Po 22-ih mesecih

Zdi se mi prav, da si vzamem nekaj minut časa in napišem še nekaj zaključnih misli o zadnjem najinem potovanju, o zadnjih dveh let najinega življenja,

Mesec in pol sva v Sloveniji. Preveč, premalo, prehitro, prepočasi, pre-..... :). Ne vem. To je najlažje reči. Ampak je res.

Kaj bi ti rekel, če bi te nekdo vprašal, kaj si doživel v zadnjih dveh letih? Saj ne znaš opisati. Z vsakim dnem posebej se spremeni nekaj v tebi. Ti se spreminjaš, konstantno. Spreminjamo se. To je edina stvar, ki drži.

Nisva več isti osebi kot sva bili pred dvema letoma. Tako kot ni nihče drug. Dejstvo, da sva vmes potovala, naredi razliko le v temu, da sva morda zaradi tega v krajšem časovnem obdobju doživela nekaj več Vendar nisva popolnoma nič drugačna kot kdorkoli drug. Vsi smo si enaki.

Odkar sva prišla domov sva se preselila, uredila stanovanje, kupila avto, iščeva službo, si kuhava in pečeva vse kar nama srce poželi (trenutni hit je čemaž). Hodiva na Rožnik in v Tivoli in na Golovec in na Šmarno in po obiskih. Kolikor lahko. Včasih je še vedno preveč. Vse sončne dni se trudiva izkoristiti, samo zato da bi lahko bila zunaj. Se pa nama pozna "davek" pohajanja. Ne zmoreva več toliko kot sva včasih. Ampak počasi prihajava k sebi.

Vendar pa, čisto potiho, nekje v podzavesti - situacije, ljudi, dojemava precej drugače, kot sva jih včasih. Sama sem se začela izogibati ljudi, oseb, ki se mi zdi, da me "pijejo", grobo rečeno. Ko imam občutek (ki sicer ni nujno, da drži), da se jaz trudim nekomu nekaj dati, in  ne dobim ničesar nazaj, se enostavno umaknem. Ker ne morem, ne zmorem več tega, kar sem včasih. To je le en primer. Po eni strani bi rada vsem dala naprej, kar sem se naučila, kar mi je dala pot. Po drugi strani sem v precepu, ko ne zmorem več kot to, pa bi vseeno rada.

Poleg tega sva se naučila gledati na stvari bolj iz pozitivne plati, v vsaki negativni situaciji najti nekaj dobrega, nekaj kar se bo lepega izcimilo iz tega :). Ne po treh dneh premišljevanja, ampak po pol ure po dogodku. Kar je v mojih očeh ogromen osebni napredek. 

Vsak dan nama življenje postavi nove preizkušnje, nove izzive. Takšne, kakršnih si niti predstavljati ne moreš. Zato se trudiva res izkoristit vsak dan, čim bolj. Ker nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel naslednji dan, naslednja ura. Poskušaš živeti, vohati pomlad, življenje samo... Preden naju povozi moderni svet (priznam, kam je šel razvoj v tem času, neverjetno. Imam nov telefon in sem vsak dan znova presenečena nad tem kaj zmore).

Preden zaidem. Doma sva. V Sloveniji. Rada bi delila z vami, vse kar nama je prineslo to potovanje, pot. Vedno sva za pivo oziroma še raje kozarec dobrega vina. In debato o smislu življenja. Pa naj bodo to nasveti o trekingu po Nepalu, katero plažo obiskati v Indoneziji, kaj dobrega poskusiti v Indiji (ali pa če se k nama povabiš na kosilo ;)), nasvet za zabijanje časa na letališču v Kuali Lumpur,  na katerem vogalu v Katmanduju imajo najboljše momote in katerem samose, ali pa kakšna misel o budizmu... Z veseljem odgovoriva na vsa vprašanja, ki se vam porajajo. Naj bodo še tako "smešna" v vaših očeh. Rada bi delila.

Dobrodošli :). Trenutno v Ljubljani. Še bolj pa bova vesela, če skupaj odkrijemo še kakšen skrit kotiček naše Slovenije, ali pa povabila nekam v hribe :).

Za konec pa bom delila še eno skrivnost - spet paše pogrešati potovanje, vonj letališča. prismojene leče,... Želja po premikanju spet počasi tli v meni :). 

Po dvajsetih mesecih...

Topel pozdrav izpod kokosovih palm na Baliju :). Po uri joge in dobrem kosilu počivava na terasi pred sobo, s pogledom na zeleno. Zelene palme, zelena riževa polja, vse naokoli je zeleno... Uživava, na dopustu sva. 

Najin blog pa je na račun tega "rahlo" zaspal. Malo zaradi lenobe in možganov na off, malo pa zato, da sva si za silo uredila misli in lahko bolj trezno gledava nazaj, na dogajanje zadnjih nekaj mesecev.

Kot večina že ve, sva december preživela v Sloveniji. To ni bila odločitev za vrnitev in kar tako zaključek potovanja. Bila je spontana odločitev, do katere sva prišla v slabi uri nekega deževnega popoldneva v depresivni hotelski sobi sredi Madurai-ja. V podzavesti pa je zorela že nekaj časa. Tuhtala in premlevala sva, kam naj greva po Indiji. Bila sva že malo utrujena od potovanja, konstantnega menjavanja postelj, vlakov in avtobusov, tudi hrane, pregovarjanj in barantanj... Pogrešala sva domače, prijatelje, svež gorski zrak... Hkrati sem se sama tudi vedno bolj slabo počutila; izgubila sem apetit, konstanto me je bolel želodec. Enostavno sem izgubila voljo do vsega, počutila sem se šibko kot še nikoli. Ranljivo. 

Tako sva iskala pravo lokacijo, kjer bi se lahko spočila, napolnila baterije za nadaljno potovanje. Ker čutila in vedela pa sva, da to še ni konec. Od tehtanja med Balijem, Filipini, Tajsko, južno Ameriko sem kar naenkrat prišla na idejo, kaj pa če bi december preživela v krogu družine, prijateljev, pogledala okrašeno Ljubljano in šla na kuhano vino, se povzpela na Šmarno goro in na sprehod po Golovcu. Kaj nama ne bi to najbolj napolnilo baterij? In hop, cez pol ure sva ze imela kupljeno karto. Jaz sem odletela teden dni prej kot Peter, ki je se ostal s svojimi starši v Indiji. In ja, bila je pravilna odločitev. Prvi teden sem imela popoln mir, nisem se brigala, priznam, za nobenega. Sama sebe sem postavila na prvo mesto, sebično kot se sliši a je resnica. Vem, da če ne bom "porihtala" najprej samo sebe, ne bom bila nobenemu v korist. No, pa saj kaj dosti od mene tako ali tako ni bilo. Letala sem po bolnici, od laboratorija do pregledov. Kot se je izkazalo sem se vrnila ravno še pravi čas. Posledice so mi pomagali pozdraviti zdravniki, no in magične tabletke ;) sedaj pa moram sama odpraviti še vzroke. Le tako počasi prihajam k sebi. Dan za dnem poskusam zmanjšati in odpraviti vzroke, ki so me pripeljali tako daleč.

Čez dober teden sem bila že mnogo bolj pri močeh, ravno pravi čas ko se je vrnil še Peter, da sem ga lahko na letališču pričakala z nasmeškom na obrazu :).

V slabih treh tednih sva uspela videti kar nekaj prijateljev in jih uspešno presenetiti :). Kje je šlo tudi malo predaleč, tako presenečenje je bilo skoraj preveč za mojo babico. Praznovala sva vsak dan posebej, se najedla dobrot dobre domače kuhinje, bila vesela da si lahko kaj sama skuhava, pojedla več kot dovolj odličnih slovenskih jabolk, spila kar nekaj šampanjca, obiskala bivše sodelavce, videla prenovljene prostore mariborske urgence ;),pomagala našemu atiju postaviti in okrasiti božično smrekco, praznovala bratrančvih dvajset let, doživela sončni vzhod na Šmarni gori, visoko nad megleno Ljubljano, in še bi lahko naštevala...

Vseeno pa sva vedela, da še ni čas. Ni še pravi čas, da se ustaliva. Še bi potovala, rabiva še nekaj, nekaj kratkega, pravega dopusta. Predvsem nekje na toplem :) In sva nadaljevala, kjer sva končala. Božič sva preživela v Kuali Lumpur, nato pa sva odletela za mesec dni na Bali. Kjer sedaj uživava, hodiva na jogo, počivava, se pogovarjava o Sloveniji, načrtih za prihodnost... To sva sedaj potrebovala.

Postala sva utrujena od potovanja. No niti ne od potovanja samega po sebi. Ne vem , kako naj napišem, bolj od življenja na poti. Še vedno neizmerno uživava v odkrivanju novih krajev, spoznavanju novih ljudi. Dejstvu, da tu pa res ne veš kaj ti prinese naslednji trenutek, naslednji dan, naslednja ura ali celo minuta. Koga boš spoznal danes, kateri nov sadež boš poskusil, kje boš spal, kakšen bo naslednji tempelj, naslednji sončni vzhod in zahod.... Se pa nama je tekom mesecev nabralo vseeno preveč pretresov, in potresov :), tajfunov, bližnjih srečanj z osli in avtomobili, ... In se nabira in nabira in na koncu ne moreš vsega sproti prebaviti. Še sedaj me stisne če se mi nepričakovano zatresejo tla pod nogami. In enkrat je dovolj. Počasi zboliš, fizično ali psihično. In takrat ti tvoja podzavest, tvoje telo pove samo, kaj rabiš. Brez da bi moral o temu kaj razmišljati. Enostavno veš.

Najina napaka je bila, da si že vmes nisva večkrat vzela več časa zase. V smislu pravega dopusta. Tega se nama zdi nisva imela že od Filipinov  pred več kot letom dni. In tako si nisva spočila svojih misli, svoje glave.  

Preden spet preveč izgubim rdečo nit - Hvaležna sem vsem, ki ste prenašali mojo tečnobo in slabe dni, utrujenost in nezainteresiranost tekom časa v Sloveniji. Ampak nisem mogla. Sedaj počasi prihajam k sebi, nabiram nove moči. S potovanjem, jogo :) , poslušam samo sebe (no, kolikor toliko ;)). Ker sedaj vem, da se bom počasi, ampak počasi lahko vrnila, vendar le v prostor kot tak, nek košček na našem planetu. In da bom sposobna deliti vse izkušnje, ki sem jih dobila v tem času, ko se bo obrnilo skoraj dvaindvajset mesecev potovanja, z vami. 

 Vzhod nad megleno Ljubljano.

Nekje proti Evropi :-) .

Odločitev

Najino življenje...

...najina pot...

...najine sanje...

in najin dom, drug pri drugemu...

Budimpešta in Ljubljana

Zadnji meseci so bili kar naporni.. Po vrnitvi se nama je vse začelo odvijati kot na vrtiljaku. Zadnji mesec pa sva morda spet malček bolj zadihala.

Pred slabim mesecem sva šla na krajši izlet v Budimpešto. Imela sva željo, da bi vsaj enkrat odtekla maraton v eni izmed evropskih (Svetovnih) prestolnic - poleg Ljubljane seveda :) nekje kjer se ne zgodi, da bi v drugem krogu tekel skoraj sam.

Odločitev za Budimpešto je padla spontano; prijave so bile še odprte, do tja ni daleč, združila sva prijetno s koristnim, hitro plačala prijavnino ter si zrihtala dopust.

Ogledala sva si mesto (hvala bogu sva imela s seboj kolesa, ker za hodit bi bilo kar malo preveč) z njegovimi glavnimi znamenitostmi, se peljala s tramvajem (ker je spustila guma na kolesu), gledala sončni zahod na Donavi, dobila občutek da  Madžari res ne jejo drugega kot meso :) in se razvajala z lepimi razgledi in dobri kavi (taki ravno za naju, bio s sojinimi mlekom :))

In seveda odtekla maraton.

Bilo je super, kljub temu da sva oba imela manjšo krizo; naučila sva se nekaj novega : naslednjič morava najprej odteči maraton in nato pohajati po mestu :) - so naju že okoli 15km oba začele boleti noge,potem pa je začelo nažigati sonce, dolgi ovinki maratona so se vlekli kot kača (tudi 6km skupaj); ko kar nisi in nisi obrnil; parlament in vse mostove sva videla iz vseh možnih zornih kotov.

So pa ravno zaradi zavite proge ob poti ves čas stali navijači, glasno spodbujali, polno različnih glasbenikov je bilo; hkrati je potekal tudi štafetni tek : 4x po pr. 10 km - tako je bila proga res celi čas polna tekačev.

Zadnji trije km so se res vlekli, nato pa sva le pritekla skozi cilj in se odpravila na zasluženo kosilo.

Lep izlet in še lepši tek - morava ponoviti :)

Čez dva tedna pa sva se udeležila še maratona v Ljubljani. Tega pa res ne gre izpustiti :) Dan prej sva šla dvignit startne številke, zapravila nekaj denarja na sejmu, hkrati pa sva imela tudi srečo, da sva ravno ujela kratko predavanje Dušana Mravljeta. Svaka mu čast al kako se že reče :) Res je Tekač z veliko začetnico, z dušo, srcem, s celim telesom.

V nedeljo zjutraj sva počasi odkolesarila proti mestu, se ustavila pri Vodnjaku na kavici in prelistala še zadnjo izdajo Poleta (namenjana skoraj izključno maratonu), z užitkom zmazala še par kokosovih kroglic in se podala do garderobe. Malo naju je zeblo, pihalo je, tako da sva se ogrela z malo teka. Vzdušje je bilo super, v štartni coni sva že komaj čakala na začetek.

Navijanja ob progi polno, cel krog; pred dvema letoma ni bilo tako. Prvi krog je minil kar hitro, vmes sva srečala še nekaj znanih obrazov, in v drugi krog sva se podala brez težav. na začetku Tržaške naju je čakal ati (ki pa je tako dolgo vrtel v rokah fotoaparat da sva mu ušla ;) ), z enakomernim ritmom sva nadaljevala naprej.

Tam nekje pri 25 km sem začutila, da mi je nekaj obležalo v želodcu, nič več mi ni pasalo, ni se premaknilo ne dol ne go. Sem si rekla da bo že minilo, kilometri so šli naprej, mene pa je vedno bolj tiščalo. Najslabše je bilo to, da nisem imela volje več ničesar dati vase, ne pijače na hrane. Vse se mi jezačelo dvigovati navzgor, hkrati pa sem se trudila enakomerno teči naprej. Še sedaj mi ni jasno, kaj je šlo narobe. Zadnjih 10 km je bila prava muka, res sem hvaležna glavi in telesu, da sem zmogla vse skupaj. Kljub temu da sem se mogla še zadnjič ustaviti 300 m pred ciljem na dixiju (varnostnik je bil kar malo zaprepaden kako se lahko sedaj ustavim) sva skozi cilj vseeno pritekla nasmejana. Še nastavila sva se najinemu najbolj zvestemu navijaču in potpežljivo počakala, da mu je uspela fotka :)

Vsak odtečen maraton nama prinese neko novo spoznanje.

Sedaj pa počitek pred Sladkih 6 :)

Jutranji tek za lepši dan

Tek navsezgodaj zjutraj je nekaj posebnega. Je ena izmed odličnih stvari, ki sva jo odnesla z najinega pohajanja po svetu. Čeprav tam sprva bolj z namenom, da sva se izognila dnevni vročini, pri nas pa v teh časih ob 5h zjutraj precej grize mraz, je bistvo ostalo isto. 

Zbujanje v spokojno jutro, skodelica odlične kave, morda še žlica meda v čaj za dodatno energijo, superge na noge, vdih svežega zraka in pot pod noge.

Ko zjutraj tečeš skozi mesto, je le-to neverjetno drugačno kot čez dan: iste ceste, iste poti, stavbe, drevesa; vse je v lepši, bolj sveži obliki. Večina še spi, narava se počasi prebuja in hkrati se prebujava tudi midva. Dober občutek energije, ki preplavi vsako celico od glave do pet, nama da zagon za nov dan. 

Jutranji tek je najboljši »šus« življenjske energije direktno v žile, ki sčisti glavo in telo vsega slabega. Cel dan bolje funkcioniraš, telo je bolj prekrvavljeno in hkrati bolj sproščeno.

Po slabi uri, kolikor imava zaloge glikogena prejšnjega dne, ob poslušanju koncertov ptičev, v udobnem enakomernem ritmu pritečeva počasi spet do domačih vrat, ko se na vzhodu že rišejo prve barve in zvezde počasi izginjajo. Dan se lahko prične.

Utrinki z obale

Ker se nama je zaluštalo, ker sva imela čas in priložnost, sva se odpravila na morje - v Portorož.

Hladni zimski dnevi nama še vedno ne sedejo najbolje, zato sva bila zelo vesela nove doze sonca, ki naju je obsijala na obali. Pohajala sva po obmorskih mestih, ter se razvajala v sauni in primorskih kulinaričnih dobrotah - čisto pravi dopust :)  

Morje in sonce, le kaj bi še več?

Piran - eno najlepših sredozemskih mest.

Koper ni samo luka, staro mesto naju je precej pozitivno presenetilo.

Pravi italijanski kapučino na koprski tržnici :)

Pogled na morje s terase apartmaja.

Kulinarična razvajanja v najboljši kuhinji - domači :)

Na "pomladnem" soncu ob kozarcu terana :)

Slovenija je zelo lepa, to sva vedela že pred potovanjem.

Jabolčna pita

Počasi se privajava na nizke temperature in včeraj sva si vzela čas ter se od doma odpravila peš na vrh Pohorja. Najprej sva mislila le do trikotne jase, ampak sva si šele tam končno ogrela hladne prste na rokah in nogah, zato sva počasi odšla kar do vrha. Snega je bilo le za vzorec, ravno toliko da je pokril travo. Na poti navzdol sva ujela tudi zimski pokal peš na Pohorje. Prvi so gor tako leteli da je bilo kar veselje. Midva  pa dol, počasi naju je spet začelo nohtati. Naredila sva še ovinek mimo Pohorske kavarne, se ustavila za kratko na kavi, potem pa do doma kar odtekla, ker sva se tko vsaj fajn segrela. Doma naju je čakala sladka nagrada. Od doma peš in nazaj sva se res prvič spravila in kar malo ponosna sva bila na podvig :)

Dan prej sva si spekla za poskus male jabolčne pite oz. nekaj temu podobnega. To je bila ena izmed stvari, ki so se nama med potovanjem zaluštale, in sedaj je bila odlična priložnost, da se poskusiva v peki le-teh; sva ravno pekla kruh, imela pa sva tudi svež zaboj bio jabolk, zato sva se je lotila. Z malo improvizacije in sestavinami, ki sva jih imela, čimbolj enostavno, v najinem stilu :)

Krhko testo sva razvaljala...

...ga prekrila z jabolčnim nadevom...

... za pol ure v pečici poleg kruha...

...in slasten rezultat, ki nama je odlično uspel :)

Zraven je super pasal še indijski čaj; sicer instant, ampak ravno prav sladek in začinjen, da te pogreje v teh zasneženih dneh.

Prvi kalčki

Po enem tednu so zrasli in jutri bodo že za kosilo – najini prvi kalčki :)

Spet doma

Dober teden sva že doma. 

Danes je Petrov prvi dan v službi…

Ker sva se v vsem tem času navadila, da lažje svoje misli deliva, če jih napiševa, imava željo, da bi to še nadaljevala (kolikor se nama bo pač dalo :) ). 

Ja, res je že minil en teden, in ne moreva verjeti. Na trenutke se nama zdi, kot da sva le zaprla oči, in se nato zbudila iz sanj. Teh sedem mesecev se je obrnilo tako hitro, da si ne predstavljava. Verjetno pa ne samo nama, ampak vsem. Kje je že tisti topel junij, ko sva se  najedla prvih češenj zadaj na vrtu (pa še te pri nama niso bile čisto zrele, sva jih raje pri Marjetki še malo narabutala). In potem hop, naenkrat sva bila v južni Ameriki, dnevi so se obračali s svetlobno hitrostjo, še obisk Azije in nato na letalu domov. 

Ampak vmes se nama je zgodilo toliko, kot se verjetno komu ne v celem življenju.

Zdaj malo lažje gledava na celo pot. Ogromno sva se naučila o sebi, drug o drugem, o odnosih med ljudmi. Sedaj sva se vrnila nazaj in zaradi vseh izkušenj, ki sva si jih pridobila na poti, gledava na stvari bolj čisto in jasno. Delava na temu, da se znebiva čim več nepotrebnih stvari, ki so naju v tem času zasičile, in si poskušava ustvariti nek nov dom. Težko je, veliko bo dela, ampak počasi se daleč pride. 

Spoznala sva, da naju stvari, ki so naju motile že preden sva šla, sedaj motijo še bolj. Samo se ne sekirava več toliko, bolj mirna in stabilna sva. Nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel dan, kaj vse se še lahko zgodi do večera.

Spoznala sva, da stvari ne moreva spremeniti. Lahko pa se jih trudiva izboljšati.  

Česa sva bila najbolj vesela – iskreno ne vem. Res je pasalo, da sva se vrnila v prazno hišo, brez sosedov. Da sva si spekla kruh, da sva imela kaj več zasebnega prostora kot 3×4m, da sva se lahko usedla v avto in odpeljala, brez da bi bila vezana na koga. 

Polno je malenkosti, ki sva jih vmes pogrešala. Ampak sedaj, ko sva tu in imava vse na voljo, ni posebnega navdušenja nad temi drobnimi stvarmi. Navadiš se živeti brez njih, ne potrebuješ toliko. Spucala sva sebe, svoje telo in svoje misli. Spremenile so se nama vrednote, prioritete v življenju.

Povsod sva pustila del sebe, ampak stari del, in odšla bogatejša za nek nov del. Del, zaradi katerega lahko sedaj bolje razmišljava, bolje živiva.

Da ne zabluziva preveč – novo leto sva prespala, ker še nisva bila navajena na uro (še sedaj ne), nazeblo naju je tudi že, obiskala sva vse starše in stare starše, napolnila prazne omare s hrano, šla dvakrat na Šmarno goro in štirikrat tečt – in ni lepšega ko na Golovec posije toplo sonce -, si preuredila kuhinjo, si končno lahko spet sama skuhala kosilo in spekla mafine, in spila ogromne količine čaja, ki naju malo pogreje v teh mrzlih zimskih dneh.

Veselje ob dejstvu, da je hiša prazna :)

Končno spet domače kosilo.

Sončni vzhod nad Ljubljano, iz Šmarne gore.