Riževe terase, Batad, Banaue

Riževe terase pod Unescovo zaščito, svetovna kulturna dediščina. Obvezna postaja na tem koncu sveta :).

 Batad; terase se okoli vasi razprostirajo kot amfiteater.

Izredno dobro in učinkovito zgrajeno. 

V hribovitem svetu Filipinov so pred približno 2000 leti staroselci (večinoma Ifugao-pleme, lovci na glave) z lastnimi rokami zgradili kamnite (ponekod tudi blatne) terase za riž, z neverjetno učinkovitim namakalnim sistemom. Tako dobro, da so se do danes skorajda popolnoma ohranile, in so še vedno v vsakdanji uporabi. 

V okolici mesteca Banaue je takih večjih teras kar pet, midva sva si poleg tistih blizu mesta ogledala še ene, in sicer v Batadu, 12km oddaljenemu iz Banaue-ja. Najprej sva razmišljala o večdnevnem trekingu, a sva ob cenah za to idejo kmalu opustila. In pa, roko na srce, v Nepalu sva imela dovolj trekinga med polji riža, po vaseh brez elektrike, kjer sva se tudi že izgubila ter pustila nekaj krvi čisto pravim nepalskim pijavkam. Prišla sva do zaključka da je to ta trenutek dovolj :).

S prevozi naokoli si kar malo omejen, če hočeš kam sam so cene navite, jeepneyi vozijo ob nepraktičnih urah, letalsko karto za na morje sva si že kupila (in saj sva malo nestrpna :)), pa še dež je bil in mraz. Tako sva si šla terase pogledat kar s skupinsko enodnevno  turo.

Po enourni vožnji (zasedla sva prednje sedeže pri vozniku ker je bilo na zadnji vožnji Petru konkretno slabo) smo se peš spustili do vasice Batad. In ja, pogled na kot amfiteater oblikovane riževe terase je bil zanimiv,  nekaj novega, predvsem ker so terase res ogromne, vzdrževane, glavni vir hrane za celo vas. Če pa vidiš prvič riževe terase, potem tega dela Filipinov res ni za izpustiti.

Škoda je bilo samo, ker je riž večinoma požet. Tu in tam so bile na poljih živo zeleni mladi poganjki, večina teras pa je bila praznih. Če se kdo odpravlja na te konce naj pride ko riž zori - aprila, maja. Takrat je pogled na terase mnogo lepši, ko so obarvane živo zeleno.

Potem smo si pogledali še bližnji slap, osvežilno kopanje pa sva izpustila, ker je bila voda ledeno mrzla.

Tura se je kar vlekla, za konec pa smo morali na cesti čakati še debelo uro - jo namreč širijo in zato minirajo.... 

 Mladi poganjki riža, katere potem ročno, enega po enega presadijo na drugo teraso.

 Živo zelena barva, balzam za oči. Pri hoji si moral biti kar previden, drselo je in hitro se lahko znajdeš par metrov nižje v blatu :).

 Vse poteka ročno, z veliko ljubezni in potrpežljivosti. In riž je res okusen in kvaliteten. 

 Tappiya slapovi, 47m.

Prometni zamašek. 

Nekaj utrinkov iz bližnjih vasi okoli Banaue-ja :

 Tipična hišica plemena Ifugao. Spodaj spijo, v desnem kotu ognjišče, prostor na podstrešju pa je namenjen sušenju riža.

 Terase v okolici Banaue-ja.

 Prijazna zgubana ženica naju je povabila, da si ogledava notranjost njene hišice.

 Že od malih nog. Brez komentarja.

 Na poti domov skozi riževe terase.

Jeppney z napisom : I'm proud to be an IFUGAO.

Zdaj pa bus za Manilo in koj na letališče :).

Viseče krste - hanging coffins v Sagadi

Sliši se malce grozljivo, na prvi pogled tudi je. 

Gre za še vedno prisoten tradicionalen način »pokopavanja« preminulih v Sagadi, tihi vasici nekje v osrčju Cordilliere severno od Manile. Njegove korenine segajo še v čas pred španskimi osvajalci. 

Umrlega najprej posedejo na stol za par dni, da se telo pokrči in ostane v položaju zarodka (v enakem položaju, v katerem si prišel na ta svet naj bi tudi odšel), v katerem ga nato poležejo v leseno krsto. To obesijo na katero izmed okoliških apnenčastih sten ali kraških jam. Takšnih krst je preko 100, večina v Burial Cave – jami za pokope. 

Prvi pogled na njih je bil kar malo pretresljiv, takoj si začutil neko spokojnost, mir in spoštovanje, pa tudi mravljince po telesu. Drugače kot na pokopališču. Imela sva občutek, da pred nama na steni dobesedno visi zgodovina, kot časovno okno v preteklost. Najprej sva krste videla na vhodu v veliko jame, zložene ena nad drugo, nekako brez reda. Zaradi starosti (nekatere so stare preko 500 let) je les pri nekaterih že preperel in skozi velike luknje sva zlahka videla kosti umrlega. Drugi impresivni pogledi pa so bili na krste, ki so obešene visoko na stenah okoli vasi. Majhne, velike, tudi z lesenim stolom poleg, nekatere novejše pa so imele tudi križ, kot simbol mešanja animizma in krščanstva. 

Danes si tega načina pokopa poslužijo  le še redki. V vasi je že močno prisoten vpliv krščanstva, hkrati pa je tudi zelo drago - bogovi zahtevajo žrtvovanje 20 prašičev in 60 piščancev. Zadnji je bil leta 2010. Večina jih je tako pokopana na bližnjem pokopališču za cerkvijo. Zanimivo je, da ne prižigajo sveč, ker jih veter prehitro ugasne, niti ne nosijo cvetja. Ob praznikih (dan mrtvih) zakurijo pri grobu manjši ogenj.

Viseče krste v stenah okoli vasi. 

Do teh lahko prideš čisto blizu. V sredini spodnja je najnovejša. Na strani visi tudi stol, vidiš lahko tudi leseni križ.

 Burial cave of Lumiang - jama za pokope. Krste so lesene in kamnite, zelo stare. 

Lahko si začutil spokojnost in mir. Položili so jih na vhodu v jamo, saj verjamejo, da svetloba ki pade skozi vhod varuje dušo pred zli duhovi.

 Na nekaterih so vklesani gekoti - simbol dolgega življenja, ponovnega rojstva.

 Skozi prepereli les...

V okolici vasi je več podzemnih rek in med seboj povezanih jam. 

 Lep pogled na hribovit svet Filipinov.

 Jeepney.

 Vaško pokopališče z ostanki ognja pred grobovi.

 Seveda - riževe terase, tako značilne za vsako sliko Filipinov. Žal niso zelene, saj je ravno konec deževne dobe. Najlepše barve so aprila, maja.

 Kljub temu, da sva videla že mnogo teras, je pogled na te tu vseeno impresiven.

 Poskusila sva lokalni napitek - fermentiran, nealkoholni sok iz sladkega krompirja. Zelo osvežilno, ponavadi ga pijejo kmetje po končanem delu na polju.

 Na izlet po Echo valley sva šla z manjšo skupino in vodičem. Kar poučno in pa zanimivo - bili smo mešana skupina, pol zahodnih turistov in pol domačih. 

Na terasah v Sagadi gojijo domačini poleg riža tudi zelje, vendar je to za prodajo, za dodatni zaslužek. Riž imajo le za domačo porabo, saj je pridelava prenaporna, zori le enkrat na leto.

Okusen in hranljiv gorski riž, mešan z rdečim.

Filipini. Prvi vtisi.

Na Filipine sva prišla popolnoma brez pričakovanj. In brez ideje kam bova šla, le malo okvirno. Tako so naju toliko bolj presenetili.
Nekaj zanimivosti :
- skoraj vsi Filipinci govorijo angleško - po pol leta kriljenja z rokami in polomljene angleščine se je tu neverjetno enostavno pogovarjati; angleščina je drugi uradni jezik.
- zjutraj naju zbudijo cerkveni zvonovi in ne Alahov klic iz mošeje ali gongi z bližje budistične gompe - več kot 80% je katoličanov
- jeepney-i - verjetno nacionalni simbol : gre za predelane ameriške jeepe, ki so tu ostali po drugi svetovni vojni in so danes najbolj popularno prevozno sredstvo, aka vedno se najde prostor še za enega. Porisani, popisani, vedno zanimivi.
- sestavlja jih 7107 otokov, 2000 je poseljenih; baje sicer štejejo tudi najmanjše kamenčke z vode :) a vseeno.
- za kilogram domačih kakijev sva odštela 0,35 centov. Mangoti tu naj bi bili najboljši na svetu. In pika. Čakava na jug.
- če ne ješ v dragi restavraciji je brezmesni obrok skoraj misija nemogoče :). Svinjina, piščanec, ribja pasta - povsod, vedno, meso je glava sestavina!
- petelinji boji - nacionalni šport. Jih bova izpustila....

- neizmerna gostoljubnost!

In še bi lahko naštevala. Naju bolj kot na azijske države spominjajo na srednjo in južno Ameriko, vsaj sever, kjer se nahajava sedaj. Vpliv španske kolonizacije je še danes prisoten v imenih in priimkih, besedah. Včasih se zdi kot da govorijo neko smešno angleško/špansko/filipinsko mešanico. Malo razumeš, malo ne.

Manilo sva izpustila, iz letališča sva takoj odšla na busno, ujela avtobus ob 2eh in se odpeljala na sever. Pred odklopom na morju bova nekaj dni preživela med riževimi terasami, na svežem zraku.

Jeepneyi :).

Penang Bridge Half Marathon video

Penang Half Marathon

Tekom potovanja ti občasno manjka malo rekreacije. Saj pridejo trekkingi tu in tam, še več pa je ponavadi okušanja dobre hrane na štantih, dolgih avtobusnih voženj, pohajanj po mestu, in pa dobrih piv ;). Zato se ves čas vseeno trudiva skrbeti vsaj za malo fizične aktivnosti.

In kaj sva naredila danes: pretekla sva Penang Bridge Half Marathon.

 Štart maratoncev je bil že ob enih zjutraj.

 Razsvetljeni 2nd Penang bridge, dolg več kot 20km; maratonci so pretekli celega, mi pa smo obrnili na polovici.

Budilka 00:20 – ja, prav piše. Tri ure spanja; malo zalimana vstaneva, a vseeno. Dober črni čaj, melasa in sojino mleko. Paše, da malo pogreje želodček. In že greva. Na štart s free shuttle busom. Mesto je kljub nočni uri preplavljeno s tekači v modrih in roza majčkah. Prideva, oddava garderobo, vznemirjenje v zraku. Malo se razmigava, Peter štarta pol ure pred mano. Ob 3:00. Jaz 3:30. Nikoli ne bi verjela, če bi mi kdo rekel, da bom šla tečt ob pol štirih zjutraj. Ampak tudi to se zgodi. Peter se je že odšel gužvati v dolgo kolono, jaz pa sem imela možnost opazovati moški štart na polovičko s tribune. Tekačev v vseh kategorijah naj bi bilo okoli 60.000. Imela sem občutek da jih je polovica v tistem trenutku na štartu - ogromno jih je bilo. Kar hodili so in hodili (pazi to – polovica jih je dejansko hodila, ne tekla). 

 Lahko si se udeležil Fun-teka, 10km, 21km in 42km. Organizacija je malo šepala, res pa je da je bilo prvič tako veliko tekačev. V cilju je bilo bolj malo hrane, tudi tekom proge, so pa imeli zelo bogate denarne nagrade, vse do 15ega mesta v vsaki katergoriji, plus posebej še za Malezijce.

 Gneča na startu, nepretrgana kača v modrem.

Proga lepa, hitra, razgled na obe strani na morje in lučke v Georgetownu.

Kmalu je bil štart še za dekleta. Uspela sem se izmuzniti nekje v deseto vrsto. Ker sem vsaj za glavo višja od večine azijskih deklet, sem imela dober razgled naokoli; in zato odkrila, zakaj mi je sponzorska majčka prekratka ;): Tudi me smo kmalu štartale in prvih petsto metrov je šlo super, nato pa smo ujele počasne fante na 21 km, ki so hodili. In to ne ob strani. Čez celo širino mosta… Naporno. Naslednjih 10 kilometrov sem vijugala in prehitevala en kup tekačev, ki so bili bolj podobni nedeljskih sprehajalcem; vmes sem se izogibala mahanju rok iz vseh koncev, saj so delali vse mogoče dihalne vaje, pa sporočali po svojih mobilnih napravicah kje so… Med toliko prepotenimi moškimi telesi še nikoli nisem tekla :).

Iskreno, spodbujam vsakršno koli rekreacijo ampak malo tekaške kulture bi pa vseeno lahko imeli. Vsaj le po eni strani bi lahko hodili. Vmes me je še zvijalo po celem trebuhu (želodec pač ni navajen na tak napor, sploh pri toliko stopinjah v zraku in vlagi). Povzetek: prva polovica je minila zelo hitro in že smo bili pri znaku, kjer je pisalo še 4 km. Nisem mogla verjeti. Končno sem se počutila dobro, množica se je vseeno malo porazgubila in uživala sem v teku. Vmes sem si rekla Glej, kaj sta dosegla v vsem tem času, po tem ko že pol leta potujeta. In sedaj imava čast tu teči polmaraton, med vsemi temi tekači, za kar sem neizmerno hvaležna. Bila sem ponosna na naju. Vedela sem da je Peter že v cilju, upala sem da mu je šlo dobro, saj je bilo to v bistvu prvič, da sva tekla na tekaški prireditvi ločeno. Samo potem ko sem pomislila, da me v bistvu on čaka v cilju… potem sem tekla še lažje in hitreje. In v cilj prišla kot deveta ženska. Noro. Občutek je bil sicer med tekom dober, saj sem ostale ves čas prehitevala. Vendar pa sem kot vedno tekla brez ure, oznak tudi ni bilo, razen na 5 in 17km, kar pa mi tudi ni nič pomagalo. 

Res, zadnjih 20 min sem tekla kot še nikoli. Ko te v cilju čaka tvoja oseba, tvoja polovica, ki navija zate. Noro. Prvič. Nikoli več tako. Naslednjič upam da obrneva vloge ;).

In tako sem osvojila svojo prvo denarno nagrado v teku. Čas je bil malo manj kot 1:45. Skupno deveto mesto , za kar sem celo dobila 100 eurov. Odpaljeno!

Najbolj pomembno pa je to, da je tudi Peter užival, kljub manjši krizi izredno zadovoljen, časovno sva tekla skoraj na minuto enako, vmes pa je uspel še celo nekaj posneti.

Proslavila sva pri Indijcih, super kosilo, ter si privoščila še malo antioksidantov – malezijski Cabernet Souvignon. Nazdravila sva na naju, na najino potovanje. In tek. Gibanje. Življenje.

 Dobila sem pokal :).

 In še 100 eurov-400 malezijskih Ringittov. Povsem nepričakovano in noro. Kot je prišlo, tako bo odšlo.

 Gneča na brezplačnem avtobusu je bila ogromna, več kot pol ure sva se drenjala da sva sploh prišla na avtobus. Bila sva namreč več kot 15km stran od hostla.

 Zadovoljen nasmešek na obrazu!

South Indian thali za regeneracijo.

Res, ponosna na naju. Dobro sva zvozila cel dan, ob sedmih zvečer pa zaspala kot avion.