V državi, polni lepih pokrajin, naj bi bila ta dolina med najlepšimi. Začne se le 10km od Salenta, obisk le-te je logična izbira za skoraj vsakega turista v Kolumbiji, tudi za naju.
Zjutraj ob 7.30 (točni kot ura, ne moreš verjeti), sva se z jeepom, starim verjetno že 50 let, odpeljala proti dolini. Za 10 km smo rabili 25 min – jeep ima le tri prestave…
Kamorkoli si pogledal, so iz gozda ali travnika gledali vrhovi palme de cera (wax palm), najvišje palme na svetu (lahko zraste do 60m in živi do 120 let), ki je tudi nacionalno drevo Kolumbije. Vse skupaj je res izgledalo idilično, že skoraj kičasto; imela sva tudi srečo z vremenom; po dveh dneh občasnega dežja je bilo danes sončno.
Pot naju je mimo travnikov, kjer so se pasle krave in konji, podili živopisani metulji, vodila do gozda in nato skozi njega do naravnega rezervata Acaime. Vmes sva morala večkrat prečkati potok/reko, nekajkrat preko dokaj nezanesljivih lesenih mostov (enega so se ravno spravljali popraviti). Je bilo kar neprijetno, saj je bilo zjutraj še vse vlažno in drseče; na srečo sva jo odnesla brez posledic :).
Sam rezervat je v bistvu predstavljal hišo oz. domačijo starejšega para, glavna atrakcija pa so kolibriji. Bilo jih je nešteto, vseh barv, več vrst, letali so naokoli, se podili drug za drugim, z dolgimi kljuni pili vodo, res kulsko.
Vstopnina (euro in pol) je obsegala tudi eno pijačo – lahko si si naročil kavo, čaj, vodo, čokolado, ali pa lokalno poslastico – panela con queso oz. vroči raztopljeni sladkorni trs s sirom. Izgledalo je tako, da si dobil skodelico rjave tekočine in zraven kos sira. Sir si po koščkih dal notri in vse skupaj jedel/pil; niti ne tako slaba sladko-slana kombinacija.
Res sva preživela lep, dan, pasalo je spet biti malo ven iz mesta, na svežem zraku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar