sobota, 15. november 2014

Zgodba o mlinčku sladkornega trsa – pogled na Burmo danes

Ena izmed stvari, ki se mi je pred 4 leti v Burmi precej vtisnila v spomin, so bili mlinčki za sladkorni trs. Ročno gnani, okrašeni z božičnimi kraguljčki, so se vztrajno vrteli in zvončkljali na skoraj vsakem vogalu. Z ledom ohlajen, sveže stisnjen sladek sok je v tistih vročih dneh še posebej pasal, zato sva si ga v družbi domačinov na plastičnih stolčkih večkrat privoščila.

Tako so se mlinčki sladkornega trsa vrteli pred štirimi leti...

Stvari, ki so se od takrat spremenile, je več, kot bi si upal pomisliti. Bliskovit razvoj ob odprtju države spominja na podivjanega konja, ki se je pravkar podal v dir. In nihče ne ve, v katero smer bo zavil, še manj pa kje bo končal. Nekje globoko v podzavesti sva to dejansko pričakovala in se tega tudi bala, zato sva dolgo kolebala glede ponovnega obiska Burme. Koliko stvari bo še enakih, koliko vrednih ogleda in novih za naju? Koliko stvari je že splavalo po krivih turističnih poteh sosednje Tajske? In največja »znamenitost« so po mnenju večine popotnikov njeni srčni, prijazni ljudje. So se v 4 letih res toliko spremenili, da so pristne nasmeške zamenjali tisti pohlepni, ki vohajo le denar?

Težko objektivno sodiva in težko bi rekla, da sva razočarana. Nekateri kraji in doživetja so naju ponovno navdušili, nama vdahnili nov potovalni zagon in pozitivno energijo. Večina ljudi je še vedno izredno prijaznih in so naju še vedno pozitivno presenetili. Vendar sva Burmo zapustila z mešanimi občutki. Njen čar prvinskosti in drugačnosti se počasi izgublja. Simpatične mlinčke na ročni pogon počasi, a vztrajno zamenjujejo moderni motorizirani, ljudje pa vedno bolj namesto po sveži naravni pijači posegajo po umetnih osvežilnih napitkih svetovnih multinacionalk.

...in takšni motorno gnani mlinčki se vse pogosteje vrtijo danes.

Ni najino mesto da bi sodila, kam gre lahko razvoj države; tudi to prinese vedno nekaj dobrega (z malo upanja nekje v prihodnosti morda manjša poraba plastičnih vrečk in večja ozaveščenost o okolju?). Sva pa izredno hvaležna, da sva lahko doživela Burmo dvakrat.

V Yangoonu sva se zadnji dan pred odhodom dobila z dvema prijateljema, ki sta bila prvič v Burmi. Težko sva pričakovala, kaj bosta povedala, kakšni so njuni vtisi, njuna doživetja. 
Stežka sta priznala, da sta morda pričakovala preveč. Da sta se na trenutke počutila samo še kot del množice, ki ima na svoji to-do listi Inle, Bagan, Yangoon, Mandalay. Ko poslušaš, kako se menijo in imajo vsi itinerarij splaniran do dneva natančno. Dva dni tu, tri dni tam, nočni avtobus, štiri dni trekinga, nočni avtobus…. Vesela sva za njiju da sta doživela vsaj treking v Hsipawu in se odmaknila od množic.

Preden zaidem s poti. Nama je Burma dala veliko. Ker sva imela čas. Za ljudi, drug za drugega, za meditacijo po dolgem času. Za posedanje po čajnicah, na pivu, opazovati sončne zahode in vzhode tudi s kje drugje kot ravno s te in te pagode v Baganu. Ker pač tam moraš biti in tega ne smeš zamuditi, dokler si v Burmi. 
Ni nama bilo potrebno loviti časa, znamenitosti z idejo v glavi, da pa jih jutri morda več ne bo.

Če si želiš v Burmo – pojdi; ja, res danes, ne čakaj. Če boš čakal…. Samo poskusi iti še malo s poti. Bagan bo tu tudi čez pet, deset let. Na Inleyu so bili prodajalci blazno nadležni že pred štirimi leti; sodeč po opisih Mica in Katke so danes še trikrat bolj… To lahko spustiš. Pravo Burmo doživiš v malih vaseh, lokalnih tržnicah, čajnicah in avtobusnih vožnjah :-).


Ni komentarjev:

Objavite komentar