tušu sva se počutila kot nova. Deževalo pa je še naprej, vsak dan, ponoči, podnevi, vse je bilo zavito v meglo. Rekla sva si, dajva še enkrat poskusiti, če ne bo ok greva nazaj, takoj. Dobro aklimatizirana sva se odpravila do Pericheja, na skoraj 4300m. Počutje odlično, dobro sva se naspala, zjutraj pulz pod 50. Ampak ko sva pogledala ven je bilo vse megleno, prve dežne kaplje... Rekla sva si, greva še do naslednje vasi, če je lepo ostaneva. Če ne, greva. Počasi greva po hribu navzgor, razgledi nič lepši. Ko veš kaj bi mogle videti, pa tega ni. Vedela sva kaj hočeva. Za naju ni bilo dovolj, da bi rekla le da ja, da sva videla Everest. To je bilo premalo. Srečevala sva ostale trekerje, in ko ti rečejo ja, do so videli obrise Everesta, pa še to le, ker so jim povedali da je to Everest... To ni bilo za naju. Dovolj sva imela, prevečkrat sva se mogla zbrati, da sva odšla naprej. Tokrat sva vedela, da tu ni več ničesar za naju, ta dolina nama ni usojena. Obrnila sva se, solze so mi tekle po licih, Peter je imel solzne oči. Ampak nisva več mogla. Vedela sva, da morava naprej. Odšla sva nazaj proti Namche bazarju, v dežju, vetru in megli.

Prvi dnevi trekinga, sonček je še sijal


Prijazni nasmehi nepalskih otrok

Obešanje molilnih zastavic, v upanju na dobro vreme




Najboljša kuhinja na trekingu

Hoja v dežju...


Dal bhat je zakon!

Tržnica v Lukli

Božanski capuccino :)

Frizer na prostem




Pobiranje krompirja v megli in dežju


Nisva obupala : 

Kakav in kavica po napornem dnevu




Zadnji pogledi, preden sva obrnila: