nedelja, 28. junij 2015

Voluntiranje v Tushiti

Že skoraj dva meseca sva v McLeod Ganju, v Tushiti. In hkrati je že več kot mesec dni, kar sva se oglasila na blogu. Predolgo :).

Nedelja je, Tushita je skoraj prazna. Imava jo skorajda zase. Dan pred začetkom novega tečaja. Volunterji in večina zaposlenih imamo prosti dan (kar nas je morda le šest vseh skupaj), hkrati poteka doli v mestu tudi praznovanje rojstnega dne HHDL, puja oz molitev za njegovo dolgo življenje (letos bo dopolnil 80 let).Odlično kosilo (palak paneer in pa aloo gobi s čebulo!), miren dan, tišina, in dobra družba. Čas za pogovor, razmišljanje...

Najprej sva se udeležila tečaja Medicine Buddha, potem sva si želela vmes malo potovati, in nato še en tečaj. Obrnilo se je malo drugače. Drugi tečaj je bil zaradi bolezni učitelja odpovedan, vendar sva se odločila ostati tu in opravljava prostovoljno delo. V osnovi sva se zmenila za pomoč pri vrtnarjenju, sajenje rožic, bolj kot ne neko splošno pomoč pri urejanju okolice. Dobila pa sva malo več. Nisva vedela kaj naju čaka, pravi izziv med potovanjem :), vendar pa so naju tu potrebovali. In naju še.

Le kaj je imel/ima Buddha v mislih za naju, ko sva se ponovno vrnila sem :).
Nikoli ne imej pričakovanj (lažje reči kot storiti).

Prevzela sva delo "housekeepinga" - nadomestila sva Mayo, ki je morala predčasno domov. V nekaj dneh sva si bila primorana zapomnit ogromno majhnih skrivnosti, delo pa je sproti naraščalo. In pod tem pojmom se skriva skoraj da vse :). Skrbiva za urejanje okolice v Tushiti, čiščenja hiše Lame Zope Rinpocheja (eden izmed dveh ustanoviteljev FPMT organizacije, pod okrilje katerega spada tudi mnogo bolj znani Kopan v Kathmanduju), razporejanja karma-nalog za nove tečajnike, delo z lokalnim osebjem (čistilke, vrtnar, elektrika), menjanje luči, čiščenje sob, naročanje zaves, pripravljanje novih retreat hišic... Pripravljanje gompe za nov tečaj, vmesna predavanja, pa saj ne vem, ni da ni... Karkoli ne vedo kam bi šlo, kdo bo naredil kaj, to pade na housekeeping.


Uradno delava od 9h do 16h, z dvema vmesnima polurnima odmoroma za čaj in enim enournim za kosilo. Slišati je kar ok, zna pa biti zelo zahtevno. Predvsem sva se preizkusila v vlogi komunikacije z lokalnim osebjem. Indijskim :). Saj gre, edino s čistilnim timom imava včasih težave :). Znajo se narediti kar malo neumne, čeprav večina več kot dobro razume angleško. Pač selektivno razumevanje :).

Hkrati pa je vse skupaj tudi velika preizkušnja za naju; kako delujeva skupaj, kako se znava med seboj organizirati. Misliva da nama je kar speljalo :).

Kot zanimivost - ves ta čas spiva v ločenih sobah. Politika Tushite je, da ne smeva spati skupaj. Zanimivo, Titina je imela prvič svojo sobo. In mislim da kar uživa. Je pa res da ssva tako ali tako cel dan skupaj, zvečer pa samo še padeva v posteljo in zaspiva. 

Misli so mešane, a takšno je tudi dogajanje pri nama. Vsak dan prinese nekaj novega.


Če sva na začetku bila prepričana, da bova tukaj imela več časa zase, saj je to konec koncev dharma center; čas za meditacijo ali kakšno knjigo. Pošteno sva se uštela.... A včasih pač zmanjka časa. Včasih te kdo tudi ob 19h zvečer nekaj prosi in mu pomagaš. Ker tudi spiva v Tushiti, sva bolj 'izpostavljena', ljudje bodo naju prej 'zahaklali', kot nekoga, ki sicer tukaj dela, a ne živi tu.


Med drugim sva odgovorna tudi za razdeljevanje karma joge - opravilo, kateremu nameniš na dan pol urice, nekaj da pomagaš centru teči, kot npr pometanje, pomivanje posode, pa tudi čiščenje gomp, water-bowls, čišenje stup, stranišč,... In ko te potem odrasli ljudje sprašujejo vse mogoče, ko bi včasih koga kar nekam *; pa potem ko vode zmanjka, pa ko ni vmes elektrike, pa ko ti naložijo še kaj....

Po drugi strani pa - eni izmed najlepših trenutkov tu se zgodijo na zadnji dan tečaja : ko spet začne devetdeset ljudi govoriti, je sicer malo naporno, vendar pa iskrice v očeh ljudi, ko vidiš, da se splača. Ko se ti neznanci zahvalijo, ko ti povedo koliko so dobili ven, ko ti rečejo hvala da si se trudil za njih. takrat je vse poplačano. Ves trud, vse pometanje, vse težave....

Res sva bila lepo sprejeta s strani vseh. Spoznala sva nekaj prav posebnih posameznikov, ljudi ki pomagajo voditi center, ki so pripravljeni drugim posvetiti ves svoj čas; ko po napornem delavniku dan za dnem najdejo še vedno čas zate... Saj so konflikti, vsi smo krvavi pod kožo. Ampak tu vlada malce drugačno vzdušje.
A je čas da greva počasi naprej. Izkušnje, predvsem pa prijateljstva, ki sva si jih tu pridobila, ta so neprecenljiva :).

 Pelza in Ven. Lobsang; praznovanje rojstnega dne.

 Ven. Namgyel ima neverjetne smisel za humor. No, pa Pelza ne zaostaja dosti za njem.

 Najina skupina na tečaju Medicine buddha.

 Pred glavno gompo.

Marta in Shahar.

Spet praznovanje rojstnega dne. Razlogov za druženje in dobro hrano ni nikoli zmanjkalo. 



 "Light offering" zadnji večer tečaja.


 Med pospravljanjem Rinpochejeve kuhinje.

 Del najinih "sodelavcev! - Maya in Fred, Erez in Shahar.

 Popoldan sva največkrat šla na krajši sprehod. Okolica Tushite je res super, v gozdu, vsaj malo stran od indijskih hup...

 Med delanjem zaščite pred opicami - ala monkey proofing.


 Dobre zelenjavne pakore.


Titina in Fred na njegovi poslovilni večerji.