Kogarkoli boš vprašal, kaj je tisto glavno v Kolumbiji, ti bo odgovoril »zona cafetera«, predel med Bogoto, Calijem in Medellinom, kjer se pridela največ kave. Med temi velemesti pa leži Salento, mala vas, znana zaradi bližine nacionalnega parka, farm rib (kot postrvi) in seveda zaradi kave.
Sem sva se odpravila tudi midva, dovolj nama je bilo velikih mest in betona. In res, mestece leži na hribu, vse naokoli se razteza pogled na zelene gozdove, naravo; ima glavni trg, cerkev, banko, market, hotele, restavracije in eno bolj pomembno ulico, polno artesanij, kjer lahko nakupuješ do onemoglosti. In to je to, vse na dosegu noge. Spiva ven iz centra, če lahko temu tako rečeš :) (5min), s pogledom na bananovce, kavo, hribe in doline… Ljudje so prijazni, kljub temu da število turistov le-tu strmo narašča.
Že prvi dan sva se odločila, da bova seveda poskusila mesto specialiteto – ribe, v verjetno najbolj frekventni gostilni v mestu, tako za domačine, kot za turiste. Dnevni meni je obsegal juho z banano, glavno jed in sadni sok. Glavna jed je bila seveda riba, zraven pa si dobil malo pečene banane, malo riža, majhen kruhek, mešano zelenjavo ali lečo ter nekaj ocvrtega, sladkega (podobno kot naše miške). Zgledalo je super, ko pa si pogledal od bližje me je kar stisnilo, kaj so naredili s tako dobro ribo, saj je plavala v olju (pa ne samo riba…). S težavo sva vse spravila dol. Še dobro očitno da dajo zraven banano, ki naju je nasitila, drugače bi ostala lačna. Naslednji dan sva si kosilo že kuhala sama :).
To pa ne pomeni, da ne znajo dobro kuhati; včeraj sva poskusila arepo – kot hiter prigrizek, podobna tortilji, pečena na žaru zunaj na ulici pred hišo, ponavadi s soljo, sirom, šunko, ali karkoli pač ima teta tisti trenutek na voljo. Tako je zadišalo, ko sva šla mimo, da sva takoj kupila eno, rumene barve. Ugrizneva vanjo in zadovoljna ugotoviva, da gre za pečeno polento :). Res dobra, brez vsega.
Sva pa srečala celo Slovenca, prvič na tem potovanju (!), simpatičnega fanta iz Zasavja, ki že skoraj eno leto potuje, sedaj skupaj s punco, Američanko ki jo je spoznal v Peruju.
Sem sva se odpravila tudi midva, dovolj nama je bilo velikih mest in betona. In res, mestece leži na hribu, vse naokoli se razteza pogled na zelene gozdove, naravo; ima glavni trg, cerkev, banko, market, hotele, restavracije in eno bolj pomembno ulico, polno artesanij, kjer lahko nakupuješ do onemoglosti. In to je to, vse na dosegu noge. Spiva ven iz centra, če lahko temu tako rečeš :) (5min), s pogledom na bananovce, kavo, hribe in doline… Ljudje so prijazni, kljub temu da število turistov le-tu strmo narašča.
Že prvi dan sva se odločila, da bova seveda poskusila mesto specialiteto – ribe, v verjetno najbolj frekventni gostilni v mestu, tako za domačine, kot za turiste. Dnevni meni je obsegal juho z banano, glavno jed in sadni sok. Glavna jed je bila seveda riba, zraven pa si dobil malo pečene banane, malo riža, majhen kruhek, mešano zelenjavo ali lečo ter nekaj ocvrtega, sladkega (podobno kot naše miške). Zgledalo je super, ko pa si pogledal od bližje me je kar stisnilo, kaj so naredili s tako dobro ribo, saj je plavala v olju (pa ne samo riba…). S težavo sva vse spravila dol. Še dobro očitno da dajo zraven banano, ki naju je nasitila, drugače bi ostala lačna. Naslednji dan sva si kosilo že kuhala sama :).
To pa ne pomeni, da ne znajo dobro kuhati; včeraj sva poskusila arepo – kot hiter prigrizek, podobna tortilji, pečena na žaru zunaj na ulici pred hišo, ponavadi s soljo, sirom, šunko, ali karkoli pač ima teta tisti trenutek na voljo. Tako je zadišalo, ko sva šla mimo, da sva takoj kupila eno, rumene barve. Ugrizneva vanjo in zadovoljna ugotoviva, da gre za pečeno polento :). Res dobra, brez vsega.
Sva pa srečala celo Slovenca, prvič na tem potovanju (!), simpatičnega fanta iz Zasavja, ki že skoraj eno leto potuje, sedaj skupaj s punco, Američanko ki jo je spoznal v Peruju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar