Medicine Buddha

Kaj naj napišem...

Ravno pravi čas :).

Spet sva tu, v McLeod Ganju. Indija. Dalai Lama. Budizem. Tushita. Potres. Nepal... Nov potres...

Že pred potresom sva načrtovala pot v Indijo. Sama sem čutila, da potrebujem malo odklopa. Po vsemu kar se mi je v glavi dogajalo. Po obračanju na trekingu, po vseh čudnih mislih in občutkih, ki sem jih doživljala. Indija me je spet klicala :-).

Prijavila sem se na Medicine-buddha retreat v Tushiti. Že lanskega oktobra sem razmišljala, da bi se ga udeležila. Že samo ime me je privlačilo, priznam. Je to morda nekaj, kar bi lahko doprineslo k mojemu znanju medicine?
Vendar takrat še ni bil čas zato. Peter je rekel da je za. Mogoče si le ni želel sam ostati v Nepalu :). V četrtek sva se prijavila. V četrtek sva dvignila vizo za Indijo.

V soboto je bil potres...

Ne verjamem več v naključja. Zakaj sem se prijavila na ta course pred potresom?. Zakaj sem se že prej odločila da želim hitro v Indijo? Zakaj sem se obrnila na trekingu? Zakaj...? Skoraj tako kot kaj bi ce bi... :-) 

Budizem.

Verjamem, da se zaradi njega razvijam v boljšo osebo. Pomaga mi najti, kar sem vedno imela v sebi, a nisem tega znala izraziti. 

Uči me. Spoštovanja življenja, vseh živih bitij. Hvaležnosti. Da sem tukaj in zdaj.

Lahko bi pisala se in se.

Na koncu koncev lahko rečem, da me je rešil. Pred smrtjo?

Zakaj se že sedem let vračam med budiste :-). V Nepal. Indijo....

Vesela bom oz bova vsakega direktnega vprašanja, kar se tice tega. Malo več pa bom napisala ob naslednji priložnosti.

Tokrat le o zadnjem retreatu.

V osnovi je namenjen prav vsakemu. Ni vazno ali si budist ali ne, ali verjameš ali ne. Na koncu je pomembno le to, da imaš upanje, da verjameš v tisto, kar ti pravi glava, srce.

Trajal je 9 dni, do sedaj najboljša skupina kar sem kdaj bila. Bilo nas je 20, pod vodstvom Venerable Lobsang Namgyle-a - neverjeten človek. Neverjetna osebnost. Pri njemu sva se ze lani udeležila enega tečaja. In bila je skoraj da šola za zivljenje. Če ne bi on vodil tečaja, se ga verjetno ne bi prijavila.

Urnik podoben kot vedno do sedaj.
6:45-7:30 : jutranja meditacija, 35 Buddhas
7:30 : zajtrk
9:00-11:45 : teachings z odmorom. Ta čas smo v bistvu posvetili predvsem praktičnemu delu - molitvam, mantranju k Medicine Buddham.
11:45 : kosilo + karma joga
14:00-15:00 : diskusijske skupine
15:00 : čaj
15:30-18:00 : teaching z odmorom
18:00 - večerja
19:30 : večerna meditacija, ponavadi Varjasatva practice.

Bistvo tecaja je bilo, saj ne vem kako bi opisala. Del so predstavljale molitve - za vsakega ki ga poznaš, ki trpi, ima hujšo bolezen, tudi za samega sebe, predvsem pa za Nepalcv in vse ostale, ki jih je prizadel potres. 

Vsak vecer smo dan posvetili vsem živim bitjem, ki trpijo, prebrali s posebnega seznama, ki se je z dneva v dan daljšal in daljšal, imena vseh ljudi, vsakega posameznika, ki si ga lahko dodal na listo, napisal kakšno bolezen ima, kaj ga tare, kateremu želiš pomagati...

Vmes je prišla tudi novica o drugem potresu...

Bilo je izredno naporno. V mislih sem obnovila celotno pot po Nepalu, priklicala v spomin čim več ljudi, ki sva jih srečala na poti. Se začela sprasevati, kaj se je zgodilo z njimi. Neverjetno, kaksnih podrobnosti sem se spomnila. In hkrati groza, strah ob spoznanju, kaj bi bilo ce bi bila sedaj tam. Pa obcutek krivde,da sem hvaležna, da sem pobegnila... Da sem živa. Da ŽIVIM. Zakaj jaz?

Hkrati sem molila tudi zase, za svoje bližnje. Da se moje telo resi vsega slabega. Da se sčisti tudi moja glava. Vseh tegob, attachmentov, strahu.... 

Res je bilo naporno. Utrujajoče. Zvečer sem padla v posteljo.

Potem pa vseeno začutiš, da deluje, da se nekaj premika. Da lahko obcutis na samemu sebi. Vendar lahko hkrati le upaš da tvoje sedenje na blazini, meditiranje, koristilo se komu drugemu :-). 

Kot zacaran krog. Kaj narediš dobrega če le sediš na blazini. Ko bi najraje sla, se usedla na prvi bus za Katmandu, in tam naredila nekaj. Ko veš da ne moreš le SEDETI IN MOLITI, UPATI. Na kaj? Na lepsi jutri?

Eno leto poti se je obrnilo. V enem letu ne vem kaj vse sva doživela, preživela. Skoraj tajfun, napad na ulici, potres, osel me je porinil s poti, predvsem pa je bilo veliko psihičnih preizkušenj.
Zelja po temu da bi drugim pomagala. Vendar če si nekdo ne želi pomoči nimaš kaj. Sprejemanje resnice. Odločitve... Joj, spet mi misli bezijo. Ni cudno da ne spim ponoci.

Šele ko je bilo vsega konec, se se zavedla, kaj vse sem pridobila. Skoz vse tegobe, ki smo jih dali skozi. Od neudobnega sedenja, lakote ob jemanju mahayana precepsov, utrujene glave, solz in izbruhov jeze ob novem potresu, zadovoljstva ko ti uspe obrniti eno malo :-) .

Novih prijateljstev, sprejetosti.

Ko ves da je to tvoje mesto tu. Zdaj. Ko je prav.

Hitro se je obrnilo. 

Meni je pomagalo. Vsak dan rastem. Pomagalo mi je procesirati v glavi vs Nepal. Pomaga mi pri zdravljenju telesa. 

Meni pomaga. Me navdihuje.

Zato sem tu. Zato se vračam. 

Karma :-).  

Okoli desnega zapestja se mi se mi sveti živo rdeča zapestnica. Ki jo je posvetila Njegova visokost His Hollines Dalai Lama :-) .

Naša skupina.

Epilog Nepalu

Zadnji obisk Nepala je bil res nekaj nepričakovanega.
Najin zaključek:

Titina : Moj Nepal...

Verjetno zadnja toliko osebna objava. Kaj naj, to je Nepal. Ko potegne iz tebe najboljše in najslabše. 

Ne bom napisala letošnji Nepal. Ker ne vem več, kaj mi bo prinesel jutrišnji dan :). Ker me lahko v naslednjem trenutku spet prime, da kupim letalsko karto in odletim bogve kam... :). Malo heca.

Nepal mi je toliko dal, da je prav, da napišem še nekaj za zaključek. Bolj v bistvu za svojo dušo, za osebni zaključek.

Vsaka izkušnja šteje. Ni mi žal za minuto življenja, ki sem ga preživela tam. Morda le za 30 sekund potresa... Vendar me je naredil močnejšo. Še bolj trdo kožo sem dobila, hkrati pa sem postala še bolj občutljiva.

Lotila sva se na koncu februarja. Praznovala mojih trideset let. Šla v Kopan. Budizem. Spet. Drugače kot Tushita, a bogatejša veliko novih spoznanj. 

Treking. Jiri - Gokyo - Jiri. Fizično. Psihično. Mraz. Opekline.

Moj najbolj naporen treking do sedaj. Vreden vsake sekunde. Spoznanja o temu, koliko pomeni podpora partnerja, koliko zmorem jaz sama kot oseba, kakšne probleme vse imam, ki izhajajo le iz moje glave... Kaj moram rešiti. Koliko zmore moje telo, koliko je pomembna hrana ob takšnih fizičnih naporih. 

In kaj si želim v življenju.

Vsak najin pogovor.
Iti preko svoje meje...

Osel, ki me je zrinil s poti. Spet skoraj usodno.

Chyalsa

Še eno zaključeno poglavje. Če sem imela prejšnjič malenkost slabo vest, da sva odšla po slabih dveh tednih, ko je Špela morda malo preveč računala na naju, sem sedaj dobila potrditev, da je bilo ok. Da je moja pot tam zaključena. Dala sem kar sem lahko. 

Katmandu

Sreča ko je bilo konec trekinga.

In želja po še.

Že tolikokrat... Spomini na najin prvi poljub. Na Reggae bar :).

Mipsang. Njegova družina.

In spet, ko ti mesto potegne. Je onesnaženo, je hrupno, okoli sva hodila z masko na obrazu (včasih so se mi zdeli smešni vzhodno-azijski narodi z maskami na obrazu, širokimi pokrivali, rokavicami na rokah kot zaščito pred soncem. Sedaj delam isto sama. Predsodki...). Pa vendar je to Katmandu. Nepričakovan nasmeh na ulici, skriti tempelj ki ga odkriješ po naključju... Pitje tongbe in filozofiranje o življenju z mojim možem.

Nakupovanje.Čisti užitek barantanja :). Kar vsak, ki je že bil tu ali v Indiji ve, da ni od muh.

Veselje ob načrtovanju novega trekinga...

Tamang - Langtang - Bolj kot ne poskus trekinga.

Kaj se je dogajalo, sem že napisala. Preveč sem napisala. Preveč je bilo, preveč jih ni razumelo. Tistih par, ki vas je, hvala.

Hvala za podporo, hvala za spodbudo. Če je bilo že vse javno, je zahvala za vse še najbolj potrebna javne objave. 

Preveč je bilo negativnih mnenj na moje pisanje. Toliko, da sem se zavedla, da marsikdo ne more sprejeti resnice, ki se je dogajala v meni. To kar sem delila, ne vem, je verjetno le Nepal. Ni mi žal, da sem napisala vse kar sem. 

Imela sem slab občutek od začetka. Na način, ki ga ne znam opisati. Fizično je šlo. Vse kar je šlo so bile moje noge. Ki so sposobne vse in še več. Glava pa ni in ni šla. 

Moja slutnja o smrti. S katero nisem vedela kaj bi....

Obračanje od tam, kjer ti je najljubše. Ko dihaš. Živiš. Ljubiš. 

Ogromna preizkušnja. Zame. Za Petra. Za naju. Vprašanja v glavi je prav, je narobe, je sploh odgovor na to, zakaj mi zaupa, kje je meja, je preveč, kaj mu delam???? Sem sebična...

Odločitev in zaupanje...

Vmesni čas je nepomemben.

Potres

Ko sploh še naj napišem. 

Zakaj? nikoli ni odgovora na to, ne glede kje se zgodi neka naravna nesreča. Vsak dan. Ko je bil tajfun na Filipinih me pol toliko ni dotolklo. Ko pa se gre za Nepal pa ne vem :). Kot toliko Slovencev :).

Nesreča, ki prizadane narod, ki že tako ali tako nima nič. Samo saj vem, vsak dan se to dogaja. Kaj pa je drugače ko je bil potres v Posočju. Ko se mi zdi da me dogajanja v lastni državi niso tako prizadela, kot me je Nepal.

Ko smo v objemu zunaj na travi čakali da bo konec. Ko začutiš tisto bližino sočloveka. Upanje. Molitev. Sprejetost. 

Vse bi jim dala.

Nato pa udarec. Langtang je odneslo!!!

Peter!!!  Tam sva bila. Tam bi bila. Zakaj sva obrnila. Sva zbežala, sva se izognila smrti???

Kaj naj si mislim?

Naj še verjamem v naključja. Naj še verjamem sploh v kaj. Naj si le še zaupam. Kje je meja koliko si lahko zaupam. Kje naj neham.

To je bila ena težjih odločitev na poti. V življenju. Pa ne dramatiziram. Ko se tepe glava, srce in razum.

Ko sva prišla s trekinga, ko sem pisala o svojih občutkih, mislih. Nekateri najbližji so me označili za sebično, ošabno. Da mislim samo nase in na nobenega drugega. Bolelo je. In še vedno boli. 

Druge je skrbelo. Da sem malo nora.

Podporo pa sem dobila tam, kjer je nisem pričakovala :).

Vseeno je bilo preveč negativnih mnenj, zato sem se že takrat odločila, da ne bom pisala več tako osebnih stvari. 

Ko si že tako dolgo od doma, izgubiš mejo...

Obrnila sva. Zaradi mene. Se rešila. Ne vem. Verjamem, da nekdo pazi na naju! :).

Žal mi je,da so bile moje zle slutnje pravilne.

In potres. 

Sreča, da živiva.

Spoznanje, da nama je bilo prizanešeno.

Ljubezen.

Do Petra.

Do življenja.

Do soljudi.

Hvaležnost.

Kakšna je verjetnost, da sva si prej prej uredila indijsko vizo? Kakšna je verjetnost, da obrneva? Kakšna je verjetnost, da sva bila v času potresa pri Mipsangu in koj slišala, kaj je z Langtangom? Novice od tam, od koder sva obračala.
Kaj bi bilo če... ? Tega se raje ne sprašujem več.

In nato dobesedno pobeg. 

Ne bom se delala, da lahko pomagam. Najprej moram rešiti sebe. Sem sebična v tem smislu. Vsak je. Kdo si to prizna je druga zgodba...

Šele nato lahko pomagam drugim. Brez tega ni nič. 

Da sva si lahko za 150 eurov najela osebni avto, samo za naju dva, do indijske meje. Z denarjem, s katerim bi lahko nahranil celo nepalsko družino za cel teden, ji dal streho nad glavo... Se počutim krivo? Sem se ja, ko sva se peljala ven iz Katmanduja.Nepregledna gneča na letališču, na avtobusni postaji, nešteto oči, ki so zrle vame, ki sedim v avtomobilu in se peljem ven. 

Zakaj se nekateri rodimo pod srečno zvezdo in nekateri ne. Je karma tisto, kar določa. Kaj sem jaz storila slabega v prejšnjem življenju in kaj dobrega. Kaj je moral narediti cel nepalski narod takega, da nosi tako slabo skupinsko karmo? 

Sto vprašanj brez odgovorov. Vera? Budizem?

Krivo sem se počutila. Sedaj ne več.

Razbijala sva si glavo, kako naj pomagava. Kaj je drugače kot doma? Komu pomagati. Zakaj nisem dala vsaj kilograma moke v nakupovalni voziček za blagajno v Mercatorju. ZA tiste ki nimajo? Kaj so Nepalci drugačni? Sem krivična? Zakaj? Je to prav? Ni prav!!! 

Indija. Vlak. New Delhi. Rešitev? 

Potovanje. Katmandu in tragedija v NEpalu le še na naslovnicah časopisov..

Kot da sva svetlobna leta daleč. Drugi svet.

Tushita. Odklop za teden dni. Morava razmisliti, si spočiti glavo. Tu kjer te vsak jemlje sebi enakega. Kjer te noben ne sprašuje kako je bilo med potresom. Ker vsak pozna nekoga ki ga je to osebno prizadelo. 

Ker vem da sem srečna da sem preživela.

Marsikdo sprašuje,

kako lahko pomaga Nepalu, Nepalcem. Tudi midva sva. Denar? Voluntiranje?

Čakava na Mipsangovo sporočilo. Njemu bova namenila denar. Tako sva lahko edino prepričana, da bo šel v dobre roke, direktno. Vse te organizacije... Jaz sem skeptična. Mipsang je napisal, da je vse trenutno pod kontrolo vlade. Kako naj si torej to razlagava?

Nepal ljubim. Želim mu, da je srečen.

Dal mi je mene, dal mi je Petra. 

Več ne potrebujem :).

:) Naju je res nasmejal ta napis. 

 Katmandu. Kdaj si bo opomogel?

Najboljši je z roko!

In meni ljubši zapis,

ki veliko bolj srčno prikaže Nepal : 

Peter :

Zakaj se tja vedno znova vračam? Kaj je tam tako privlačnega, kaj je tisto, kar rabim, kar mi vedno znova napolni baterije? Ne vem, iskreno, ne vem.

Pa vendar sem tam bil že šestkrat; vsakič z drugačno izkušnjo, bogatejši za kakšno spoznanje, novo odkritje. Nepal mi pomeni nekaj več, nekako bolj osebno ga dojemam, upam si trdit, da sem karmično povezan z njim. V prvi vrsti narava, v drugi vrsti ljudje. Kljub masovnemu turizmu je oboje na nek svoj način še vedno dovolj prvinsko; še vedno se najdejo kraji, kjer je narava nedotaknjena in so ljudje nepokvarjeni. Nekakšen mir, svoboda. Ali pa zgolj navezanost na idejo v glavi, na ideal, ki ga poznam iz knjig in ga v resnici nikoli nisem doživel?

Težko sodim, a dejstvo je, da se tudi Nepal vedno bolj razvija, kljub temu, da je ena izmed najrevnejših držav na svetu. Gradijo se ceste, vse več je motorjev in avtov, mobiteli in TV-ji so povsod, prav tako Wi-fi. A ljudje še vedno hodijo peš po več dni do svojih vasi gor in dol s tovorom preko čela. Kljub elektriki in tehničnim igračkam se v samem bistvu življenje na vasi v 100 letih ni kaj dosti spremenilo. Njive se še vedno obdelujejo ročno ali z volovsko vprego, kuha se še vedno v črnih kuhinjah, umiva v potoku ali vodnjaku sredi vasi. Življenje teče počasi in čeprav denar od turistov gradi vedno večji prepad med bogatimi in revnimi, je v osnovi življenje tam ostalo isto. Morda ravno zaradi hribov in divje narave, pa vendar. 

Nepal me tako izpopolnjuje, me navdihuje, daje mi energijo in inspiracijo. In toliko naenkrat, kot mi je dal tokrat, v tako kratkem času nisem prejel še nikjer in nikoli!

Začelo se je v Kopanu, kjer sem uspešno nadaljeval svoje odkrivanje budizma in na koncu odnesel več, kot bi si upal pomisliti. 

Potem je bil trekking. Ultimativni treking, za katerega sva si oba s Titino želela, da bi se ga spominjala po presežkih. In čeprav je prvi plan treh prelazov splaval po vodi (bolje rečeno po snegu), je bil to treking presežkov, ki si jih nisem upal zamisliti. Fizično in psihično najnaporneši do zdaj. Takšen, ki je premaknil meje v glavi in prinesel nova spoznanja ter nove zaključke. Brezkompromisen, peklenski in nebeško čist.

Nato je prišel Katmandu. Umazan, hrupen, kaotičen Katmandu. In hkrati eno izmed najlepših mest na svetu. Mesto z dušo, mesto, ki živi, vsak dan znova, kaor pred 1000 leti. Brez težav te posrka vase, v svoje noro ulično življenje, barve, zvoke in vonjave. Aleluja Katmandu! In midva sva živela v njem. Debatirala, se pogovarjala, odkrivala nova spozanja o sebi, o naju, o življenju. Posrkal naju je vase in neverjetno obogatil.

Drug treking v Langtang regijo je prinesel novo pošiljko presenečenj. Pričakovanja so hudič, že večkrat sem pogruntal to in vedno znova me presenetijo. Tudi tokrat sem pričakoval preveč, zato je bilo razočaranje neizbežno. In pika na i še Titinina slutnja smrti. Tisti trenutek se niti nisem ukvarjal pretirano s tem, a ko pomislim nazaj, me spreleti srh... Kaj bi bilo, če bi se držala plana, če ne bi obračala? Bila bi tam nekje, zagotovo bi bila tam, v Langtangu... 

"Langtang village is gone, along with many locals dead..." nama je po potresu napisal Mipsang. Kakšna je verjetnost? Kakšno srečo sva imela, da sva bila tisti trenutek pri njemu doma in ne v eni izmed hiš starega dela Katmanduja, ki so se sesule v prah... Ali pa celo v Langtangu??? Kakšno naklučje, usoda, karma, sreča? Še danes ne dojamem in še nekaj časa ne bom. Bilo je preveč. Vsega. Dobrega, slabega, krutega in resničnega. Preprosto preveč naenkrat...

Nepal bom vedno imel v srcu, on bo vedno del mene. Izredno hudo mi je, ko vidim, kaj se je zgodilo in ne morem verjet, ne dojamem, da sem bil tam... A vem, da se bom spet vrnil. Enkrat, ko bo pravi čas, ko se stvari pomirijo, ko si glava in srce odpočijeta...

V Indiji!

Najini sotrpini :)

"Chai Chai, garam chaiii" 

NEw DELHI. Končno. Po 30h iz Katmanduja.

Po potresu, pot v Delhi

Poslovila sva se od Mipsangove družine in odšla.

Pot nazaj do hotela po široki glavni cesti je hitro minila. Skorajda nisva opazila na zunaj, da je bil potres - nekaj podrtih daljnovodov, tu pa tam kaj razbitega, porušen del stavbe. Problem in v bistvu ironično je bilo, ker tu v resnici nikoli ne veš, ali je to že od prej, ali so to posledice potresa?
Neprenehoma sva sicer slišala sirene reševalnih avtomobilov, po zraku pa so letali helikopterji. 
Na ulicah je bilo polno ljudi, za katere se mi je zdelo, da niso nič kaj prestrašeni. Kot da se ni nič zgodilo.

Brez problemov sva prišla do hotela. Ta je bil brez vidnih razpok, turisti so sedeli zunaj in klepetali. Najina soba v drugem nadstropju - nisva vedela, kaj naj pričakujeva. Je sploh še kaj ostalo ali nič. Sva ostala brez vsega?
Prevrnjena je bila le prazna plastenka.

Kaj pa zdaj, kaj bova, kje sva varna. Tu, zunaj, ali bi bilo bolje ostati pri Mipsangu? Je bilo prav da sva odšla? Kaj bova naredila, če/ko se začne spet tresti? Kam naj se skrijeva, kam naj beživa? Nimava kam. 
V Nepalu sva... 

Hitro sva si spakirala nahrbtnika, blizu nastavila nekaj denarja in dokumente; pripravila sva si vse potrebno, če bi morala slučajno hitro zapustiti sobo.

Greva malo ven sva si rekla. Da vidiva kaj se dogaja. Tu nihče nič ne ve.

Sprehod po ulici kjer sva vsak dan hodila - porušene stavbe. Cela hiša podrta na vogalu, kjer sva vsak dan kupovala sadje. Ceste prazne. Na vsakem večjem odprtem prostoru so bili zbrani ljudje, ki so si delali zasilna prenočišča, pili čaj, kartali... Iskreno, na trenutke nisva vedela, če slučajno ne uživajo - pri njih je to način preživljanja prostega časa. Posedanje s prijatelji, klepet, smeh.

 Mimo tega vogala sva hodila vsak dan...

V najini sobici. Tu sva se v resnici počutila varno.

Počasi so začele prihajati novice. 500 mrtvih v Katmanduju, zrušila naj bi se cela veleblagovnica,....
Kaj se dogaja?

Elektriko so zaradi varnosti izklopili po celi državi, internet je še delal nekaj časa, potem ne več. Ravno dovolj da sva se uspela javiti domov. In pogledati na splet, kaj se dogaja. Novice o potresu so bile že po vseh svetovnih medijih. Šele tu sva videla slike Katmanduja, hribov, vse posledice potresa... Zmrazilo naju je.

Je to vse res? So to res posnetki potresa v Nepalu? Pa saj sva tu, v središču dogajanja. In nihče nič ne ve??? Midva nič ne veva. 7,8? 

Kaj naj narediva? Naj spiva v hotelu, na koga naj se obrneva, če bova potrebovala pomoč?

Nekaj sva na hitro brez apetita pojedla in se oblečena spravila v posteljo. Odločila sva se, da bova noč preživela v hotelu. Če jo je tako dobro odneslo med prvim sunkom, potem bo že.

Dilema, ali naj zaprem oči ali ne, kaj če bova pretrdo spala, če se ne bova pravočasno zbudila? 
Popotresni sunki so še kar prihajali. Trajalo je, da sva se navadila, in začela par sekund čakati, preden bi hotela teči ven. Ker drugače ne gre.Adrenalin je vsakič butnil ven, ko se je zatreslo. Tako ne moreš živeti...
Zaspala sva, utrujenost naju je izčrpala...

Okoli petih zjutraj sva se zbudila. Hvaležna, da živiva. Čez petnajst minut pa še en, močan. Pa kaj še ne bo konec????

Elektrike ni, interneta ni. Voda hvala bogu še je. Od trekinga nama je ostala še polna plinska bombula. Vsaj to imava. Nisva odvisna od drugih. Naredila sva si čaj, nato pa ven na sprehod. Optimizem prejšnjega dne naju je počasi začel zapuščati. Thamel zapuščen, vse zaprto. Ob glavnih cestah pod šotorišči nešteto ljudi, ki so noč preživeli na prostem. V čakanju da mine prvih 24 ur.

Izvedela sva, da lahko pričakujemo močan sunek med 12h in 13h uro....

Kaj naj sedaj. Najin načrt je bila pot v Pokharo. Danes. Se sploh kaj dogaja, kako naj greva? S čim. Je cesta ok, ni ok? Epicenter naj bi bil ravno na pol poti med Pokharo in Katmandujem. Naj tvegava ali ne?
V hotelu ni nama noben znal povedati nič pametnega. Časopis je zjutraj izšel s svežimi novicami o potresu a tudi nič kaj konkretnega. En ti reče eno, drugi drugo. Nič kaj drugače kot vsak dan tu...

Nato je prišel. Ravno okoli 13h. Peter je bral na recepciji knjigo, jaz pa sem bila v sobi. Spet je začelo tresti. Vedno bolj in bolj. Toliko, da sem stekla tudi jaz ven iz sobe. Seveda v tistem nisem prav nič pograbila, kar naj bi imela pripravljeno za seboj. Kdo ima pa čas razmišljati. Po stopnicah hitro dol. Še se trese. Kje je Peter? Še kar se trese. Zakaj ne neha??? Zakaj?

6,8!!!

Stisnila sva se pod obok in molila. Počasi je ponehalo. Počasi. 
Zdelo se nama je, da se zibava kot na ladji.

Sto vprašanj se nama je začelo poditi po glavi. Jasno nama je postalo, da je najbolje, da se spraviva čim prej ven iz Katmanduja. Tako ali tako sva hotela oditi. Torej greva po hitrem postopku ven. Ampak kako, KAKO?
V hotelu so nama poskušali pomagati kupiti prvo letalsko karto za Indijo. Telefoni niso delali, omrežje sesuto. Ni šlo. Neta ni. Elektrike ni. Kako dolgo bomo še imeli vodo? To je Katmandu. Smeti se bodo začele kopičiti, ljudje že tako nimajo ravno visokih higienskih standardov. Kaj bo šele sedaj? Kako hitro bo kaj izbruhnilo?

Greva ven. Kakorkoli že, ni važno koliko stane. Samo da greva.

Odločila sva se da greva kar zjutraj kar sama direktno na letališče, poskusit najino srečo. Morda pa uspe.

Na tresenje tal sva se navadila...

Kupila sva si buteljko vina in si zvečer na terasi ob sončnem zahodu nazdravila.V upanju da je to najin zadnji večer v Katmanduju.

Kozarček nepalskega vina. Za zdravje. Za življenje :).

V upanju na zadnji sončni zahod v Nepalu...

Zjutraj brez težav na letališče, še taksist ni postavil prevelike cene. Celo noč sva poslušala letanje letal, tako da sva vedela, da je letališče odprto.

Prihod tja naju je streznil. Nepregledna množica ljudi, taborili so na travniku pred letališčem. Gneča, vsi v upanju. Čakanju.... Nikamor nisva uspela priti. Leti v nedeljo so bili vsi odpovedani, tako da so ljudje čakali še od prejšnjega dne. 

Jasno nama je bilo, da ne bo nič s karto. Zaneseva se lahko samo nase, se bova že znašla. Obrnila sva se in šla proti domačemu terminalu. Morda pa nama uspe dobiti karto za notranji let do meje z Indijo?
Hahaha, v sanjah... Kaj sva mislila da sva edina ki tako razmišljata?

Tudi tam sva se obrnila. In se skoraj zaletela v Mipsanga. Z dvema prijateljema je ravno priletel z reševanja. Vdrte neprespane oči. Zdelo se mi je, da vidim smrt, ne pretiravam... Po licih so se mi spet ulile solze. Kako sva ga lahko srečala. Tu, med tisočimi? Je to le še eno potrdilo, da je prav, da sva se obrnila. Od tam, koder je priletel Mipsang?? 

Dovolj vsega. Spokajva ven. Dokler še lahko.
Zaneseš se v takih trenutkih lahko le nase, in na nobenega drugega.
Pa saj v bistvu, zakaj bi se? Sama dva sva več kot dovolj sposobna. Znajdeva se. V teh trenutkih si res nisva želela obremenjevati še kogarkoli drugega.

Popoldan sva preživela v tuhtanju najinih opcij. Letalske karte so odpadle. Dobro, greva po kopnem, po najinem načrtu. Ampak kako? So ceste odprte ali ne? Plazovi, razpoke? Kaj ti pravi razum? Ostati v Katmanduju, čakati da se stvari izboljšajo? Naj greva na ambasado? Kdo je sploh pristojen za nas? Kdaj bo elektrika, kaj bo z vodo, se bo še treslo ali ne?

Prihajale so novice o številu mrtvih, že več tisoč. Vasi odrezane od sveta, zasute, pod Everestom plaz zasul trekerje, ...

Sto vprašanj brez odgovorov.

Ne, nima smisla tu čakati. Pomagati ne moreva. Kar bi lahko naredil kot turist je le, da daruješ kri. Bolnice polne, neorganizirano vse, po cesti vojaki, policaji, za katere se ti zdi da še sami ne vedo kaj bi.
Nič ne veva!!! 

Naj predstavljava tu le še ena lačna usta več? Potencial, da tudi midva zboliva za čem in predstavljava dodatno breme? 
Ne. Ne smeva. Tega ne smeva. Nepalci potrebujejo pomoč, ne midva. Midva sva jo dobro odnesla. Midva bova našla rešitev. Midva imava denar... Ne bova lačna... Ne sredi Thamela...

Morda grdo razmišljanje a vseeno - rešiva se. To je Nepal. Kako dolgo bo sploh trajalo sploh vse 
skupaj. Kaj vse se bo zgodilo, ko se bodo začele kopičiti smeti, ko bo zmanjkalo vode, hrane?

Našla sva rešitev v obliki najetega avta. Samo za naju dva. Vseeno nama je že bilo za ceno, samo da poskusiva ven, greva dokler lahko. Nič nama ni zagotovljeno.

Od enih informacije, da so ceste ok, od drugih ne. Nič, plačala sva in upala na najboljše.

Med tem sva pri enemu hotelu uspela dobiti wi-fi. Kako so ga imeli še sedaj ne vem. Ni važno. Javila sva se domov, pogledala novice in še enkrat bolj nama je bilo jasno, da morava stran. Tu nimava več kaj.

Jutro. Avto zamuja. 45 min. Grozno. Potem se pripeljeta dva mulota v nekem indijski Tati (Toyota-like). Jaz sem bila že na robu z živci, Peter me je miril. Vse bo ok; glej taki mali vozijo avtobuse :). Najbolj grozno je bilo, ko sta se prismejala... Kot da se nič ni zgodilo...

Kaj pa naj, usedla sva se in odpeljala.

Da smo prišli iz Katmanduja, smo rabili več kot pol ure. Ceste polne ljudi. Nabito polni avtobusi pred nami. Včeraj naj bi Katmandu zapustilo več kot 70 tisoč ljudi. Ki so šli na jug.... Kaj bo na meji, bova prišla danes čez ali ne? Nasproti so nam stalno vozili prazni avtobusi. Iz Indije. (Dan kasneje sva izvedela, da so bili ti avtobusi oblika pomoči... Vendar so prišli pozno - na avtobusni postaji so izbruhnili nemiri. Policija. Ker ljudje niso prišli več niti do vode.... Rešila sva se.)

Ko smo bili ven iz doline Katmanduja, je bila vožnja enostavna. Avto je bil dober in z lahkoto smo varno prehitevali posamezne kamione in prepolne buse ljudi. Cesta je bila normalna, tu in tam kakšen kamen več, a še to ne veš, če je zaradi potresa ali kar tako, ker smo pač v Nepalu. Ko smo se po dolinah pripeljali preko gorske verige na jug, se je pred nami odprla čista ravnica. Nobenega prometa, nobenega sledu od potresa, čisto drug svet... Slabih 7 ur smo potrebovali za dobrih 300 km do meje.

Tudi na meji ni bilo nobene gneče, par turistov. Štampiljka v potni list, štiri urni avtobus do Gorakphurja.

Med čakanjem na kosilo. Vidi se, da vseeno nisva dobro spala.

 Najin prevoz do nepalsko-indijske meje.

Kupovanje karte za vlak za Delhi. Vse polno razen general class - prevod: trije vagoni in na stotine Indijcev, natlačenih v njih. Tipična slika, ki jo dobi vsak v glavo, ko pomisli na indijske vlake.
Jeb* ga, kupiva karto, se bova že poskusila prebiti v kaki sleeper. 

Ko sem zagledala tiste vagone, mi je šlo hkrati na bruhanje in na jok. Ljudje zbiti skupaj, niti stopiti dobesedno nisem mogla nikamor.
Nekako sva našla svoj kvadratni meter čisto na koncu kilometrskega vlaka v prostoru za invalide, pa tudi tam smo bili precej natlačeni (samo trije invalidi so bili od 25 ljudi). Ponoči sva celo uspela malo spati po obrokih. In sva zdržala.

Najhujše je bilo, ko se je vlak tresel. Spet se je treslo. Res še ni dovolj? Pomiri se, dihaj, nič ni...

Še vedno sva si rekla - ni primerljivo s potresom. Na varnem sva :).

15 ur kasneje: New Delhi. Najin cilj za danes. Dovolj vsega.

Na avtobusu do Gorakhpurja.

Pobegnila sva. Se počutiva krivo?
Ko sva odhajala s Katmanduja - ja. Midva imava možnosti, imava denar, ne bova lačna. Kam pa naj gredo vsi ti ljudje. Ki so ostali brez družine, brez doma? Brez vsega. Kaj naj naredijo? Lačni bodo...
Kaj vse se je zgodilo - sploh se nisva zavedala. Pa sva tam....

Sedaj se ne počutiva več krivo.
Tam ne bi mogla nič pomagati. Ne v tem trenutku. Dobesedno bi delala gnečo in predstavljala še ena lačna usta več... Poskrbela sva zase, tako da sva spravila tudi čim manj ostalih v slab položaj zaradi naju.

Ja, pobegnila sva. A sva živa. Zdrava.

In kaj lahko storiva za Nepal? 
Kako lahko pomagava?