Globoka modrina najvišje ležečega plovnega jezera na svetu naju je zadela v prvem trenutku. V ozadju so se dvigali beli vrhovi Cordillere Real… Že ljudstva pred-Inki so kraj povezovala s skrivnostmi in mistiko. Verjela so, da sta se iz globin jezera dvignila tako sonce, kot tudi njihov bog Viracocha.
Inki so verjeli, da je Isla del Sol oz. otok sonca rojstni kraj njihove civilizacije…. Tudi midva sva se odpravila na ta sveti kraj.
Jaz sem najprej doživela velik šok. Na Otoku sonca sem bila pred šestimi leti. Takrat smo tu kampirali, od turističnih kapacitet je bilo, kolikor imam v spominu, le nekaj kamnitih hišic, za prespati za prvo silo… Včeraj pa se izkrcamo na južnem delu otoka; še preden dobro stopim iz čolna mi ena gospa pod nos pomoli že karte za hojo po Inkovskih stopnicah. Ko stopim dol, pogledam navzgor, in kar vidim gor v hrib je en hotel pri drugemu… Počasi se začneva vzpenjati po stopnicah, na vsaki drugi hiši piše pizza, restaurante, hostal,… In ko končno prilezeva na vrh stopnic in si rečeva, da greva na eno kavo z razgledom, je vse napol zaprto, ali pa jim ni za postreči… NE vem, jaz sem bila čisto razočarana, v spomniu sem imela popolnoma drugačno sliko. Nekako potem zbereva moči in greva naprej po poti, poiskati hostal. In hodiva in hodiva in sonce nažiga… Hostla, ki sva ga iskala, nisva našla… Tako sva prehodila cel otok in prišla do severnega dela. Tam sva le našla za spati, se odpočila, in odšla pogledat inkovske razvaline. In le- te so bile takšne, kot sem jih imela v spominu. Na obredni mizi sva pomalicala, pogledala kje je sonce pustilo sledi v kamnu, ko se je rodilo, ter se sprehodila po sveti poti.. Res je bilo vse skupaj malo skrivnostno, mistično, meni se je zdelo, kot že takrat, da je tu neka posebna energija. Pa tudi če je bil le placebo efekt, za naju je bilo nekaj magije vseeno vmes. Svoje pa so dodali še sveti ognji, ki so jih domačini kurili po celem otoku. In ker sva bila že tako pozna, ni bilo skoraj nikjer nobenega; množice ljudi z ladjic so že zdavnaj odšle. In kaj je bilo za piko na i – ponoči naju hvala bogu ni nič zeblo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar