Sliši se malce grozljivo, na prvi pogled tudi je.
Gre za še vedno prisoten tradicionalen način »pokopavanja« preminulih v Sagadi, tihi vasici nekje v osrčju Cordilliere severno od Manile. Njegove korenine segajo še v čas pred španskimi osvajalci.
Umrlega najprej posedejo na stol za par dni, da se telo pokrči in ostane v položaju zarodka (v enakem položaju, v katerem si prišel na ta svet naj bi tudi odšel), v katerem ga nato poležejo v leseno krsto. To obesijo na katero izmed okoliških apnenčastih sten ali kraških jam. Takšnih krst je preko 100, večina v Burial Cave – jami za pokope.
Prvi pogled na njih je bil kar malo pretresljiv, takoj si začutil neko spokojnost, mir in spoštovanje, pa tudi mravljince po telesu. Drugače kot na pokopališču. Imela sva občutek, da pred nama na steni dobesedno visi zgodovina, kot časovno okno v preteklost. Najprej sva krste videla na vhodu v veliko jame, zložene ena nad drugo, nekako brez reda. Zaradi starosti (nekatere so stare preko 500 let) je les pri nekaterih že preperel in skozi velike luknje sva zlahka videla kosti umrlega. Drugi impresivni pogledi pa so bili na krste, ki so obešene visoko na stenah okoli vasi. Majhne, velike, tudi z lesenim stolom poleg, nekatere novejše pa so imele tudi križ, kot simbol mešanja animizma in krščanstva.
Danes si tega načina pokopa poslužijo le še redki. V vasi je že močno prisoten vpliv krščanstva, hkrati pa je tudi zelo drago - bogovi zahtevajo žrtvovanje 20 prašičev in 60 piščancev. Zadnji je bil leta 2010. Večina jih je tako pokopana na bližnjem pokopališču za cerkvijo. Zanimivo je, da ne prižigajo sveč, ker jih veter prehitro ugasne, niti ne nosijo cvetja. Ob praznikih (dan mrtvih) zakurijo pri grobu manjši ogenj.
Viseče krste v stenah okoli vasi.
Do teh lahko prideš čisto blizu. V sredini spodnja je najnovejša. Na strani visi tudi stol, vidiš lahko tudi leseni križ.
Burial cave of Lumiang - jama za pokope. Krste so lesene in kamnite, zelo stare.
Lahko si začutil spokojnost in mir. Položili so jih na vhodu v jamo, saj verjamejo, da svetloba ki pade skozi vhod varuje dušo pred zli duhovi.
Na nekaterih so vklesani gekoti - simbol dolgega življenja, ponovnega rojstva.
Skozi prepereli les...
V okolici vasi je več podzemnih rek in med seboj povezanih jam.
Lep pogled na hribovit svet Filipinov.
Jeepney.
Vaško pokopališče z ostanki ognja pred grobovi.
Seveda - riževe terase, tako značilne za vsako sliko Filipinov. Žal niso zelene, saj je ravno konec deževne dobe. Najlepše barve so aprila, maja.
Kljub temu, da sva videla že mnogo teras, je pogled na te tu vseeno impresiven.
Poskusila sva lokalni napitek - fermentiran, nealkoholni sok iz sladkega krompirja. Zelo osvežilno, ponavadi ga pijejo kmetje po končanem delu na polju.
Na izlet po Echo valley sva šla z manjšo skupino in vodičem. Kar poučno in pa zanimivo - bili smo mešana skupina, pol zahodnih turistov in pol domačih.
Na terasah v Sagadi gojijo domačini poleg riža tudi zelje, vendar je to za prodajo, za dodatni zaslužek. Riž imajo le za domačo porabo, saj je pridelava prenaporna, zori le enkrat na leto.
Okusen in hranljiv gorski riž, mešan z rdečim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar