Kaj ponuja Indonezija, če ne lepe plaže, vulkane, snorklanje, potapljanje, odklop,.... Midva sva začela raziskovanje Indonezije z vulkani na Javi.
Zaradi konca ramadana se nama enostavno ni dalo "hecati" s prevozi, vsi so nama pravili da so prenošiča pod vulkani zasedena, busi polni,... Obupala sva nad lastnim načrtovanjem poti in vzela organizirano turo, tri dni, dve noči, dva vulkana, poleg pa še prevoz na Bali.
Kakorkoli so muštrali vsi glede cen se nama zdi, da sva se na koncu kar v redu zmenila. Sploh ko sva videla, kako flegma plačujejo vse "vstopnine" in dodatne storitve ostali sopotniki...
Ful dobra objava izkusenih popotnikov o cenah v Indoneziji (mic in katka, super sta!) :http://www.povsodjelepo.com/iz-teh-mlinov-je-se-moka-za-en-drek/
Prvi dan je predstavljala le dolga vožnja, skoraj 13 ur, iz Yogyakarte do izhodišča za vulkan Bromo. JE kar minilo, čeprav je začela boleti rit :). Kombi je bil udoben, kot preverjena popotnika ;) sva si izborila sedeže v prvi vrsti, saj je to pomenilo dovolj prostora za noge.
Okoli devetih zvečer smo le prispeli do male vasi pod vulkanom. Nastanjeni seveda nismo bili tam, kjer so nam obljubljali. Vendar nama je bilo v tistem trenutku prav vseeno, vse kar sva si želela je bila le postelja. Res sva bila čisto fuč, po več kot tednu dni kratkih neprespanih noči (Ramadan), sva zaspala kot ubita. Žal je bila noč kratka, budilka je zvonila ob treh zjutraj. V miru sva spila čaj, nase navlekla vse cunje kar sva jih lahko, zeblo naju je že ponoči.
In smo šli, z jeepom do razgledišča na Mt. Penanjakan (2770m). V trdi temi, zanohtalo nama je v roke in v noge. Po tolkem času na toplem nisva navajena niti več na 10 stopinjC...
Skupaj z množico približno 200 ljudi sva polna pričakovnj čakala na sončni vzhod. Na pogled na Bromo in okoliške vulkane.
Zeblo me je, zdelo se mi je da se sonce noče in noče prikazati. Počasi se je začelo daniti, in kmalu sem pozabila na to, da prstov na nogah že nekaj časa več ne čutim :).
Pogledi so bili fenomenalni, popolnoma nekaj novega. Saj sva videla že vulkane v srednji Ameriki, planote bolivijske puščave, pokrajino kot na luni v Ladhaku. A to je bilo nekaj povsem novega...
Pogled na krater Bromota, ko so ga obsijali prvi sončni žarki, na vse vulkae v daljavi. Noro. Noro.
Nato smo se spustili nazaj v dolino ter se sprehodili do kraterja Bromota (2330m nmv). Skos je malo po malo bruhal ven dim, ki te je konstantno opominjal, da se Indonezija dežela aktivnih vulkanov. Da to ni hec. (tudi zaskrbljeno sporočilo mame, kje sva, da na Javi bruha vulkan).
Po buffet zajtrku (kar je bilo prijetno presenečenje, saj je bilo na nivoju), je spet sledilo drgnjenje riti na blazinah kombija. Cesta nas je vodila po južnem robu Jave, med riževimi polji, na trenutke čisto ob morju, s pogledi naokoli na vulkane in palme.
Pogled na vulkan Raung, ki je skoraj teden dni ze bruhal dim. Zaprtih je bilo 5 letalisca zaradi slabe vidljivosti in pepela.
Do vrha sva hodila kar dobro uro, družbo nama je delal prijazni rudar, s katerim sva z veseljem delila najin zajtrk.
Višje kot smo bili, bolj se sonce grelo, lepši so bili razgledi naokoli. In končno pogled na turkizno jezero ter vonj žvepla v zraku.
Spustila sva se navzdol in od blizu videla izkopavanje žvpela. Rudarji naj bi na dan opravili dve poti, gor in dol iz vasi do vulkana in vsakič naj bi nosili 90kg žvepla. Te službe si nihče ne želi imeti. Gor sva si dala maske, na hitro pogledala, poslikala, nato pa še hitreje po hribu navzgor, stran od dima. Dovolj je bilo.
Skurjena od vožnje, vstajanja, hoje, sva v kombiju malo spala, malo se prepirala zaradi lastne tečnobe,... V slabih dveh urah smo bili v pristanišču, trajekt naju je odpeljal na Bali.
Na dopust :).
Dolgo spanje in zajtrk pred bungalovom. Užitek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar