Valle de Cocora

V državi, polni lepih pokrajin, naj bi bila ta dolina med najlepšimi. Začne se le 10km od Salenta, obisk le-te je logična izbira za skoraj vsakega turista v Kolumbiji, tudi za naju.
Zjutraj ob 7.30 (točni kot ura, ne moreš verjeti), sva se z jeepom, starim verjetno že 50 let, odpeljala proti dolini. Za 10 km smo rabili 25 min – jeep ima le tri prestave…
Kamorkoli si pogledal, so iz gozda ali travnika gledali vrhovi palme de cera (wax palm), najvišje palme na svetu (lahko zraste do 60m in živi do 120 let), ki je tudi nacionalno drevo Kolumbije. Vse skupaj je res izgledalo idilično, že skoraj kičasto; imela sva tudi srečo z vremenom; po dveh dneh občasnega dežja je bilo danes sončno.

Pot naju je mimo travnikov, kjer so se pasle krave in konji, podili živopisani metulji, vodila do gozda in nato skozi njega do naravnega rezervata Acaime. Vmes sva morala večkrat prečkati potok/reko, nekajkrat preko dokaj nezanesljivih lesenih mostov (enega so se ravno spravljali popraviti). Je bilo kar neprijetno, saj je bilo zjutraj še vse vlažno in drseče; na srečo sva jo odnesla brez posledic :).

Sam rezervat je v bistvu predstavljal hišo oz. domačijo starejšega para, glavna atrakcija pa so kolibriji. Bilo jih je nešteto, vseh barv, več vrst, letali so naokoli, se podili drug za drugim, z dolgimi kljuni pili vodo, res kulsko.

Vstopnina (euro in pol) je obsegala tudi eno pijačo – lahko si si naročil kavo, čaj, vodo, čokolado, ali pa lokalno poslastico – panela con queso oz. vroči raztopljeni sladkorni trs s sirom. Izgledalo je tako, da si dobil skodelico rjave tekočine in zraven kos sira. Sir si po koščkih dal notri in vse skupaj jedel/pil; niti ne tako slaba sladko-slana kombinacija.

Res sva preživela lep, dan, pasalo je spet biti malo ven iz mesta, na svežem zraku.

Srce Kolumbije

Kogarkoli boš vprašal, kaj je tisto glavno v Kolumbiji, ti bo odgovoril »zona cafetera«, predel med Bogoto, Calijem in Medellinom, kjer se pridela največ kave. Med temi velemesti pa leži Salento, mala vas, znana zaradi bližine nacionalnega parka, farm rib (kot postrvi) in seveda zaradi kave.

Sem sva se odpravila tudi midva, dovolj nama je bilo velikih mest in betona. In res, mestece leži na hribu, vse naokoli se razteza pogled na zelene gozdove, naravo; ima glavni trg, cerkev, banko, market, hotele, restavracije in eno bolj pomembno ulico, polno artesanij, kjer lahko nakupuješ do onemoglosti. In to je to, vse na dosegu noge. Spiva ven iz centra, če lahko temu tako rečeš :) (5min), s pogledom na bananovce, kavo, hribe in doline… Ljudje so prijazni, kljub temu da število turistov le-tu strmo narašča.

Že prvi dan sva se odločila, da bova seveda poskusila mesto specialiteto – ribe, v verjetno najbolj frekventni gostilni v mestu, tako za domačine, kot za turiste. Dnevni meni je obsegal juho z banano, glavno jed in sadni sok. Glavna jed je bila seveda riba, zraven pa si dobil malo pečene banane, malo riža, majhen kruhek, mešano zelenjavo ali lečo ter nekaj ocvrtega, sladkega (podobno kot naše miške). Zgledalo je super, ko pa si pogledal od bližje me je kar stisnilo, kaj so naredili s tako dobro ribo, saj je plavala v olju (pa ne samo riba…). S težavo sva vse spravila dol. Še dobro očitno da dajo zraven banano, ki naju je nasitila, drugače bi ostala lačna. Naslednji dan sva si kosilo že kuhala sama :).

 To pa ne pomeni, da ne znajo dobro kuhati; včeraj sva poskusila arepo – kot hiter prigrizek, podobna tortilji, pečena na žaru zunaj na ulici pred hišo, ponavadi s soljo, sirom, šunko, ali karkoli pač ima teta tisti trenutek na voljo. Tako je zadišalo, ko sva šla mimo, da sva takoj kupila eno, rumene barve. Ugrizneva vanjo in zadovoljna ugotoviva, da gre za pečeno polento :). Res dobra, brez vsega.
Sva pa srečala celo Slovenca, prvič na tem potovanju (!), simpatičnega fanta iz Zasavja, ki že skoraj eno leto potuje, sedaj skupaj s punco, Američanko ki jo je spoznal v Peruju.