Indonezija, prvi vtisi

Bangkok sva zapustila polna pričakovanj, Tiger air naju je preko Singapurja odpeljal v Jakarto (btw hkrati so nama častili se po osebi voucher za slabih 15eurov - privoščila sva si odličen indijski zajtrk in kupila 90g temne čokolade za dobrih 10 erov, mal za lušt :-)  ).

Indonezijo sva do sedaj vedno nekako izpustila iz najinih potovanj, predvsem zato, ker se nama je zdela prevelika, in vedno sva imela občutek da imava premalo časa. Tudi sedaj. A vseeno, vulkani, riževa polja, neskončne bele odmaknjene plaže, potapljanje, snorkljanje, koralni grebeni, orangutani... Ideja ni šla iz glave in sefaj sva končno tu.

Jakarta, velemesto, ki pa je bilo sredi dneva, kot izumrlo. Malo je bila kriva vročina, bolj kot to pa dejstvo, da je Ramadan.
Najbolj neprimeren čas za potovati po Indoneziji - to sva na lastni kozi hitro občutila tudi midva. Karte za vlak do Yogyakarte - polne, bus -polno,.... Ni nama preostalo drugega kot da sva vzela prevoz s kombijem za enkrat višjo ceno. Ker je Ramadan, ker se tričetrt Jave seli domov v tem času :-).

Molitve iz mošej odmevajo zjutraj, podnevi, zvečer, sredi noči,... Lani v Srinagarju, letos tu. Se nama zdi da se že eno leto nisva normalno naspala :-) .

Jakarta kot mesto samo ni nič posebnega, sprehodila sva se skozi največji park, od daleč pogledala palačo, in uživala v ulični hrani - končno nekaj za naju, tofuja in tempeha imajo ogromno, na kakršni koli način skoraj :-) res pase malo spremembe v okusu, se midva lahko sedaj z veseljem spet preizkušava lokalne dobrote, brez pretiranega strahu pred ribjo pasto.

Ljudje pa zelo zelo prijazni, odprti in nasmejani, pripravljeni pomagati. No vsi, ki le niso povezan s turizmom. Ne bi rada preveč kritizirala, a tko smotan občutek se ni bil prisoten nikjer, kjer sva potovala. Priokus da te pa res hoče vsak nateg* pri vsaki stvari, od prevoza,do vstopnine, res ni prijeten. Ko pa so hkrati na drugi strani tako prijazni in srčni ljudje...

Po mučni nočni vožnji, ki se je namesto 12h razpotegnila v 16h; ena najmanj učinkovitih voženj kjerkoli, pa čeprav smo se peljali s kombijem. Res, prevozi v Indoneziji so katastrofa... Je bilo pa kot balzam za oči videti spet zelena riževa polja, nasade banan, papaj, kokosove palme. Vse po več kot tednu dni v svetovnih prestolnicah.

Tako sva le prispela v Yogyakarto. Tu je seveda sledil obvezen sight-seeing - Borobudur in Prambanan, največji znamenitosti daleč naokrog, oba templja pod Unescovo zaščito.

Več ob slikah :

 Zajtrk za deset eurov, a le polovica njega. Manjkajo še idliji in masala čaj :).

 80% temna čokolada. Ko te časti letalska družba. 

Voila. Jakarta. Pogled z balkona hostla na ulično dogajanje. 

Trgovina na motorju.

 Stolpnice, pravo velemesto. Tudi s smogom in hrupom.

 Na poti v Yogyakarto.

 Yogyakarta. 

Prevoz po cesti poteka z avtomobili, kolesi, motorji, rikšami, kočijami, peš...

 Mie goreng - praženi rezanci z zelenjavo. Vonj čebule po treh mesecih - nepredstavljiv :).

 Tudi to vidiš na ulici.

 Fantje so nama prijazno ponudili: bakpia. Tradicionalna sladica, kot mali krofek, polnjena s čokolado, arašidi, sirom, kot ti srce poželi. In celo ne presladke!

Loving hut sredi Yogyakarte: praženi rezanci s tofujem, kokosov curry sojinim mesom. Za dobre 3 eure. Tudi midva si privoščiva.

Pozabila slikati na začetku, sva bila preveč lačna. Malo street fooda : riževe palačinke z zelenjavo, tofu, tempeh, popečen rižek s kokosom, steaman riž... Se znajdeva in uživava v Indonezijski hrani.

Tokrat za dober euro :). Sicer pa sami Indonezijci bolj kot ne uživajo v mesu, mesnih kroglicah, mesnih nabodalih.

 Vstajanje ob treh zjutraj in sončni vzhod nad Yogyakarto.

 V daljavi Borobudur.

 Največje budistično svetišče na svetu.

 Buda. 

Lep tempelj, vreden ogleda. Lepo ohranjen, z močno energijo. Brez dodatnih tipičnih budističnih okraskov v stilu zlatih rožic, novoletnih lučk.... :).

Midva sva ga začutila.

Prambanan. Kompleks več kot 200ih templjev, na sliki so le trije najbolj znani, najlepše ohranjeni in najlažje dostopni. Posvečeni bogovom Brahmi, Višnuju in Šivi. Večina je torej hindujskih, nekaj v okolici je tudi budističnih. Ni tako impresivno kot npr. Angkor Wat, a vseeno lepo za oko. 

Tudi indonezijski kokosi niso kar tako! Odlična osvežitev med ogledovanjem templjev, ob znamenitostih cenejši kot voda.

Na žalost sva tudi tokrat občutila nekaj grenkega priokusa ob sicer veličastnih znamenitostih. Pot iz Borobudurja je bila speljana tako zavito, kot po labirintu, seveda med stojnicami s spominki. Ni bilo šanse, da se jim izogneš, okrog in okrog si bil primoran hodit več kot 15 minut, da si končno prišel ven. V Prambananu je bilo tega nekoliko manj, a še vedno ograje povsod naokrog, pot pa speljana med štanti. Razumeva, da se trudijo zaslužit in preživet, a tako prisilnega prodajanja spominkov nisva doživela še nikjer. 

Res škoda, da takšna stvar pusti madež na celotni izkušnji, vendar nočeva zaključiti posta z negativnimi občutki.

Hvala bogu ali buddhi veva, da bova že za naslednjim vogalom deležna prijaznih nasmehov brezzobih tetk in stricev, pozdravov otrok in še kaj :).

Sedaj pa novim dogodivščinam naproti.