Cartagena, kolonialni biser

Za pot na morje sva si izbrala letalo; da je potovanje lahko tudi udobno, sva že pozabila. Po tolkih avtobusnih vožnjah nama res ni bilo za biti 20 ur na busu. In to ob dejstvu, da karta za bus ni prav nič cenejša od letalske (!). Ko sva stopila iz letala je v naju »udaril«  soparen, vlažen, vroč tropski zrak. Odpeljala sva se do Cartagene, kolonialnega bisera Kolumbije. Pravijo, da je najlepše kolonialno mesto v Južni Ameriki. Že vožnja v taksiju je bila zanimiva; v daljavi sva zagledala z lučmi razsvetljeno obzidje, ki obdaja staro mestno jedro in je glavna atrakcija mesta. Dolgo je približno 13 km, široko ponekod tudi več deset metrov,  in je skoraj v celoti ohranjeno.
Po vroči in soparni noči sva komaj čakala, da se bova podala v mesto. Priznava, želje po ogledovanju muzejev ni bilo, veliko raje sva pohajala po res zanimivih ulicah in uličicah; vsaka druga bi bila za na razglednico. Balkoni polni rož, pisane fasade, se kar izgubiš, ko odkrivaš nove in nove kotičke mesta. Že dolgo nisva bila v res tako lepem mestu, svoje pa je dodala še lokacija ob morju, ki je dala vsemu prav poseben čar.

Za topovi v ozadju je novi del mesta s samimi stolpnicami.

Ozke ulice, zanimivi in pisani balkoni.

Po dolgem času spet noge v morju :)

Zaradi velike sopare je mesto čez dan relativno prazno; pravo življenje se na ulicah pojavi šele zvečer, ko ljudje napolnijo vse drage bare in restavracije. Zelo popularna je ulica, kjer prodajajo sladkarije, na sto in en način, glavno da je vse na debelo pocukrano; seveda sva mogla poskusit, kaj je tako dobrega. Za najin okus so bile bistveno presladke.

 "Sladka ulica"

En večer sva imela romantično idejo o tem, kako se bova vsedla na obzidje in opazovala sončni zahod – pa ja, nisva bila edina, ki naju je privlačilo z lučmi obsijano obzidje. Pozitivno naju je presenetila večerna gneča, pod obzidjem, na travnikih je bilo ogromno otrok, pa tudi odraslih, pravzaprav cele družine – spuščali so zmaje v vetru. Res sva že prvo noč slučajno videla nekaj otrok, ki so večerni veter pametno izkoristili, a prizor, ko se na obzidje spravi pol Cartagene in se moraš umikati neskončno vrvicam, je res neverjeten!

Kar malo žal nama je bilo, ko sva se po treh nočeh odpravila naprej (predvsem zaradi hostla, v katerem nisva več zdržala). Ampak, odšla sva z lepimi spomini in z idejo ležanja na plaži :).