Po 22-ih mesecih

Zdi se mi prav, da si vzamem nekaj minut časa in napišem še nekaj zaključnih misli o zadnjem najinem potovanju, o zadnjih dveh let najinega življenja,

Mesec in pol sva v Sloveniji. Preveč, premalo, prehitro, prepočasi, pre-..... :). Ne vem. To je najlažje reči. Ampak je res.

Kaj bi ti rekel, če bi te nekdo vprašal, kaj si doživel v zadnjih dveh letih? Saj ne znaš opisati. Z vsakim dnem posebej se spremeni nekaj v tebi. Ti se spreminjaš, konstantno. Spreminjamo se. To je edina stvar, ki drži.

Nisva več isti osebi kot sva bili pred dvema letoma. Tako kot ni nihče drug. Dejstvo, da sva vmes potovala, naredi razliko le v temu, da sva morda zaradi tega v krajšem časovnem obdobju doživela nekaj več Vendar nisva popolnoma nič drugačna kot kdorkoli drug. Vsi smo si enaki.

Odkar sva prišla domov sva se preselila, uredila stanovanje, kupila avto, iščeva službo, si kuhava in pečeva vse kar nama srce poželi (trenutni hit je čemaž). Hodiva na Rožnik in v Tivoli in na Golovec in na Šmarno in po obiskih. Kolikor lahko. Včasih je še vedno preveč. Vse sončne dni se trudiva izkoristiti, samo zato da bi lahko bila zunaj. Se pa nama pozna "davek" pohajanja. Ne zmoreva več toliko kot sva včasih. Ampak počasi prihajava k sebi.

Vendar pa, čisto potiho, nekje v podzavesti - situacije, ljudi, dojemava precej drugače, kot sva jih včasih. Sama sem se začela izogibati ljudi, oseb, ki se mi zdi, da me "pijejo", grobo rečeno. Ko imam občutek (ki sicer ni nujno, da drži), da se jaz trudim nekomu nekaj dati, in  ne dobim ničesar nazaj, se enostavno umaknem. Ker ne morem, ne zmorem več tega, kar sem včasih. To je le en primer. Po eni strani bi rada vsem dala naprej, kar sem se naučila, kar mi je dala pot. Po drugi strani sem v precepu, ko ne zmorem več kot to, pa bi vseeno rada.

Poleg tega sva se naučila gledati na stvari bolj iz pozitivne plati, v vsaki negativni situaciji najti nekaj dobrega, nekaj kar se bo lepega izcimilo iz tega :). Ne po treh dneh premišljevanja, ampak po pol ure po dogodku. Kar je v mojih očeh ogromen osebni napredek. 

Vsak dan nama življenje postavi nove preizkušnje, nove izzive. Takšne, kakršnih si niti predstavljati ne moreš. Zato se trudiva res izkoristit vsak dan, čim bolj. Ker nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel naslednji dan, naslednja ura. Poskušaš živeti, vohati pomlad, življenje samo... Preden naju povozi moderni svet (priznam, kam je šel razvoj v tem času, neverjetno. Imam nov telefon in sem vsak dan znova presenečena nad tem kaj zmore).

Preden zaidem. Doma sva. V Sloveniji. Rada bi delila z vami, vse kar nama je prineslo to potovanje, pot. Vedno sva za pivo oziroma še raje kozarec dobrega vina. In debato o smislu življenja. Pa naj bodo to nasveti o trekingu po Nepalu, katero plažo obiskati v Indoneziji, kaj dobrega poskusiti v Indiji (ali pa če se k nama povabiš na kosilo ;)), nasvet za zabijanje časa na letališču v Kuali Lumpur,  na katerem vogalu v Katmanduju imajo najboljše momote in katerem samose, ali pa kakšna misel o budizmu... Z veseljem odgovoriva na vsa vprašanja, ki se vam porajajo. Naj bodo še tako "smešna" v vaših očeh. Rada bi delila.

Dobrodošli :). Trenutno v Ljubljani. Še bolj pa bova vesela, če skupaj odkrijemo še kakšen skrit kotiček naše Slovenije, ali pa povabila nekam v hribe :).

Za konec pa bom delila še eno skrivnost - spet paše pogrešati potovanje, vonj letališča. prismojene leče,... Želja po premikanju spet počasi tli v meni :). 

Kratki in sladki Filipini - ko ne gre, ne gre?

Tokrat malo bolj oseben post.
Za uvod si bom sposodila misel izkušenega popotnika, avtorja bloga And then we are : hvala Ilija :).

Sedaj spoznavam, da ko je čas je čas. Ne morem se prisiliti in se pretvarjati, da potujem in sem na dopustu, če nisem tam tudi v mislih. Imam čas, imam denar, nimam pa mindseta. Potem je vse zaman. Nisem pripravljen na novo življenjsko lekcijo, vsaj tu ne. Morda me čaka nova doma… veš kaj mislim?

Najina pot, potovanje kot tako, v obliki, kot je menjavanje države, valute, kraja, letala, avtobusa, postelje, hrane… se počasi bliža h koncu. Za nekaj časa.

Ko čutiš, čutiš. Črno na belem, z vsemi odtenki sivine vmes. Tudi to pride.
Ko nisi z glavo pri stvari, potem je konec. Ko ne potuješ več kot bi moral, ko ti postanejo malenkosti, nad katerimi si bil prej fasciniran, samoumevne. Ko vedno bolj čutiš da si želiš biti drugje… Potem nima smisla. Uživaš dokler traja, izkoristiš vse kar ti nudi prostor in čas in tega ne boš imel v domači državi, doma. In je to to. Najin dom je drug pri drugem. Lokacija kot taka ni bistvena.

Moje misli so nepovezane. Peter leži na postelji, iz nosa mu že cel dan canka – to vse naredijo azijske klime.
Za zdravje pijeva filipinski rum.
Jaz sedim za malo pisalno mizo, nas prijavljam na tek trojk. Na desno imam panoramski pogled na Menara tower.. Zvečer ga osvetlijo z lučkami, vsakič v drugačni barvi.
Aja, pa v kotu sobe se svetijo nove superge; zjutraj tečeva pod petronasi in poslušava angleščino med obiskovalci parka, kot prvi jezik. Ja, v svetovni prestolnici sva. Mešanici kultur, narodov, jezikov. Potujeva in živiva. Spet sem zašla.

Po Baliju sva odletela na Filipine. Polna načrtov, pričakovanj, idej v glavi o morju, želvah, snorklanju, soncu, palmah in kokosih ;). Pristanek v Cebuju in hitro v Malboal. Tam je vlivalo štiri dni skupaj. Meni ni bilo preveč hudo, saj sem zbolela. Na letališču sem nekaj staknila, treslo me je kot še nikoli, nič nisem spala, le ležala, z vročino in bolečinami v vsaki mišici na telesu. Zato me slabo vreme ni pretirano motilo; še prav mi je prišlo.
Tistih svetovno znanih jat sardin, zaradi katerih sploh prideš v te konce, nisem videla. Jih je pa Peter :) vsaj nekdo. Spakirala sva in šla.
Nazaj v Cebu in od tam na Malapascuo, rajski otoček. Tam so baje snemali reklamo za bounty :). Lep otok, s peščeno plažo, palmami, čisto turkizno vodo. Kot na sanjski razglednici Filipinov na daleč. A kaj ko piha, ko dežuje… ko sem morala študirati kdaj bo plima da ne boš nagazila na preveč morske trave. Da ne bo preveč pihalo ker me bo potem zeblo ko bom prišla ven. Ko imava v sobi le hladno vodo. Če je prevroče te žge mivka v podplate in si rdeč od sonca v 10 min, ne glede na faktor 50. Ko je premraz moram stiskat zobe da grem v vodo. Toliko o rajski plaži. Ne bodite vedno fouš ko gledate neke rajske plaže; resnica je lahko drugačna :).
Spakirala in šla.
Ampak – na poti nazaj med dežjem in soncem na ladjici sva doživela najlepšo mavrico v življenju. Lepšega zaključka si ne bi mogla predstavljati niti v sanjah.

V Cebuju pa šok; pisanje prošnje za službo, kupovanje letalske karte (posebna rubrika pri nama bi morala biti koliko sva spi* denarja za neuporabljene letalske karte. To pa je najina šibka točka, nekaj na kar res nisem ponosna.)

Ampak ko te ne fascinira niti več misel na Apo island in želve. Potem ni. Ne moreš se prisiliti. In odletiš preko KL na Bali.

Težko je napisati zaključek. Ker ga ni.
Ker vse traja, je večno. Ko si želiš pogledati nazaj, na zadnji dve leti svojega življenja. Pa ne znaš.

Gledava slike za nazaj. Bereva blog. Trenutno sem pri Burmi. Že več kot leto in pol nazaj. Bom sploh kdaj dojela, kaj vse se je dogajalo. Bom sploh kdaj razumela kaj sva naredila.
Nočem da se konča. Kaj si sploh želim. Potovati za vedno, biti brez "doma", brez "realnega življenja", biti mama, imeti otroke. Bi bila rada zdravnik. Ko me je marsikdo obtožil da bežim pred resničnim življenjem, stran od problemov. A je resnica daleč od tega.
Toliko preizkušenj, doživetij, odločitev, kot sem imela v teh zadnjih dveh letih, lahko rečem da jih marsikdo ni imel v dvajsetih.

Kje imam glavo? Misli?

Na trenutke se nama zdi da zapravljava svoj potencial.

Ne vem, res ne vem.

Jutri letiva na Bali. Again. Bodite fouš. Na dišeči Bali. Na jogo in kokose. In na zadnje štiri tedne potovanja.

Morda mi uspe prebrati blog za nazaj. Mogoče pogledat slike. V mislih iti skozi Nepal. Joj, Nepal. Jeseni? Čutim. Če kam, potem tja.
In Indija. Tushita. Indija. Pa spet Nepal. Langtang. Buda. Bodnath. Tongba. Potres. Osel.

In midva. In Nepal. In Indija. To je tisto. To je to. Kar nama je dala drug drugea. In samega sebe.

Upam da uspem urediti misli še v tem mesecu. Morda vsaj kak zaključek. Bo šlo? Je to mogoče?
Ne vem. A v bistvu je tako ali tako vseeno. Vsi živimo. Kot želimo. Vsak dan znova nove in nove preizkušnje. Lokacija ni pomembna. Pomembno je le to, kako boš odreagiral. Kaj boš naredil. Vse je na tebi. Tu sem da naredim nekaj. Da ne pustim da gredo moje dobre lastnosti v nič. Da jih še izboljšam.
Da se vsak trudi po svojih najboljših močeh. Vsak.

Po dvajsetih mesecih...

Topel pozdrav izpod kokosovih palm na Baliju :). Po uri joge in dobrem kosilu počivava na terasi pred sobo, s pogledom na zeleno. Zelene palme, zelena riževa polja, vse naokoli je zeleno... Uživava, na dopustu sva. 

Najin blog pa je na račun tega "rahlo" zaspal. Malo zaradi lenobe in možganov na off, malo pa zato, da sva si za silo uredila misli in lahko bolj trezno gledava nazaj, na dogajanje zadnjih nekaj mesecev.

Kot večina že ve, sva december preživela v Sloveniji. To ni bila odločitev za vrnitev in kar tako zaključek potovanja. Bila je spontana odločitev, do katere sva prišla v slabi uri nekega deževnega popoldneva v depresivni hotelski sobi sredi Madurai-ja. V podzavesti pa je zorela že nekaj časa. Tuhtala in premlevala sva, kam naj greva po Indiji. Bila sva že malo utrujena od potovanja, konstantnega menjavanja postelj, vlakov in avtobusov, tudi hrane, pregovarjanj in barantanj... Pogrešala sva domače, prijatelje, svež gorski zrak... Hkrati sem se sama tudi vedno bolj slabo počutila; izgubila sem apetit, konstanto me je bolel želodec. Enostavno sem izgubila voljo do vsega, počutila sem se šibko kot še nikoli. Ranljivo. 

Tako sva iskala pravo lokacijo, kjer bi se lahko spočila, napolnila baterije za nadaljno potovanje. Ker čutila in vedela pa sva, da to še ni konec. Od tehtanja med Balijem, Filipini, Tajsko, južno Ameriko sem kar naenkrat prišla na idejo, kaj pa če bi december preživela v krogu družine, prijateljev, pogledala okrašeno Ljubljano in šla na kuhano vino, se povzpela na Šmarno goro in na sprehod po Golovcu. Kaj nama ne bi to najbolj napolnilo baterij? In hop, cez pol ure sva ze imela kupljeno karto. Jaz sem odletela teden dni prej kot Peter, ki je se ostal s svojimi starši v Indiji. In ja, bila je pravilna odločitev. Prvi teden sem imela popoln mir, nisem se brigala, priznam, za nobenega. Sama sebe sem postavila na prvo mesto, sebično kot se sliši a je resnica. Vem, da če ne bom "porihtala" najprej samo sebe, ne bom bila nobenemu v korist. No, pa saj kaj dosti od mene tako ali tako ni bilo. Letala sem po bolnici, od laboratorija do pregledov. Kot se je izkazalo sem se vrnila ravno še pravi čas. Posledice so mi pomagali pozdraviti zdravniki, no in magične tabletke ;) sedaj pa moram sama odpraviti še vzroke. Le tako počasi prihajam k sebi. Dan za dnem poskusam zmanjšati in odpraviti vzroke, ki so me pripeljali tako daleč.

Čez dober teden sem bila že mnogo bolj pri močeh, ravno pravi čas ko se je vrnil še Peter, da sem ga lahko na letališču pričakala z nasmeškom na obrazu :).

V slabih treh tednih sva uspela videti kar nekaj prijateljev in jih uspešno presenetiti :). Kje je šlo tudi malo predaleč, tako presenečenje je bilo skoraj preveč za mojo babico. Praznovala sva vsak dan posebej, se najedla dobrot dobre domače kuhinje, bila vesela da si lahko kaj sama skuhava, pojedla več kot dovolj odličnih slovenskih jabolk, spila kar nekaj šampanjca, obiskala bivše sodelavce, videla prenovljene prostore mariborske urgence ;),pomagala našemu atiju postaviti in okrasiti božično smrekco, praznovala bratrančvih dvajset let, doživela sončni vzhod na Šmarni gori, visoko nad megleno Ljubljano, in še bi lahko naštevala...

Vseeno pa sva vedela, da še ni čas. Ni še pravi čas, da se ustaliva. Še bi potovala, rabiva še nekaj, nekaj kratkega, pravega dopusta. Predvsem nekje na toplem :) In sva nadaljevala, kjer sva končala. Božič sva preživela v Kuali Lumpur, nato pa sva odletela za mesec dni na Bali. Kjer sedaj uživava, hodiva na jogo, počivava, se pogovarjava o Sloveniji, načrtih za prihodnost... To sva sedaj potrebovala.

Postala sva utrujena od potovanja. No niti ne od potovanja samega po sebi. Ne vem , kako naj napišem, bolj od življenja na poti. Še vedno neizmerno uživava v odkrivanju novih krajev, spoznavanju novih ljudi. Dejstvu, da tu pa res ne veš kaj ti prinese naslednji trenutek, naslednji dan, naslednja ura ali celo minuta. Koga boš spoznal danes, kateri nov sadež boš poskusil, kje boš spal, kakšen bo naslednji tempelj, naslednji sončni vzhod in zahod.... Se pa nama je tekom mesecev nabralo vseeno preveč pretresov, in potresov :), tajfunov, bližnjih srečanj z osli in avtomobili, ... In se nabira in nabira in na koncu ne moreš vsega sproti prebaviti. Še sedaj me stisne če se mi nepričakovano zatresejo tla pod nogami. In enkrat je dovolj. Počasi zboliš, fizično ali psihično. In takrat ti tvoja podzavest, tvoje telo pove samo, kaj rabiš. Brez da bi moral o temu kaj razmišljati. Enostavno veš.

Najina napaka je bila, da si že vmes nisva večkrat vzela več časa zase. V smislu pravega dopusta. Tega se nama zdi nisva imela že od Filipinov  pred več kot letom dni. In tako si nisva spočila svojih misli, svoje glave.  

Preden spet preveč izgubim rdečo nit - Hvaležna sem vsem, ki ste prenašali mojo tečnobo in slabe dni, utrujenost in nezainteresiranost tekom časa v Sloveniji. Ampak nisem mogla. Sedaj počasi prihajam k sebi, nabiram nove moči. S potovanjem, jogo :) , poslušam samo sebe (no, kolikor toliko ;)). Ker sedaj vem, da se bom počasi, ampak počasi lahko vrnila, vendar le v prostor kot tak, nek košček na našem planetu. In da bom sposobna deliti vse izkušnje, ki sem jih dobila v tem času, ko se bo obrnilo skoraj dvaindvajset mesecev potovanja, z vami. 

 Vzhod nad megleno Ljubljano.

Nekje proti Evropi :-) .

Iz severa na jug. Goa.

Čas je da zbudiva blog iz spanja :)

Tushita. Mesec dni. Epilog? Ne še. Preveč je polna glava.

Iz vedno hladnejšega severa Indije sva spakirala in se iz Delhi-ja z  Radjhani express-om odpeljala na jug, do tako opevane Goe, polna pričakovanj. Morje, sonce, toplo, bele peščene plaže. Poleg tega pa še prihod Petrovih staršev. 

Kam naj greva, na sever, jug, center Goe. Kje je letališče, kje je železniška postaja, koliko je do Stare Goe, kje so najlepše plaže.... Polno vprašanj in priznam, logistično sva imela kar probleme. Na koncu sva prva dva dni preživela v Panjimu, centru Goe, nato pa odšla na plaže proti severu. Tam sva sicer vmes menjala lokacijo, na koncu pa sva se nastanila v Calangute-ju, kjer sva počakala na prihod staršev. Tam smo preživeli par dni, šli na izlet do stare Goe in malo naokoli.

Kaj naj rečem - plaža in okolica - ni ravno vrhunec lepega na poti po Indiji. Predvsem so bili naokoli Indijski turisti, kar nekaj umazanije, za plavanje neprimerno, visoki valovi in močan tok. Vsak drugi nas je zamenjeval za Ruse, napisi na ulicah in celo meniji v cirilici... ČE želiš na morje v Indiji bejži na Andmane! No, Palolem naj bi tudi bil lep, kar je na jugu Goe. Morda se splača iti pogledati, ne vem.

Vendar je bilo ok. Dovolj lepo okolje za začetno prilagajanje drug na drugega po skoraj letu in pol. In pa poceni alkohol (pivo) ;). 

Kaj več o Goi ni za izgubljati besed.

Utrinek iz Delhija. Indija, ki te ljubim. Indija, ki te sovražim...

 Poslovilna zabava Freda in Maye v Tushiti :).

 Hribi, zeleno, soncni vzhod. McLeodGanj.

 Na Radhjani expressu do Goe.

 Panjim. Center Goe.

 Okusna južnoindijska hrana. Dosa.

Na letališču, v pričakovanju staršev. 

 Sprostitev v Goi.

Na zdravje :).

p.s. alkohol je v Goi blazno poceni ;)

 Prvo indijsko kosilo. Thali, masala dosa, idliyi,... 

 Ulice Calanguteja.

 Stari del Goe je res lep. Nešteto cerkva, muzeji,... Kot da nisi v Indiji.

 Prva vožnja na lokalnem avtobusu.

 Plaža v Calanguteju. Se ni za kopat.

 Nepregledna množica severno-indijskih turistov.

Malo sprostitve je pasalo.
Potem pa na vlak do težko pričakovanega Hampija. 

Indija. Zakaj ? :)

Iz Šri Lanke naju je pot zanesla v Indijo. Spet :). Uredila sva si šest mesečno vizo (nasvet : v Kandyu je to precej lahko, še celo ceneje kot v Sloveniji), in poletela v Delhi, od tam pa z nočnim vlakom v Tushito. Tu sva sedaj že dva tedna, dva pa bova še ostala. Ponovno potrebujejo malo pomoči pri housekeepingu; in sva združila prijetno s koristnim : svež zrak, naokoli gozd in zeleno, ter malo čiščenja slabe karme... 

Že nekaj časa naj ne bi na blog napisala nič osebnega Vsaj ne tako osebnega, kot je bilo v času potresa, trekinga. 

Kaj naj rečem, kaj naj napišem? Po Nepalu sva zbežala v Indijo, kolkr tolko zacelila rane, čeprav se še vedno zdrznem vsakič ko se mi zatresejo tla pod nogami (kar je lahko precej pogosto na indijskih vlakih). Potem pa sva rabila odklop od vsega, prave počitnice. Kar sva našla v Indoneziji in na Šri Lanki. Potovala sva, uživala na poti, obiskovala nove kraje, poskušala novo hrano, spoznaval zanimive ljudi. Tri mesece.

Prej je bilo preveč pretresov, zato sva rabila čas, da sva vse skupaj počasi prebavila. Podzavestno. Malo ja, malo ne.  Zato razumi prosim, zakaj je bilo vmes manj osebnega pisanja. Čeprav še vedno dovolj. Predvsem na Šri Lanki sva se trudila napisati čim več koristnih nasvetov za bralce bloga. 

Vedno sem nekje na polovici, ali naj bo blog bolj oseben, ali bolj popotniški z nasveti. Na koncu vseeno nastane miks vsega :).

Tako da sva spet v Tushiti. Kot ste že ugotovili. Vmes je bil z moje strani tudi preblisk da bi šla za dva tedna v Nepal. Nekaj mi manjka. Nekaj še moram tam zaključiti. Prevelik del mene je ostal tam. Ampak bom. Ravno danes sva dobila sporočilo od Mipsanga : Langtang trek je uradno odprt. Neuradno pa je smrtno nevaren, še vsaj eno leto bo. Tako je napisal Mipsang. Zato vsak ki si želi tja, ne še. Prosim. Anapurne, Everest, ja. Langtang ne še. Raje drugo leto.

Da ne zaidem - najina Tushita. Dharma center. Kaj bova tokrat potegnila ven iz Tushite, oz. kar sva že prej a sva rabila čas da tudi to dojameva v pravi luči. Samo par preprostih spoznanj. Da smo vsi le ljudje, krvavi pod kožo. Vedno bolj vidiva ozadje, back-stage dogajanja v takih centrih. Toliko je potenciala a zakorelo kolesje. Zato sem se sama kar malo odmaknila od budizma. Upam da ne bo slišati preveč strogo, očitajoče, a določene stvari enostavno niso prav, preveč je dvoličnosti. No ja, tudi profil ljudi ki se tukaj zbere veliko prinese k temu. Devetdeset odstotkov ima toliko problemov samih s seboj, kot si nikoli ne bi mislil. In potem se ti zasmilijo. Želiš pomagati. Hvaležen si za vse kar imaš. Hkrati pa bi včasih vseeno koga nekam ruknil, ker se ne zaveda kar ima, ker ne izkoristi potenciala. Ker se obnaša kot desetletnik.

Tudi midva imava potencial. Da nekaj narediva, da nekaj spremeniva morda. In ne le s čiščenjem sob, pripravljanjem sprejema za poseben goste... Ni prav, da se dela take razlike. Vsi smo si enaki. Eni so sicer bolj srečni, drugi manj. A vsi smo krvavi pod kožo.

Spet so nepovezane misli. Brez repa in glave. Tushita nama je dala ogromno. Upava si trditi, da nama je spremenila življenje. A zdi se mi, da lahko narediva več. Imava velik potencial, ki ga lahko izkoristiva. S pametjo, iznajdljivostjo, pripravljenostjo pomagati drugim. 

Zato se bova vrnila v Slovenijo. Ker imava voljo, željo, sposobnost in možnost narediti nekaj konkretnega. Ker bi rada nekaj vrnila nazaj. 

In to nama vedno znova da Indija. Zato se vračava sem. Ker te razgali, ker ti da vse in ti vse vzame. Ali jo ljubiš ali sovražiš.  

Šri Lanka. Prvi vtisi :-)

Iz Indonezije naju je pot vodila na Šri Lanko. 

Kakorkoli si želiš da ne bi imel pričakovanj, jih vedno imaš :). Trudiva se biti brez pričakovanj, oz vsaj s čim manjšimi. 

Tako sva tudi pripotovala na Šri Lanko. Zgradila sva si neko sliko. Na osnovi tega, kar so nama povedali drugi, kar sva prebrala, kar sva slišala... 

Pričakovala sva turistično razvito državo, s prijaznimi ljudmi, dobro hrano, lepimi plažami, dobrim čajem ;).

Že prvi voznik tuk tuka naju je kljub trdemu pogajanju za ceno prevoza in negodovanju presenetil z na koncu mehkim srcem in paketom žvečilnih. Že na prvi vožnji z avtobusom mi je priletna babica pomagala z nahrbtnikom, se iskreno smejala...

No, saj se niti teden dni nisva tu, vendar pa je splošni vtis kar nad pričakovanji :). Ljudje so prijazni, veliko jih govori angleško. Na tržnici so nama'ponujali sadje za poskusiti in se naju niti niso trudili nateg* za cene. Prijetna sprememba po pregovarjanju na Baliju.

Ceste se prečkajo na prehodu za pešce, vozniki celo ustavijo! Ko se drenjaš na avtobusu niti ni tako grozno, saj ljudje tu ne smrdijo ;) Malo grda a povsem iskrena opazka - ob podobni situaciji kje v Indiji je vcasih malo manjkalo, pa bi lahko bruhal od mešanice vonja po znoju, urinu, dišavah cigaret in se cesa, ki je sililo v nos.

Javni prevozi so smesno poceni. Za evro se lahko odpeljes tudi do 100km dalec v naslednje mesto. In državica je precej majhna, zato si lahko v enem dnevu iz peščenih plaž v hribovitem svetu neskončnimi zelenimi plantažami čaja.

Hrana - eni najboljših curryev kar sva jih kdaj jedla na poti. Daal oz leca je vedno polna, kuhana v kokosovem mleku. Sambali, zelenjavni kariji, za prste obliznit. Ko sem jih že začela jesti na žlico in podrla njihovo teorijo rižu s kariji -pri nama se to obrne okoli. 

Short eats kot kot jim recejo - vse sva ze poskusila. Nič kaj zdravi prigrizki - tri cetrt je ocvrtih - a kaj ko so tako dobri!!!

In pa najni kokosi - tu so oranžni, majhni, pravijo mu king coconut-i. Na vsakem vogalu. Zelo osvežilni in hranljivi!

Premikava se hitro. Pot sva morala kar malo načrtovati. Kolombo sva spustila, iz letališča sva se odpravila direktno do Kandya, saj sva si tam dala delati indijsko vizo. Potem sva si zaželela malo kulture in budizma, malo plaz, malo hribov... A Šri Lanka ti ponuja vse to. In še več. 

Povzetek :

Sri Lanka je preprosta, na easy. Malo mesanice med azijo in juzno indijo. Taka dobra kombinacija za nekoga, ki se ni pripravljen na kruto teto Indijo in pa mehko backpackersko JV azijo. Seveda je vse skupaj cisto subjektivna ocena.  

Zaenkrat uzivava v potovanju :-) končni vtisi pa se bodo še razvili. 

Nekaj prvih utrinkov :

Glej te banane!

 King coconut.

 Državica je posejana z lepimi stupami.

 Nikjer še nisva jedla boljših ananasov kot na Šri Lanki.

 Obrok za enega. Riž in zelenjavni kariji.

Utrinek z vasi - značilne dolge rdeče peščene ceste. Manjkajo le še gospe v belih oblačilih z dežniki v rokah, pa bi bila tipična slika s Šri Lanke.

 Nasmejani voznik tuk tuka.

Indonezija, prvi vtisi

Bangkok sva zapustila polna pričakovanj, Tiger air naju je preko Singapurja odpeljal v Jakarto (btw hkrati so nama častili se po osebi voucher za slabih 15eurov - privoščila sva si odličen indijski zajtrk in kupila 90g temne čokolade za dobrih 10 erov, mal za lušt :-)  ).

Indonezijo sva do sedaj vedno nekako izpustila iz najinih potovanj, predvsem zato, ker se nama je zdela prevelika, in vedno sva imela občutek da imava premalo časa. Tudi sedaj. A vseeno, vulkani, riževa polja, neskončne bele odmaknjene plaže, potapljanje, snorkljanje, koralni grebeni, orangutani... Ideja ni šla iz glave in sefaj sva končno tu.

Jakarta, velemesto, ki pa je bilo sredi dneva, kot izumrlo. Malo je bila kriva vročina, bolj kot to pa dejstvo, da je Ramadan.
Najbolj neprimeren čas za potovati po Indoneziji - to sva na lastni kozi hitro občutila tudi midva. Karte za vlak do Yogyakarte - polne, bus -polno,.... Ni nama preostalo drugega kot da sva vzela prevoz s kombijem za enkrat višjo ceno. Ker je Ramadan, ker se tričetrt Jave seli domov v tem času :-).

Molitve iz mošej odmevajo zjutraj, podnevi, zvečer, sredi noči,... Lani v Srinagarju, letos tu. Se nama zdi da se že eno leto nisva normalno naspala :-) .

Jakarta kot mesto samo ni nič posebnega, sprehodila sva se skozi največji park, od daleč pogledala palačo, in uživala v ulični hrani - končno nekaj za naju, tofuja in tempeha imajo ogromno, na kakršni koli način skoraj :-) res pase malo spremembe v okusu, se midva lahko sedaj z veseljem spet preizkušava lokalne dobrote, brez pretiranega strahu pred ribjo pasto.

Ljudje pa zelo zelo prijazni, odprti in nasmejani, pripravljeni pomagati. No vsi, ki le niso povezan s turizmom. Ne bi rada preveč kritizirala, a tko smotan občutek se ni bil prisoten nikjer, kjer sva potovala. Priokus da te pa res hoče vsak nateg* pri vsaki stvari, od prevoza,do vstopnine, res ni prijeten. Ko pa so hkrati na drugi strani tako prijazni in srčni ljudje...

Po mučni nočni vožnji, ki se je namesto 12h razpotegnila v 16h; ena najmanj učinkovitih voženj kjerkoli, pa čeprav smo se peljali s kombijem. Res, prevozi v Indoneziji so katastrofa... Je bilo pa kot balzam za oči videti spet zelena riževa polja, nasade banan, papaj, kokosove palme. Vse po več kot tednu dni v svetovnih prestolnicah.

Tako sva le prispela v Yogyakarto. Tu je seveda sledil obvezen sight-seeing - Borobudur in Prambanan, največji znamenitosti daleč naokrog, oba templja pod Unescovo zaščito.

Več ob slikah :

 Zajtrk za deset eurov, a le polovica njega. Manjkajo še idliji in masala čaj :).

 80% temna čokolada. Ko te časti letalska družba. 

Voila. Jakarta. Pogled z balkona hostla na ulično dogajanje. 

Trgovina na motorju.

 Stolpnice, pravo velemesto. Tudi s smogom in hrupom.

 Na poti v Yogyakarto.

 Yogyakarta. 

Prevoz po cesti poteka z avtomobili, kolesi, motorji, rikšami, kočijami, peš...

 Mie goreng - praženi rezanci z zelenjavo. Vonj čebule po treh mesecih - nepredstavljiv :).

 Tudi to vidiš na ulici.

 Fantje so nama prijazno ponudili: bakpia. Tradicionalna sladica, kot mali krofek, polnjena s čokolado, arašidi, sirom, kot ti srce poželi. In celo ne presladke!

Loving hut sredi Yogyakarte: praženi rezanci s tofujem, kokosov curry sojinim mesom. Za dobre 3 eure. Tudi midva si privoščiva.

Pozabila slikati na začetku, sva bila preveč lačna. Malo street fooda : riževe palačinke z zelenjavo, tofu, tempeh, popečen rižek s kokosom, steaman riž... Se znajdeva in uživava v Indonezijski hrani.

Tokrat za dober euro :). Sicer pa sami Indonezijci bolj kot ne uživajo v mesu, mesnih kroglicah, mesnih nabodalih.

 Vstajanje ob treh zjutraj in sončni vzhod nad Yogyakarto.

 V daljavi Borobudur.

 Največje budistično svetišče na svetu.

 Buda. 

Lep tempelj, vreden ogleda. Lepo ohranjen, z močno energijo. Brez dodatnih tipičnih budističnih okraskov v stilu zlatih rožic, novoletnih lučk.... :).

Midva sva ga začutila.

Prambanan. Kompleks več kot 200ih templjev, na sliki so le trije najbolj znani, najlepše ohranjeni in najlažje dostopni. Posvečeni bogovom Brahmi, Višnuju in Šivi. Večina je torej hindujskih, nekaj v okolici je tudi budističnih. Ni tako impresivno kot npr. Angkor Wat, a vseeno lepo za oko. 

Tudi indonezijski kokosi niso kar tako! Odlična osvežitev med ogledovanjem templjev, ob znamenitostih cenejši kot voda.

Na žalost sva tudi tokrat občutila nekaj grenkega priokusa ob sicer veličastnih znamenitostih. Pot iz Borobudurja je bila speljana tako zavito, kot po labirintu, seveda med stojnicami s spominki. Ni bilo šanse, da se jim izogneš, okrog in okrog si bil primoran hodit več kot 15 minut, da si končno prišel ven. V Prambananu je bilo tega nekoliko manj, a še vedno ograje povsod naokrog, pot pa speljana med štanti. Razumeva, da se trudijo zaslužit in preživet, a tako prisilnega prodajanja spominkov nisva doživela še nikjer. 

Res škoda, da takšna stvar pusti madež na celotni izkušnji, vendar nočeva zaključiti posta z negativnimi občutki.

Hvala bogu ali buddhi veva, da bova že za naslednjim vogalom deležna prijaznih nasmehov brezzobih tetk in stricev, pozdravov otrok in še kaj :).

Sedaj pa novim dogodivščinam naproti.