Zgodba o mlinčku sladkornega trsa – pogled na Burmo danes

Ena izmed stvari, ki se mi je pred 4 leti v Burmi precej vtisnila v spomin, so bili mlinčki za sladkorni trs. Ročno gnani, okrašeni z božičnimi kraguljčki, so se vztrajno vrteli in zvončkljali na skoraj vsakem vogalu. Z ledom ohlajen, sveže stisnjen sladek sok je v tistih vročih dneh še posebej pasal, zato sva si ga v družbi domačinov na plastičnih stolčkih večkrat privoščila.

Tako so se mlinčki sladkornega trsa vrteli pred štirimi leti...

Stvari, ki so se od takrat spremenile, je več, kot bi si upal pomisliti. Bliskovit razvoj ob odprtju države spominja na podivjanega konja, ki se je pravkar podal v dir. In nihče ne ve, v katero smer bo zavil, še manj pa kje bo končal. Nekje globoko v podzavesti sva to dejansko pričakovala in se tega tudi bala, zato sva dolgo kolebala glede ponovnega obiska Burme. Koliko stvari bo še enakih, koliko vrednih ogleda in novih za naju? Koliko stvari je že splavalo po krivih turističnih poteh sosednje Tajske? In največja »znamenitost« so po mnenju večine popotnikov njeni srčni, prijazni ljudje. So se v 4 letih res toliko spremenili, da so pristne nasmeške zamenjali tisti pohlepni, ki vohajo le denar?

Težko objektivno sodiva in težko bi rekla, da sva razočarana. Nekateri kraji in doživetja so naju ponovno navdušili, nama vdahnili nov potovalni zagon in pozitivno energijo. Večina ljudi je še vedno izredno prijaznih in so naju še vedno pozitivno presenetili. Vendar sva Burmo zapustila z mešanimi občutki. Njen čar prvinskosti in drugačnosti se počasi izgublja. Simpatične mlinčke na ročni pogon počasi, a vztrajno zamenjujejo moderni motorizirani, ljudje pa vedno bolj namesto po sveži naravni pijači posegajo po umetnih osvežilnih napitkih svetovnih multinacionalk.

...in takšni motorno gnani mlinčki se vse pogosteje vrtijo danes.

Ni najino mesto da bi sodila, kam gre lahko razvoj države; tudi to prinese vedno nekaj dobrega (z malo upanja nekje v prihodnosti morda manjša poraba plastičnih vrečk in večja ozaveščenost o okolju?). Sva pa izredno hvaležna, da sva lahko doživela Burmo dvakrat.

V Yangoonu sva se zadnji dan pred odhodom dobila z dvema prijateljema, ki sta bila prvič v Burmi. Težko sva pričakovala, kaj bosta povedala, kakšni so njuni vtisi, njuna doživetja. 

Stežka sta priznala, da sta morda pričakovala preveč. Da sta se na trenutke počutila samo še kot del množice, ki ima na svoji to-do listi Inle, Bagan, Yangoon, Mandalay. Ko poslušaš, kako se menijo in imajo vsi itinerarij splaniran do dneva natančno. Dva dni tu, tri dni tam, nočni avtobus, štiri dni trekinga, nočni avtobus…. Vesela sva za njiju da sta doživela vsaj treking v Hsipawu in se odmaknila od množic.

Preden zaidem s poti. Nama je Burma dala veliko. Ker sva imela čas. Za ljudi, drug za drugega, za meditacijo po dolgem času. Za posedanje po čajnicah, na pivu, opazovati sončne zahode in vzhode tudi s kje drugje kot ravno s te in te pagode v Baganu. Ker pač tam moraš biti in tega ne smeš zamuditi, dokler si v Burmi. 

Ni nama bilo potrebno loviti časa, znamenitosti z idejo v glavi, da pa jih jutri morda več ne bo.

Če si želiš v Burmo – pojdi; ja, res danes, ne čakaj. Če boš čakal…. Samo poskusi iti še malo s poti. Bagan bo tu tudi čez pet, deset let. Na Inleyu so bili prodajalci blazno nadležni že pred štirimi leti; sodeč po opisih Mica in Katke so danes še trikrat bolj… To lahko spustiš. Pravo Burmo doživiš v malih vaseh, lokalnih tržnicah, čajnicah in avtobusnih vožnjah :-).

Jug Burme

Tokrat sva se odločila, da si vzameva čas še za južni del Burme. Ustavila sva se samo v dveh mestih, ter se trudila čim več časa preživeti zunaj, na podeželju, med neštetimi stupami, ki so razsejane tudi po tem delu države. Ljudje so bili zelo prijazni, odprti, pripravljeni pomagati, vedno z nasmeškom na ustih.
Ugotovila in potrdila rek, da ne pravijo zaman Burmi - zlata dežela :).

Pogled na Hpa An, malo mesto na JV Burme. Turistov še niso preveč navajeni :), se pa je sedaj odprl mejni prehod s Tajsko - lahko prideš v Burmo tudi po kopnem, kar se že pozna pri naraščajočem številu mladih...

 Podeželje Burme - še vedno poteka večina dela na polju ročno.

 Ko so nas zagledali otroci z vasi, so takoj pritekli na nabrežje reke, skakali ven iz vode... In pa seveda mahali :).

 Za ta del Burme je poleg apnenčastih hribov značilnih tudi polno jam v njih. Te so Budisti izkoristili za postavitev stup, bud v različnih velikostih, prostore za meditacijo...

Bila sva pozitivno presenečena :). Priporočava.

Ni ravno Postojnska jama, je pa vseeno lepa in zanimiva.

 Delo na riževih poljih. Mahajo tudi starejši :). V ozadju tipična pokrajina.

 Obrazi Bude.

 Ribiške mreže. Sicer bolj slabo učinkovite; podobne sva videla v Kochiju na jugu Indije.

Lokalni bazen pred jamami. Tudi mi smo se jim pridružili.

 Prijazen poglavar vasi, rdeč nasmešek :). 

 Malo rekreacije ne škodi; skupaj smo šli na Mt. Zwebagin. Gori nas je pričakal fenomenalen razgled, za katerega se je splačalo malo zašvicati. 

 Praznik luči, ki trajala tri dni in nama postregel z brezplačnim kosilom. Prijazen gospod je kuhal riž, plesal zraven, in še malo spil :).

Cene prenočišč so v Burmi močno narastle. Ponavadi sva spala v takih sobicah, kjer je prostora le za postelji in ventilator. Ta je imela celo okno. Denarni razpon : od 10USD do 22USD. In to je najceneje kar gre. In ni vredno.

V Mawlamyinu : nad mestom je greben, kjer je okoli pet večjih zlatih stup. Med njimi vodi ozka cesta, žalosten prizor pa je bil, ko so se mladi menihi za igro streljali s puškami. Za naslednjim vogalom sva nato zagledala stojnico z igračami...

Zlato obarvani kokosi za darovanje.

 V hostlu v Hpa An-u je na recepciji krasila isteklo tale nalepka :).

 Zastonj kosilo - "noodles with vegetables"; Hpa An (slikca s telefonom).

Posušene ribe veljajo za poslastico.

Danes za kosilo...

...ali najboljše stvari na poti so zastonj :)

Dežuje... Japanke mokre, vse me že riba... Komu se pa v takem da okoli pohajati in gledati stupe in samostane in se sezuvat in obuvat.... Včasih je pač treba malo potrpeti, da kaj vidiš. Tako sva kljub dežju z dežnikom v roki odšla na sprehod po mestu in v enem dnevu dobila tri povabila na zajtrk in štiri na kosilo. Brezplačna, saj se danes praznuje :). Iz zvočnikov je za vsakim tretjim vogalom odmeval glasni burmanski pop, ljudje so naju navdušeno vabili da se jim pridruživa. 

Polna luna in festival luči - Tazaungdaing, le enkrat na leto, že 25 let. 

Trgovine so zaprte, tržnica in ulice so prazne, presenetljivo malo prometa.

In tako je padlo najboljše kosilo v Burmi. Zastonj, s pravo energijo, petjem in plesom (kaj več o pravi myanmar-mastni-food naslednjič :). Tako dobro že dolgo nisva jedla. 

Ja, hrana ti da življenje, če je le prava.

Da te tolikokrat v enem dnevu iskreno povabijo na obrok, se te razveselijo in te nasmejejo, se lahko zgodi samo še v Burmi. 

Najdaljša vrsta... Najboljša hrana!

 Ples med kuhanjem riža :).

 Riž, s kosom piščanca po želji, odlična lečina juha. Kaj sploh še rabiš?

 Če sva iskrena - sva se ustavila na dveh vogalih; kako pa naj odkloniva :) tu so bili tudi tisti pravi krožniki za dal bhat. Poleg sva dobila še zmlete arašide s čilijem Pekoče ampak tako, da hočeš še :).

Ne veš, kdo je komu bolj polepšal dan, oni nama ali midva njim :-)
To so tista prava doživetja na poti.

Bagan

Bagan - edini kraj, ki sva ga obiskala že ob prvem obisku Burme. Ker je predstavljal logično nadaljevanje najine poti  in ker so naju nanj vezali zelo lepi spomini, sva se tja odpravila še enkrat. 

Izkoristila sva možnost, da sva vso veličino, mogočnost templjev doživela brez da bi bila obremenjena s tem, katerega res morava videti, kateri je tisti ki je najbolj in za sončni vzhod in kateri za zahod, nisva se drenjala na najbolj popularnih točkah, pač pa sva si lahko vzela svoj čas. Po dolgem in počez sva tako štiri dni drgnila riti na trdih sedežih kolesa pod žgočim soncem, požirala rdeč prah s ceste, se zgubljala med templji, meditirala pod budnimi očmi Bude, in odkrila še nekaj novih skritih kotičkov...   

Pogledi na več kot 2000 templjev, ožarjenih v večernem soncu, so bili vredni ponovnega obiska.

Izpolnili sta se nama tudi obe želji, ki sva jih imela - doživeti vzhod na platoju templja, kjer ga prejšnjič zaradi prebavnih težav nisva uspela. In pa teči ob prvih jutranjih žarkih :).

Več utrinkov ob slikah :

Ko imaš možnost doživeti vzhod tam, kjer si nisi več mislil da ga boš lahko, se splača vstati tudi ob štirih zjutraj. Z lučkama na glavi sva 45min kolesarila brez da bi zgrešila med vsemi tistimi potkami in brez gumi defekta. In imela tempelj skorajda zase (družbo sta nama delala le še dva turista).

 Prvi jutranji žarki.

 

Templji so naključno razsejani po planoti, vse do kamor seže oko, ni važno kje si :)

Vztrajala sva na kolesih. Obstaja tudi bolj napreden način, sposodiš si lahko tudi električno kolo.

Tudi to je vsakdanji prizor.

 Na glavni cesti skozi Nyang U sva zjutraj ujela menihe, ki so hodili od vrat do vrat po hrano.

Glasen zvonec je opozarjal, da prihajajo.

Odlično kosilo za pol dolarja. 

Zeloooo sva bila žejna :).

Malo jutranje rekreacije. 

Če prideva slučajno še enkrat, greva letet z balonom! :)