Zelo vsakdanja reč – kruh. Pri nama se za skoraj vsak zajtrk v takšni ali drugačni obliki znajde na mizi. Večinoma je tukaj to toast, rogljiček ali kakšen ponesrečen poizkus polnozrnatega kruha. V glavnem nič takšnega, kar bi bilo kaj drugega kot podlaga za nutello, marmelado ali med. Poješ 2, 3 kose in lahko bi jih 5, pa še vedno nisi sit.
En dan sva v dobro opremljeni kuhinji hostla opazovala dva Angleža, kako si pečeta svoj kolač. Pecivo, ki se jima je luštalo že nekaj časa, pa ga nikjer ni bilo za kupiti.
V trenutku se nama je posvetilo in sva prišla na idejo – zakaj si tudi midva ne bi spekla svojega kruha? Takšnega kot doma, ali vsaj podobnega.
Kupila sva vse potrebne sestavine: polnozrnato moko, mineralno vodo in lanena semena (ki so tu pravi hit) ter se lotila packanja.
V plinski pečici se peče sicer dlje časa, a na koncu je ratal odličen kruh – skoraj takšen kot doma.
Z užitkom sva ga pojedla ter ga spekla še nekaj za na pot. Da bo vsaj do naslednje dobre kuhinje s pečico :)
In ker sva že bila pri peki, so ideje padale :) čaka naju dvodnevna pot v Kolumbijo, zato sva se – naveličana vse instant popotne hrane (beri: preslani krekerji, emapnade, presladki piškoti, ki jih prodajajo na vsakem vogalu) – lotila še peke lastnih piškotov.
Nastalo je tolko mase, da sva jih na koncu pekla kar na ponvi – kot pleskavice, na kakavovi maščobi. Dišalo je božansko, po čokoladi po celi hiši :)
In rezultat - piškoti so odlični – takšni kot doma :). Tako bova lažje zdržala vse tiste ure sedenja na avtobusih.
To so drobne malenkosti, ki nama polepšajo dneve…
Ni komentarjev:
Objavite komentar