V kraljevini šerp - 3.del

Celodnevna hoja zadnjih nekaj dni se nama je že kar poznala, na hrbtu je nastala nova odrgnina, hvala bogu so se žulji na Petrovih petah kolikor toliko zacelili. Jabolka so naju držala pokonci, da sva prišla do Jumbesija, kjer sva si nabrala novih moči, se fajn najedla, naspala, spočila, oprala polno cunj - nič več čistega ali suhega nisva imela, ker se v vsej vlagi in megli ni nič posušilo. Le še bolj je vse zasmrdelo, z ruzaki vred.

Spet v Jumbesiju

 In končno je prišel prvi dan v skoraj treh tednih, ko ni deževalo oz. vsaj nisva vlekla ven dežnikov. Počivala sva, uživala, in se s težkim srcem poslovila od družine Pasanga Lame z obljubo, da se naslednjič zopet ustaviva pri njih, ko bova pohajala po teh krajih. Budisti so res nekaj posebnega, tako ta družina, kot menihi v Chylasi. Pri njih se takoj počutiš bolje, se spet zaveš stvari, ki so edine pomembne.

Super chapatiji za zajtrk - iz polnozrnate (!) moke, na ognju

Peter s kato okoli vratu, v ozadju prvi jutranji žarki

Otroci v šoli

Vreme se je počasi začelo obračati na bolje, v naslednjih dneh sva imela pravo srečo. Ko sva odrinila naprej iz Jumbesija, naju je čakal zelo naporen dan - združila sva dva normalna treking dneva. Ves dopoldan naju je grelo sonce, ko sva se preko prelaza spuščala navzdol, skupaj za več kot 2000 m. Po kosilu pa sva imela prijetno oblačno vreme, da naju pri ponovnem vzponu sonce ni preveč kurilo. Podobno je bilo tudi zadnji dan trekkinga. Sproščeno sva hodila naprej, polna nove energije, nisva se več ukvarjala z nepomembnimi malenkostmi.

Obešanje zastavic za srečno pot naprej...

Nasproti nama je prihajalo vedno več ljudi, nad nama je proti Lukli letelo vedno več letal. Vesela sva bila, da greva naprej, saj se je meni zdelo, da če naju še enkrat kdo vpršaša, če prihajava iz Everest Base campa, da bom začela kar kričati - kot da bi ta pot vodila samo tja...

Brez skrbi, da bi slučajno zgrešil pot do Everesta; četudi skoraj 150 km prej...

Morava dodati, da je kar razlika v primerjavi s trekingom po tej poti pred dvema letoma. Takrat nas je bilo mnogo manj, večinoma vsi sami, brez vodičev in nosačev. Skupaj smo z užitkom delili pot, ki ni vodila le pod Everest, ampak predvsem v doline poleg le-te, ki so mnogo lepše. Lansko leto turizma v Nepalu je očitno prineslo velik razcvet, število turistov je naraslo, treking z začetkom v Jiriju je postal moderen. Ampak le v smeri baznega tabora pod Everestom (EBC). Res, sedaj ko sva se vračala sva poleg vseh vprašanj o naletela tudi na narisane puščice na tleh, kjer je poleg pisalo tudi Everest. Teh pred dvema tednoma še ni bilo....

Tudi tokrat nama je Nepal dal, kar sva potrebovala, in to sva začutila še pravi čas. Ni bilo pomembno, da gledava hribe, ki sva jih že videla, da hodiva po starih poteh in po istih vaseh. Pomembno je, da sva ponovno srečala stare  spoznala nove prijazne ljudi, da sva obiskala tistih nekaj novih krajev, ki so nama dali pravo energijo. In pa da sva se spomnila naukov iz Južne Amerike, da je potrebno iti naprej, če nekaj ne štima, ter zaživeti s polno močjo.

Med postankom...

V kraljevini šerp - 1.del

Polna pričakovanj sva se na udobnem mikrobusu (za razliko od prejšnjič sva se izognila lokalnemu busu, kjer nama je bilo obema slabo) odpeljala v Jiri, izhodišče najinega letošnjega trekinga v Nepalu. Jiri kot je ostal v spominu, nič posebnega, komaj sva čakala da začneva drugi dan s hojo. Zjutraj sva hitro odšla. Težki nahrbtniki so naju hitro prizemljili, da letos ne bova tako hitra kot zadnjič. Res sva se opremila, je pa res da je bilo od tega polno hrane - vedela sva, kaj se nama bo luštalo, s seboj sva imela čokolado, kakavova zrna, žitno kavo, pravo kavo, mleko v prahu, frutabele, suho sadje, železo, kilogram cedevite, ovsene kosmiče, manjšo plinsko bombo, posodo, skodelice (pripravljena na visoke cene ki sovpadajo z višino), zadnji hip sva kupila še 2,5 kg jabolk... Res, tolk težko še nisva nosila. Ampak je šlo, počasi sva se navadila.
Po poti sva lepo napredovala, ljudje so ostali enako prijazni kot sva jih imela v spominu, turistov skorajda ni bilo. Nagajalo pa nama je vreme, vedno bolj in bolj... To ni bila več deževna doba, to je bilo enostavno slabo vreme, ki se je začelo po treh dneh hoje. In traja še danes. Dež, cel dan, oblaki, vse vlažno, napadle so naju pijavke, jaz sem imela na glavi ogromno hrasto. In kar je najpomembneje, nekako letos občutek ni bil pravi. Vse nama je bilo preveč domače, nekaj je manjkalo, nekaj ko ne veš kaj; obema nama ni peljalo, po štirih dneh sva se začela spraševati, ali naj obrneva, naj sploh nadaljujeva. Kot da bi nama vse hotelo nekaj povedati, da je najina pot naprej, da sva tu že bila, da tu ne bova našla ničesar novega. Zmišljevala sva se kam bi rada šla, nisva se znala odločiti. Potem, ko sva se le, pa spet vreme ni štimalo. Z zadnjo voljo sva prišla do Lukle, in si privoščila božanski kapučino. Pasalo nama je udobje, toplota, misli so se uredile, odločila sva se da greva naprej, v Chukung, dolino pod steno Lothseja, ki nama je ostala v lepem spominu, in od tam naprej bi se lahko odpravila čez vse tri prelaze v dolini Khumbu. Pred štirimi leti sva od tam pobegnila pred visokimi cenami. Takrat sva preštevala vsako rupijo, danes pa sva vedela, da imava dovolj denarja, da sva pripravljena na vse, fizično in psihično, da ne rabiva šparat. In sva šla naprej do Namche Bazarja. Tudi tokrat je bil v megli, za razliko od prejšnjih let brez življenja, na polno so gradili. Prav presenečena, a to je bila posledica odpovedi vseh letov iz Kathmanduja zaradi slabega vremena. Po vročem božanskem tušu sva se počutila kot nova. Deževalo pa je še naprej, vsak dan, ponoči, podnevi, vse je bilo zavito v meglo. Rekla sva si, dajva še enkrat poskusiti, če ne bo ok greva nazaj, takoj. Dobro aklimatizirana sva se odpravila do Pericheja, na skoraj 4300m. Počutje odlično, dobro sva se naspala, zjutraj pulz pod 50. Ampak ko sva pogledala ven je bilo vse megleno, prve dežne kaplje... Rekla sva si, greva še do naslednje vasi, če je lepo ostaneva. Če ne, greva. Počasi greva po hribu navzgor, razgledi nič lepši. Ko veš kaj bi mogle videti, pa tega ni. Vedela sva kaj hočeva. Za naju ni bilo dovolj, da bi rekla le da ja, da sva videla Everest. To je bilo premalo. Srečevala sva ostale trekerje, in ko ti rečejo ja, do so videli obrise Everesta, pa še to le, ker so jim povedali da je to Everest... To ni bilo za naju. Dovolj sva imela, prevečkrat sva se mogla zbrati, da sva odšla naprej. Tokrat sva vedela, da tu ni več ničesar za naju, ta dolina nama ni usojena. Obrnila sva se, solze so mi tekle po licih, Peter je imel solzne oči. Ampak nisva več mogla. Vedela sva, da morava naprej. Odšla sva nazaj proti Namche bazarju, v dežju, vetru in megli.

Prvi dnevi trekinga, sonček je še sijal

Prijazni nasmehi nepalskih otrok

Obešanje molilnih zastavic, v upanju na dobro vreme

Najboljša kuhinja na trekingu

Hoja v dežju...

Dal bhat je zakon!

Tržnica v Lukli

Božanski capuccino :)

Frizer na prostem

Pobiranje krompirja v megli in dežju

Nisva obupala : 

Kakav in kavica po napornem dnevu

Zadnji pogledi, preden sva obrnila: