Bienvenidos a Peru!

Cusco – turistična Meka, izhodišče za Machu Picchu, trume turistov, ogromno cerkev in trgov, restavracij, turističnih agencij, neskončne ulice gor in dol, ki jih obdajajo obzidja še iz časa Inkov… In občutek, da te želijo povsod malo »nategniti«… Ampak še vedno mesto, kjer se med ulicami izgubiš, ti zatežijo da se ne smeš dotikat kamnov, se izogibaš trumam razvajenim američanov, in si prvoščiš dobro argentinsko vino in perujsko kavo… In se spomniš, kako in zakaj potuješ, si vzameš čas zase….

Titikaka in Isla del Sol

Globoka modrina najvišje ležečega plovnega jezera na svetu naju je zadela v prvem trenutku. V ozadju so se dvigali beli vrhovi Cordillere Real… Že ljudstva pred-Inki so kraj povezovala s skrivnostmi in mistiko. Verjela so, da sta se iz globin jezera dvignila tako sonce, kot tudi njihov bog Viracocha.
Inki so verjeli, da je Isla del Sol oz. otok sonca rojstni kraj njihove civilizacije…. Tudi midva sva se odpravila na ta sveti kraj.

Jaz sem najprej doživela velik šok. Na Otoku sonca sem bila pred šestimi leti. Takrat smo tu kampirali, od turističnih kapacitet je bilo, kolikor imam v spominu, le nekaj kamnitih hišic, za prespati za prvo silo… Včeraj pa se izkrcamo na južnem delu otoka; še preden dobro stopim iz čolna mi ena gospa pod nos pomoli že karte za hojo po Inkovskih stopnicah. Ko stopim dol, pogledam navzgor, in kar vidim gor v hrib je en hotel pri drugemu… Počasi se začneva vzpenjati po stopnicah, na vsaki drugi hiši piše pizza, restaurante, hostal,… In ko končno prilezeva na vrh stopnic in si rečeva, da greva na eno kavo z razgledom, je vse napol zaprto, ali pa jim ni za postreči… NE vem, jaz sem bila čisto razočarana, v spomniu sem imela popolnoma drugačno sliko. Nekako potem zbereva moči in greva naprej po poti, poiskati hostal. In hodiva in hodiva in sonce nažiga… Hostla, ki sva ga iskala, nisva našla… Tako sva prehodila cel otok in prišla do severnega dela. Tam sva le našla za spati, se odpočila, in odšla pogledat inkovske razvaline. In le- te so bile takšne, kot sem jih imela v spominu. Na obredni mizi sva pomalicala, pogledala kje je sonce pustilo sledi v kamnu, ko se je rodilo, ter se sprehodila po sveti poti.. Res je bilo vse skupaj malo skrivnostno, mistično, meni se je zdelo, kot že takrat, da je tu neka posebna energija. Pa tudi če je bil le placebo efekt, za naju je bilo nekaj magije vseeno vmes. Svoje pa so dodali še sveti ognji, ki so jih domačini kurili po celem otoku. In ker sva bila že tako pozna, ni bilo skoraj nikjer nobenega; množice ljudi z ladjic so že zdavnaj odšle. In kaj je bilo za piko na i – ponoči naju hvala bogu ni nič zeblo.

Tek na približno 4000 m.n.m.

Ker so dolge vožnje na avtobusih kar naporne, se trudiva ostati aktivna in čim pogosteje razmigati najine riti. Tako sva se tudi včeraj in danes spravila na krajši tek (kaj več je na tej višini skorajda nemogoče). Dober način odkrivanja okolice, domačini se nama pogosto nasmehnejo in naju vzpodbujajo, ko vidijo kako globoko dihava že v najnižji klanec, pa še hitreje lahko pogledaš zanimivosti v okolici.

Odkrivala sva Copacabano (ime si deli z znano brazlisko plažo, kar pa je tudi edina podobnost), mestece na obali jezera Titikaka.

Je res naporno, zato se po teku prileže dober Andski obrok, bogat z beljakovinami, vitamini in minerali

Qinoja con verduras y atun; y tambien papaya y Inca Cola,… mmmmm…

La Paz

Največje bolivijsko mesto in prestolnica vsega pomembnega dogajanja je vsekakor primeren kraj za sprostitev od nekajdnevne naporne puščavske vožnje. Počitek, sprehodi po živih mestnih ulicah in zdrava hrana so nama vrnili potrebne moči. Čeprav je premagovanje strmih poti do mestnih razgledišč na tej višini (3660 mnm) vse prej kot enostavno, se počutiva odlično in komaj čakava naslednje destinacije.

Altiplano, 4000+

4 potniki, voznik in kuharica v robustnem džipu, ter 4 dnevi nore vožnje po prostranstvih jugozahoda Bolivije, vseskozi nad 4000m… Čeprav že vnaprej veš, kaj te čaka, si videl slike in ti vsi govorijo, kako noro je, si vsega ne moreš predstavljati, dokler ne doživiš vseh teh naravnih lepot v živo. Edinstvena pokrajina, ki ji ni enake nikjer na Zemlji (prej kje na Marsu) z neštetimi dih-jemajočimi razgledi, planota prek puščav, lagun, oaz in slanih prostranstev… Preveč za 4 dni, zato ne dojameš takoj, še dneve po tem ne… In ko gledaš slike, so povsem nerealne, kot če bi jih posnel kdo drug…