Dober teden sva že doma.
Danes je Petrov prvi dan v službi…
Ker sva se v vsem tem času navadila, da lažje svoje misli deliva, če jih napiševa, imava željo, da bi to še nadaljevala (kolikor se nama bo pač dalo :) ).
Ja, res je že minil en teden, in ne moreva verjeti. Na trenutke se nama zdi, kot da sva le zaprla oči, in se nato zbudila iz sanj. Teh sedem mesecev se je obrnilo tako hitro, da si ne predstavljava. Verjetno pa ne samo nama, ampak vsem. Kje je že tisti topel junij, ko sva se najedla prvih češenj zadaj na vrtu (pa še te pri nama niso bile čisto zrele, sva jih raje pri Marjetki še malo narabutala). In potem hop, naenkrat sva bila v južni Ameriki, dnevi so se obračali s svetlobno hitrostjo, še obisk Azije in nato na letalu domov.
Ampak vmes se nama je zgodilo toliko, kot se verjetno komu ne v celem življenju.
Zdaj malo lažje gledava na celo pot. Ogromno sva se naučila o sebi, drug o drugem, o odnosih med ljudmi. Sedaj sva se vrnila nazaj in zaradi vseh izkušenj, ki sva si jih pridobila na poti, gledava na stvari bolj čisto in jasno. Delava na temu, da se znebiva čim več nepotrebnih stvari, ki so naju v tem času zasičile, in si poskušava ustvariti nek nov dom. Težko je, veliko bo dela, ampak počasi se daleč pride.
Spoznala sva, da naju stvari, ki so naju motile že preden sva šla, sedaj motijo še bolj. Samo se ne sekirava več toliko, bolj mirna in stabilna sva. Nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel dan, kaj vse se še lahko zgodi do večera.
Spoznala sva, da stvari ne moreva spremeniti. Lahko pa se jih trudiva izboljšati.
Česa sva bila najbolj vesela – iskreno ne vem. Res je pasalo, da sva se vrnila v prazno hišo, brez sosedov. Da sva si spekla kruh, da sva imela kaj več zasebnega prostora kot 3×4m, da sva se lahko usedla v avto in odpeljala, brez da bi bila vezana na koga.
Polno je malenkosti, ki sva jih vmes pogrešala. Ampak sedaj, ko sva tu in imava vse na voljo, ni posebnega navdušenja nad temi drobnimi stvarmi. Navadiš se živeti brez njih, ne potrebuješ toliko. Spucala sva sebe, svoje telo in svoje misli. Spremenile so se nama vrednote, prioritete v življenju.
Povsod sva pustila del sebe, ampak stari del, in odšla bogatejša za nek nov del. Del, zaradi katerega lahko sedaj bolje razmišljava, bolje živiva.
Da ne zabluziva preveč – novo leto sva prespala, ker še nisva bila navajena na uro (še sedaj ne), nazeblo naju je tudi že, obiskala sva vse starše in stare starše, napolnila prazne omare s hrano, šla dvakrat na Šmarno goro in štirikrat tečt – in ni lepšega ko na Golovec posije toplo sonce -, si preuredila kuhinjo, si končno lahko spet sama skuhala kosilo in spekla mafine, in spila ogromne količine čaja, ki naju malo pogreje v teh mrzlih zimskih dneh.
Veselje ob dejstvu, da je hiša prazna :)
Končno spet domače kosilo.
Sončni vzhod nad Ljubljano, iz Šmarne gore.
Ni komentarjev:
Objavite komentar